PREJELI SMO. Praznovanja dneva državnosti so tudi v Kamniku postala tradicionalna. Na predvečer praznika že tradicionalno zagorijo kresovi v Mekinjah ter pri Sv. Miklavžu in Sv. Vidu v Tuhinjski dolini. V obeh tuhinjskih cerkvah se daruje sveta maša, ki je posvečena domovini, po končani maši pa je kulturni program, s priložnostnim govorom, ki mu sledi druženje ob kresnem ognju še dolgo v noč. Osrednja proslava ob dnevu državnosti, ki je zadnja leta na sam praznični dan, je osrednji politični in kulturni dogodek, ki je med drugim namenjen tudi srečanju vseh kamniških domoljubov in vojnih veteranov. Organizatorji vseh treh proslav v mandatu župana Šarca se lahko pohvalijo, da znamo v Kamniku ustvariti prijetno praznično vzdušje in tudi za politični del proslave zmoremo poskrbeti Kamničani sami, da nismo več odvisni od gostov iz Ljubljane. Letošnja proslava je bila izvedena v hladnem večeru, pa vendar smo ob vsebinsko bogatem in odmerjenem govoru kamniškega župana ter koncertu godbe pozabili, da nas kljub poletju zebe. Žal pa je praznično vzdušje skalil nastop govornika iz vrst ene od veteranskih organizacij. Če se je župan potrudil, da je bil govor vsebinsko bogat in povezovalen, če se je režiser prireditve naslonil na pesmi in skladbe z domoljubno vsebino, če je Barbara Božič s svojim povezovanjem prireditve pričarala praznično vzdušje, pa se predsednik ni mogel vzdržati tega, da je domoljubne organizacije razdelil na tiste, ki so njemu blizu in tiste, ki to niso. Ta delitev je bila nazorno pokazana s tem, da je mag. Cvek pozabil pozdraviti Društvo Demos na Kamniškem, ki je del združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Seveda se najprej pomisli, da se je zgodila povsem slučajna in nenamerna napaka. Pa ni bila napaka, ker je imel mag. Cvek celoten govor zapisan in ga je tudi bral. Še več, mag. Cvek je bil sopodpisnik vabila, ki ga je prejelo Društvo Demos na Kamniškem. Ker možnosti za osebne zamere odpadejo, saj se predsednika obeh domoljubnih organizacij zasebno ne poznata, moramo vzroke poiskati drugje.
Najbolj preprosto je zapisati, da gre za ideološke delitve. Žal je to preveč poenostavljena hipoteza, da bi vzdržala resno presojo. Ustanovitelji Društva Demos na Kamniškem so si ob ustanovitvi zastavili ambiciozen cilj, da bodo s svojim delovanjem ohranjali vrednote osamosvojitve in razširjali zavest o pomenu demokratizacije. Pokazalo se je, da so si naložili težko nalogo, saj duha slovenske osamosvojitve, ki naj bi bila presečišče skupnih vrednot državljank in državljanov Slovenije, niso sprejeli tisti predstavniki starih družbenopolitičnih organizacij, ki so osamosvojitev podpirali s figo v žepu in zase in za svoje naslednike ohranili dotedanje privilegije prav v današnji čas. Zato je izganjanje duha slovenske osamosvojitve iz javne zavesti, kar počnejo tudi z zavestnim obujanjem duha in simbolov totalitarne oblasti, v njihovem življenjskem interesu, saj s tem ohranjajo monopole.
Čudi me, da so se tega načina delovanja navzeli tudi nekateri predstavniki domoljubnih in veteranskih organizacij iz časov osamosvajanja Slovenije, saj smo imeli istega nasprotnika in iste cilje. Naj spomnimo na leto 1990, da se je spomladi leta več kot polovica Slovenk in Slovencev na svobodnih volitvah odločila za družbene spremembe, izvedba sprememb pa je glede na volilne rezultate pripadla politični koaliciji DEMOS, ki je predstavljala nove politične sile in alternativo prejšnjim družbenopolitičnim organizacijam. Decembra tega leta je 90 % Slovenk in Slovencev izreklo podporo programu osamosvojitve. S tem je politična koalicija Demos dobila nesporno podporo za izvedbo korakov do samostojne države, ki jih tudi dosledno izvedla. Pri tem so sodelovali vojaki, policisti, državni in lokalni funkcionarji, člani civilne zaščite, mnogi prostovoljci in vsi drugi državljani, ki so svoje znanje in izkušnje, nekateri celo zdravje in življenja, prispevali za samostojno Slovenijo.
Zadnje predpraznične dni sem obiskal več praznovanj, ki so se obvezno začela z igranjem ali petjem državne himne. Državna himna predstavlja enega od simbolov naše državnosti. Drugi tak simbol je zastava in na njej še grb kot naš tretji državni simbol. Najbolj pristno je, če himno zapojejo vsi prisotni na dogodku, kar pa ni prav pogost pojav. Običajno nam jo zaigrajo ali zapojejo glasbeniki. Večje težave imamo z zastavo in grbom. Najprej povsem tehnične, saj moramo znati zastavo pravilno izobesiti. Tehnično je tudi vprašanje o zaporedju postavitve krajevne, državne in evropske zastave. Z malo vaje in z nasveti poznavalcev je mogoče opisane težave zelo hitro preseči.
Nekoliko starejši pa imamo večje težave z našimi državnimi simboli. Naše težave imajo svoje korenine v najbolj rosnih letih našega življenja, ko so nas v bivši državi že v prvem razredu uniformirali v »Titove pionirje« in so nas naučili, kaj pomeni biti pionir in kakšne so pionirske naloge. O Titu smo morali vedeti vsaj toliko, kot smo vedeli o naših starših in ožjih sorodnikih, poznati smo morali barve državne in slovenske zastave, bolj vzorni pionirji so poznali zaporedje barv zastav vseh jugoslovanskih republik. Naučili so nas risati celo grbe posameznih republik. Naučili so nas, da je na vseh grbih in zastavah kakor kri rdeča petokraka zvezda. In tudi pesmico o deklici, ki je šivala »zvezdo, rdečo kot kri in zraven pela pesmi svobodnih dni«, smo se naučili peti že kot sedem let stari otroci. 29. november pa je bil za nas sedemletnike prav poseben dan. Toje bil dan naše državnosti in tudi dan naše iniciacije v »Titove pionirje«. Pouk se je vsak jutro začel s pozdravom: »Za domovino, s Titom naprej!« Če smo znali zapeti internacionalo, se ne spomnim, spomnim se pa, da smo se to pesem učili tudi v gimnaziji pri pouku francoskega jezika.
Na gimnazijske čase me veže tudi spomin, da se je pri prvih jutranjih šolskih urah na božični dan spraševalo sošolce, ki so bili opaženi na polnočnici. Takrat je bila vera, to se danes kar preveč pozablja, opij za ljudstvo. In ker smo Slovenci znani oportunisti, naši učitelji niso bili nikoli zadovoljni z našimi odgovori, ko so nas spraševali o našem odnosu do veroizpovedi. Nevarno je bilo povedati, da hodimo k verouku, da hodimo ali celo sodelujemo pri cerkvenih obredih, da v naših družinah praznujemo cerkvene praznike ali celo molimo. Ker je bila vera takrat nekaj preživelega in se ni prilegala liku »Titovega pionirja« in je bila opij delovnega ljudstva, so bili odkritosrčneži deležni javne graje in posmeha. Tako smo se vedli, kljub temu, da so nas pri verouku vzpodbujali, da javno oznanjamo naše versko prepričanje. In ta oportunizem je šel z nami v demokracijo.
Takšna je bila indoktrinacija vse do trenutka, ko se je spremenil družbeni red. V demokracijo smo odšli z glavami, ki so nam jih uspeli oprati v šolah in javnem življenju. Ob ustanovitvi lastne države smo bili prepričani, da so pred nami novi časi, ko se naših otrok ne bo več obremenjevalo z ideološko navlako.
Z novo državo smo sprejeli nove državne simbole. Med drugim smo se poslovili od rdeče zvezde, ki je bila tudi simbol jugoslovanske vojske. Ta je imela nalogo, da nam prepreči odhod iz Jugoslavije. Pesem o deklici, ki je šivala kot kri rdečo zvezdo in zraven pela pesmi svobodnih dni, je dokončno utihnila. Zadušilo jo je hrumenje tankov z rdečo zvezdo, ki so imeli nalogo, da v krvi zatrejo našo svobodno odločitev za lastno državo. Takrat smo bili ponosni na izbojevano svobodo v naši slovenski državi, verjeli smo, da je pred nami pot, ki gre samo navzgor, med najbolj napredne in inovativne evropske narode. Odločili smo se, da nič ne bo več tako kot v bivši državi. Tudi v šoli ne bo več ničesar, kar vsaj malo spominja na stare čase. Odločili smo se (so se), da se otrok ne kaznuje, ko je to potrebno, in tudi ne poneumlja z domoljubjem, tudi izobešanje zastav ob državnih praznikih in petje himne je izginilo ter se umaknilo novim časom. Prevladalo je mnenje, da je to nekaj zastarelega in preživelega, česar v moderni državi ne potrebujemo več. Mediji so leta 2000 ostro napadli šolskega ministra, ki je izdal okrožnico, da se šolsko leto zaključi z državno himno. Tudi izobešanje zastav na pročelja državnih in lokalnih ustanov je zgolj posledica vladnega dekreta.
Morda je prav to ravnanje v prvih letih demokracije razlog, da se v zadnjem obdobju izrazito oddaljujemo od vrednot slovenske osamosvojitve, da se krepi duh nedemokratične preteklosti, da najpomembnejše položaje v državi zasedajo ljudje, ki so celo nasprotovali procesom demokratizacije in osamosvajanja.
Razkazovanje simbolov totalitarne države na dogodkih, s katerimi obeležujemo državne praznike, je moč razumeti kot nekritično, čustveno in nostalgično obujanje časov, v katerih vsi državljani in državljanke niso mogli svobodno izražati svojih političnih ali verskih stališč. Rdeča peterokraka zvezda ne predstavlja samo simbolov s tankov in uniform vojakov, ki so izvedli agresijo na Slovenijo in imeli nalogo, da z grobo silo preprečijo našo samostojnost. Ko se je to dogajalo na naših ulicah in trgih, ko je stekla tudi kri, je pesem deklice iz mojih pionirskih časov, ki je šivala zvezdo rdečo kot kri in pri tem pela pesem o svobodi, šele dobila pravi pomen, saj so nam s to pesmijo prikrivali resnico o državljanski vojni in revoluciji. Pred 22. leti smo izrezovali kot kri rdeče zvezde iz naših zastav in peli pesmi o naši svobodi. Postali smo normalna evropska družba, kjer tudi nostalgija po starih časih in preživelih simbolih posameznikom ni prepovedana. Razumeti je mogoče navezanost partizanov na ta simbol, saj so pod tem simbolom tvegali svoja življenja. Vendar pa je treba razumeti tudi državljane in državljanke, ki so pod tem simbolom trpeli krivice in nesvobodo komunističnega sistema. Če živimo v svobodni, solidarni družbi, je treba spoštovati vse vrste različnosti različnih skupin, torej tudi tistih, ki so zavračali komunizem ali celo zaradi njega trpeli, bili prikrajšani za družbeno participacijo ali svobodno izražanje svojih stališč.
Zdaj pa bi nekateri očitno radi komunizem obnovili. To so tisti, ki si predstavljajo, da bodo to dosegli s podreditvijo drugače mislečih. Med njimi so tudi tisti, ki bi naredili vse, da drugače misleči utihnejo in se umaknejo iz javnega življenja. Vse to je posledica nedokončanih družbenih sprememb, saj se je spremenil samo formalni okvir delovanja oblasti, drugo pa je večinoma ostalo po starem, tudi prejšnja enopartijska elita je ostala nedotaknjena v smislu etičnega spoznanja, da je bil komunizem do mnogih ljudi krivičen. V Sloveniji so se komunisti v novih preoblekah in njihovi nasledniki zelo kmalu po osamosvojitvi vrnili na oblast, s katero skupaj svojimi klientelističnimi omrežji obvladujejo vse ključne družbene podsisteme, kar je po mnenju mnogih sociologov in politologov tudi glavni razlog za gospodarsko in moralno krizo.
Krizo bomo presegli, ko se bomo dogovorili za vrednote in cilje, ki so nam vsem skupni. Ko bomo sposobni presegati delitve, ki so pogosto umetne. In ko se bomo sposobni vzdržati provokacij, kakršno smo doživeli na kamniškem praznovanju dneva državnosti. Domoljubje je naš skupni odnos do domovine, ki je ena sama in od vseh nas.
Igor Podbrežnik
