Ali imam pravico?

91
571
Foto: Publik-Forum.de.
Foto: Publik-Forum.de.

Čeprav sem duhovnik, nimam nobene neposredne institucionalne odgovornosti za sprejemanje uradnega cerkvenega stališča o zakonu in družini. To mi daje svobodo, da brez zadržkov povem, kako se meni zastavljajo ta vprašanja. Leta 1978 sem kot bogoslovec dr. Antonu Strletu med njegovim predavanjem iz dogmatike zastavil vprašanje, ki me je težilo. Prav tedaj me je namreč prizadela zgodba mojega sovaščana, petintridesetletnega zidarja. Videti je bilo, da je srečen. Imel je ženo in hčerko, poln zanosa je zgradil hišo, kupil kombi za prevoz orodja in materialna, pred hišo pa je imel tudi lepo limuzino. Mož je užival zaupanje sovaščanov, prihajal je k nedeljski sv. maši in z vsemi živel v lepih medsosedskih odnosih. Nekega dne pa je med vaščani zaokrožila novica, da je dobrega mladega zidarja zapustila žena in odšla z drugim. Pustila mu je tudi hčerko, za katero je potem skrbela njegova mama. Zidarju se je tedaj zrušil svet. Izgube ni nikoli prebolel. Vse bolj se je zanemarjal in vdajal pijači. Na moje vprašanje, ali bi ta mož, ki ni imel možnosti uveljaviti ničnosti svoje zakonske zveze, mogel v skladu s krščanskim naukom z drugo žensko znova zgraditi svoje življenje, je dr. Strele odgovoril nikalno. Uspelo mi je dr. Strletu postaviti še dodatno vprašanje: kako naj ta mož, ki se nikoli ni zavezal celibatu, živi naprej, ko pa ima pred seboj še glavnino življenja? Profesor je bil neomajen: človek, ki se mu pripeti kaj podobnega, mora ob pomoči milosti in ustrezne pastoralne podpore živeti vzdržno.

Enako nezadosten kot se mi je profesorjev odgovor zdel pred šestintridesetimi leti, se mi zdi tudi sedaj. Omenjeni zidar je potem, ko je že vidno propadel, našel podobno razrvano žensko. Postala sta vaška pijančka, v cerkev nista zahajala. Dom, ki ga je s takim žarom zgradil, je bil vse bolj zanemarjen, mnogo prezgodaj je zbolel in umrl. Po propadu zakona se je zidarju in vaščanom zdelo, da zanj v farnem življenju ni več mesta. In res ga ni bilo, kajti Cerkev ne pozna institucionalnega statusa, ki bi vsebinsko in nato tudi formalno pomagal takim ljudem. Povsem prazne so besede, naj bodo duhovniki do tovrstnih stisk bolj pozorni in naj tem ljudem pridejo nasproti z različnimi duhovnimi sredstvi. Pastoralne spodbude, ki ostanejo zunaj institucionalnega okvira, tako zahtevnih vprašanj praviloma ne rešujejo, ampak v vseh, ki so objekt take pastorale, stopnjujejo zavest o njihovem drugorazrednem statusu znotraj cerkvenega občestva.

Na teletekstu sem prebral, da so bili z zadnjo redakcijo sklepne redakcije sinodalnega dokumenta posebej razočarani istospolno usmerjeni. Kako kompleksna je ta problematika, sem začutil leta 2009 v Lovranu, na Forumu za dialog med vero in kulturo, ki je imel naslov Spolnost – cerkvena zadrega? Čeprav se zadnja leta zgražam nad globalno povezanostjo homoseksualnih lobijev in sem zgrožen nad njihovim dejanskim vplivom in močjo, se ob enem sprašujem, ali se istospolnim vendarle ne dela krivica v družbi in v Cerkvi. Ali ni njihova agresivnost, ki prerašča v destruktivno moč, vsaj do neke mere tudi reakcija na vzvišen odnos »normalnih« – heterospolnih do njih? Vso stvar smo prignali tako daleč, da lahko govorimo o ideološki in kapitalski vojni med istospolnimi in heterospolnimi.

Tudi v tej zadevi razmišljam podobno kot v zgornjem primeru: če se kdo rodi z istospolnimi nagnjenji  in so mu ta lastna kot drugim heteroseksualna nagnjenja, potem mu je treba njegove pravice do spolne prakse institucionalno zavarovati. Ne vem, če je prav, da heteroseksualci istospolnim nalagajo bremena odpovedi, ki jih sami ne bi bili pripravljeni nositi in jim jih tudi ni treba nositi.

Sklepna misel: pastoralne inštrukcije ne morejo nadomestiti vsaj neke oblike cerkveno-pravnega in zakramentalnega statusa. Če naj govorimo, da je Cerkev mati, ki sprejema vse svoje otroke, potem mora iz načela pravičnosti vsakemu, ki to hoče, zagotoviti status, ki bo mu zagotavljal integracijo v občestvo. Tega statusa Cerkev, po mojem skromnem znanju, ne more nadomestiti z navodili za specialno pastoralno skrb za tiste, ki jih je doletel ta ali oni status, ki jih izključuje iz polnega občestva. Povsem drugo vprašanje pa je pravica istospolnih do posvojitve otrok. Neka razlika v statusu heteroseksualnih in homoseksualnih parov kljub vsemu, kar sem povedal doslej, vendarle mora ostati. Kajti razlika je evidentna, je biološka in ne le sociološka, in je zato ni mogoče spregledati. Vendar se o tem tu nisem želel izrekati.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


91 KOMENTARJI

  1. Pritožbo naj pisec tega članka,ki milo rečeno “prodaja meglo”, naslovi na Boga. Meni pa naj odgovori na naslednja vprašanja:
    – Kdo vas je spodbudil k takemu razmišljanju? Dolžnost pripadnosti neki novi meni tuji veri, ali “človekoljubje”, ki po vaše velja le za razvratnike?
    – Kaj je pravzaprav človekoljubje? Dovoliti vsakemur, da živi po svojih “spolnih” nagnjenjih” četudi sprevrženih?
    – Kje v “svetem Pismu” je napisanom da morajo verniki medse sprejeti lezbike in geje?
    – Ali so me moji starši in stari starši torej narobe učili o tem, kaj je greh, smrtni greh, nespoštovanje božjih zapovedi in življenje v razvratu?
    -Ali se ne zahteva od duhovnikov, da žive v čistosti t.j. spolni vzdržnosti – in so to (večinoma) tudi pripravljeni upoštevati? Torej – to lahko store vsi, ki se tako odločijo.
    -Kako, da nam “zabadate nož v hrbet” prav v teh, za svet in predvsem Slovenijo, zelo težkih časih, ko se sprašujemo, kaj sploh je še sveto?
    – Ali mi lahko poveste, kako se bodo po vaše glasile “nove božje zapovedi”, npr. sedma, ali pa četrta,…. itd?
    – Torej zavzemate se za “spolno svobodo”, ki ji jaz pravim razvrat in nečistost. Tako so me namreč učili (duhovniki pri verouku in častne sestre, pa tudi vsi v družini, ki so me vzgajali).

    Z vami ne mislim polemizirati. Čutil pa sem se izzvanega, da komentiram vaše prodajanje prirejene megle.

    Za konec, upam, da bo,tako kot letos, tudi drugo leto “zmagala” vera nad nevero, grehom in razvratom in bo antipapež spoznal, da ne more postati posmrtni svetnik z uničenjem vere.

  2. Podobna vprašanja, kot jih navaja g. Knep so se porajala tudi meni, ko je odšla prijateljeva žena. V začetku sem prišel do podobnih zaključkov, češ kriva je žena, ki je odšla, mu pustila otroke…

    Potem pa me je prešinilo, da je žena odšla šele takrat, ko je njun zakon ŽE UMRL. Če bi bil njun zakon še živ bi bila še vedno skupaj. Prijateljeva žena je bila le neke vrste indikator stanja v njunem zakonu.

    Podobno se je verjetno zgodilo tudi zidarju iz gornjega prispevka. Trudil se je vse dneve, da si zgradi lep domek, pozabil pa je, morajo v hiši prebivati ljudje, ki imajo oseben odnos drug do drugega.

    Boli me, ker se v naši družbi (to cerkev seveda ni izjema) poudarja rodnost, pa velike družine. Zanje se prireja srečanja, dela se z njimi intervjuje, še država primakne nekaj cekinov…

    Kdo pa skrbi za dobre zakone?

    Saj vem, da obstajajo različne zakonske skupine. Vendar je tega premalo in premalo raznoliko. Predvsem pa prepozno. Preventiva pred razpadom zakona se začne že pri majhnih otrocih. Brez težav bi jo vključili v župnijsko pastoralni program. Tako ali tako med prvim obhajilom in birmo ni kakšnega resnega programa.

    Dober zakon je kakor vera. Vsak dan posebej se moraš potruditi zanj. Na dobrem zakonu stoji družina in družba.

  3. Sestavek vreden razmisleka! Tudi sam sem mneja, da je izključevanje ločenih in ponovno poročenih velika rana Cerkve in veliko svetohlinstvo vseh “nas pravičnikov”. Jezus nam je dal drugačen zgled in je pogosto obedoval z grešniki, se z njimi družil …, a mi smo postali bolj “krščanki” od Kristusa.

  4. Na to temo večkrat razmišljam tudi sam. Se mi pa zdi bistveno, da ločimo pristop k problemu. Eden je kako sprejemati in pomagati ljudem, ki pridejo v te stiske, drugi pogled pa je meni še bolj pomemben in sicer kako ljudem pomagati, da do teh stisk ne bo prišlo. In tukaj sem mnenja, da cerkev dela bistveno premalo na preventivi. Današnjim mladim ne da popotnice v življenje v smislu izobraževanja mladih za življenje, za zakon, za spolnost, za družbeno življenje. Mladinska srečanja bi bila lahko bistveno bolj načrtovana in usmerjena v to smer. Zdaj se mi pa zdi, da je vse prepuščeno duhovnikom in njihovi iznajdljivosti. Cerkev mora denes najti odgovore na sodobne izzive in jih potem preko svojih možnosti neposredno podajati na mlade. Šola za zakon se mi zdi tukaj bistveno premalo.

  5. Ne vem zakaj bi vam v nos hodilo spoštovanje velikih družin… Tega res ne razumem.
    Prevečkrat pa slišim v naši družbi take, ki se obregnejo ob “razmnoževanje”… Take, ki bi kar skopili kakšne, ker imajo otroke. To je gniloba brez primere.

    To o homoseksualcih je neverjetno slišati iz ust duhovnika. Nihče se ne rodi tak, homoseksualnost je sad zlomljene pameti, suženjske vzgoje, sovraštva do žensk, itd.

    • Zdravko, raje bodi tiho z zgražanjem nad duhovnikom. Genetski vpliv na razvoj homoseksualne usmerjenosti je dokazan. Ni pa v tem primeru genetika vse; je pa tudi drugi razvojni del malo drugačen kot si ti bombastično definiral.

      • Ne nakladaj! Saj že res da veliko veš in si izobražen, toda ni ti odveč nakladanje in morda celo lažno navajanje kakih podatkov. Kot na primer zgoraj navedena “dokazanost”. Nevredno takega intelektualca.

        • Se vljudno oproščam za nakladanje. Dokazan je res malo prečvrsta beseda. Domneva se zlasti na podlagi študij homoseksualnosti pri enojajčnih dvojčkih in kromosomskih analizah. Po oceni naj bi genetika prispevala okoli 40%. Ostali pomembni dejavniki naj bi bili hormonski in kulturno-socialni ( predvsem razvoj in socializacija v družini). Daleč od tega, da je vse jasno. “Kristalno jasno” je verjetno samo gejevskim in lezbijskim aktivistom(kam) in njihovim nasprotnikom.

    • “Prevečkrat pa slišim v naši družbi take, ki se obregnejo ob “razmnoževanje”… Take, ki bi kar skopili kakšne, ker imajo otroke.”


      Tole je hudo res. Pri ginekologih je kar praksa, da mamam, ki imajo kakšnega otroka nad povprečjem, predlagajo sterilizacijo. In potem mama ne ve, ali bi se zgražala ali bi imela slabo vest…

  6. Kako ne bi primer zidarja, ki ga je predstavil g. Knep prav klical po temu, da Cerkev ni tista, ki naj človeka izloča, ko se pojavi stiska, ko se mu podre svet, ampak je občestvo poklicano, da mu, če kdaj, prav tedaj stoji ob strani. In mu ne uničuje upanja in zapira, če je jasno, da se je ena zgodba končala, možnosti novih začetkov. ( Ko je v konkretnem primeru tudi interes otroka, ki naj bi bil posebej središčen krščanski perspektivi, da ima ob sebi uresničenega očeta in varno družinsko gnezdo, pa čeprav nove očetove družine.)

    Ne morem zbežati od svetopisemske asociacije, ki se mi ob tem poraja. Asociacije, kaj bi na to porekel Jezus in kaj bi na to porekli farizeji. Žalostno mi je spremljat, kako premnogi v Cerkvi očitno niti ne opažajo, kako v svoji črkobralski dogmatski logiki zanemarjajo duha in igrajo vlogo sodobnih farizejev, ne da bi se tega zavedali.

    Škoda, če papež Frančišek zaradi njih, njihove številčnosti in vpliva, ne bo uspel ničesar premaknit in se bo Cerkev samo oddaljevala od sodobnega človeka, njegovih bolečin, problemov, iskanj. Kot da je Jezus ustanavljal nek ekskluzivni klub za tiste, ki samega sebe štejejo za elito. 🙁

    • Jezus ni šel ljudem “po dlaki”, ni prilagajal nauka željam in predstavam “elite” … Po potrebi je uporabil tudi bič (pa ne mislim tukaj konkretno za te ranjene osebe, temveč kot način podajanja in zagovarjanja večnoveljavnih resnic).

  7. Omenjeni pisni prispevek podpiram v toliko, kolikor je v njem prizadevanja, da se detabuizira pojem "ločitev". Mišljena je seveda tista ločitev v praksi. Znani so primeri zakoncev, ki živijo narazen, pa so formalno še vedno poročeni. Potem je tu spet razlika med zakonsko zvezo, sklenjeno v okviru Cerkve, in tisto civilno. Če se govori o ločitvi, se ponavadi govori o ločitvi civilno sklenjenega zakona – če sem prav razumel.
    Osebno se precej gibam v krogih (molitvenih skupinah!), kjer je tudi precej takih, ki so doživeli odhod zakonca. Večinoma gre za ženske – matere samohranilke. Morda se bo kdo vprašal, kje so našle pogum, da so se sploh vključile v molitveno občestvo in premagale starodavni predosodek, češ če sem ločen(a), potem nimam kaj iskati tu. Ta predsodek ponavadi vceplja satan in s tem odvrača ljudi od odrešenja.
    A tu ne gre samo za nek zakonolom, ampak tudi celostni pristop do človeka, takšnega kot je v Božjih očeh. Jezus namreč pravi: "Pridite k meni vsi, ki ste obteženi, in jaz vas bom poživil." Morda nam res nekoliko manjka tistega temeljnega razlikovanja, iz katerega izhaja, da tisti, ki doživi odhod zakonca, ni avtomatsko grešnik, za katerega se cerkvena vrata zaprejo za vedno. Človek v takem položaju doživlja ranjenost in zavrženost. Nekaj drugega pa je to, če nekdo zavestno odide in potepta zvestobo, dano ob sklenitvi zakona.
    Morda je naš problem tudi v tem, o čemer je pred leti na radijskem misijonu govoril škof dr. Štumpf, ko je opisoval svoje izkušnje s pastoralo mladih. Marsikdo se ob srečanju s spolnostjo (seveda izven zakona) nekako znajde v konfliktu s tistim idealističnim pojmovanjem krščanstva, ki temelji na neke vrste "glajšaltungi". In kdor izstopa, je že zaznamovan. Takšen je princip "duhovnosti od zgoraj", kot bi jo poimenoval p. Anselm Grün.

    Imam pa pripombo na tole:
    "če se kdo rodi z istospolnimi nagnjenji, in so mu ta lastna kot drugim heteroseksualna nagnjenja, potem mu je treba njegove pravice do spolne prakse institucionalno zavarovati. Ne vem, če je prav, da heteroseksualci istospolnim nalagajo bremena odpovedi, ki jih sami ne bi bili pripravljeni nositi in jim jih tudi ni treba nositi."
    Nisem še slišal za primer, da bi se kdo že rodil kot homoseksualec. (???)
    Kot drugo, ali lahko ta sestavek razumem v smislu, da bi morala Cerkev dopustiti spolno prakso homoseksualcev kot nekaj normalnega?? Če je avtor res tako mislil, potem se lahko vprašam: kaj pa Sveto pismo in to, kar piše o njem o homoseksualni praksi?
    Kolikor vem, je bilo že doslej poudarjeno v stališčih Cerkve, da istospolno nagnjenje ni nekaj samo po sebi grešnega. Toda "institucionalno zavarovati" me spominja na to, da bi Cerkev dala možnost sklepati zakon tudi za istospolne partnerje. To pa se ne bi smelo zgoditi.

    • citiram: “Nisem še slišal za primer, da bi se kdo že rodil kot homoseksualec. (???)”

      Zagotovo obstaja biološka predispozicija, ki pa seveda ne nujno pripelje do homoseksualne usmerjenosti, ampak pomeni zgolj neko povečano možnost nastopa homoseksualnega vedenja. Ampak tu je treba poanto nadaljevati s tem, da se nihče ne rodi niti kot heteroseksualec. Spolna usmerjenost se, res na podlagi nekih bioloških predispozicij, oblikuje skozi sam razvoj in oblikovanje človeške osebnosti. Spolna usmerjenost se lahko tudi spreminja ali pa dejansko obstaja v obe smeri in govorimo o biseksualnosti.

      Zato v osnovi niti ni pomembno, ali je spolna usmerjenost dana oz. do nje pride na način, na katerega posameznik ne more vplivat in ga spremenit ali gre za neko odločitev. Tudi če pristanemo na tezo, da je homoseksualnost mogoče “zdraviti” in “ozdraviti” ostaja dejstvo, da je stvar osebne svobode posameznika, ali bo živel kot homoseksualec ali kot heteroseksualec ali kot biseksualec ali pa kot aseksualec. In če je to stvar njegove svobode, potem pravico do tega, da glede tega sam odloči.

      Ker tudi krščansko vero je mogoče “ozdraviti”, saj nihče ni rojen kot kristjan, pa se zaradi tega ljudem ne jemlje pravico, da bi bili krisjani. Vsaj v demokratičnih družbah ne.

      Glede Svetega pisma smo pa spet tam. Če ga želimo prebirati dobesedno, potem ga pač dajmo. V Rimljanom 1,18-32 je govora o krivdi človeštva, pri čemer se omenja tudi homoseksualnost. Zadnji stavek glede homoseksualnosti in ostalih “nečednih” praks pravi: “Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo.” Torej, po božjem zakonu naj bi homoseksualna praksa bila kaznovana s smrtjo. A torej to zagovarjaš? Če ne, potem očitno kršiš Božji zakon. In ne samo ti, ampak celo Cerkev kot institutcija. In zakaj ta Božji zakon krši? Seveda zato, ker krščanskega nauka ne gre razumevati dobesedno, ampak v njegovem duhu. In poanta tu je ravno v tem, da tudi če sprejemamo nekaj kot greh je prvenstvena naloga krščanskega nauka v dostopnosti Boga. Že sam Jezus večkrat jasno poudarja, da on ni prišel zaradi tistih, ki živijo v skladu z Bogom, ampak zaradi grešnikov. Pustiti grešnika k Bogu ne pomeni, da se njegov greh sprejema ali tolerira, ampak pomeni tisto osnovno krščansko pravico do Boga, ki temelji na tem, da smo vsi ljudje (tudi grešniki) “Božji otroci”.

      Tako da ti očitno trpiš za tistim tipičnim sindromom, ko si pač domišljaš, da imaš pravico sodit kdo je vreden Božje bližine in kdo ne, torej koga naj Cerkev kot enakovrednega sprejme v svoje, torej Božje občestvo in koga ne. To pravico ima le Bog. Ne moremo se mi iti njegovega advokata ali pa sodnika. Vsak naj ima dostop do Boga, potem pa naj Bog sam odloči, kaj naj z njim.

      Tako da meni se zdi to razmišljanje duhovnika Knepa v duhu pravega in žlahtnega krščanstva in je hvale vredno, ker očitno razume bistvo Jezusovega nauka, ki je v tem, da je vsak človek enako vreden, kar pomeni, da mora Cerkev vsakemu človeku pustiti vrata odprta, kakor pravi Papež Frančišek. Pri čemer ne gre za to, da bi s tem ta greh ignorirali, ampak ravno za to, da je treba dati vsakemu možnost stika z Bogom, saj kako pa naj pričakujemo, da se bo nekdo spremenil, če mu te možnosti sploh ne damo. To je nekako tako, kot če bi nekdo prišel k zdravniku, ker si je zlomil nogo, zdravnik bi ga pa napodil in mu rekel, naj se vrne takrat, ko si bo nogo pozdravil. To je absurd.

      Poanta je torej v tem, da ljudi ne moremo v nekaj siliti, lahko jim le damo možnost, da nekaj sprejmejo ali ne. Saj tudi Bog nobenega ne sili v to, da vanj veruje oz. živi v skladu z njegovim naukom. Glede tega smo ljudje popolnoma svobodni. In če nas Bog glede tega ne omejuje, zakaj nas bi potem neka Cerkev, ki naj bi bila v službi Boga?

      • Nihče se ne rodi kot homoseksualec ali biseksualec ali heteroseksualec, ampak zgolj kot seksualec. Še več, rodimo se vsi v stanju celibata, ki ga držimo do sklenitve zakramenta svetega zakona. Celibat je prvo naravno stanje človekove seksualnosti.

        • Oh, mati božja, spet eden, ki mu nič ni jasno. Kdor nima spoznanja naj ga ne razširja! To je tudi nauk Cerkve.

        • Tudi kot seksualec se ne rodi, če to pač povezujemo z spolnim nagonom. Seksualnost se pri človeku razvije, rodimo se pa z določenimi seksualnimi predispozicijami, ki imajo lahko na razvoj seksualnosti določen vpliv.

          Še manj se rojevamo v stanju celibata, ker je celibat vrednostni pojem, ki se nanaša na prepoved sklenitve zakonske zveze oz. intimnega razmerja. S tem se pa nihče ne rodi, niti tisti, ki so potem celibatu res zavezani.

          Razen seveda če celibat ne razumeš na splošno oz. laično kot odsotnost intimne zveze, potem je seveda res, da rojen otrok res ni v nobeni intimni zvezi. Ampak tak argument je že malo komičen.

  8. Prvo nekaj misli o konkretni zgodbi.
    Zidarju je ostala v skrb hčerka in kot oče bi bilo normalo , da posveti vse svoje življenje skrbi za njo. Sam poznam kar nekaj ločenih parov, ki so se ukvarjali sami s seboj in popolnoma pozabili na otroke, ki bi jih edini lahko rešili v taki situaciji. Misliti na svojo žalost in ne videti ob sebi trpljenje otroka , ki povrhu vsega ni ničesar kriv, je nezrelost. Tak človek ne potrebuje druge poroke, ker bi otroci v novem zakonu bili enako brez očeta.
    “kako naj ta mož, ki se nikoli ni zavezal celibatu, živi naprej,…” kaj pa če bi mu žena v prometni nesreči ostala tetraplegik? Kaj bi mu predlagal Knep?
    Ko Kep razmišlja o istospolnih parih imam občutek, da družine (mati, oče , otrok) ne jemlje kot zakrament. Knepova dilema je vsesplošna dilema takrat, ko poroka ni več zakrament, ko ta postane sobivanje posameznikov, ki zadovoljujejo svoje biološke in čustvene potrebe.

    Tudi če odmislim poroko ,kot zakrament in jo gledam zgolj kot osnovno celico družbe, sem absolutno prepričan, da je dopustitev razveze temeljni vzrok vseh problemov družin. Ljudje so skupaj toliko, da zadovoljijo svojo potrebo po otrocih, potem se razidejo in v zadnjem času so pobudnice žene. Potrošniška družba jih je prepričala , da je lažje in bolje tako. Otrokom televizija nadomesti očeta, ki jih je prej popeljal v svet. Matere, kot finančno ranljive, pa postanejo poceni delovna sila.

    • Tadej,jaz pa menim,da je treba nujno upoštevati tudi gornja Milanova vprašanja in pomisleke. Tudi z zadnjo sinodo pogovori in iskanja niso enkrat za vedno zaključeni,temveč se bodo nadaljevali. Kar zadeva vašo kritiko”dopustitve razveze”pa želim pripomniti,da poznam ogromno število t.i.krščanskih družin,kjer živijo uradno pravoverno poročeni,v praksi in bistvu pa popolnoma ločeni in razdeljeni-tako starši med seboj kot tudi otroci iz teh kvazi srečnih ne-skupnosti.Trdim tudi,da ločitve niso od včeraj,ampak so stare prav toliko kot zakon!-le,da so bile prikrivane in do nedavna(in v tem je najbrž problem)dopuščene le moškemu:kadarkoli je hotel,je lahko ženo zavrgel in si omislil konkubino.Če ni bil ravno iz višje kaste,seveda hinavsko in na skrivaj…od žena pa je vsa skupnost pričakovala in zahtevala,da drže 3 vogle hiše brez pritožb še naprej. Ali jim imamo res pravico očitati,če tega nočejo več prenašati in so,kot pravite, v zadnjem času prav one pobudnice za razhod?…

      • Baubau
        V Milanovih vprašanjih in pomislekih manjka razmislek o hčerki, ki je ostala brez matere in brez očeta. Milan se je zavzel samo za tragično usodo odraslega človeka. V tej zgodni pa je žal najbolj tragična oseba hčerka. Zakon kot zakrament izpolnjuje svojo zakramentalnost samo skozi stalno darovanje in skrb, da imajo otroci pravo mater in očeta je primarna naloga darovanja. Matere še nekako ne pozabijo na to vlogo, a velikokrat pozabijo, da morajo sovjemu otroku dati tudi očeta. Oče daje trdnost odraščajoči osebi. V svojem profesionalnem življenju sem v služi delal z mnogimi ljudmi , ki so bili čudoviti , toda v ključnih trenutkih so nekateri odpovedali. Kot po pravilu so bili to ljudje kjer je bil oče odsoten.
        Menim, da je naloga Cerkve, da ljudi spodbuja in podpira v rasi, tudi , ko jim zdravi rane jih mora nato spodbujati, da ponovno poprimejo za Poklic v katerega so bili poklicani.

        • Kako da ni razmisleka o hčerki? Seveda da je. Hčerki manjka družinsko gnezdo. Če po volji matere ne more biti to družina bioloških staršev, naj bo to vsaj nova družina njenega očeta. Kaj imate od tega, da očetu odrekate pravico, da bi v tem primeru osnoval novo družino? Tudi v dobro hčere.

          Zakaj so vam predpisi več vredni od usod ljudi? A so ljudje zaradi predpisov ali so predpisi zaradi ljudi?

  9. Zgodba zidarja je žalostna in ne smemo ob njej zamahniti z roko. A vendar smo s krstom vsi zavezani, da v vseh trenutkih skozi celo življenje živimo vzdržno, razen ko se, če jo imamo, s svojo ženo/možem podarjava drug drugemu. To velja pred poroko, med poroko glede drugih žensk/moških, ter po koncu zakona v katerikoli obliki že pride. Zapisali ste, da žene ni nikoli prebolel. Kako bi lahko nekdo, ki hrepeni po eni, se poročil z drugo žensko? To zidarjevo neutolažljivo hrepenenje po ženi govori v prid dr. Strletu: Bog neutrudoma zakonca kliče enega k drugemu za celo življenje. Na nas je, kako na ta klic odgovorimo, a le eden je odgovor, ki vodi v (srečno) življenje. Žal zidarjeva žena izgleda tega klica ni niti dobro slišala, zidar pa ni zmogel dati pravega odgovora zaradi, sem prepričan, množice različnih vzrokov, pri čemer, kot ste zapisali, ne moremo izvzeti vsaj nekaterih njegovih sovaščanov. Zidar je gotovo bil oz. bi lahko bil polnopravni član občestva, vsaj nekaj časa, pa ga občestvo iz lastnih vzgibov ni želelo sprejeti, kot je videti. Morda zidar ni bil v celo zgodbi nič kriv, ampak to lahko le poveča naše sočutje, nikakor pa ne more biti izgovor za kakršnokoli bližnjico, ker pot je samo ena, pa še ta zelo ozka. Bog je zidarju v oporo dal hčerko, za kateri pa se zidar, kot ste napisali, ni veliko menil … Ne vem sicer, kaj mislite pod institucionalni okvir, ampak pri nas deluje SRCE – Skupnost Razvezanih v CErkvi (http://www.srce.rkc.si), katere glavno poslanstvo jo pomoč takšnim, kot je zidar. Verjamem, da z vsakršno podporo tej skupnosti lahko naredimo veliko, da bi zgodb, kot je zidarjeva, bilo čim manj, tudi če do njih pride.

    Ne glede na to, kako nekdo dobi istospolna nagnjenja, je pomembno, da živi v vzdržnosti. Zakaj? Ker so spolni odnosi rezervirani za zakon, v katerega lahko vstopita le moški in ženska. Tako imajo istospolni isto breme odpovedi kot neporočeni heteroseksualni, le da je pot slednjih v zakon praviloma krajša, ni pa nujno.

    Pomembno pri vsem tem pa je (kot za vse ostale vidike kristjana), da ne izhajamo iz tega, kaj si jaz želim (npr. take in take spolnosti oz. spolnih odnosov), ampak kaj Gospod pričakuje od mene in kaj lahko storim za drugega. Zaradi vsega trpljenja pa nas Gospod uči, da ko smo zazrti Vanj, bremena niso več težka:

    Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. (Mt 11,29-30)

  10. Petintridesetletni zidar je bil slabič. Po drugi strani pa je svojo ženo smatral kot svojo lastnino. Namesto, da bi svoji pobegli ženi pokazal, da ga njeno dejanje ni zlomilo se je vdal pijači in razvratu. Svojega otroka je prepustil materi in se več ni brigal zanj.
    Vedeti moramo, da ko sklenemo zakonsko zvezo nismo več sami, ampak smo celota mi in naš zakonski partner. Ko pridejo otroci, se moramo zavedati, da to niso naši otroci, ampak otroci Boga. Zaupani so nam, da jih vzgojimo v skladu z Božjimi zakoni, predvsem spoštovanja desetih božjih zapovedi in s Kristusovim evangelijem.
    Spolnost nam je Bog dal za obnavljanje človeštva, saj smo umrljivi. Spolnost brez rojevanja otrok je razvrat.
    Ni Cerkev kriva, da se cerkve praznijo, krivo je potrošništvo. Novorojeni otrok že ob Svetem krstu prejme kup daril, ki so za njegove starše bolj pomembna kot sam zakrament Svetega krsta. Cela žlahta se zbere in žre, kar je bolj pomembno kot to, da je bil otrok krščen.
    Za prvo Sveto obhajilo se otrok že zaveda, pričakuje darila od krstnih botrov in ostale žlahte ter jih tudi dobi. Zopet se zberejo vsi možni sorodniki iz vseh krajev (celo iz tujine) in spet “fešta”.
    Potem že skoraj dijak, otrok prejme zakrament Svete birme. Za darilo prejme danes že najmanj moped. Zopet cela rodbina nori.
    Običajno je fant ali dekle takrat tudi zadnjič pri Sveti maši.
    Nekateri, vendar redki, se celo poročajo v cerkvi in sprejmejo zakrament Svetega zakona. Vendar le redki, če sploh, zakoni sklenjeni v cerkvi vzdržijo dve ali tri leta. Potem najdejo nove partnerje in živijo “na koruzi”.
    Cerkev mora iskati rešitve, vendar ne na način, da bi se priklanjala spolnim nagnjenjem “vernikov” in na ta način polnila cerkvene prostore. Nihče ne zavrača tistih, ki imajo drugačna spolna nagnjenja, vendar se morajo držati Božjih zakonov, kakor tudi mi “normalni” verniki.
    Papež Frančišek je z zadnjo sinodo krepko “vsekal” mimo Božjega nauka. Rajši naj se v Rimu skliče sinoda o potrošništvu in njegovih nevarnostih za človeštvo. Tu smo zašli v “slepo ulico” in ne najdemo poti iz nje!

    • Soditi in pisati o tem, kaj je bil zidar, je lahko hudo krivično in pogansko brezčutno. Nekdo ne zmore dvigniti niti 20 kg, nekdo drug igraje prenaša 50 kg. Tako je tudi z drugimi bremeni življenja.
      Vprašujem pa se, če se je kdo v profesorskih kabinetih naučil nositi težja bremena.
      Mu je kdo od bratov in sestra v veri v tej stiski pomagal, dovolj pomagal?

  11. Ni povsod tako, večinoma pa je. Cerkev ni več občestvo kristjanov, temveč duhovnik in občinstvo. Jaz govorim, ti poslušaš in kimaš. Občestvo je, vsaj za moje predstave, skupnost enakovrednih ljudi, od katerih vsak prispeva svoje talente. Premalo je v župnijah organiziranih skupin, ki bi se srečevale vsaj enkrat ali dvakrat na mesec, kjer bi bil vsakdo dobrodošel, kjer bi se družili, brali Sveto pismo, o njem odkrito razpravljali, Božjo besedo vnesli v vsakdanje življenje in z njeno pomočjo reševali stiske. Skupin, kamor bi lahko prihajali vseh starosti, bolni, osamljeni in drugače odmaknjeni. Ljudje bi znotraj teh srečanj organizirali tudi razne dobrodelne akcije, za katere bi lahko vsakdo daroval izdelke, ki jih zna narediti (pletenje, šivanje, pecivo, lesni izdelki, keramika, slikanje na steklo….), s tem bi hkrati razvijali svoje sposobnosti, se učili drug od drugega in se čutili koristne. Tega je zunaj naših meja veliko. Pri nas pa se zapriamo vsak za svoje štiri stene in se bojimo vsega? Mogoče se bo to zdelo komu banalno. A tudi z malimi koraki lahko prehodimo ogromne razdalje.

  12. Aleksios,

    vse lepo o krščanskem idealu spolnosti znotraj zakonske zveze. A pri pričakovanju devištva pred zakonom, kar ste sami načeli, vendarle razmišljajmo tudi o realnem svetu. Eno je, če se, kot včasih, dekleta možijo pred 20 letom starosti. Drugo, če je, kot danes, povprečna starost ob poroki okoli 30.

    Res mislite, da je realno pričakovat od mladih, da potem ko se zaljubijo, leta in leta živijo v popolni spolni zdržnosti? Morda nekateri. In je to lahko komu lep zgled. Ampak, če se iz tega dela moralni imperativ, gre lahko zadeva v nenaravno prisilno nevrotiziranje. Skoraj podobno kot obsojanje masturbiranja, kar je stoletja učila Cerkev, čeprav skoraj ni hormonsko normalnega moškega, ki tega v življenju ne bi nikoli počel.

    Študije so bile že pred okoli 20 leti narejene o spolnem življenju slovenske študentske populacije z anketno primerjavo katoliških študentskih skupin s preostalo študentsko populacijo. Kakih zelo velikih razlik med skupinama študija ni zaznala. Spolna praksa katoliške mladine je torej zelo drugačna od naukov katekizma. Žal, deloma pa mogoče celo na srečo.

    Sarkazem je tule že lepo napisal o spolnem instintku. Kako močno zaznamuje človeka. In kako Bog že ve, zakaj mu je ta gon dal in zakaj tako močnega. Najbrž je res čas, da na tem področju Cerkev gre naprej in ne dela nestrokovnih in nestvarnih pravil, izhajajoč iz ukvarjanja klera s svojimi težavami, ki jih imajo okoli celibaterstva.

    Iz spolnosti ni treba delati nekaj mračnega in nevarnega. Spolnost je dopolnilo ljubezni in zvestobe in dodatno lepilo neke zveze. Vse drugo je odveč; predvsem to, da se z njo najbolj ukvarjajo in o njej moralizirajo tisti, ki so se jo prostovoljno odrekli.

    ps. Še to- v ameriškem protestantizmu, zlasti med born- again kristjani je bilo ne tako dolgo nazaj posebej popularno množično gibanje zaklinjanja mladih na stadionih o ohranjanja devištva do poroke. Kako je s tako gorečnostjo in zaobljubami, je pokazala ena od teh mladih na ameriškem Jugu- danes poznana kot pop-pevka Brittney Spears. Od obljub čednosti in devištva do lascivnih glasbenih video-spotov polnih golote in nagovarjanja na seks instinkte. Kakršnih je danes pop kultura polna. In dejansko vzgojno kvarijo.

    Torej namesto hipokrizije in nevrotičnosti ena zdrava mera. In poslušanje spoznanj stroke. Naj poslušajo o tem svojega dr. Christiana Gostečnika, ki menda ni Antikrist. 😉

    • IF,

      res je realnost, da imamo vsi padlo naravo in grešimo. Hkrati pa je realnost tudi, da je v ta grešni svet prišla božja moč po utelešeni Besedi, ki hrepeni po vsakemu in mu pomaga, da se reši sužnosti greha. Gorje mi, če bi oznanjal, da nismo vsi poklicani k svetosti, da je za koga dobro kaj manj od najboljšega. Vsi smo povabljeni na najboljšo gostijo, a ne odzovemo se vsi vabilu: Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih. (Mt 11,14) Obsojanje ljudi je zavračanje vabila: S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. (Mt 7,2-3) Potrebno je nekaj drugega: Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. (Mt 18,15) Pri tem pa ne smemo zanemariti javnega vidika: Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. (Ef 4,29) Je Jezus rekel “Pojdi in živi po zdravi meri.” ali “Pojdi in ne greši več.”? Kdo je imel Jezusa najraje? Tisti, katerim je največ odpustil. Dokler pa mislimo, da samo še kar OK, da živimo po zdravi meri, da upoštevamo realno stanje itn., tako dolgo nam ne more odpustiti (ni kaj odpustiti, če je vse OK) in ne bomo nikoli napredovali v ljubezni. Realno stanje je potrebno upoštevati, in sicer kot izhodišče, od katerega se želimo odlepiti, nikakor pa se z njim ne zadovoljiti oz. ga napraviti za tisto najboljše, kar je mogoče. Tako ni mogoče nikamor več napredovati.

  13. Na hitro sem prevedel dotična člena iz RELATIO SYNODI 2014 (52. in 55.), da bo ob zaključkih sinodalnih očetov lažje še kakšno reči.

    52. Si è riflettuto sulla possibilità che i divorziati e risposati accedano ai sacramenti della Penitenza e dell’Eucaristia. Diversi Padri sinodali hanno insistito a favore della disciplina attuale, in forza del rapporto costitutivo fra la partecipazione all’Eucaristia e la comunione con la Chiesa ed il suo insegnamento sul matrimonio indissolubile. Altri si sono espressi per un’accoglienza non generalizzata alla mensa eucaristica, in alcune situazioni particolari ed a condizioni ben precise, soprattutto quando si tratta di casi irreversibili e legati ad obblighi morali verso i figli che verrebbero a subire sofferenze ingiuste. L’eventuale accesso ai sacramenti dovrebbe essere preceduto da un cammino penitenziale sotto la responsabilità del Vescovo diocesano. Va ancora approfondita la questione, tenendo ben presente la distinzione tra situazione oggettiva di peccato e circostanze attenuanti, dato che «l’imputabilità e la responsabilità di un’azione possono essere sminuite o annullate» da diversi «fattori psichici oppure sociali» (Catechismo della Chiesa Cattolica, 1735).

    Razmišljali smo o možnosti, da bi ločeni in ponovno poročeni lahko pristopili k zakramentoma Pokore in Evharistije. Nekateri sinodalni očetje so vztrajali v prid sedanje prakse, v moči konstitutivnega razmerja med udeležbo pri Evharistiji in v občestvu Cerkve ter njenim naukom o nerazvezljivosti zakonske zveze. Drugi so se izrekli za ne posplošen sprejem pri evharistični mizi – v nekaterih posebnih situacijah in pod točno določenimi pogoji; še posebej kadar gre za nepovratne primere vezane na moralno dolžnost do otrok, ki bi lahko bili deležni krivičnega trpljenja. Morebiten pristop k zakramentom bi moral biti uveden z predhodnim spokornim itinerarijem in pod nadzorom krajevnega škofa. Zadevo bo potrebno poglobiti na način, da bomo imeli jasno navzočo razlikovanje med objektivno grešno situacijo in olajševalnimi okoliščinami. Kajti „prištevnost in odgovornost za morejo zmanjšati ali celo odpraviti“ različni „psihični in družbeni dejavniki“ (Katekizem katoliške Cerkve, 1735).

    GLASOVANJE SINODALNI OČETOV O ČLENU 52: 104 ZA, 74 PROTI.

    55. Alcune famiglie vivono l’esperienza di avere al loro interno persone con orientamento omosessuale. Al riguardo ci si è interrogati su quale attenzione pastorale sia opportuna di fronte a questa situazione riferendosi a quanto insegna la Chiesa: «Non esiste fondamento alcuno per assimilare o stabilire analogie, neppure remote, tra le unioni omosessuali e il disegno di Dio sul matrimonio e la famiglia». Nondimeno, gli uomini e le donne con tendenze omosessuali devono essere accolti con rispetto e delicatezza. «A loro riguardo si eviterà ogni marchio di ingiusta discriminazione» (Congregazione per la Dottrina della Fede, Considerazioni circa i progetti di riconoscimento legale delle unioni tra persone omosessuali, 4).

    Nekatere družine živijo izkušnjo, da imajo v svoji sredi istospolno usmerjene osebe. Glede tega smo se vprašali, kakšna naj bo ustrezna pastoralna skrb v tej situaciji upoštevajoč, kar uči Cerkev: „Ni nobenega temelja, da bi sprejeli ali vzpostavili kakršnekoli analogije, niti daljne, med homoseksualnimi zvezami in Božjim načrtom za zakon in družino“. Obenem pa moški in ženske z homoseksualnimi nagnjenji morajo biti sprejeti s spoštovanjem in občutkom. „Varovati se je treba, da bi jih kakorkoli krivično zapostavljali.“ (Kongregacija za nauk vere, Premisleki k osnutkom pravnega priznanja življenjskih skupnosti med homoseksualnimi osebami (2011), 4).

    GLASOVANJE SINODALNI OČETOV O ČLENU 55: 188 ZA, 62 PROTI.

      • Predloga, ki sta šla, kot ste predstavili, s precejšnjo večino skozi, zanesljivo ni pisala roka kardinala Kasperja. Bog nas varuj sprememb, se je motalo v glavi tistega, ki je to napisal. Kakšna mala koncesija sitnim reformistom, da jih utišamo, če že tako mora biti, zdaj ko imamo Bergoglia nad sabo. 🙁

        • Če prav vem, je bila potrebna dvotretjinska večina, zato člena nista šla skozi.Kot zgleda, je bilo to ta silna reforma, ob katerih so se lomila kopja.

    • Spoštovani g. Cestnik!

      Kot kaže glasovanje o 52 členu se bo ponovno obhajanje evharistije pri ločenih / ponovno poročenih vendarle končno do neke mere sprostilo. Zanima me kako zagotoviti, da bo praksa v Sloveniji načelno za vse enaka in ne bo take zmede kot je pogosto pri krstu otrok z “ne dovolj krščanskih” družin, ki ga nekateri duhovniki odklanjajo, sosednji pa brez težav opravijo.

      • Če bo to šlo skozi na redni sinodi 2015, bo verjetno Kongregacija za bogoslužje izdala kakšna navodila, škofovske konference (ali krajevni škofi) pa bodo uredile(i) bolj konkretno prakso. En vzorec za katoličane pa bo tudi praksa pravoslavnih cerkva.

        Vprašanje je, če bodo za ločence in ponovno poročene ta itinerarij (pokore, očiščenja in priprave na ponoven prejem sv. Obhajila) izvajale župnije. Verjetno bo kak tak itinerarij na ravni škofije. Ker verjetno ne bo šlo kar naenkrat za množice ljudi, ki bi hoteli to pot očiščenja in sprave opraviti.

        • Tega ne bo nikoli. Nehajte zavajati ljudi s praznim upanjem. Pravoverni kardinali in škofje so že pokazali, da so pripravljeni uporabiti vse vzvode, ki jim jih je dal Bog na razpolago, da se uprejo tem heretičnim tendencam.

          Mimogrede, vaš “eden največjih telogov” je spet lagal. Med drugim vašega ljubljenčka obsoja že Tridentinski koncil

          “CANON XII. If any one saith, that matrimonial causes do not belong to ecclesiastical judges; let him be anathema.” – Council of Trent, Session XXIV, 11 November 1543

          • Kakšna žalost je brati te razprave in nekatere odgovore .. ljudje, ki si mislijo, da so ne vem, kako milostni in napredni, v bistvu pa jim niso jasne niti osnove katoliške vere, celo duhovnikom..

            Vsak katoličan bi moral vedeti, da so kanonske odločitve koncilov, ko jih potrdi papež, nezmotljive. To velja tako za tridentinski kot za oba vatikanska koncila, in vse druge ekumenske koncile. Zgodovina Cerkve se ni začela pred ca. 50 leti, kot tudi niso milosti izumili šele z zdajšnjim pontifikatom.

    • Pastoralna praksa ponekod že močno prehiteva razne zaključke sinodalnih očetov. Kardinal Schönborn je napr. potrdil za člana ŽPS osebo, ki živi v istospolni skupnosti. Vsebinsko zanimivo bi bilo, če bi napr. sinoda razpravljala o tem dejanju sinodalnega očeta kardinala Schönborna.

      Vsebinsko je sinoda torej nezanimiva, zanimiv pa je sam način sinodalnega razpravljanja.

  14. Morda še to: glavni problem Cerkve, vsaj v Evropi in zahodnem svetu nasploh, se mi zdi predvsem v tem, da se preveč ustavlja ob nekem dlakocepstvu, nekih pastoralnih načrtih, itd. itd. Zelo malo pa o tem, kako omogočiti človeku srečanje z živim Bogom, da ne bo dojemal krščanskega življenja zgolj kot nek suhoparen formalizem, ki se začne in konča pri pravilu udeležbe pri maši ob nedeljah in zapovedanih praznikih (seveda s pripombo, da tu in tam nedeljsko mašo tudi "preskočimo" – vsaj pri nas je tako, ker je pač nedeljska maša glede na uro precej zgodnja, in če jo nekateri zamudijo, jim na kraj pameti ne pride, da bi se pozanimali, kdaj so maše v okoliških cerkvah….).
    Moja izkušnja je, da ob redni molitvi, postavitvi Boga na prvo mesto ter izročanju vsega, kar se (mi) dogaja, lahko pride do rešitve mnogih problemov. Ne bi želel biti "boljši od drugih", ker nisem, vseeno pa težko gledam primere tistih, ki bi radi na formalen način nekako rešili svoj položaj v Cerkvi, medtem ko pri sebi ne bi spremenili ničesar – čeprav je res, da do izkustva živega Boga ni lahko priti, če ne veš, kako in kam (npr. v svoji župniji tega nisem mogel doživeti, moral sem iti daleč stran, da sem to prvič doživel). In prav v tem vidim bistvo evangelizacije. Vtis imam, da če bi evangelizacija res funkcionirala, bi večji del teh problemov, o katerih sedaj govorimo, avtomatsko odpadel…

  15. Kako lepo je ko ti nekdo ,ki ga ne poznaš naredi dan lep?to je mišljeno za dr.ing prof.mgm.Gašper!vesel sem ,da se še najdejo ljudje ki imajo pamet !procentualno je žalostno je ,da tukaj zasledim cca.90%pisunskih analfabetov!žal to je to .prosim ne mi zamerit. SPOŠTOVANI GAŠPER NAREDILI STE DIPLOMO Z 10.KO…!PPODARJAM VAM NAZIVE!DR.ING.PROF.MGM. ZASLUŽILI STE.

  16. Bistvo je razumeti, da se živi po zapovedih in ne po teološki moralki. Tisti, ki bi radi teološko moralko spravili v seznam kuharskih receptov za svetništvo, se zelo motijo. Pri tem je najbolj na udaru prav spolnost. Ni nobene “pravilne” spolnosti, razen zakonske, in ni nobene “nepravilne” spolnosti razen nečistovanja, sodomije, homoseksualnosti jasno.

    Odnos do spolnosti je temelj značaja. To zna tudi Cerkev povedati. Govoriti, da so vsi poklicani k svetosti, seveda so, ni pa najbrž nihče poklican k brezgrešnosti. Niti sami svetniki niso bili brez greha. Zato klicati ljudi k brezgrešnosti je neumnost in farizejstvo, najslabše vrste.

    Spolnost ostaja skrivnost. Razpravljanje o spolnosti (izvirnem grehu) pa vodi v skrunjenje Kristusove skrivnosti, kot tudi piše v Svetem Pismu. Tako, da to le s pametjo. Eno so razprave kardinalov, moralna teologija, drugo pa življenje smrtnika, grešnika. Prav na živce mi gredo nekateri, ki pozivajo k brezgrešnem življenju, kot da sami niso grešniki. Hinavščina in podlost, nimam kaj drugega reči.

  17. Ne smeš ležati z moškim kakor se leži z žensko; to bi bila gnusoba. (3 Mz 18,22)

    Kdo želi spreminjati Sveto pismo, naj dvigne roko!

    • 3 Mz 18,29

      “Kajti kdor koli stori katero koli od teh gnusob, takšni, ki to delajo, bodo iztrebljeni iz sredine svojega ljudstva.”

      Kdo želi spreminjati Sveto pismo, naj dvigne roko!

      Torej AlFe, koliko homoseksualcev si, kot zaveden kristjan in Sveto pisemski črkobralec že iztrebil iz sredine svojega ljudstva oz. ali se zavzemaš za to, da se te ljudi iz sredine njihovega ljudstva iztrebi?

      • Popolnoma si zgrešil. Piše “bodo iztrebljeni” in ne “jih morate iztrebiti”.
        Kristjan se mora nasploh izogibati skušnjavi, da bi sodil. Končna sodba je prihranjena Bogu.

        • Saj zato sem ga pa tudi vprašal,če se za to zavzema, ravno iz razloga, ker sem predvideval, da bo kdo pametoval v tej smeri.

          Ker sodba Boga je tu že izrečena. Samo še izvršena mora biti. In ne vidim razloga, da bi človek izvrševal sodbo, ki jo je Bog že izrekel, saj s tem dejansko izkazuje vero v Boga.

          In ravno to je problem, da je končna sodba prihranjena Bogu, zakaj pa se potem sploh pogovarjamo o tem, ali so homoseksualci vredni, da so enakopravni del Cerkvenega občestva? Naj o tem odloči Bog, a ne?

        • Če pogledaš Rim 1, 24-32 malo niže:
          Sv. Pavel gotovo opisuje neko konkretno skupino ljudi v tistem času. Od njih gotovo ni veliko ostalo. Pa ne zato, ker bi jih pokončali Pavlovi privrženci.

        • Skratka, Cerkev naj homoseksualce sprejme kot enakovredne in enakopravne, potem naj jih pa Bog iztrebi, če to želi.

        • Pa še to bom dodal. Ne poznam primera, da bi bil kdorkoli kadarkoli iztrebljen s strani Boga, ampak vedno s strani človeka. Torej, zakaj Bog v teh več kot 2000 letih od nastanke Svetega Pisma še vedno ni nikogar od teh “gnusob” iztrebil?

          • Piše “bodo iztrebljeni iz sredine svojega ljudstva“.

            Tako da grožnja najbrž ne velja za tistega, ki ne prebiva v njegovem ljudstvu.

          • Ne razumem, kaj bi rad povedal. Tako da raje konkretno povej primer, za katerega naj bi taka grožnja po tvoje veljala.

            Ali če obrnem, kaj bi moral homoseksualec po tvoje storiti, da bi lahko ostal homoseksualec, hkrati pa ne bi bil iztrebljen?

          • 1. Članek g. Knepa je po mojem mnenju izredno dober, ker zelo jasno predstavi temeljna vprašanja in dileme, obravnavane na sinodi. Ker od duhovnika KC pričakujemo bolj “zategnjeno”, strogo, dogmatično moralno opredelitev, te pa tukaj ni, zveni članek nekoliko izzivalno. In tudi to je njegova kvaliteta. Hvala zanj!

            2. “Kajti kdor koli stori katero koli od teh gnusob, takšni, ki to delajo, bodo iztrebljeni iz sredine svojega ljudstva.”

            Mogoče pa je treba to poved razumeti tako, da bodo tisti, ki udejanjajo homoseksualnost kot nekaj povsem sprejemljivega in jo hočejo celo institucionalizirati s poroko, propadli. Saj to pravzaprav vsi vemo: iz homoseksulanih razmerij se pač ne rodi nobeno novo življenje.
            Spolnost je dana za ohranjanje življenja, kdor pa jo uporablja samo za uživanje, jo je ločil od njenega prvega namena, in zapisan je propadu. Ne toliko on sam, ampak njegova družina,rodbina, njegov (na)rod … Za individualistično pojmovanje človeka to ni kak velik argument in ne problem, saj ga zanimajo le pravice človeka kot indoividuuma.
            Seveda je treba homoseksulace spoštovati tako kot vse ostale ljudi, resno jemati njihovo človeško dostojanstvo, ko pa gre za zakone, ki branijo institucijo – družino, jo priviligirajo, ker je to skupnost življenjskega pomena za ohranitev skupnosti, pa je normalno, da homoseksualci ne morejo biti deležni tistih bonitet, ki pripadajo družini. Zakoni ne izhajajo le iz človekovih pravic, pač pa tudi iz potrebe, da se utrjuje in razvijajo človeške skupnosti, med katerimi je družina na prvem mestu.

      • Gospod Lenko,
        Namensko podtikate nekaj, kar sploh ne piše v Svetem pismu. NAMENSKO! Se strinjate? Sodite med tiste, za katere velja: ” In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi. Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja”?

          • Lenko: “koliko homoseksualcev si, kot zaveden kristjan in Sveto pisemski črkobralec že iztrebil iz sredine svojega ljudstva”


            Nič takega ne piše in to je navadno podtikanje.

  18. Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi. In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi. Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja. Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo.
    (Rim 1, 24-32)

  19. primer spominja na Lepo Vido – ekonomska migracija – vzpon po družbeni lestvici za vsako ceno….

  20. Sklepna misel: pastoralne inštrukcije ne morejo nadomestiti vsaj neke oblike cerkveno-pravnega in zakramentalnega statusa. Če naj govorimo, da je Cerkev mati, ki sprejema vse svoje otroke, potem mora iz načela pravičnosti vsakemu, ki to hoče, zagotoviti status, ki bo mu zagotavljal integracijo v občestvo.

    Hm, vse svoje otroke? Svoje??? Kateri je kriterij, da je nekdo lahko otrok Cerkve?

    Toda mož po imenu Hananija je z ženo Safíro prodal posestvo in si pridržal nekaj izkupička in njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam apostolov. Peter mu je rekel: »Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? Če ga ne bi bil prodal, ali ne bi imetje ostalo tvoje? In ko si ga prodal, ali ti ni bil denar na voljo? Zakaj si v srcu sklenil takšno dejanje? Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!« Ko je Hananija slišal te besede, se je zgrudil in izdihnil. In velika groza je navdala vse, ki so to slišali. Pristopili so mladeniči, ga pokrili, odnesli in pokopali.
    Minile so kake tri ure in prišla je njegova žena, ki ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. Peter jo je ogovoril: »Povej mi, ali sta res za toliko prodala zemljišče?« »Dà,« je odvrnila, »za toliko.« Peter ji je dejal: »Zakaj sta se domenila, da preizkusita Gospodovega Duha? Glej, koraki teh, ki so pokopali tvojega moža, so že pri vratih! Tudi tebe bodo odnesli.« In pri priči se je zgrudila k njegovim nogam in izdihnila. Vstopili so mladeniči in jo našli mrtvo; odnesli so jo ter jo pokopali poleg njenega moža. In velika groza je obšla vso Cerkev in vse, ki so to slišali. (Apd 5, 1-11)

    • Citiram: “Hm, vse svoje otroke? Svoje??? Kateri je kriterij, da je nekdo lahko otrok Cerkve?”

      Na to vprašanje znam še jaz odgovoriti, pa nikoli nisem bil ne pri verokuku, niti čem podobnim, še več, niti veren nisem. Odgovor pa je, da so seveda vsi ljudje nujno otroci Cerkve, ker je vsak človek “Božji otrok”, ker ga je seveda Bog ustvaril.

      Krščanstvo je zelo preprosto, ko se posvetiš njenemu bistvu in se odrečeš črkobralstvu. Sveto pismo je duhovevn tekst in ga je tako treba brati, na pa ga prebirati kot kakšno “navodilo za uporabo”. Potem ti seveda ne more nič biti jasno.

      • Neverjetno, ateist s spoznanjem! In da bi bila stvar še bolj nenevadna, je Lenkovo spoznanje zelo blizu marsikateremu slovenskemu duhovniku. Bravo slovenski duhovnik, da se ti je s spoznanjem približal atest. Lenka je očitno sama božja previdnost poslala na ta naš Časnik, da bi videli kje smo.

        • Zdravko, Sveto pismo je v osnovi filozofkso duhovni tekst, ki ga lahko z lahkoto razume vsak, ki je vsaj povprečno umsko razvit. Ni ti treba biti veren.

          Ateisti imamo pa pri tem eno pomembno prednost in to je v tem, da z samim tekstom nismo popolnoma nič obremenjeni, kar pomeni, da smo ga sposobni dojemat in sprejemat kar se da nepristransko, iskreno in nepopačeno. Medtem ko nastopi pri vernikih problem v tistih primerih, ko je morda v tekstu zapisano kaj, kar jih spravlja v neko dilemo in potem si to največkrat poskušajo razlagati tako, kot jim samim najbolj ustreza, kar pa lahko velikokrat sploh ne ustreza duho samega teksta. Za ateista Sveto pismo tako ni eksistencialnega pomena, kot to velja za vernika, zaradi česar smo do nauka, ki jih tekst vsebuje, veliko bolj odprti in ga ne poskušamo tako ali drugače potvarjati, ker za to nimamo nobenega interesa.

          Samo poglej odziv AlFeja. Dobesedno se je obesil na nek citat iz Stare Zaveze, s čimer je hotel dokazovati Božjo nenaklonjenost do homoseksualcev, ko sem mu pa citiral besedilo iz dejansko istega konteksta in ga vprašal, če podpira tudi citrano namero Boga o iztrebljanu homoseksualcev, se je pa popolnoma razburil, češ da mu nekaj podtikam. In to zato, ker tekst jasno govori o iztrebljanju ljudi. Kar seveda sploh ni bil sposoben racionalno predelat. Kaj to pomeni? To pomeni, da mu je tuj osnovni pristop do branja tega teksta, ki ne more biti dobeseden. Kdor bo dobesedno prebiral in razumeval Sveto Pismo, se bo bodisi prelevil v psihopata (kar se dogaja z islamisti, ki dobesedno prebirajo Koran) ali pa bo prišel do spoznanja, da noben normalen človek ne more slediti takemu krutemu nauku. Šele s smiselnim razumevanjem Svetega Pisma je dejansko mogoče razumeti sam krščanski nauk. In to dejansko ne znajo početi niti vsi duhovniki, kar sam pravilno ugotavljaš. Veliko jih je še vedno “črkobralcev”. Tako da potem pa naj grejo in iztrebljajo ljudi, če so tako zelo pametni. Saj ja tako Bog pravi.

  21. Postavlja se mi vprašanje, ali bi s »ponujanjem nove zveze« rešili problem tistega zidarja oz. ali bi z begom v nov odnos kaj pridobil? Dokler zadeve ne bi v sebi predelal, ga nobena nova zveza ne bi mogla »postaviti pokonci« brez posledic. V smislu papeža Frančiška: ne najprej obvezovati ran, ki jih nismo predhodno (o)zdravili.

    • Ne vem kdo lahko reši problem tega zidarja. Očitno gre za slovenski sindrom: prefarbanost. Ta zidar je naredil celo potemkinovo vas. Vse je speglal, hišo sezidal, kaj vem kaj še vse. Vse je bilo videti kot iz škatlice, a njegova notranjost je bila najbrž kakor grob, da je žena pobegnila. Zakaj mu je pustila hčerko, bogve. Morda je odšla gola in bosa, brez denarja, brez vsega. Njegov konec tudi nakazuje, da je bilo nekaj hudo narobe z njim. Torej, pastorala nima tu kaj narest. Ali se ta zidar kaj kesa? Iz zgodbe ni razvidno. Nasprotno, zapil se ga je.

      • Soditi in pisati o tem, kaj je bil zidar, je lahko hudo krivično in pogansko brezčutno.
        Nekdo ne zmore dvigniti niti 20 kg, nekdo drug igraje prenaša 50 kg. Tako je tudi z drugimi bremeni življenja.
        Vprašujem se, če se je že kdo v profesorskih kabinetih naučil nositi težja bremena.
        Mu je kdo od bratov in sestra v veri v tej stiski pomagal, dovolj pomagal?

  22. Kakšen plaz, sobrat.

    Anton Strle je dobro vedel, da je zgodba odrešenja neizprosno povezana s križem. S trpljenjem. Že v Bogoslovju mi je bilo dovolj nakladanja o razlikah med SZ in NZ. Še vedno velja, menim, da Bog kaznuje do četrtega rodu in plačuje do stoterega.

    Izbrisati križ, zadoščevanje, … je zanikanje odrešenja.

    Če ne bi bilo tako, mi ne gre skupaj Magnificat in Marijino življenje.

    Papež Benedikt je spregovoril nekaj o tem. Se pa strinjam z nekim duhovnikom: “Papež Benedikt je bil zadnji teolog v našem času”. Za našo deželo pa že dolgo velja, da jih zadnjih 20 let sploh ni, ali pa so jih odstranili.

    Dobro jutro!

    z.

  23. »Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.«
    (Mt 5, 31-32)

    Gospod Milan je zapisal: “Nekega dne pa je med vaščani zaokrožila novica, da je dobrega mladega zidarja zapustila žena in odšla z drugim.”

  24. Briljanten prispevek avtorja.

    Poznam primer, ko je možu ušla ženo z drugim.

    Ker ni bil mož kriv za razpad zakona, je sprožil na škofiji postopek za razveljavitev zakona. Zaslišane so bile priče in zakonska zveza je bila razveljavljena.

    Ta oče dveh otrok se je potem poročil z drugo verno žensko. Imeta 4 zelo verne otroke, ki berejo tudi berila v cerkvi. Eden izmed njih pa je zborovodja cerkvenega zbora.

    Z otroci iz prejšnjega zakona živijo v veliki slogi in ljubezni.

    Zapisi v svetem pismu so najpogosteje stvar razlage.

    Res je, da je zapovedano, da kar je Bog zvezal, človek naj ne razveže. Vendar ta zapoved velja za čas, ko je zakonska zveza živa, ne pa mrtva, ko je ni več zaradi krivde enega izmed zakoncev.

    • ???

      Pred Cerkvenim sodiščem je potrebno dokazati, da “Bog ni zvezal”. Potem je zakrament Svetega zakona ničen.

  25. Vprašajmo se, čemu ali komu dajemo prednost, pa nam bo hitro jasno, kako stvari v Cerkvi stojijo.
    Komu ali čemu dajem v svojem življenju prednost? Milosti ali grehu? Bogu ali človeku? Jezusu ali hudiču?
    Življenju po veri, zdržnosti, čistosti, samo obvladanju, kreposti ali čutnosti, nagonu, počutnosti, grehu?
    Živeti v krščanskem zakonu ne pomeni biti privilegiran nasproti ljudem z istospolnim nagnjenjem. Za krščanski zakon so v igri visoki kriteriji.
    Omenjeni zidar ni propadel zato, ker se ni mogel še enkrat poročiti. Prej je propadel zato, ker ni sodeloval z božjo milostjo. Dr. Anton Sterle ima pravilne odgovore in blagor mu, kdor se nad njimi ne spotakne.
    Za razumevanje le teh je potrebno imeti živo vero v Jezusa Kristusa in njegovo sv.Cerkev, sicer nauka ne moremo pravilno razumeti. V Nebesa se ne da priti po široki poti brez premagovanja ovir.Ta namreč vodi v pogubo. Jezus je omenjal ozko in strmo, ki vodi v življenje. Kdor noče stopiti nanjo, naj si ne domišlja, da ljubi, in naj ne zavaja tistih, ki bi si radi z vzponom po njej rešili življenje.
    Mir in dobro.

  26. Hvala g. Milan Knep, da ste odprli to temo!

    “/…/ če se kdo rodi z istospolnimi nagnjenji in so mu ta lastna kot drugim heteroseksualna nagnjenja, potem mu je treba njegove pravice do spolne prakse institucionalno zavarovati. Ne vem, če je prav, da heteroseksualci istospolnim nalagajo bremena odpovedi, ki jih sami ne bi bili pripravljeni nositi in jim jih tudi ni treba nositi.

    Sklepna misel: pastoralne inštrukcije ne morejo nadomestiti vsaj neke oblike cerkveno-pravnega in zakramentalnega statusa. Če naj govorimo, da je Cerkev mati, ki sprejema vse svoje otroke, potem mora iz načela pravičnosti vsakemu, ki to hoče, zagotoviti status, ki bo mu zagotavljal integracijo v občestvo. Tega statusa Cerkev, po mojem skromnem znanju, ne more nadomestiti z navodili za specialno pastoralno skrb za tiste, ki jih je doletel ta ali oni status, ki jih izključuje iz polnega občestva.”

    Ravno iz enakih razlogov se je porodilo moje razmišljanje o odnosu Cerkve do istospolno usmerjenih katoličank in katoličanov ter predloga, da bi Cerkev tem ljudem morala ponuditi neko institucionalizirano obliko trajne življenjske skupnosti dveh oseb istega spola (več: https://iskreni.net/druzina/kultura-zivljenja/131-biti-drugacen/165038-mario-plesej-intervju.html).

    • Dodal bi še to, da s tovrstno institucionalizacijo istospolne zveze znotraj Cerkve po mojem mnenju ne gre le za zavarovanje pravice istospolno usmerjenih katoličank in katoličanov do spolne prakse, saj je odnos med dvema osebama, ki sta v zaupnem intimnem odnosu, precej več kot le spolna praksa. To ozko gledanje zgolj na vprašanje seksa v debatah o problemih istospolno usmerjenih katoličank in katoličanov me resnično moti. Meni osebno so v življenju vsaj tako pomembne še mnoge druge stvari, v čemer se ne razlikujem od večine ljudi.

      Me pa zanima, kaj konkretno misli Cerkev na Slovenskem in njeni visoki predstavniki narediti za to, da bodo meni podobni ljudje začutili, da so v Cerkvi res dobrodošli in sprejeti. Če ne bo nobenih konkretnih dejanj, so besede v oddaljenih vatikanskih dokumentih o potrebnosti spoštljivega odnosa do homoseksualnih oseb le floskule na papirju.

      Še vedno (za)upam.

      • Berem: “Še vedno upam.”

        Ni ga junaka, ki bo iz Svetega pisma zabrisal 3 Mz 18,22. Preje bodo militantni homoseksualci prepovedali krščanstvo.

          • Sorči, tega se pa ne da ignorirat, saj to obljublja Bog. Družba, ki enači homoseksualne pare in klasično družino, izumira. Sorči, ampak mi nič krivi!

          • 1. Ne zanima me kaj pravi Bog. Zanime me, ali se strinjaš, se ti zdi prav, da se homoseksualce iztrebi?

            2. Če je Božji namen iztrebljati homoseksualce, ali se ti zdi, da bo Bog imel kaj proti, če mu pri tem pomagaš?

            3. Ali si po tvoje homoseksualec zaradi homoseksualnosti zasluži smrt?

            4. Pojasni mi, na kakšen vpliv lahko enačenje homoseksualne in klasične družine vpliva na izumiranje družbe?

            Upam, da boš sposoben na vprašanja jasno odgovoriti, brez izmikanja in ovinkarjenja.

          • ad 1) Verjamem, da ima Bog vedno prav. Pa tudi v tem primeru.

            ad 2) Seveda ima proti temu, da bi jaz ubijal. Zelo veliko ima Bog proti temu. Zapoved “Ne ubijaj!” je kar na visokem mestu. Zato Bog sam ukrepa. Vselej so nebrzdano spolnost spremljale spolno prenosljive bolezni in tako tudi homoseksualnost: AIDS.

            ad 3) Moje mnenje je v primerjavi s tistim, ki vam je poslal AIDS nepomembno. Se pa trudim, da se ujema z Božjim mnenjem: “Ko gospod Lenko ležite z moškim, kot se leži z žensko, počenjate gnusobo.” Ker vas ne zanima, kaj pravi Bog, se o smrti ne moreva pogovarjati, imava preveč različno predstavo.

            ad 4) Tega vam ne morem pojasniti, ker ste nesramni in arogantni – glejte zadnji vaš odstavek in pa tudi prvi. Lahko pa pojasnim vsakemu dobro mislečemu človeku. Tudi neverniku.

          • 1. Ok, torej se strinjaš, da iztrebljanje homoseksualcev dobro.

            2. Aha, torej Bog lahko ubija, iztreblja, ni dovoljeno pa to ljudem. In, aha, AIDS je torej tisto orodje, s katerim naj bi Bog uresničil to svojo grožnjo. Zanimivo. A se ti morda zavedaš, koliko ljudi, ki niso bili ne homoseksualci, ne kakšni drugačni “nagnusneži” in med njimi tudi otrok je umrlo za posledicami te bolezni? Česa so pa oni krivi? Ampak ok, itak jih pobija Bog, tako da je tudi to prav.

            3. Na to vprašanje nisi odgovoril direktno, ampak na osnovi odgovora na prvo vprašanje sklepam, da je odgovor da.

            4. Odgovor na to vprašanje nisi podal zato, ker tega nisi sposoben, ker odgovora seveda ni, kar pomeni, da si trdil stvari, ki jih sploh nisi sposoben argumentirati. Zelo krščansko.

            In sedaj sprašujem vernike na tem potralu, ali je človek kot je AlFe res nek povprečen predstavnik krščanskega občestva? A je to res tisto, kar krščanstvo uči? Bog nam pomagaj, če je odgovor da. Potem tudi kakšna “krščanska država”, ki bi se zgledovala po islamski državi ni več utopija. Dovolj je le to, da uspe takim kot so AlFe nekje v Svetem pismu prebrati, da pa Bog od nas pričakuje, da koga ubijemo ali mu storimo kaj žalega (kar glede na vsebino Stare zaveze niti ne bi bilo posebej težko) in smo tam.

            A ni to grozno. Imamo primer človeka, ki povsem mirno in preudarno podpira genocid nad določenimi skupinami ljudmi. Grozljivo. Če je to Božji način, potem res hvala Bogu, da sem ateist.

          • U, kakšen izbruh diabolosa! Smo pa tega Luciferčka resnično razpištoljili!

            Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostoli, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati demone.
            (Mr 3,14-15).

            Jezus je tudi svojim učencem izročil poslanstvo osvobajanja od demonskih sil. Pogoj za uspešnost je vztrajanje v občestvu z njim. To je naloga, ki jo mora vsaka generacija njegovih učencev na novo aktualizirati. Skratka, potrebno bo veliko več od laži in podtikanj ter zavajanj v nelogične sklepe … vsaj uporabo teologije in Svetega pisma z upanjem, da sta pri bralcih le še vedenje o Bogu, o svetopisemskih besedilih in o verski zgodovini in ne življenjska odločitev!

          • Satan napada in skuša samo tiste duše,
            ki želijo prenehati grešiti in tiste, ki so v stanju posvečujoče milosti. Ostali mu pripadajo – ni mu jih potrebno napadati.

            Sveti Janez Vianney (1786-1859)

          • Tako da AlFe, nesmiselno se je skrivati za nekimi citati, ki jih očitno še razumeš ne. Jasno si zapisal, da se strinjaš in odobravaš genocid, ker Bog tako pravi. To je pa popolnoma enaka predpostavka na kateri temelji genocid s strani islamske države. Tudi oni trdijo, da je genocid, ki ga izvajajo, Božja volja.

            S tem pa tudi zanikaš vse tiste, ki pravijo, da krščanstvo ne implicira nasilja. Očitno, po tvoje, krščanstvo implicira genocid nad “grešniki”.

            S tem si preprosto dokazal, da o krščanstvu seveda nimaš pojma in da si navaden črkobralec, ki seveda Božje besede nikoli ne bo razumel.

          • Lenko, spet podtikaš in obračaš besede. Alfe je zelo jasno napisal: “Seveda ima (Bog) proti temu, da bi jaz ubijal. Zelo veliko ima Bog proti temu. Zapoved “Ne ubijaj!” je kar na visokem mestu.”
            Tukaj ni nobene primerjave z ISIS.

            Razumevanje Božje pravičnosti pa ni tako enostavno. Niti ni popolnoma možno. Sploh ne brez nekaj resnosti.

  27. “človek, ki se mu pripeti kaj podobnega, mora ob pomoči milosti in ustrezne pastoralne podpore živeti vzdržno.”ž
    To je gotovo odgovor modreca, človeka, ki si zasluži čast oltarja. Vsi samski smo v Cerkvi poklicani živeti celibat. Celo v zakonu smo poklicani živeti čistost; kar pomeni tako, kot si je zakon zamislil Bog, ki je človekov stvarnik in najbolje ve, kaj je zanj najboljše. To izkušam na lastni koži in za to sem Bogu in Cerkvi tudi vedno bolj vdan. Če hočemo v Bogu postati “nova stvar”, se je potrebno odpovedati miselnosti tega sveta. Sama misli, da ve, kaj je dobro za človeka in njegovo srečo. A brez razsvetljenja sv. Duha je v temi in daleč od načrta sreče in resničnega obilja, ki ga ima Bog s človekom. Najprej se je namreč potrebno odpovedati poželenju sveta in se izročiti v roke Božjega Usmiljenja. Odpovedati se samemu sebi in se pustiti, da te božji duh preobrazi. To pomeni življenje vzeti resno in živeti v duhu Cerkvenega nauka in se napajati iz božje besede, se udeleževati evharistije in biti živi kamen Jezusovega živega telesa.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite