Ali ima Hrvaška boljše poslovneže kot Slovenija?

3
94

EuroProdaji Mercatorja nenaklonjeni novinarji so se zgražali nad tem, da naj bi bančna skupina Unicredit zaradi svoje izpostavljenosti  do Agrokorja podpirala prevzem Mercatorja s strani hrvaškega tekmeca. Ne vem, ali je takšna podpora res obstajala, a se mi zdi nenavadno, da se ni nihče vprašal, kako to, da imajo hrvaški in drugi tuji poslovneži ali tajkuni (kakor komu drago) boljšo podporo mednarodnih bančnih skupin kot pa slovenski poslovneži. Podjetji v Sloveniji pa ne prevzemajo samo korporacije, ki jih obvladujejo hrvaški podjetniki, ampak se v procesu razdolževanja slovenskih holdingov kot kupci pojavljajo tudi podjetja v lasti novih bogatašev iz drugih tranzicijskih držav. Gre morda za zaroto mednarodnega kapitala pred katero nas svari sedanji predsednik Vlade?

Po četrt stoletja tranzicije je lastniška struktura velikih slovenskih podjetji in finančnih inštitucij mednarodno nekonkurenčna in tega na kratek rok ne reši nobeno zaklinjanje več. Taka lastniška struktura pa ni le rezultat dogajanja v zadnjih desetih letih, niti le posledica finančne krize, ampak je predvsem posledica modela lastninskega preoblikovanja podjetji v Sloveniji in naveze med politiko, bankami v neposredni ali posredni državni lasti ter slovenskimi poslovodnimi elitami.

Cilji privatizacije

V vsaki tranzicijski državi je oblast z modelom privatizacije hotela doseči naslednje cilje:

  1. Da bi država za privatizirana podjetja dobila kupnino.
  2. Da bi poslovodje in zaposleni v gospodarskih družbah na ugodnejši način prišli do lastniških deležev.
  3. Da bi vladajoči politiki prijazne skupine ljudi na ugodnejši način prišle do lastniških deležev.
  4. Da bi državljani-volivci imeli vsaj nekaj takojšnjih koristi od privatizacije in da bi se vsaj znaten del njih navdušil za delničarski kapitalizem.

V različnih državah so gornjim ciljem dali različno prioriteto.  Ruska privatizacija (dolgovi za delnice) je bila tako kombinacija zasledovanja prvega in tretjega cilja, Madžarska je zaradi visoke zadolženosti države dala prednost prvemu cilju. V Sloveniji pa po prodaji par družb, ki jih je na začetku tranzicije izvedla Slovenska razvojna družba cilj, da bi država v procesu lastninjenja dobila kupnino sploh ni bil zasledovan. V lastniškem preoblikovanju podjetji si je oblast izvolila kontrolni vpliv preko Kapitalske in Odškodninske družbe, drugi in tretji cilj sta sovpadala, ljudsko delničarstvo pa naj bi zagotovili z razdelitvijo certifikatov.

Denar je najboljše merilo

V državah, kjer je bilo že v začetni fazi privatizacije potrebno dati za deleže podjetji vsaj nekaj denarja so se morali potencialni domači lastniki že v samem začetku povezovati z bankami, ki so privatizacijo financirale. No v Rusiji so bili pogosto novopečeni lastniki bank tudi glavni aspiranti za lastništvo velikih družb. Poleg tega je bila v devetdesetih vrednost gospodarskih družb v tranzicijskih državah razmeroma nizka, saj je bilo poslovno okolje tvegano, možnosti za investicije veliko, začel pa se je tudi napihovati balon vlaganj v družbe s področja informacijskih tehnologij, kjer so bili obeti za zaslužek večji kot v še ne davno komunističnih gospodarstvih. Številni tajkuni so z današnjega vidika poceni kupili družbe, ker za tvegane nakupe ni bilo prave konkurence in v mnogih primerih tujim vlagateljem ni bilo administrativno onemogočeno sodelovati v prvem krogu privatizacije kot v Sloveniji, ampak so bila tveganja povezana z nestabilnim tranzicijskim poslovnim okoljem dovolj, da so omejila konkurenco. Najpomembnejša razlika med Hrvaško in Slovensko privatizacijo je bila ta, da je zaradi finančne izčrpanosti po vojni, Hrvaška iz privatizacije potrebovala tudi kupnino.

V Sloveniji aspirantom za lastništvo podjetji v začetni fazi lastninjenja ni bilo potrebno iskati prav dosti svežega denarja. Dovolj so bili »družinski prihranki«, denarni tok obvladovanega podjetja in prijateljske povezave z državnimi lastniki družbe. Teren je bil pravšnji da so vzbrstele fantazije o slovenskem holdingu pijač, vodilni trgovski verigi na Balkanu, Gorenjski navezi, turističnih in prehrambenih holdingih in drugih lokalnih fevdih. Na krilih konjukture so podjetja rasla in rasla je tudi njihova vrednost. Izrivanje malih lastnikov je lahko potekalo počasi simbioza med državnimi skladi in notranjimi lastniki je izgledala trajna in vzdržna. Poslovne elite so se trkale po prsih, češ, nam ni bilo potrebno skoraj ničesar prodati tujcem. Še dobro da je Slovenija imela kar nekaj rastočih podjetji, ki so vzniknila ob propadu komunizma in nekaj nekdaj družbenih podjetji ki so bila ali dovolj majhna, da so lastništvo konsolidirala v zgodnji dobi ali pa so imela razumne upravitelje, ki so se zavedali, da jih bodo  privatizacijske bakanalije postavile v mednarodno nekonkurenčen položaj. Od dela teh podjetji danes živimo.

Tovarišijski kapitalizem razpada

Potem so prišle politične spremembe, trajnost prijateljskega odnosa med državnimi institucionalnimi lastniki in notranjimi lastniki je bila ogrožena, poceni denar pa je ponudil priložnost, da se hitro konsolidira lastništvo. A sedaj so se podjetja prevzemala z velikim finančnim vzvodom, povrhu vsega pa se je denarni tok podjetji trošil še za navzkrižne lastniške povezave in neučinkovite naložbe na Balkanu.

Finančna kriza je povzročila insolventnost družb velikanskih razsežnosti, z velikim finančnim vzvodom podprti lastniški aranžmaji pa so propadli. K razgradnji konkurenčne sposobnosti podjetji so prispevali še neučinkovita stečajna zakonodaja in praksa, ki je upravam nasedlih podjetji omogočila izčrpavanje z zavlačevanji in nerazumno ravnanje pokriznih uprav bank, ki so se posvečale prikrivanju slabih preteklih ravnanj in izogibanju odgovornosti namesto, da bi razlastile svoje nesolventne kliente in poskusile rešiti vsaj tiste družbe, ki so imele v začetku krize še pozitiven denarni tok iz poslovanja in bi jim bilo mogoče poiskati nove strateške lastnike.

Privatizacija ne daje idealnih rešitev. Včasih je celo do večje učinkovitosti dolga pot. Je pa privatizacija za kupnino edina pot za spremembo. V primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami smo dobili manj uspešnih domačih lastnikov podjetji (tajkunov), več ne transparentnih povezav med upravami gospodarskih družb in interesnimi skupinami in nadpovprečno zadolžena podjetja.

Sedaj je zadnje zatočišče tovarišijskega kapitalizma državno lastništvo podjetij, skrito za fantazije o strateških naložbah države. In kaj je kriterij za strateškost? Da je podjetje dovolj veliko in solidno poslujoče, da omogoča nacionalnim interesentom, da se pasejo po denarnem toku ter da  zaposlujejo svoje politične podpornike?

3 KOMENTARJI

  1. Tako za nazaj ( lahko je sicer biti za nazaj general) in laično bi človek rekel: škoda, da niso v času konjukture do 2008 prodale vse državne deleže v bankah in veliko večino državnih podjetij in deležev v državnih podjetjih, razen nekaj temeljne infrastrukture, s kupnino poplačali vse državne dolgove Slovenije, preostanek plasirali v kapitalski in odškodninski sklad, ta bi jih pa vložila v delnice zahodnih farmacevtov. Bili bi zdaj skoraj na konju v primerjavi z realnim stanjem. 😉

    • To ni bilo v nacionalnem interesu, ki ima geslo še iz jugo časov: “Mi trebamo da vi štedite!” V prevodu: “Mi potrebujemo, da vi varčujete!”

  2. Res je neverjetno, da bodo hrvaški poslovneži še odkupili naše Žito in Pekarno Grosuplje. Našim pa se ne splača nič.

    Skoraj najbogatejši slovenski podjetnik Šeško, ki je član SD, je celo finančno poslovanje svojega podjetja prenesel v tujino.

    Pri nas resnično nekaj ne štima.

    Začenši z zdravo samozavestjo in domoljubjem, ki se ju še vedno zavestno blokira.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite