Ali gospodarska rast odpravlja revščino?

23
Delež revnih prebivalcev v posameznih delih sveta (Vir: http://www.projectredwood.org)
Delež revnih prebivalcev v posameznih delih sveta (Vir: http://www.projectredwood.org)

Nedavno je na družbenem omrežju Facebook potekala zanimiva razprava, spodbujena z objavo papeževe izjave: „Nekateri še zmeraj branijo trickle-down teorije, ki predvidevajo, da gospodarska rast kot posledica svobodnega trga neizogibno prispeva k večji pravičnosti in vključenosti po svetu. To mnenje, ki nikdar ni bilo preverjeno z dejstvi, izraža grobo in naivno vero v dobro tistih, ki razpolagajo z vzvodi gospodarske moči, in v posvečenost delovanja obstoječega ekonomskega sistema.“

V literaturi se pojavljajo teze, da gospodarska rast ne prispeva k blaginji najrevnejših. Nekateri gredo s svojimi trditvami tako daleč, da povsem zanikajo vsakršen trickle down in zagovarjajo stališče, da splošen napredek izboljša položaj bogatih na račun revnih, torej kot trickle-up, prelivanje od revnih k bogatim. Trickle-up in trickle-down učinka ostajata na ravni kontroverz, ki jih ni moč niti docela zanikati niti docela potrditi. Papeževa teza, da trickle-down učinek gospodarskega napredka na zniževanje revščine ni potrjen, torej drži.

Besedno zvezo trickle-down je po Arndtu v kontekstu ekonomske politike prvi uporabil Jawaharlal Nehru v svojem prispevku leta 1933, in sicer med navajanjem izvlečka Hobson-Leninove teorije imperializma. Kar je moč javno preveriti, je besedno zvezo trickle-down leto prej prvi uporabil ameriški komik Will Rogers. Besedna zveza trickle-down ima torej ideološke korenine. Danes se jo uporablja predvsem kot rokohitrski argument proti zniževanju davkov na kapital, ker bi naj to koristilo zgolj bogatim, medtem ko bi naj reveži imeli od zniževanja davkov na kapital le malo koristi.

Trickle-down lahko uporabljamo kot posrečeno oznako za pretakanje vrednosti v gospodarstvu. Logika zmožnosti in smeri pretakanja vrednosti v gospodarstvu je v svojem bistvu preprosta. V gospodarstvu, ki je močno regulirano in centralizirano, bodo revni bolj odvisni od upravljalcev s kapitalom kot v gospodarstvu, ki je manj centralizirano, kjer je bančno finančni sistem primerjalno gledano dereguliran. Manj kot je ponudnikov delovnih mest, manj kot je možnosti mikrokreditiranja in vključevanja revnih v kapitalske tokove, bolj so revni odvisni od tistih, ki nadzirajo kapital, oziroma, če uporabim papeževe besede, močnejše kapitalske vzvode držijo v rokah. V takšnem okolju bodo veliki lastniki kapitala, v Sloveniji je največji kapitalist država, lahko po lastni presoji določali pretakanje vrednosti navzdol in določali raven življenjskega standarda revnih, ki so v takšnem okolju ujetniki sistema, če ponovno uporabim papeževe besede.

V socializmu s centraliziranim bančno-finančnim sistemom in s prevladujočo državno lastnino se velika večina ustvarjene vrednosti porazdeljuje neposredno od zgoraj navzdol, torej po načelu trickle-down, medtem ko je v odprtem gospodarstvu z mnoštvom mikrolastnikov in z decentraliziranim finančnim okoljem razdeljevanje ustvarjene vrednosti stvar neposrednih medsebojnih dogovorov, v nastajanje kapitala pa so vključeni tudi najbolj revni, saj imajo dostop do mikro posojil. Pretakanje vrednosti v takšnem gospodarstvu je videti bolj kot prepletena kaskada kakor pretok od zgoraj navzdol. Učinki sprememb davkov na kapital bodo v centraliziranem okolju precej bolj podobni trickle-down učinkom, o katerih govori papež, medtem ko bodo učinki enakih sprememb davkov v kaskadnem okolju z razpršenim lastništvom in z decentralizirano ekonomijo precej bolj razpršeni in precej bolj v prid najrevnejšim.

Norton je na presečnih podatkih Združenih narodov za 78 držav z oceno indeksa revščine Human Poverty Index opravil serijo empiričnih analiz in med drugim ugotovil, da bi naj povprečno povečanje dohodka zgornjih 20 % najbolj bogatih za en dolar prispevalo skoraj 50 % več k znižanju revščine 20 % najbolj revnih  kot pa k znižanju indeksa revščine prispeva podobno zvišanje dohodka najbolj revnih 20 % prebivalcev. Dohodki revnih so neločljivo povezani z dohodki bogatih, saj je rezultat prepletenih medsebojnih relacij znotraj gospodarstva. Očitno je tudi, da empirični podatki nakazujejo v smer, da revščino, kot jo merijo pri Združenih narodih, precej močneje znižuje dohodek bogatih kot jo znižuje dohodek revnih. Gospodarska rast ne nastaja kot pretakanje od zgoraj navzdol, temveč kot pretakanje vsepovprek po gospodarstvu, tako da je preplet dinamičnih trickle-down in trickle-up tokov.

Gospodarska rast je eden izmed najbolj zanesljivih načinov za odpravo revščine.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu

23 KOMENTARJI

  1. Papež Frančišek pač ne more skriti svoje privrženosti teologiji osvoboditve, ki se spogleduje z marksizmom.

    • Bergoglio je bil kot nadskof in kardinal v konfliktih s prevec levicarsko gajstnimi teologi osvoboditve. Oz. s spogledovanjem z marksizmom. Ni treba potvarjat.

      • O njegovih konfliktih nič ne vem, ocenjujem na osnovi njegovih dejanj.

        Konflikti, če jih je res imel, pa razkrivajo njegovo duhovno raven.

  2. Zdaj pa tudi jaz več ne vem; trickle-down je menda argument republikancev v ZDA za zmanjšanje davkov, ne proti zmanjšanju davkov.
    Sicer pa je varovanje svobode trga najbolj pomembno. Potem bo rast, če bo mogoče, ali pa je ne bo, če ni mogoče. To je stvar bolj božje volje, kot česa drugega.

  3. Ali gospodarska rast odpravlja revščino?
    =========================

    Ali gospodarsko hiranje in nazadovanje odpravlja revščino?

  4. Lahko rečemo, da je gospodarska rast in napredek pripomogla, da so včasih najbogatejši v družbi, med njimi kralji in cesarji, uporabljali stranišče na štrbunk. Danes pa imajo tudi najbolj revni stranišče na splakovanje.

  5. Revscine je najmanj v kapitalisticnih drzavah z relativno visokimi davki. Predvsem v skandinavskih. Ne recimo v ZDA ki imajo podoben BDP. Empirija torej demantira Steinbucha in daje prav papezu.

    • Norveška svojo socialo financira z nafto, Švedska pa je leta in leta drsela proti dnu dokler niso ugotovili, da imajo v bistvu 25% brezposelnost (če se zraven šteje še vse prejemnike socialnih podpor).

    • V skandinavskih državah ne more biti revščine. V tistih zimah bi vsi reveži pocrkali. Zato je tam takšna kultura.

    • Revščino najbolj zmanjšuje (ne odpravlja, ker se je odpraviti ne da nikjer in nikdar) pametna oblast, ki ustvarja prijazno gospodarsko okolje z nizkimi davki in liberalnim nebirokratskim okoljem.

  6. Napredek, od elektrifikacije dalje, se iz Združenih Držav že dolgo širi po vsem svetu. Bolj so Združene Države razvite, bolj je razvit ostanek sveta. Kar ni vedno dobro. Recimo globalnih klimatskih sploh ne bi bilo, če bi toplogredne pline proizvajali le Američani.

    Tako da se strinjam, da je bogatstvo najbogatejših v preteklih nekaj desetletij pomagalo najrevnejšim. Ni pa res, da je takšno pretakanje samoumevno še v bodoče. Združene Države ga lahko kadarkoli zaustavijo. Tako da niti za nas iz Evrope, ki nas družijo z večinskim ameriškim prebivalstvom skupne korenine in podobna kultura, ni nujno, da bomo deležni te rasti. Pač nekaj previdnosti ni odveč.

  7. Različni dejavniki so prepleteni. Če se pri nas uredi zakonodajo, gospodarstvo ne bi teklo, ker sodstvo ne deluje. Če bi delovalo sodstvo, gospodarstvo ne bi teklo, ker zakonodaja ni prava. Če bi uredili zakonodajo in sodstvo, gospodarstvo ne bi teklo, ker ljudje ne bi hoteli delat. Ne verjamete? Poznam veliko ljudi, ki s prstom kažejo na druge, kaj vse bi morali ti storiti, sami pa ne storijo nič. Poznam pa tudi nekaj ljudi, ki prav delajo in nič ne kritizirajo. Ti zadnji me šokirajo.
    Zato je bistveno, kar je ugotovil AlFe ob 9:55.

  8. Hvala vam, gospod Martin! Očitno sva edina, ki veva, da delanje dobrega brez Boga vodi v službo Tačrnemu. Če imajo oblastniki usmiljeno srce, ki se samodejno odpira Bogu, potem …

  9. Trickle-down teorija pravi, da bo znižanje davkov bogatim povečalo prihranke, spodbudilo naložbe in zagnalo gospodarsko rast. Učinek povečane gospodarske rasti pa se bo prelil tudi navzdol prek novih služb in višje rasti dohodkov.
    Oboje dokazano ne drži. Drži pa, da takšna politika povečuje neenakost, le-ta pa dolgoročno zavira gospodarsko rast.
    Po študiji iz l.2015 (Dabla-Norris – IMF, 2015) velja, da če se dohodek spodnjih 20% poveča za 1 odstotno točko, to pospeši gospodarsko rast za 0.38 odstotnih točk. Nasprotno pa, če če se dohodek zgornjih 20% poveča za 1 odstotno točko, to gospodarsko rast upočasni za 0.08 odstotnih točk.

Comments are closed.