Je mogoče preiti iz totalitarne demokracije v liberalno?

14
582

Volitve, ki so pred nami, so priložnost, da si svobodo tudi vzamemo in si postavimo oblast, ki bo odgovorna nam, ne sama sebi, delala za nas in skupno dobro, ne pa zase in svoje – največkrat protinarodne – sebične interese.

Ko je angleški pesnik Oliver Goldsmith v 18. stoletju pesnil svojega Potnika ali Pogled na družbo, je še lahko zapisal, kako malo tega, kar doživlja človeško srce, »lahko povzročijo ali ozdravijo zakoni ali kralji«. Moderna država je takrat komaj nastajala. Za njim je že bila angleška revolucija (1640), kmalu ji bo sledila še ameriška (1776). Ne gre prezreti, da so revoluciji izpeljali globoko verni in s Svetim pismom prežeti ljudje, ki so hoteli živeti čisti evangelij (od tod ime puritanci). Zato so v središče postavili posameznika in njegovo svobodo, oblast pa v službo ljudi in skupnega dobrega. Revolucionarni duh je v tistem času zavel tudi v Evropi, a ni prihajal s krščanske strani, ampak z racionalistične (Rousseau, Voltaire idr.) in je botroval francoski revoluciji (1789). Ta se ni iztekla v parlamentarizem, ampak v obdobje, imenovano teror. Po tej poti so kasneje (1917) nadaljevali komunisti.

Iz teh procesov sta izšla dva tipa moderne države. Zgodovinar Jacob Talmon je v delu Začetki totalitarne demokracije pokazal, da je bil angleški pristop postopen, ker je upošteval zgodovino in spoštoval tradicijo. Nasprotno pa je bil francoski in kasneje komunistični pristop perfekcionističen, filozofski, sekularno mesijanski. Obstajal naj bi idealen model družbe, ki pa ga lahko uresniči le tista politika, ki obvladuje in usmerja vsa področja življenja.

Oblast brez protiuteži

Analiza oblastne politike v Sloveniji pokaže, da hoče obvladovati vsa področja življenja. Dejansko živimo v »totalitarni demokraciji«: družba je prestreljena s politiko in ta se kot rak širi po družbenem telesu.

Tako je, ker oblast nima protiuteži. Seveda je v državnem zboru opozicija, vendar tisti njen del, ki predstavlja alternativo, nima teže, mediji pa ga sistematično demonizirajo. Načelno obstaja delitev oblasti, vendar vrsta primerov kaže, da so zakonodajna, sodna in izvršna oblast zlizane do nerazpoznavnosti. Mediji, četrta veja oblasti, so v največji možni meri le propagandni stroj oblasti. Če ti mehanizmi ne delujejo vsaj minimalno skladno vsak s svojim namenom, je demokracija le na papirju. Na srečo jim minimalno delovanje omogočata vpetost v EU in zagonski impulz, ki ga je dal Demos, tako da nismo čisto v totalitarni demokraciji.

Za kakovostno življenje družbe in njenih članov je bistvenega pomena civilna družba. Prav ta se je postavila po robu bivšemu režimu s protesti, manifestacijami, množičnimi molitvami za mir, publikacijami … Bila je rezervoar, iz katerega so prihajali pomladni politiki. Živa, ustvarjalna in raznolika civilna družba je kamen spotike vsake tiranije. Kaj šele totalitarizma in totalitarne demokracije.

V civilni družbi se ljudje povezujejo na osnovi prijateljstva, vzajemnosti in moralnih vezi, ne da bi pri tem uporabljali oblast. Zato je razlikovanje med državo in civilno družbo bistvenega pomena. Kajti samo razvejana in močna civilna družba je protiutež oblasti, ki že po naravi hoče obvladovati vse in vsakogar.

O tem je Thomas Paine, udeleženec tako ameriške kakor francoske revolucije, razmišljal v knjižici Zdrava pamet. »Nekateri pisci so tako pomešali družbo z vlado, da so pustili malo ali nič razlike med njima, čeprav nista le različni, temveč imata tudi različen izvor. Družbo ustvarjajo naša hotenja, vlado pa naše slabosti. Družba pozitivno pospešuje našo srečo z združevanjem tistega, kar imamo radi, vlada negativno z omejevanjem naših pokvarjenosti.«

Razgradnja civilne družbe

Zgodovinar Martin Malia je preučeval totalitarno uničenje civilne družbe v delu Sovjetska tragedija.

»Čistke in institucionalizacija terorja, ki jih je izvajala partija, so dokončale drobljenje civilne družbe v prah in skoraj popolno razdrobitev prebivalstva na elementarne delce. Nasproti partiji-državi je obstajal te še privid družbe, vedno bolj bled, in množica izoliranih posameznikov, ki se zaradi prestrašenosti niso upali družiti med seboj, niti si o tem niso upali sanjati zaradi nove kulture socializma.«

Politični filozof Claude Lefort pa v delu Complication dodaja, da je to le ena plat medalje in in da so bile stvari bolj zapletene.

»Razkrajanje civilne družbe je v tistem času spremljalo izredno široko zastavljeno nadzorovanje kulture ter vzgoje in izobraževanja. Cilj tega je bilo vključevanje ‘izoliranih’ posameznikov v nešteto drobcenih organizacij, ki so gravitirale okoli partije.«

Zveni znano, prav nič oddaljeno ne v času ne prostoru, dogaja se med nami in okoli nas! Prav zato ne moremo več govoriti s pesnikom Goldsmithom, da le malo tistega, »kar prestaja človeško srce, lahko povzročijo zakoni ali vladarji«. Danes namreč oblastna politika vdira v osebno in zasebno življenje in ga regulira in normira abstraktno in od daleč. brez občutka za konkretne in (p)osebne situacije. To počne po načelu: »Če ljudje nočejo biti srečni zlepa, jih bomo osrečili zgrda!« Vendar pri tem ne uporablja palice, ampak korenček: »sodelujočim« ponuja napredovanje, materialne ugodnosti in javne pohvale …

Oblast dopušča nešteto »nevladnih« organizacij, ki gravitirajo okoli nje, jo podpirajo in so njena podaljšana roka pri obvladovanju družbe. Zato jih »nagrajuje« z davkoplačevalskim denarjem. SZDL ne obstaja več na papirju, de facto pa, saj vrhove teh »nevladnih civilnodružbenih« organizacij običajno zasedajo »zaslužni« politiki.

Mehanizmi oblastnega nadzora civilne družbe

Obstaja za vzorec nevladnih organizacij, največkrat cerkvenih, ki pa jim oblast nenehno meče polena pod noge. Tako npr. ne dovoljuje, da bi se prijavile na razpise, če pa se lahko, se že najde kaj, da na razpisu propadejo. Karitas je npr. morala iskati pravico pred ustavnim sodiščem, ki je nedavno odpravilo njeno diskriminiranje.

Razkrajanje civilne družbe se tudi danes izvaja preko kulturne politike. Kazalec tega so med drugim Prešernovi nagrajenci. Gotovo ni naključje, da je letos nagrado dobila umetnica za dojenje psa. Nagrajenka je s tem nazorno pokazala, da so odnosi med moškim in žensko passé. Passé je tudi heteroseksualna družina. To je voda na mlin oblasti, ki hoče družino na vsak način uničiti. Razlog? Oče, mati, otroci, skratka družina, je naravno okolje, v katerem se oblikujejo pokončne, zrele in svobodne osebnosti, ki se zavedajo svojega dostojanstva in dostojanstva soljudi. Zato so se tudi sposobne upreti teptanju tega dostojanstva, ko prihaja od zakonov ali oblasti. Takšna družina je od nekdaj trn v peti vseh politik, ki hočejo popolno oblast nad človekom. Na tem področju si pri nas kultura in politika podajata roke: kultura trobi v oblastni rog, oblast pa jo nagrajuje.

Državni nadzor nad vzgojo in izobraže­vanjem, na katerega še opozarja Lefort, ni pri nas nič popustil po zlomu komunizma. Nasprotno, tisto, kar je .proti koncu komunizma ušlo oblastem izpod nadzora, je zakonodaja spet spravila pod nadzor oblasti. O tem priča praktična etatizacija oz. podržavljenje šolstva, ki se kaže v hudem nasprotovanju kakršni koli pluralizaciji šolstva, ki ne bi bila pod neposrednim nadzorom države. Ljudje nimajo možnosti izbire šole za svoje otoke, njihove pravice in svoboščine na tem področju država brezobzirno krši. Tu smo do kolen v blatu totalitarne demokracije.

Je mogoče preiti iz totalitarne demokracije v liberalno?

Kako je vse to mogoče? Oblastna politika ima v rokah mošnjo, ker v kar največji meri nadzoruje gospodarstvo in finance. NLB, pralnica iranskega denarja, je le vrh ledene gore, političnih »bankomatov«. Iz njih se ilegalno napajajo oblast in njeni takšni ali drugačni »nevladni« podporniki. Čeprav je komunizem propadel tudi zaradi neučinkovitega državnega gospodarstva in z njim povezane korupcije, se ga naša prevladujoča politika brezpogojno oklepa.

Zastavlja se vprašanje, ali je kak izhod iz sedanje situacije, ali je mogoče preiti iz totalitarne demokracije v liberalno? Ali je terapija za rakavo politiko? Bo naše srce spet lahko uživalo v čem drugem, kakor v vsiljeni oblastni enolončnici?

Na prvo žogico bi človek odgovoril, da je Mojzes popeljal ljudstvo iz egiptovskega suženjstva v nekaj dneh, porabil pa je štirideset let, da je iz njihovih glav in src odpeljal Egipt. Žal, naše oblasti za razliko od Mojzesa nočejo, da bi bilo ljudstvo svobodno in suvereno in bi bila politika, oblast samo služenje in delo za skupno dobro. Vendar smo danes neprimerno bolj razgledani od osvobojenih sužnjev in tudi življenjska doba se je podaljšala, zato ostaja upanje, da bomo v imenu svobode in dostojanstva vzeli usodo v svoje roke. Volitve, ki so pred nami, so priložnost, da si svobodo tudi vzamemo in si postavimo oblast, ki bo odgovorna nam, ne sama sebi, delala za nas in skupno dobro, ne pa zase in svoje – največkrat protinarodne – sebične interese.

Vir: Rakava politika: Slovenski čas, priloga tednika Družina št. 95, št. 6

14 KOMENTARJI

  1. Jaz trdim, da je bistvo demokracije krščanska osnova družbe. Ker je pri nas ni, demokracija ni mogoča oziroma neka skupina ljudi bo prevzela vsa orodja oblasti v svoje roke.

  2. Mogoče pa še tole:

    Skrajni čas je, da se otresemo brezbrižnosti in neodgovornosti,
    ki jo kažemo v odnosu do sebe, svojih bližnjih, slovenske skupnosti , slovenske kulturne dediščine, slovenskega naroda in slovenske države in svoje in naše skupne prihodnosti!

    Brezbrižnosti in neodgovornosti za našo sedanjost in prihodnost, ki nam jo je vcepil komunizem!

  3. Imate prav, AlFe. Bistvo kakovostne demokracije je odgovornost. Kristjanovo življenje je odgovornosti podrejeno. Zato je bolj primeren izvajalec demokracije. Prav je, da skrb za skupno dobro postavimo med kristjanove dolžnosti. Še zdaj, pred volitvami! Naj v župnijskih občestvih sedaj ne molčijo ljudje, ki imajo praktične izkušnje z delom v politiki oz. znanje, ki politično dogajanje pravilno analizira. Dajmo predvolilni čas izkoristiti enako intenzivno, kot to počnejo drugi. Strank, ki jih kristjan na volitvah lahko izbere, ni tako malo. Če bomo dobili uravnoteženo skupščino, bodo tudi leve stranke pridobile.

  4. komunizem je teoretično že mogoče propadel-banditizem-gangsterstvo oz. nevoščljivost in zavist kot njegovi bistveni vzvodi pa so še kar na delu.

  5. »Nekoliko velja vse do danes, da znotraj Cerkve ne znamo voditi dialoga, to je problem slovenske družbe v celoti. Mi nimamo kulture dialoga! Imamo pa kulturo poslušnosti in agresivnega, čustvenega odzivanja.«
    (Dr. Ivan J. Štuhec, profesor moralne teologije; REPORTER ŠT. 42; 21. Oktober 2013; stran 28)

  6. »Cerkev preveč demonizira levičarstvo«
    »Evropejci nismo predelali teme zla v povezavi z Bogom
    Slovenska levica je preveč obrnjena v preteklost, Cerkev pa preveč demonizira levičarstvo, zato ni dialoga«

    Branko Cestnik, pater klaretinec, župnik na Frankolovem v občini Vojnik, je široko izobražen, odprtega duha, neposreden, kritičen, tudi do duhovščine in Cerkve, ter dobrohoten.
    Delo, 23.12.2017
    http://www.delo.si/arhiv/tiskano/23.12.2017/Delo

    • T.i. Slovensko levičarstvo se demonizira kar samo-tako s svojimi sedanjimi dejanji:lažmi.potvorbami in brezmejno koruptivnostjo-in tako kot se je pred vojno.med njo in po njej s svojimi zločini.Reči zločinu zločin in grehu greh ter ločiti dobro in slabo je nujno za sožitje in preživetje.

  7. Problem Slovencev številka ena!
    Slovenska mentaliteta. Odidemo, ne da bi se poslovili, in se vrnemo, ne da bi rekli »dober dan«. Procesov ne ubesedimo. Da bi jih formalizirali v postopke in obrede, ni govora! Oddaljimo se, a če nas župnik s prižnice imenuje »oddaljeni«, smo užaljeni. Odgovarja nam »loviti v kalnem«. Smo mojstri za neizrekanje tega, kar zares mislimo. To je skupna mentaliteta laikov in klerikov, ne nazadnje, skupna mentaliteta državljanov in politikov. S to mentaliteto, ki jo je pred sto leti Cankar imenoval, saj vemo, kako, smo soustvarili zdajšnjo krizo Cerkve in države. Naj ima stoletno podlago, premagati jo je moč!
    Prvi korak »terapije« je preprost: »Glej v oči in povej! Povej, kaj čutiš in misliš.
    Glej sogovorniku v oči. ”
    Odlično p. Branko Cestnik. Res aktualen poziv za vse, verne in neverne!
    http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/glej-v-oci-in-povej

  8. »Katoliška Cerkev zagovarja popolnoma jasno stališče, da je v pristojnosti politike delo za pravično družbo in da je pristojnost Cerkve, da pri tem sodeluje kot vsaka druga oblika civilne družbe na svoj posebni način. Svojo dodano družbeno vrednost pa vidi v krepitvi duha solidarnosti, požrtvovalnosti, zastonjskosti, nekoristoljubnosti in preseganja družbene sebičnosti.
    Kristjan v politiki se je tako dolžan ukvarjati z razvijanjem pravičnosti in neprestanim izpopolnjevanjem družbenega in gospodarskega sistema ter vseh podsistemov. To počne predvsem s pametjo in ne z vero. Temeljna vrednota, ki ga vodi in zavezuje, je tako iskanje pravičnih rešitev za čim večje število ljudi. Samo tako se lahko krščanska politika uveljavi in preživi. Vse drugo s krščanstvom in krščanskimi vrednotami nima veliko zveze, zato ima tudi sklicevanje nanje ob nepravem času nasprotni učinek.
    Če kristjanom v politiki uspe na področju zakonodaje izboriti pravičnejše zakone, ki pravičneje razdeljujejo dobrine med ljudi, ki v večji meri dajejo vsem ljudem enake možnosti in bolje urejajo odnose med državljani, bo takšna politika imela ne samo dovolj močno stranko, ampak tudi dovolj veliko volilno telo, ki jo bo podpiralo.
    (dr. I. J.Štuhec: Odgovornost Cerkve DRUŽINA, 12.10.2008)
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/57-41-KristjaniVJavnosti-4
    VENDAR; Kje, kako, kdo, oz. je slovenska RKC povzdignila svoj glas, – kje je to zabeleženo in objavljeno-,
    -ko se je vrtela nekodinarana pornografija, povsem dostopna vsem, tudi mladostnikom, kar na domačem televizorju, ko je celo liberalna levica potem izpopolnila medijsko zakonodajo za zaščito mladoletnikov,
    – ko se je razpečevala kodirana pornografija na cerkveni družbi T-2, vse do konca cerkvenega lastništva; izjema je bil p. Branko Cestnik v DRUŽINI,
    -ko so se odvijale največje tragedije kršenja ustavnih lastninskih pravic zaposlenih, to je zakonito prikrito neplačevanje socialnih prispevkov zaposlenim, celo v družbi Steklarna Rogaška, brez kakršnihkoli sankcij za kršitelje, čeprav je bila in je ta družba v cerkveni lasti,
    -ko se je odvijala divja privatizacija in tajkunizacija Slovenije?

  9. Pred nami je čas volilnih soočenj .. bodimo pozorni na:
    – koliko minut bo na razpolago za odgovor
    (Možnost dialoga bo v kali zatrt)
    – katera vprašanja bodo novinarji postavljali.
    Vnaprej stokrat prečesana ali spontana?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite