Foto: Janez Mihovec.
V Delu smo lahko 22. septembra prebrali »iskrico« svetovno znanega misleca in tvorca politične filozofije Charlesa Montesquieua (1689- 1755): »Ko bi mogel, bi odpravil pogrebne slovesnosti . Ljudi bi morali objokovati ob rojstvu, ne ob smrti.«
Brez dodatnega vedenja o avtorju pusti njegova misel presenečenega bralca z vprašanjem: “Kako je to mogoče?” Saj je za marsikatere starše, in njihove bližnje rojstvo otroka med najbolj veselimi dogodki v življenju. Če se že materine solze od porodne bolečine ne morejo kmalu posušiti, bi morali veselo praznovanje rojstva prirediti kdaj pozneje, ko otrok pokaže vse talente, ki jih bo nosil s seboj v življenje. Za starejše , utrujene od življenjskih preizkušenj in brez perspektive, je tak dogodek zdravilno srečanje, ki v človeku obnovi veselje do življenja ter očisti in osvetli pot v jutrišnji dan.
Zakaj torej jok ob rojstvu? Ali je morda občutljivi mislec Montesquieu predobro poznal žalostne človeške usode mnogih svojih sodobnikov, ki bi jim bolj privoščil »ne biti«, kot »biti«? Da bi to želel svojemu bogatemu ustvarjalnemu življenju, ki je potekalo med takratno elito, ne moremo verjeti. Morala so biti srečanja s trpini, ki so ga prevzela v globino ki je izbruhnila tako grenko misel, namenjeno nesrečnikom.
Kaj pa danes? Prav gotovo je delež grenkih usod manj kot pred 200 leti in je torej Montesquieujev utrinek za večino še manj spremenljiv, kot je bil v njegovem času.
Kaj pa v prihodnje? Če bo šlo tako naprej kot kaže in bo v šolsko vzgojo uvedeno učenje, da si človek ne samo, ko je odrasel (kar je nekaterim samo po sebi umevno), ampak že v šoli lahko, sam izbral svoj spol. Šolar, šolarka po nekem času ne bosta več deček ali deklica, kar so starši poslali v šolo, ampak to, kar si bosta, pod vodstvom modrih učiteljev ali pa prekrščevalcev, izbrala. To bo pogreb starševske vzgoje. Starši in sorodniki bodo tedaj v duhu z bolečino spremili otroka v šolo. Kot v žalnem sprevodu. »Pogrebno žalovanje« se bo tako premaknilo ne k rojstvu, ampak , v šolska leta. Montesquieujevo misel bi v takih razmerah lahko razumeli tudi kot, da bi morali ljudi objokovati ob rojstvu in vstopu v šolo, ne ob smrti, ko bi bil pogrebni sprevod brez pomena saj pogrebci uradno ne bi vedeli niti tega ali se poslavljalo od moškega ali ženske, tako kot sta bila rojena. Vse kaže (glej npr. Argentina), da uradni dokumenti tega podatka morda niti ne bi vsebovali.
In vendar. Čemu sploh jok ob rojstvu? Za človeka, ki je vdan v usodo in ga ne zanima jutrišnji dan, bi bil tak jok odganjanje megle. Za razgledanega idealista, ki pozna muke v človeški zgodovini, ki se sramuje velikih krvavih podvigov in ve da spremljajoče trpljenje lahko čaka vsakega otroka, pa bi bil jok bližnjih ob njegovem rojstvu razumljiv.
Kljub vsemu človeštvo ni izgubilo upanja na boljši jutri in bodo njegovi bližnji objokovali človekovo smrt. Zgodovinsko najstarejše nosilke takega upanja so religije. V zadnjem stoletju je njihovo vlogo poskusil prevzeti razum. Po programih na njegovi osnovi, ali bolje rečeno, pod njegovo krinko, so totalitarni režimi obljubljali »raj na zemlji«. Ob rojstvu kandidatov za življenje v raju pa, seveda, naj ne bi nihče jokal. Celo jok ob smrti naj ne bi bil zaželen.
Na »razumu« utemeljeni totalitarni režimi so svoje sisteme gradili si krvavo silo, zato je bila njihova življenjska doba omejena. Najdlje se je obdržal boljševiški sistem, vendar je tudi ta propadel pred našimi očmi. Ob tem je za večino planeta nastopil čas velikega olajšanja. Jok ob rojstvu otroka v ta težko pričakovani čas vsekakor ni bil primeren, jok ob smrti pa je bil, kot vedno, odvisen od žalujočih.
V tem času smo bili priča eksploziji tehnologije, ki zares ustvarja pogoje za tako težko iskan »raj na zemlji«. Vendar vse kaže, da bo človeška narava, kot že pogosto v zgodovini, dobro spremenila v slabo, v svojo škodo. Bodoči rodovi bodo živeli v strahu pred svetovno atomsko katastrofo ob kateri ali po kateri se bodo bližnji upravičeno jokali ob rojstvu otroka.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
