Nadaljevanje prispevka s povezave.
S stališča posameznika je vsakdo pripadnik določene skupnosti. S tem je deležen in povezan s to močno družbeno silo (družbeni nagon), ki jo imenujemo ″agresivnost znotraj vrste″. Vsakdo je soočen z verovanji skupnosti, ki ji pripada. Toda, četudi je pritisk znotraj skupnosti še tako močan, praviloma ne vzpostavi znotraj skupnosti popolne totalitarnosti v sprejemanju, to je v verovanju v, postavke, ki jih postavljajo pred skupnost tisti, ki so v poziciji, da jih postavljajo. Vedno se najdejo pripadniki skupnosti, pri katerih zaradi prevlade razumskih razlogov, ne pride do sprejetja določenih postavk. Lahko pa pride do nesprejetja, oz. do zavrnitve določenih postavk tudi iz moralnih razlogov, oz. iz razlogov vesti. In tu smo sedaj pri korenu našega problema. Razmišljajoči človek, tako ateist, kot vernik, oba se razumsko opredeljujeta do misli o Bogu, oziroma do misli, da je nek Vzrok sveta, nek Stvarnik. Ob tem vernik verovanjsko, vključno z vso spremljajočo znotraj- religijsko obvezujočnostjo, ki je kot rečeno znotraj-skupnostna, sprejema podobo Boga svoje religije. Vernika religije razumsko podpira misel, da mora biti neki vzrok sveta, v njegovem verovanju v Boga. Toda podobo Boga mu predstavi religija, ki ji pripada: muslimanu Alaha, kristjanu Trojico, itn. Ker za njegovim (religijskim) verovanjem stoji, že omenjena močna sila, vernik predvsem sprejema, oz. veruje, v podobo Boga, ki mu jo predstavi religija (Cerkev), ki ji pripada. Tako nekako si predstavimo proces sprejetja podobe Boga religije. Boga, kot nečesa absolutnega, seveda, ne moremo izkusiti, doživeti, ker človek zmore izkušati samo stvarnost!
Ateisti, pa tudi tisti, ki se sami ne imenujejo ateisti (Einstein se npr. ni imel za ateista), a ne verujejo v Boga religije, razmišljajo drugače. Za njih ostaja Vzrok (Počelo, Stvarnik) sveta skrivnost in jo ne povezujejo s podobo Boga religije. Niso se podvrgli tej religijski podobi in sili, ki stoji za njo. Z ostalimi člani skupnosti, ki so verovanjsko usvojili podobo Boga svoje religije, ne delijo vere v resničnost Boga religije. To njihovo razumsko prepričanje po svoji moči in kvaliteti ni vera, ali nevera. Še najustrezneje ga lahko imenujem nazor.
Nazor je torej razumska (filozofska) opredelitev. Za razumsko opredelitvijo, kot rečeno, ne stoji taka agresivna sila, kot stoji za religijskim, ali ideološkim prepričanjem. Nazor se odziva drugače; predvsem razumsko, praviloma nesovražno.
Kot pripadnik skupnosti, je vsakdo, tako v Boga religije verujoči, kot tudi nazorski ateist, vezan na ideologijo/religijo skupnosti, ki ji pripada. Ideologija/religija pa je nekaj precej širšega. Ne vključuje le vprašanja ali obstaja konkretni, oznanjani, Bog religije, ali ne. Vključuje še moralne in civilizacijske postavke (vrednote), pravila osebnega in družbenega življenja. Tu pa lahko ateisti, ob neverovanju v Boga religije, sprejemajo iste moralne in civilizacijske postavke (vrednote), kot jih sprejemajo kristjani. To zgoraj govori že Truhlar. Tudi slovenski muslimani, ki živijo znotraj krščanske kulture Slovenije, sprejemajo strpnost in ostale krščanske vrednote veliko bolje kot muslimani v muslimanskih kulturah. Sprejemati te moralne in civilizacijske vrednote seveda pomeni verovati v njih in se za njih z vso močjo zavzemati. Te vrednote so namreč ideološko/religijska kategorija in naš odnos do njih se kaže le v tem, ali jih sprejemamo in živimo po njih. Lahko si predstavljamo, da je ateist Jože Pučnik, skoraj gotovo veroval v krščanske moralne postavke, to je živel po njih. Seveda nima vsaka vera (religija) enakih moralnih postavk. Vera v Boga islamske religije je povezana z vero v precej drugačne moralne postavke kot so krščanske.
Nazorski ateizem ni kriv za ideološko/religijske totalitarizme, za njih zločine, za njihovo spodbujanje medideološkega in medreligijskega sovraštva.
Poznič nadaljuje: »Zato ni čudno, da je ateizem rodil vse totalitarne sisteme tega sveta: nacionalsocializem, stalinizem, titoizem, Pol Pota in tudi teorije spola, ki zdaj bije na naša vrata in že zahteva odpravo največjega bisera vsake svobodne družbe: svobodo govora.«
To seveda ni res! Ta stavek ne prispeva k razumevanju delovanja družbe. Mi se namreč srečujemo pri nacizmu, fašizmu, komunizmu in tudi pri religijskih totalitarizmih (kot je npr. dandanašnja ″Islamska država″, ali je bilo v določenem obdobju rimo-krščanstvo, dalje pri raznih totalitarnih deviacijah v nekaterih religijskih sektah) s totalitarnim deviacijami tako civilnih (nereligijskih) ideoloških sistemov, kot tudi s totalitarnimi deviacijami v religijskih ideoloških sistemih. Problem je torej v ideoloških skupnostih, tako nereligijskih, kot religijskih. V procesih, ki vodijo v totalitarnost in posledično v zločinsko ravnanje pripadnikov ideološko/religijskih sistemov, gre za zlorabe te močne znotrajskupnostne (agresivne) sile, ki si jo prisvojijo močni posamezniki ali skupine znotraj ideološko/religijskih skupnosti. Tako je bilo v francoski revoluciji, ali v procesu prisvojitve oblasti po diktatorjih, kot so bili Stalin, Hitler, Pol Pot, itn. Ker po navadi več ″igralcev″, to je več ideoloških (pod)skupin, sestavlja večjo ideološko skupnost (državo), je odvisno od ideološkega ″zdravja″ posameznih skupin, kakšni procesi bodo tekli v tej večji sestavljeni skupini. ″Ideološko zdravje″ pa pomeni pravočasno se ovesti in zavzeti pogumna stališča in ukrepe, pravzaprav že naprej vedeti, kam nas kakšna politika pelje.
Poznič zapiše: »Kakor so v nacistični Nemčiji po demokratični poti ukinili demokracijo, pri nas, korak za korakom,… leva parlamentarna večina ukinja… zdaj to, zdaj ono pridobitev demokratične republikanske ureditve.«
Glede na zgornji stavek, je potrebno pripomniti o ″demokratični″ ukinitvi demokracije v nacistični Nemčiji naslednje: obstaja dokajšno soglasje zgodovinarjev, da so politične stranke nemške Weimarske republike, posebno desne, odpovedale pri zaustavitvi nacistov. Katoliška stranka Zentrum, sorazmerno močna, je v letih 1932/33, kot navaja zgodovinar Bullock (v internetnih člankih ″Hitler‘s rise to power)″, bila okupirana s svojimi lastnimi, personalnimi problemi, daleč od tega, da bi prepoznala grozečo nacistično nevarnost. Z nacisti se je pogajala in šla z njimi tudi v koalicijo! Kot kristjanu mi ni vseeno, da so naši, Zentrum, odpovedali. Torej tisti, ki bi morali biti še posebno občutljivi, kam peljejo dogodki in dejanja, ki so jasno kazali na zločinskost Hitlerja in njegovih sodelavcev.
Tudi v Sloveniji smo imeli identičen problem. V OF so bili slabi, predvsem ideološko nepripravljeni akterji. Zato se je vsa zgodba končala v prevari, v vzponu Partijskega totalitarizma, s tako težkimi zločini nad slovensko narodno skupnostjo. Ali če vzamemo Mussolinijevo Italijo in njeno protislovensko politiko: v tej fašistični Italiji je bila, ne smemo zanikati, sodelujoč ideološki ″igralec″ tudi italijanska katoliška Cerkev. Tudi v totalitarnem komunističnem sistemu je bil prisoten ″borbeni ateizem″ vstavljen v prvotno marksistično teorijo. Toda dandanašnji nasledniki boljševiške ideologije v Rusiji, se danes pomembno opirajo tudi na Pravoslavno Cerkev kot ideološkega ″soigralca″.
In še o ″biseru″ svobodne družbe, kot ga Poznič imenuje, o svobodi govora. Tu so ideologije/religije veliko bolj omejujoče, kot nazorski ateizem. Znotraj religijskega/verskega prostora praktično ni možen odprt dialog, saj obstaja v tem prostoru izrazita netoleranca do svobode govora, ki bi problematiziral religijske postavke (verski nauk), ali delovanje oz. politiko religijske institucije.
Ne strinjam se, da je ateizem postal prevladujoča vera naše civilizacije. Je pa v času v katerem živimo dokaj intenziven proces sekularizacije. To je proces v katerem religijske postavke (dogme), kot tudi postavke nereligijskih ideologij (od komunističnih, fašističnih, neoliberalnih, ipd.) izgubljajo na svoji absolutnosti. Proces sekularizacije je danes res dominantno evropski. Ne smemo se varati, da se bo sekularizacija v Evropi izpela, glede na sedanje statistično dobro stanje vernosti v Ameriki. Že to, da ima danes v Ameriki veliko veljavo ″kreacionistična teorija″, nam veliko pove. Sekularizacija bo delujoča tudi v Ameriki, seveda s časovnim zamikom, saj ni moderen pojav. Že v antiki in še prej je bila prisotna. Poteka znotraj ideologij (religij) kot nekak razumski, izkustveni korektiv, ki, kot že rečeno, jemlje religijsko/ideološkim postavkam njihovo proklamirano absolutnost. Tudi na sekularizacijo v Cerkvi ne znamo primerno odgovoriti. Običajno odgovarjamo z nekakim proti-napadom. Tudi za sekularizacijo marsikateri kristjan napačno govori, da je zlo. In vendar je v določenem pogledu očiščujoča.
Kot beremo v Pozničevem članku, naj bi se ateizem spajdašil tudi s kapitalizmom in laicizmom. To, da se meče vse v en koš, ne more dati konstruktivnih rezultatov. In če hočemo ostati načelni, tudi ne smemo označiti z ″ateizmom″ takih političnih dogodkov, kot je bilo glasovanje o Kučanovi pokojnini, kot tudi ne trenutne slovenske politike.
Na nas kristjanih je, da ne napadamo slepo ateizma vsepovprek. Ateisti so del naše skupnosti in z njimi skušajmo konstruktivno sobivati. In z njimi voditi dialog.
