Ko sem se ta teden po daljšem času peljal z avtobusom, sem na neki lokalni radijski postaji prisluhnil zanimivi anketi. Radijci so ljudi spraševali, ali je po vsem, kar se v zadnjih mesecih dogaja v Sloveniji, zadevi sploh še moč reči demokracija. Vprašanje je bilo kajpak zastavljeno tako, da je človek, še zlasti pa slovenski človek, preprosto moral odgovoriti povsem enoznačno.
Kritika z vseh vetrov
V času, ko kriza najbolj kaže svoje zobe in ko za marsikoga čisto zares dobiva apokaliptične razsežnosti, ni nič nenavadnega, da se dvomi o političnem sistemu, kakršnega imamo, pojavljajo tako rekoč povsod. Srečamo jih po celotnem političnem spektru, od skrajne levice do skrajne desnice.
Zaradi njih pač ni treba biti plati zvona. Demokracija, ki bi se bala ostre besede na svoj račun, bi lahko čez sebe kaj kmalu naredila križ. Saj bi moralo biti ravno to, da prenese celo nekaj kritike, njena glavna primerjalna prednost pred ostalimi znanimi političnimi ureditvami. Nemara tudi tista, zaradi katere se je Churchillu zazdela “najboljša med najslabšimi”.
Strankokracija na tapeti
Povsem na dlani je še nekaj drugega. Za povprečnega državljana bo kos kruha vselej pomembnejši od še tako opevane abstraktne človekove pravice. Formalno demokratična družba, ki spregleda to bistveno podrobnost, si podpiše smrtno obsodbo.
V tej luči je jeza slovenskih državljanov in njihov občutek, da “to ni več demokracija”, najobičajnejša stvar. Enako običajno je, da sta najbolj priljubljeni tarči njihovega besa domnevno vse navzoča strankokracija in še vedno (ali pa spet) “gnili” kapitalizem. In kdor v politični srenji da kaj nase, se bo seveda na moč še potrudil metati polena na grmado teh dveh pojavov.
Ob tem pa vsaj sam kljub vsemu razumevanju zastrižem z ušesi. Priznam, strankarstvo vzbuja veliko neprijetnih asociacij, najsi gre za stalne prepire ali ponekod celo pretepe parlamentarcev, pristransko izbiranje kadrov na vseh mogočih ravneh od vaške šole do holdinga državnih elektrarn, visoke plače poslancev za malo ali nič dela ali za stalne delitve na “naše” in “vaše”. Če se temu pridruži še vsaj polstoletno demoniziranje “buržoaznega” pojava strank kot najhujšega zla, ni več daleč do premisleka, da bi bilo najbolje zadevo znova odpraviti. Potem se ne bi bilo treba nič dogovarjati, vse skupaj bi bilo cenejše in za povrh še učinkovitejše. Žal, smo tak film že videli in čeprav je za nazaj morda res videti, kot bi bil posnet v dolby stereo tehniki, je bil hudo črno-bel in mu ni moč dati pretirano dobre ocene.
Kapitalizem na tapeti
Podobno kot strankam se godi kapitalizmu. Cela paleta pametnih glav od anarhistov do uglajenih katoliških politikov gleda v njem vsak dan bolj izvor vseh naših tegob. Enim je sopomenka za čisti materializem, drugim za nebrzdan pohlep, tretjim za popolno razčlovečenje človeka. V povezavi s tradicionalnim slovenskim nezaupanjem do zasebne lastnine in zasebne pobude, ki so ju – ne glede na pod Alpami vedno zelo udomačeno kopičenje zemeljskih dobrin – kleni Slovenci – pod vplivom svojih pastirjev ali brez njega – radi povezovali z vsem tujim, hitro nastane eksplozivna mešanica. Še posebej v podnebju objektivne gospodarske krize, čeravno bi vsaj za slovenski primer morali dostaviti, da se ni zamajal kapitalizem kot tak, ampak zgolj njegova podalpska, tovariška različica, nekakšno nadaljevanje socializma in predvsem izrazitega etatizma z drugimi, sodobnejšimi sredstvi.
Tisti, ki so v preteklem mesecu vzdihovali ob epskem podvigu gospodarja prestolnice in uzrli v njem dobrodošlo korekturo neučinkovitosti in dolgočasnosti formalne demokracije (kaj za to, če je povozil njena in še kakšna druga pravila), se verjetno niso zavedeli, da ves njegov “uspeh” sloni ravno na tako razumljenima kapitalizmu in demokraciji. S skandiranjem njemu pravzaprav skandirajo natanko takšnemu modelu, ki je Slovenijo pripeljal v sedanji nezavidljivi položaj.
Šolski primer
Vsekakor razočaranje nad trenutnimi razmerami – skupaj z v Evropi precej razširjenim prepričanjem, da je naša demokracija izjemno krhka, da se lahko v vsakem trenutku ponovi katastrofa Weimarske republike – rado poskrbi za zameglitev širše slike.
Sam si ob tovrstni skušnjavi pomagam z osebno izkušnjo. Ker sem kar nekaj let preživel na “tlaki” v srednji šoli, ni bilo malo ur, v katerih sem preklinjal sodobno nevzgojeno (ali permisivno vzgojeno) mladino in propad nekdanjega reda ter se pridruževal vsesplošnemu tarnanju o vedno slabših generacijah. Ampak potem sem se domislil svojega guljenja (osnovno)šolskih klopi, ko je ta čudoviti red še bil. Kakor je vladal v družbi, je vladal tudi v šoli. Cena zanj pa niso bili le ideološki nesmisli, s katerimi so nas pitali vsak dan, marveč hkrati čudno vzdušje, ko si se počutil popolnoma odvisnega od dobre (ali slabe) volje gospodarja. V tem primeru učitelja. Kar si je danes skoraj nemogoče zamisliti.
Tudi zaradi tega z lahkim srcem vzamem v zakup morebitni pretep poslancev. Ker vem, da stožiški model, če bi (znova) prevladal, ne bi odpihnil le posameznikovih pravic, marveč bi mu na koncu celo kruh rezal precej skopo. Če sploh.
Foto: Wikipedia
