Novembra bomo ponovno volili predsednika Republike. Ali pa tudi ne?
Leta 2004 je bila irska predsednica Mary McAleese edina (vnovična) kandidatka za predsednika Irske, saj nobenemu od kandidatov ni uspelo zbrati potrebne podpore za vložitev kandidature, stranke pa se tudi niso odločile, da bi kandidirale strankarskega kandidata. Irska volilna komisija je razglasila njeno zmago brez dejansko izvedenih volitev, saj je bila edina kandidatka.
Ne vem, če slovenska zakonodaja kaj takšnega predvideva in omogoča. V petindvajsetih letih samostojnosti smo se izkazali za pravno skrajno togo državo, zato bi Slovenci najbrž tudi le pri eni vloženi kandidaturi zapravljali javni denar za kampanjo in izvedbo volitev. A to vprašanje prepuščam pravnikom in je v tem članku drugotnega pomena. Sprašujem se, ali naj desnica sploh gre v iskanje enega ali več kandidatov za predsednika.
Borut Pahor je bil leta 2012 izvoljen z odločilno podporo desnih volivcev, ki jim med Türkom in Pahorjem ni bilo težko izbrati. Kandidat desnice Milan Zver je ostal v prvem krogu, kakor leta 2007 Lojze Peterle, leta 2002 Barbara Brezigar, leta 1997 (ko sploh ni bilo drugega kroga) Janez Podobnik in pokojni dr. Jože Bernik, in podobno leta 1992.
V zadnjih petih letih je Borut Pahor (če odmislimo nekatere spodrsljaje, ki ne gredo liku predsednika države) bil od vseh dosedanjih predsednikov RS še najbolj predsednik vseh in storil nekaj pomembnih korakov za spravo in razumevanje v slovenski družbi. Seveda bi lahko bil bolj vsebinski in bolj predsedniški, vendar mu kaj resnega ni moč očitati. Predsedniški kandidati se bodo letos morali zelo potruditi, da bi povedali, v čem naj bi bili drugačni, boljši od Pahorja.
Ni moj namen, da žanjem defetizem. Že toliko kot naša država je stara misel, da je že čas za nekomunističnega predsednika, a ta, predvsem simbolno pomembna želja bo očitno še nekaj časa ostala neizpolnjena. Vendar je po petindvajsetih letih – še posebej ob Pahorju kot prvem predsedniku, ki se je zares trudil biti predsednik vseh – tudi nastopilo spoznanje, da za jasnega kandidata desnice na Slovenskem ni dovolj volivcev, še posebej, če upoštevamo medijski instrumentarij, ki je na voljo levici.
S tega stališča se zastavlja vprašanje, ali naj desne stranke trošijo denar in izpostavljajo potencialne predsedniške kandidate kampanji v vnaprej izgubljeni bitki. Zoper Kučana in dr. Türka se bi našlo v Sloveniji par (pa ne veliko več) imen, ki bi jima predstavljali jasno alternativo in, za izvolitev še pomembnejše, bi hkrati lahko želi prek ograde desnih strank. Veliko bolj naporno fino nastavljanje kampanje pa bi zahtevalo kandidiranje koga od teh nasproti Pahorju – z veliko možnostjo, da večina volivcev teh finih razlik sploh ne bi opazila, še posebej, če pomislimo na medijsko spretnost in privlačnost aktualnega predsednika.
Glede na povedano bi bilo veliko bolj smiselno, da stranke desnice denar in politični kapital prihranijo za veliko bolj odločilni spopad na parlamentarnih volitvah (prihodnje leto). Ne nazadnje so pristojnosti predsednika Republike zelo omejene. Tako omejene, da bi bilo po eni strani morda celo smiselno kakšno predsedniku dodati, po drugi strani pa izbiro predsednika prepustiti Državnemu zboru, kot je to npr. v Nemčiji. Zares se lahko vprašamo, ali ima izbiranje predsednika na splošnih volitvah dovolj močan smisel.
Morebitna odločitev desnice, da ne postreže s predsedniškim kandidatom bi bila le na videz znamenje nemoči in slepega zaupanja v predsedniške in povezovalne sposobnosti Boruta Pahorja. Nasprotno: za njegov drugi mandat bi pomenila povečano odgovornost. To še toliko bolj, če bi se ponovil primer z Mary McAleese leta 2004.
V obdobju rastočega populizma pa velja misliti še na eno razsežnost: populizem napoveduje konec preživelih oblik strankarske politike. Eden od klišejev te politike je (pogosto očitno naivno) zaklinjanje, da je “naš” kandidat najboljši, da ima vse možnosti za zmago, da čuti med ljudmi podporo ipd. Pragmatična odločitev desnice, da letos ne predstavi predsedniškega kandidata, izbiro prepusti vesti volivcev, posredno podpre Pahorja ter ga moralno še bolj zaveže k predsedniški drži bi lahko tako navsezadnje bila tudi znamenje nove politike, ki pušča manj pomembno, in se posveča bistvenemu.
