F. Koncilija: Ali je možna edinost v različnosti?

7

KUČAN IN ŠUŠTAR - ROG 1990V Dolenjskem listu št. 24 z dne, 12. junija 2014 je novinarka M. Leskovšek-Svete na naslovnici objavila prispevek o nedavni 25. spravni slovesnosti v Rogu, ki je bila v soboto, 7. junija letos. Drugi mediji ta dogodek skorajda niso omenjali, sam pa sem se nad dogodkom globoko zamislil, o čemer želim na tem mestu seznaniti širšo javnost …

Prevara

Dejstvo je, da NOB ni bila samo borba proti okupatorju ampak sočasno tudi prevratniška boljševistična razredna revolucija, ki je po navodilih Kominterne z orožjem in pobijanjem predstavnikov lastnega naroda s terorjem uveljavila komunizem, oziroma nov socialistični družbeni sitem… To ideološko nespravljivo sovražnost (antagonizem) med Slovenci, med rdečimi in črnimi, med ateisti in verniki, med našimi in vašimi, doživljam v različnih oblikah že vse življenje. Čeprav so partizani oktobra 1943 v Jelendolu ustrelili mojega strica Rudija Ostermana, ki je bil do takrat občinski tajnik v Dobre –Polju, v družini ni bilo nikoli čutiti nekega generiranja sovraštva do predstavnikov nove komunistične oblasti.

Ponotranjenje razlik in sporov

Zakaj potem tako majhen narod, kot smo Slovenci, ne more najti neke rešitve (resolucijo), ki bo tako ali drugače zadovoljila obe sprti strani, zakaj si obojestransko ne moremo odpustiti vse nečloveške grdobije in ubijanja, ki so se zgodila na obeh straneh, ter se že enkrat zazreti v bodočnost in s skupnimi močmi ustvariti takšne dialoške okoliščine, ki bodo omogočile medsebojno odpuščanje, spravo in spoštovanje… Gre torej za trajno, odprto in iskreno sprejemanje drugih kot dar in ne kot tekmece ali nasprotnike, katerih se še vedno bojimo in se jim celo izogibamo. Gre za dopuščanje in odpuščanje, da lahko drugi vstopajo v naša življenja in s tem omogočajo, da sami postajamo bolj človeški. Zato vprašanje o pristnosti našega mišljenja in prepričanja, ne sme biti dilema, ker mora postati preseženo, ker gre za najglobljo resnico našega bivanja. Samo pod temi pogoji bo po mojem globokem prepričanju, Slovenija lahko doživela gospodarsko rast in človeka vredno življenje.

Obojestranske sprave so že bile, zakaj jih ne sprejmemo in uresničimo?

Naj se sliši še tako paradoksalno, poznamo v obdobju 1945 – 2014 kar tri (3) sprave, ki so prihajale iz obeh sprtih strani. Zakaj ni nikoli prišlo do njihove uresničitve, ostaja skrivnost. Vse je dokumentirano in Slovenci, glede tega vprašanja, ne potrebujemo ničesar več! »Ta- črni« so se v tem obdobju opravičili dvakrat, »ta-rdeči« pa samo enkrat.

Predsednik Narodne vlade Slovenije Boris Kidrič je v sredo, 11. julija 1945 sprejel takratnega generalnega vikarja in poznejšega ljubljanskega škofa Antona Vovka, ki mu je prebral spomenico duhovščine ljubljanske škofije. V spomenici je poudaril, da obžaluje vsa grozodejstva, ki jih je storila bela garda, da je slovenska Cerkev lojalna do nove socialistične oblasti v Ljubljani in Beogradu s Titom na čelu in se mu je zahvalil, da so partizani osvobodili slovenski narod pred okupatorjem. (Slovenski poročevalec, Ljubljana, sobota, 14. julija 1945, naslovnica). Kidrič spomenice in s tem ponujene sprave s strani Cerkve, ki je prevzela svoj del odgovornosti za bratomorno vojno, ni sprejel!

Dve obojestranski spravi pa čeprav bolj na simbolni ravni sta se zgodili nekaj mesecev pred plebiscitno odločitev Slovencev za samostojno in demokratično Slovenijo. To je bila prva spravna slovesnost, na Rogu, 08. julija 1990, katere se je udeležilo več kot 30.000 ljudi. Tam sta se pred vsemi »spravila« tako, da sta si segla v roke, takratni predsednik predsedstva Milan Kučan in takratni ljubljanski nadškof in slovenski metropolit, sedaj že pokojni dr. Alojzij Šuštar.

Ali zmoremo tudi mi?

Vprašanje, kako preseči medsebojna obtoževanja glede narodne sprave Slovencev, ostaja tako še naprej odprto. Po mojem mnenju ni nobenega razumnega razloga, ki ga ne bi mogli preseči z medsebojnim spoštovanjem, odpuščanjem in sprejemanjem. Zaverovanost v samo svoj prav ne pelje k uspehu. Naj bosta zgled vsem ljudem, ki dobro mislijo tista dva, med drugo svetovno vojno sovražna vojaka, ki sta si na slovesnosti ob 70 – letnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji, podala roki in se prijateljsko objela…

To lahko stori samo tisti, ki zmore odpustiti in sprejeti drugega. Škof Anton Vovk, Milan Kučan in nadškof Alojzij Šuštar so to zmogli, ali zmoremo tudi mi?!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Škof Anton Vovk, Milan Kučan in nadškof Alojzij Šuštar so to zmogli, ali zmoremo tudi mi?!

    😮

    Ne, ne zmoremo. Zakaj ne, je pa zelo dobro pokazal gospod Franci.

  2. Kučan ni zmogel nič. Kdor je prebral ali slišal njegov govor v Rogu, lahko vidi, kako prazen je bil. In kako brez vsakršnih posledic. Nič.

  3. sprava je zelo enostavna, če jo pač zmoreš. če je ne zmoreš, je pa nemogoča. 🙂

    npr. ena stran skoči v zrak, ko se druga stran pojavi s partizansko zastavo, potem pa druga stran skoči v zrak, ko se prva stran pojavi z “domobransko” zastavo. 🙂 tisti, ki je pač zmožen sprave, se v nobenem primeru ne bo posebej sekiral. tisti, ki pa tega ni zmožen, se pa bo, v skladu s svojo ideološko zaslepljenostjo. 🙂 in za take pač sprava ne obstaja in nikoli ne bo. 🙂

    najbolj pomembno glede sprave je pa to, da se vsak posameznik dejansko preneha identificirati z nekimi ideološko ustvarjenimi povezavami. torej, če npr. nekdo omeni povojne komunistične zločine, se takoj znajde kak levičar, ki bo to začutil kot oseben napad na njega, če se pa omeni kolaboracijo z okupatorjem, se bo pa takoj našel kak desničar, ki bo to dojel kot oseben napad na njega, čeprav nobeden od njiju ni kakorkoli vpleten v te zadeve, ker ni bil ne domobranec, ne komunist.

    skratka, tako kot se mora levica razbremeniti te ideološke povezave s komunizmom, komunistično revolucijo itd., se mora desnica razbremeniti te ideološke povezave s kolaboracijo. in ko bomo to dosegli, potem bo vsaj tista zgodovinsko pogojena sprava mogoča, čeprav bojo ideološka nesoglasja med levico in desnico zagotovo vedno obstajala. 🙂

  4. Ni mogoča, ker levica zlorablja zmago proti nemcem za izgovor za revolucijo. Oziroma, slišali smo že tudi, da revolucije sploh ni bilo, samo borba proti nemcem. To pomeni, ustrelite se vsi vi.
    Za revolucijo in poboje pa tudi ni nobenga izgovora, nobenega opravičila. Zdaj ko zmanjkuje denarja, zdaj se bodo razkrinkali vsi ti “pravičniki”, “borci za svobodo”. Bog je.

  5. Briljantno na kubik!!!

    Zanimivo kako je je bila zamolčana sprava desnice iz leta 1945, ki jo opisuje avtor članka.

    Sprava bo na umeten način odložena, dokler se bo onemogočala s potenciranjem osebnih diskreditacij tistih, ki so nosilci sprave.

  6. Avtor v članku preprosto zlorablja besedo sprava. To, da je škof Vovk posipal s pepelom, je bil izsiljen modus vivendi velikega škofa in mučenca z boljševiki pri nas – ne pa osnova za spravo. Ko je Kidrič “sprejel” škofa Vovka, so po Sloveniji tekle krvave reke. Me ima Koncilija za norca?

    Roška slovesnost je tudi kilometre od sprave.

    Sicer pa je osnova za spravo pravna, zgodovinska in psihološka normalnost. Nič od tega nimamo.

  7. Sprava ne bo mogoča vse dokler ne bomo ustvarili varnega prostora med sprtima stranema za dialog glede zgodovinskih dejstev. Šele nato sledijo sprejemanje, razumevanje in nato odpuščanje.

Comments are closed.