Ob zgodbi o zakonu o arhivskem gradivu je spet na preizkušnji trdnost pomladnega mostu.
NSi z magentogrami dokazuje, da je ves čas parlamentarnega postopka ravnala dosledno in da je bila SDS tista, ki se je na koncu odločila za nepričakovan zasuk. Kdo ima prav?
Dejstvo je, da uživa Janez Janša pri večini desnih volivcev tako neomajno, skoraj slepo zaupanje, da je postal merilo za kaj je res in kaj je prav. V pretežni meri si tako zaupanje resnično zasluži. (Ta verodostojnost se je nedavno še okrepila s sklepom finskega sodišča v zadevi Patria in z dokumentiranimi grožnjami zoper njegovo življenje.) Lep del desnih volivcev s tem zaupanjem kompenzira zastrašujoči občutek nemoči, ki se nas polašča v takšni državi, kot je danes Slovenija, ob takšnem občutku strahu in nemoči pa se tudi Janšev pristop stalne in srdite konfrontacije z levico večini na desni zdi edini pravilen.
Zato Ljudmila Novak v reakciji na Janšev napad (»shame…«) ni rekla, da Janša nima prav (le kako bi bilo mogoče, da ne bi imel!), ampak je spretno dejala, da je imel slabe svetovalce. (Kakor jih je npr. imel pri osebnih financah in pri sporazumu o LB s Hrvaško.)
Kdo ima prav, bo verjetno pokazalo šele izvajanje zakona. Toda, bodimo razumni in se vprašajmo, ali je res mogoče zavoljo različnih tehničnih (ne načelnih) pogledov na ta zakon Novo Slovenijo obsoditi izdaje, udbomafijske naveze itd., itd.? Nekoč je bil Pucko, potem Podobnik, Peterle, zdaj naj bi dvomili tudi že v Ljudmilo Novak. Ali katoliška srenja res nima nikogar brez graje? Morda pa res ne, saj sta bila izgnana še nadškofa. Vsiljuje se vtis, da smo katoličani (ki predstavljajo jedro Nove Slovenije) bodisi dvomljive osebnosti ali nesposobneži. Volivci NSi se bodo pač morali odločiti, ali Novakovi verjamejo.
Navsezadnje se lahko zakon spet spremeni. Najslabše, kar se je lahko v zvezi s to razpravo zgodilo je bilo prerekanje na odprti sceni med Ljudmilo Novak in Igorjem Omerzo v sredinih Odmevih, ki so ga lahko privoščljivo opazovali vlada in nekdanji udbovski funkcionarji. NSi in Novakova se lahko seveda tudi moti. Toda, ali je zaradi tega zaščitnica Udbe?!
Težko bi bilo verjeti, da bi bili v ravnanju NSi ob arhivskem zakonu posredi kakšni naivni obeti osvojiti srca sredinskih volivcev (kot jih je morda ob tisti drugi »izdaji« imel poslanec Tonin.) SDS, kot velika, »mainstream« stranka bi moral biti tista, ki bi lovila sredinske volivce, ne NSi, ki bo še nekaj časa predvsem nišna stranka dela nedeljnikov in tistih, ki stavijo na neomadeževanost. A SDS ne počne prav nič v omenjeni smeri in se zadovolji z lahkim plenom jedra desnih volivcev.
V ozadju Janševega napada na NSi zato utegne biti tudi predvolilna računica, saj NSi ankete dajejo realno upanje, da ostane v parlamentu, po splošnem prepričanju pa ima tudi v Evropskem parlamentu takorekoč zagotovljeno vsaj Peterletovo mesto.
Namesto spopadov bi bilo veliko bolje, da se tri pomladne stranke poskusijo dogovoriti za skupno listo na majskih volitvah v Evropski parlament. Zgolj naveza Nsi in SLS bi sicer utrdila Peterletovo zmago in morda celo spravila v Evropski parlament nekoga iz SLS (toda koga?), a bi hkrati le povečala dejanski ali namišljeni prepad med NSi in SDS, in le še bolj pripomogla k percepciji slednje kot edinega branika pred »udbomafijo«. Takšen nastop bi lahko bil odličen preizkus, kaj lahko te tri stranke realno dosežejo skupaj, priložnost za krepitev medsebojnega zaupanja, iz katerega bi sčasoma lahko zraslo kaj več.
Če želi Janez Janša ravnati modro, z mislijo na prihodnost, naj pazi, da ne poruši pomladnega mostu, zlasti ne do NSi. Njegova verodostojnost kot borca proti udbomafijskim lobijem bo prizadeta, če bo sramotil tiste, ki mislijo nekoliko drugače. Na kocki je več kot le SDS in več kot le tehnikalije enega samega zakona.
Ob arhivski pravdi med SDS in NSi se za dimno zaveso komaj zakrpane bančne luknje nadaljuje prosti pad slovenskega gospodarstva: novih zaposlitev ni, zlasti ne za mlade, ni nove industrijske strategije, ni reforme zdravstvenega in pokojninskega sistema, od napovedanega “vala” prodaje državnega premoženja ni ne duha ne sluha. Kar je bilo do pred leti dokaj udobno življenje za večino, se sedaj spreminja v še zadovoljivo življenje le za tiste, ki še imajo delo ali pokojnino. Opozicija bi morala bíti plat zvona in vlado napadati prav na teh področjih, saj je tu najšibkejša. Nespretnost pa je vlada Alenke Bratušek pokazala tudi pri odpravljanju posledic naravne katastrofe: če ne bi bilo gasilcev in Slovenske vojske (do obeh ima levica podcenjevalen odnos), bi bili prepuščeni tuji pomoči, o kateri se govori kot o nečem samoumevnem, skoraj kot o nečem, kar nam pripada. Pomaga nam tista tujina, v zvezi s katero premierka – v nekakšni neo-izolacionistični maniri – z neupravičenim ponosom govori, da smo se z lastnimi močmi izognili njeni pomoči pri bančni luknji.
Foto: Flickr
