Pred dvema letoma sem se v Časniku spotaknil na ob geslo: »Ne volim, torej sem«. Svojo skrb sem utemeljil z nekaj podatki o neudeležbi Slovencev, predvsem na referendumih. Prav ti so v vmesnem času postali naša še globlja rak-rana. Prizadeti politiki so namreč poskrbeli za višji prag veljavnosti referenduma, kar pri volivcih povzroča vse večjo pasivnost. In tako se je zadnjega referenduma o arhivih udeležilo le okrog 12% volivcev.
V zavesti volivcev je torej treba nekaj spremeniti, izboljšati. Vendar zagotovo ne v smislu grafitnega gesla, ki me je vznemirilo v zadnjem času: »Kdor voli, ne misli«. Geslo razumem kot: »če greš na volitve, si bedak«. Od tod pa lahko sledi zaključek, da je demokracija politični sistem za neumneže in bedake, ne pa to, kar vsaj zaenkrat velja: najboljša družbena ureditev, katere temelj so prav volitve. Seveda pa naj bodo tisti, ki v družbi odločajo o bistvenih vprašanjih, izvoljeni s čim večjim številom glasov.
Obe sporni volilni gesli sta izdelek mladih »genijev«, ki so podlegli pritisku okolja. Tako se nekateri, namesto da bi se z izobraževanjem trudili za želeni poklic, »valjajo« po zidovih in na njih puščajo odpadke v obliki neokusnih grafitov. Drugi se pustijo masirati z internetom, na katerem pogosto gospodarijo izgubljeni obupanci. Ena od bolezni in strupov, ki jih širijo oboji, je anarhizem. Njegova podoba se vidi iz iz gesel, ki jih ki puščajo za seboj na zidovih. (Kljub vsemu pa so na ulici skupine študentov, ki gredo na predavanje, nič manj razigrane, kot so bili študentje nekoč in so nam garancija za lepši jutrišnji dan.)
Večina volivcev, ki volitve bojkotira sicer ne misli, da so neumnost, ampak predvsem da so brez pomena, saj »moj glas« nič ne zaleže. Res je: en glas ne pomeni veliko, toda velikokrat malo, je veliko in odloča o naši celotni – in torej tudi posameznikovi – usodi v prihodnjem volilnem obdobju, pogosto pa celo v daljni prihodnosti.
Politična brezbrižnost, ki je rak-rana Slovencev ne izhaja predvsem od včeraj. Še pred vojno so mnogi »dobro misleči modreci« prepričevali predvsem mlade ljudi: »Bežite stran od politike, politika je vlačuga«. Tudi danes ni dosti drugače. Današnji volivci ostajajo doma s tem opravičilom. Predvsem pa pogosto slišimo: »Vsi so enaki!« Res je, da so vsi kandidati ljudje, vendar med seboj zelo različni. Predvsem se razlikujejo po tem, kar je za politika bistveno, t.j. po vrednotah. Pri teh, ki prisegajo na deklarirane vrednote, so razlike manjše, saj je eno obljubljati , drugo pa to storiti. Obljubiti ni težko, vendar pa velja: »Obljuba dela dolg«. Prelomitev obljube je tudi danes zelo hud moralni prekršek.
Najpomembnejše pa so življenjske vrednote. Kdor se drži teh in je »mož beseda«, je vreden vsega zaupanja, posebno še, če kaže tudi večje intelektualne in organizacijske sposobnosti. Za seboj naj ima čim več prostovoljnega, družbeno koristnega delovanja in splošno priznane uspehe. Seveda mora biti tudi apostol pravno definiranih vrednot, kot so pozitiven odnos do pravic državljanov, vrednot civilne družbe, varstva okolja. Ob tem je zelo pomembna tudi kandidatova pozitivna državotvornost.
Na drugi strani kandidat ne sme biti član političnih mrež, ki so v zadnjem času zasedle družbo in državo ter so nalogo služenja državi nadomestile z logiko nasilne oblasti.
Skratka, če premagamo svoj odpor in gremo na volitve, moramo imeti oči odprte in o kandidatu, ki ga izbiramo vedeti čim več. Torej mora aktivni volivec misliti in vedeti več, ne manj kot tisti, ki ostane doma za pečjo ob kavici, ali kozarčku. Le tisti, ki nenadomestljivo skrbijo za dom, otroke, starejše ljudi, so lahko volilne dolžnosti oproščeni.
Pri katoličanih zgleda, da je pasiven odnos do politike posledica določila zadnjega Vatikanskega koncila, da se Cerkev umakne iz politike. Pri tem pa njeni oznanjevalci pogosto pozabljajo, da jim je prav koncil poudarjeno naročil, da je njihova naloga vzgoja volivcev. Tako se Cerkev načelno ne opredeljuje o kandidatih, je pa njena poudarjena naloga, da usmerja in vzgaja volivce. Nekateri se te naloge zavedajo, mnogi pa bi ji morali posvetiti več skrbi.
Naj na koncu ustrežem dobronamernemu komentatorju mojega prispevka na temo udeležbe na volitvah: »Ne volim, torej sem«. Predlaga mi razširitev naslova v: »Ne volim, torej sem suženj.« Sužnji so bili izrinjeni iz družbe in niso imeli pravic. Oni so bili izrinjeni, mi pa se sami izrinjamo in smo na to celo ponosni.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
