Je bila vaša letošnja žetev bogata?

0

zetevHOMILIJA. Sestre in bratje! Kakšna je bila vaša letošnja žetev? Polja so dozorela in kašče so napolnjene; nekatere bolj, druge manj. Kakšen je bil vaš letošnji pridelek in kam ste se ga odločili spraviti?

Pravzaprav s temi vprašanji ne merim na poljedelsko žetev – tudi Jezus se je samo poslužil te prispodobe, da bi z njo lažje potrkal na srca ljudi, ki so ga poslušali. A zakaj si je pravzaprav sposodil prav to prispodobo?

Današnja božja beseda ima svojo rdečo nit in to je svarilo pred človeško lakomnostjo. Že od svojega praobstoja namreč človek nosi v sebi težnjo po gotovosti in varnosti. Ko pa mu ta težnja uide iz rok, se hitro znajde v neutešljivi želji po tem, da bi imel še več in še več. Že zdavnaj je presegel mejo, kjer je bilo njegovo materialno stanje na nivoju zadovoljivega, a ker tega takrat ni znal videti in ceniti, si kopiči vedno več stvari. Problem pa nastopi takrat, ko se zaradi tega zoži spekter njegove osebne svobode in nenavezanosti ter razpoložljivosti za svet okrog njega. V njem počasi, a zanesljivo ugaša čut za potrebe bližnjega, s tem pa tudi izginja čut za Boga, saj se človek vedno bolj zanaša nase. A naj naredi karkoli, ne more si odkupiti svojega življenja, saj ni njegov gospodar. In lahko se zgodi, da ga smrt doleti popolnoma nepričakovano, ko na to ni niti najmanj pripravljen. Ob takem dogodku ljudje okrog zmajujejo z glavo in to pokomentirajo s frazami, kot so: »Škoda ga je, pa ravno zdaj,« in »Ko bi ravno lahko začel zares uživati svoje življenje, pa ga je presenetila smrt.«

Če se ozremo na današnje berilo, lahko v njem prisluhnemo starozaveznemu Pridigarju, ki pravzaprav vse človeško življenje in prizadevanje označuje za nečimrno. Podoba človeka v njegovih očeh je zelo klavrna, saj zanj takorekoč ni nikakršnega upanja na to, da bi se človek lahko sam odrešil in zares osrečil. Morda nam to zveni preveč pesimistično. Ko gledamo na sadove svojih rok, radi s ponosom rečemo, da imamo to in ono, ker smo se pač za vse to morali sami potruditi in nam ni bilo nič »šenkano«, torej da smo si vse, kar imamo, sami prigarali. Temu načeloma ne oporekam, a bi nas vseeno rad opomnil na delež, ki ga ima pred tem Bog. Brez njegovega blagoslova je vse naše delo podvrženo propadljivosti. Spominjam se stare šale, ki govori o možu, ki je prevzel obdelovanje župnijskega vrta. Dneve in dneve se je trudil, da je iz njega izruval ves plevel, gosto grmovje in trnje. Vrt je bil res lep in že prvo leto je bogato obrodil. Nekega dne je mimo prišel župnik, ki je pred tem skrbel za ta vrt in ob pogledu nanj vzkliknil: »Poglejte, kako veliko delo sta storila z Gospodom Bogom!« Mož pa ni bil kaj prida veren in je pri tem cinično pripomnil: »Da, sedaj je vrt res lep. Precej lepši kot prej, ko se je z njim ukvarjal samo vaš Gospod Bog.«

Kaj bi rekli o pripombi tega moža? Verjamem, da se veliko ljudi ob tem le kislo nasmehne in mu pritrdi, češ, saj je res. Mož je sam poskrbel za vrt, Bog ni imel pri tem prav nič. Toda: le kdo je tega moža spremljal z ljubeznijo in mu naklanjal svoj blagoslov v obliki talentov, zagnanosti, veselja do vrta, potrebnega zdravja in nenazadnje lepega vremena? Nič od tega si mož ni sam pridelal. In če bo to noč njegova duša terjana od njega, kaj bo s tem čudovitim vrtom? Lahko, da se bo v njem ponovno razrastel plevel in trnje in ves njegov trud bo zaman.

Če nam Jezus govori v tem tonu, lahko pravzaprav samo žalostno sklenemo roke in zajavkamo, da je pa potemtakem vsakršno delo in trud odveč, saj bo za nami tako ali tako vse propadlo, nam pa ne bo ostalo prav nič. A Jezus nam ne želi povedati tega. Vse sposobnosti, ki nam jih je dal za delo, so nam namenjene, da bi jih s pridom izkoriščali in tako svoje življenje zares izživeli v polnosti. Svari pa nas, da nas naše delo ne bi odvrnilo od bistvenega, da ne bi izgubili pogleda na Boga. Na isto modrost nas danes v drugem berilu opozarja apostol Pavel, ko pravi: »Mislite na to, kar je zgoraj, ne kar je na zemlji.« Te besede bi se nas morale večkrat dotakniti, da bi kdaj pa kdaj vse naše tuzemeljske zadevščine, za katere smo tako sveto prepričani, da brez njih ne bi mogli več živeti, postavili na vprašaj in temelj svoje življenjske sreče gradili na nečem, kar ima na sebi pridih večnosti, ne pa zemeljske minljivosti in propadljivosti. Da, a zato je potrebna vera in globoko zaupanje v Boga. Tudi zato smo zbrani pri tej nedeljski daritvi: da svoje minljivo življenje prinašamo pred Boga in mu jih darujemo z zavestjo, da je vendarle on tisti, ki nam vse to daje in da nas želi osrečiti še bolj. Kaj bomo torej danes storili s svojim pridelkom in kam ga bomo spravili?