Ali gre tudi vam kapitalizem na živce?

2

konec-kapitalizma»Hoteli ste kapitalizem, sedaj ga imate. Saj ste leta 1990 na plebiscitu glasovali zanj.« Nekako tako mi je lani na nekem spletnem forumu zabrusil sicer precej jezikav in še mlad »naprednjak«, ki je ves čas dokazoval svojo jugoslovansko obarvano pravovernost in točil solze za socializmom, Titom in Jugoslavijo, čeprav se je verjetno rodil šele po osamosvojitvi Slovenije. In treba mu je priznati, da je bil retorično tako  spreten, da je znal v trenutku spraviti na kolena tudi veliko bolj izobražene in izkušene sogovornike. Takrat sem se pri sebi vprašal: kaj sploh je to kapitalizem? Pa ne, da sem izkoriščevalec ljudstva?

Verjetno se boste spomnili tistega znanega aforizma iz zakladnice radia Erevan: »V kapitalizmu je človek izkoriščal človeka, v socializmu pa je bilo ravno obratno.« Ker sem dobro polovico svojih osnovnošolskih let preživel še v starem političnem sistemu, sem bil seveda tudi vzgojen v duhu socializma, torej pravičnega družbenega reda, ki menda omogoča svobodo, enakost, bratstvo, sodelovanje, človekovo dostojanstvo, itd. O komunistih na oblasti, ki so bili, če uporabim Orwellovo singatmo, bolj enaki od drugih, se nam, mulcem, takrat ni niti sanjalo. Smo pa v srcih čutili, da v naši ožji in širši domovini nekaj resnično ne štima, če smo od časa do časa hodili skupaj s starši kupovat čez mejo k našim imperialističnim ter izkoriščevalskim sosedom, ki so nas še nekaj desetletij nazaj celo okupirali. Po hamletovsko povedano: vse bolj smo čutili, da je nekaj gnilega v deželi Slovenski. Mit, ki so nam ga v šoli v glavo ves čas vbijali učitelji (pravzaprav učiteljice, tedaj bolj popularno imenovane »tršíce«), češ da je socializem oh in sploh idealen in da je to edina alternativa kobajagi izkoriščevalskemu kapitalizmu, se je počasi sesuval v prah.

Na te dogodke se verjetno ne bi spomnil, če ne bi v zadnjem času tako rekoč vsi mnenjski voditelji iz t. i. mainstreama razglašali, da se kapitalizmu bliža neizbežen konec. Po vstajniško povedano: kapitalizem je gotof. Zato pa smo v zadnjem času smo kot alternativo dobili na mizo nekakšen demokratični socializem, čeprav ni povsem jasno, kaj naj bi to bilo. Sliši se nekako kot leseno železo, kot bi dejal pokojni dr. Jože Pučnik. In ko smo že pri raznih socialističnih eksperimentih: saj imamo vendar vlado, ki dosledno ravna v duhu socializma s človeškim obrazom, kot je prejšnji sistem v svoji zadnji fazi (ne)posrečeno imenoval zadnji šef CK ZKS, kasnejši predsednik republike in sedaj vodja Foruma 21 Milan Kučan. Da so se vstajniške vrste v zadnjem času, odkar na oblasti ni več Janševe vlade, precej zredčile, je seveda jasno, saj je motiv za poulične šamanske plese sedaj precej manjši, ko pa na oblasti ni več notranji sovražnik, pač pa zdrave sile. A domislica z demokratičnim socializmom ni šala, pač pa tragedija – imamo namreč mladino, ki hoče biti bolj papeška od papeža. Z drugimi besedami: bolj dogmatična od svojih ideoloških in duhovnih očetov. Le kdo bi si mislil, da se bodo mlade generacije dve desetletji po osamosvojitvi tako močno oprle na svet(l)o revolucionarno tradicijo svojih (pra)dedkov. Na trenutke se celo zdi, da smo v državi nenadoma dobili vzorno medgeneracijsko sodelovanje – na eni strani mladec, ki je komaj prestopil šolski prag in dokazuje svojo politično identiteto z likom latinoameriškega revolucionarja Ernesta Che Guevare na svoji majici, na drugi strani pa metuzalem s košatimi brki v stilu cesarja Franca Jožefa ter titovko na glavi. Seveda z obvezno rdečo zvezdo, se razume! In kaj je njuna skupna točka? Odpor proti kapitalizmu vendar. In seveda proti vsemu, kar spada zraven  – neoliberalizem, imperializem, fašizem, klerikalizem. Tudi janšizem. Za ustvarjanje grešnega kozla sijajna forma, a brez vsebine. Če boste katerega od teh revolucionarnih gorečnežev povprašali, kaj sploh je neoliberalizem in kaj kapitalizem, bo verjetno vsak zamomljal kaj svojega ali pa hitro izpovedal svojo naučeno mantro o izkoriščanju. O tem, kaj je to kapitalizem, pa nič. Razen morda to, da ga je treba ukiniti. No, saj ga ne bo treba, ker bo sam od sebe propadel. Tudi na slovenskih tleh. Četrt stoletja smo ga imeli in se je preprosto izpel. Tako nas je podučil tudi župan najlepšega mesta na svetu. No, nekateri so vsaj toliko pošteni, da priznajo, da s kapitalizmom enačijo obstoječi ekonomski in socialni sistem, ki temelji na tržnem gospodarstvu.

Prav tu pa se začnejo glavna protislovja. Namreč, kapitalizem dejansko deluje kot nekakšen papirnati lev, ki ves čas (na videz) rjove in grozi, zato ga je treba uničiti. OK, tržno gospodarstvo je treba odpraviti – a kaj bomo dobili potem? Se bomo spet vrnili v jugoslovanski gospodarski model s samoupravljanjem, težko industrijo, ogromno javno porabo, bencinskimi boni ter sistemom par-nepar. Aja, saj res, to smo imeli samo takrat, ko je jugoslovanska iron lady Milka Planinc (ah, kako njeno ime vzbuja čudne asociacije na neko kapitalistično čokolado v vijoličnem ovitku) morala zategniti pas in s tem dala dober zgled sedanji slovenski premierki – slednji šiviljski poklic očitno pride zelo prav, saj ima sedaj prav ona v rokah škarje in platno. A važno je, da smo v tej državi na oblasti mi, komunisti. Kajti če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug. »A temu ni tako in tudi nikoli ne bo!« nas je pred dobrimi štirimi desetletji nekje v Dalmaciji trdo podučil Veliki gobar z Gozd Martuljka. Pardon, s Hrastnika. A od takrat še vedno nismo prišli iz puščave v obljubljeno deželo.

A prava komedija šele prihaja. Ker smo, kot pravi znana partizanska pesem, na Slovenskem MI (komunisti namreč) gospodar, in ker se držimo starega rimskega rekla, da je Jupitru dovoljeno tisto, kar ni dovoljeno volu, se lahko tudi sami gremo kapitalizem, ki dejansko sploh ni kapitalizem. Vsaj ne tiste vrste, proti kateremu se borimo. Državno lastništvo bank in podjetij je zaradi nacionalnega interesa nekaj povsem normalnega, tudi politično nastavljanje vodstev teh institucij je povsem običajno početje. Prav tako dokapitaliziranje državnih bank ter pomoč podjetjem v težavah, seveda tistim, ki bi v normalnih tržnih razmerah propadla. In seveda ustanavljanje novega državnega gradbenega podjetja. Seveda z davkoplačevalskim denarjem. In seveda deljenje rent, ki pripadajo izbrancem. Namreč tistim, ki se ne morejo preživljati sami, vendar pa njihova dejavnost sodi v sfero nacionalnega interesa, zato moramo zanj skrbeti butasti ostali, da nam ubožček iz Molierovega Tartuffa ne umre od lakote. In ker je potrebno trošiti vse več javnega denarja, je treba dvigniti tudi davke, tujim vlagateljem pa pokazati vrata. Tujega nočemo, svojega ne damo! Tako nas je namreč učil kaviar-socialist ključavničar s činom maršala, ki čaka na vstajenje v Hiši cvetja. Je to kapitalizem? Ne, kje pa. Tudi izkoriščanje delavcev za gradnjo športnega centra, v katerem so nedavno počastili dan ustanovitve Protiimperialistične Osvobodilne fronte, ni kapitalizem. Zato je nekaj povsem običajnega, da tudi župan najlepšega mesta na svetu lačnim delavcem na Rožniku predava o tem, da se kapitalizmu bliža konec. In da morajo biti hvaležni sedanji vladi, ker je k pokojninam spet vrnila privilegije, ki so jih pred meseci ukinili zlobni janšisti.

In če se vrnem k začetnemu vprašanju: smo se leta 1990 na plebiscitu res odločili za kapitalizem? Morda pa se je tudi osamosvojitev Slovenije izpela in se bo treba vrniti nazaj v Jugoslavijo. Nekaj je jasno: avtor teh vrstic si ne želi več enakosti v revščini in je prav zato postal simpatizer klasičnega liberalizma, kajti socialne države ni mogoče uresničevati brez zdravega in uspešnega tržnega (!) gospodarstva, ki ne bo obremenjeno s politiko ter lastniško vpetostjo države, prav tako tudi ne brez vladavine prava. To lekcijo tranzicije smo že vzeli, zakaj bi morali ponavljati še enkrat? Zato pa je v mnogih evropskih državah tržno gospodarstvo korigirano z družbeno odgovornostjo, trajnostnim razvojem ter vladavino prava. Predvsem pa z idealom, da je kapital v službi človeka. In ne obratno. Na tej podlagi bo hitro postalo jasno, da je vso to protikapitalistično rjovenje nič manj kot balast ter izumljanje tople vode. Za segrevanje le-te seveda potrebujemo – kapital. Pa ne Marxov…

Foto: The Nation

2 KOMENTARJI

  1. Katoličanka, raje si ti preberi Adama Smihta, pa The Capitalist Manifesto, pa Miltona Friedmana, potem pa pametuj.

Comments are closed.