Ali imam pravico?

Foto: Publik-Forum.de.
Foto: Publik-Forum.de.

Čeprav sem duhovnik, nimam nobene neposredne institucionalne odgovornosti za sprejemanje uradnega cerkvenega stališča o zakonu in družini. To mi daje svobodo, da brez zadržkov povem, kako se meni zastavljajo ta vprašanja. Leta 1978 sem kot bogoslovec dr. Antonu Strletu med njegovim predavanjem iz dogmatike zastavil vprašanje, ki me je težilo. Prav tedaj me je namreč prizadela zgodba mojega sovaščana, petintridesetletnega zidarja. Videti je bilo, da je srečen. Imel je ženo in hčerko, poln zanosa je zgradil hišo, kupil kombi za prevoz orodja in materialna, pred hišo pa je imel tudi lepo limuzino. Mož je užival zaupanje sovaščanov, prihajal je k nedeljski sv. maši in z vsemi živel v lepih medsosedskih odnosih. Nekega dne pa je med vaščani zaokrožila novica, da je dobrega mladega zidarja zapustila žena in odšla z drugim. Pustila mu je tudi hčerko, za katero je potem skrbela njegova mama. Zidarju se je tedaj zrušil svet. Izgube ni nikoli prebolel. Vse bolj se je zanemarjal in vdajal pijači. Na moje vprašanje, ali bi ta mož, ki ni imel možnosti uveljaviti ničnosti svoje zakonske zveze, mogel v skladu s krščanskim naukom z drugo žensko znova zgraditi svoje življenje, je dr. Strele odgovoril nikalno. Uspelo mi je dr. Strletu postaviti še dodatno vprašanje: kako naj ta mož, ki se nikoli ni zavezal celibatu, živi naprej, ko pa ima pred seboj še glavnino življenja? Profesor je bil neomajen: človek, ki se mu pripeti kaj podobnega, mora ob pomoči milosti in ustrezne pastoralne podpore živeti vzdržno.

Enako nezadosten kot se mi je profesorjev odgovor zdel pred šestintridesetimi leti, se mi zdi tudi sedaj. Omenjeni zidar je potem, ko je že vidno propadel, našel podobno razrvano žensko. Postala sta vaška pijančka, v cerkev nista zahajala. Dom, ki ga je s takim žarom zgradil, je bil vse bolj zanemarjen, mnogo prezgodaj je zbolel in umrl. Po propadu zakona se je zidarju in vaščanom zdelo, da zanj v farnem življenju ni več mesta. In res ga ni bilo, kajti Cerkev ne pozna institucionalnega statusa, ki bi vsebinsko in nato tudi formalno pomagal takim ljudem. Povsem prazne so besede, naj bodo duhovniki do tovrstnih stisk bolj pozorni in naj tem ljudem pridejo nasproti z različnimi duhovnimi sredstvi. Pastoralne spodbude, ki ostanejo zunaj institucionalnega okvira, tako zahtevnih vprašanj praviloma ne rešujejo, ampak v vseh, ki so objekt take pastorale, stopnjujejo zavest o njihovem drugorazrednem statusu znotraj cerkvenega občestva.

Na teletekstu sem prebral, da so bili z zadnjo redakcijo sklepne redakcije sinodalnega dokumenta posebej razočarani istospolno usmerjeni. Kako kompleksna je ta problematika, sem začutil leta 2009 v Lovranu, na Forumu za dialog med vero in kulturo, ki je imel naslov Spolnost – cerkvena zadrega? Čeprav se zadnja leta zgražam nad globalno povezanostjo homoseksualnih lobijev in sem zgrožen nad njihovim dejanskim vplivom in močjo, se ob enem sprašujem, ali se istospolnim vendarle ne dela krivica v družbi in v Cerkvi. Ali ni njihova agresivnost, ki prerašča v destruktivno moč, vsaj do neke mere tudi reakcija na vzvišen odnos »normalnih« – heterospolnih do njih? Vso stvar smo prignali tako daleč, da lahko govorimo o ideološki in kapitalski vojni med istospolnimi in heterospolnimi.

Tudi v tej zadevi razmišljam podobno kot v zgornjem primeru: če se kdo rodi z istospolnimi nagnjenji  in so mu ta lastna kot drugim heteroseksualna nagnjenja, potem mu je treba njegove pravice do spolne prakse institucionalno zavarovati. Ne vem, če je prav, da heteroseksualci istospolnim nalagajo bremena odpovedi, ki jih sami ne bi bili pripravljeni nositi in jim jih tudi ni treba nositi.

Sklepna misel: pastoralne inštrukcije ne morejo nadomestiti vsaj neke oblike cerkveno-pravnega in zakramentalnega statusa. Če naj govorimo, da je Cerkev mati, ki sprejema vse svoje otroke, potem mora iz načela pravičnosti vsakemu, ki to hoče, zagotoviti status, ki bo mu zagotavljal integracijo v občestvo. Tega statusa Cerkev, po mojem skromnem znanju, ne more nadomestiti z navodili za specialno pastoralno skrb za tiste, ki jih je doletel ta ali oni status, ki jih izključuje iz polnega občestva. Povsem drugo vprašanje pa je pravica istospolnih do posvojitve otrok. Neka razlika v statusu heteroseksualnih in homoseksualnih parov kljub vsemu, kar sem povedal doslej, vendarle mora ostati. Kajti razlika je evidentna, je biološka in ne le sociološka, in je zato ni mogoče spregledati. Vendar se o tem tu nisem želel izrekati.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.