V anglosaksonskem svetu že dalj časa lahko spremljamo živahne javne debate med zagovorniki filozofske pozicije, da »bog obstaja«, po navadi protestantskimi kristjani, in zagovorniki filozofske pozicije, da »bog ne obstaja«, po navadi pripadniki posebnega gibanja, ki mu mediji popularno pravijo »novi ateizem«.
Filozofska debata o obstoju boga
Pozor: v tej kritiki se bom osredotočil na filozofsko debato o obstoju boga, ne na debato o tem, ali se je v zgodovini človeštva resnično zgodilo razodetje tega boga, o čemer prav tako potekajo debate. Ob tem nam nemudoma »pride na pamet«: če boga (boga pišem z malo, ker govorim o filozofskem konceptu) definiramo kot »presežni osebni dejavnik«, pri čemer ta »presežni« (pustimo ob strani nadaljnjo analizo lastnosti, ki bi jih nekaj takega, če obstaja, moralo imeti) stoji za, že po definiciji, »nekaj, kar ni del nečesa, kar sega preko nečesa, …«, in če ob tem sprejmemo tezo, da je to, kar presega, nam opazljivo fizikalno vesolje (fizikalno in nam opazljivo izrečena skupaj sta najbrž neke vrste pleonazma) – kako bi lahko »znanje« o nam opazljivem fizikalnem vesolju (če sprejmemo tezo, da sta nam opazljivo in fizikalno, izrečena skupaj, pleonazem, potem se zdi, da nujno sledi, da sta fizikalno in vesolje, če vesolje definiramo kot »vse, kar je«, izrečena skupaj, prav tako neka vrsta pleonazma: če je fizikalno nekaj, kar je nam opazljivo, potem je tako ali tako za nas vse, kar je, oz. vesolje) – prispevalo k odgovoru na vprašanje, ali obstaja nekaj, kar presega to, o čemer nekaj vemo, s tem pa tudi to znanje samo?
Verjamem, da imamo skupno intuicijo glede tega: nemogoče je, da bi. Kako je možno, da se potem, boste dejali, mnogi teisti na eni, ateisti na drugi strani, sklicujejo na dognanja fizike pri tem, ko gradijo argumente v podporo tezi, ki jo zagovarjajo? Vsak tak argument, najsi bo v podporo obstoju boga, ali v podporo zanikanju njegovega obstoja, lahko deluje samo in izključno, če se v gradnji argumenta počne ekvivokacijo, to je, v eni premisi se pojem »vesolja« uporablja v enem, v drugi premisi v drugem pomenu besede. Poglejmo si primer klasičnega argumenta v podporo obstoju boga (Kalam kozmološki argument), ki ga danes, sklicujoč se na dognanja fizike, zagovarja ameriški filozof in teolog, William Lane Craig, »ateisti« pa skušajo s spodbijanjem premis najprej spodbijati argument, nato sam obstoj boga, s čimer se neizogibno ujamejo v diskurz, ki ga narekuje Craig:
- Karkoli prične obstajati, ima za to nek vzrok.
- Vesolje je pričelo obstajati. (tukaj nastopi fizikalna kozmologija oz. kozmologija prapoka)
- Torej je vesolje imelo vzrok.
Analiza argumentov
Z nadaljnjo analizo po sklepu je mogoče spoznati, da mora tak vzrok imeti določene bistvene lastnosti, po katerih se ujema (ne nujno v celoti, a po bistvenih lastnostih) z monoteističnim konceptom boga: da mora biti presežen, da mora biti osebni dejavnik, da mora biti neverjetno močan, da mora biti izven časa in prostora, itn… Ateisti različno reagirajo na ta argument, meni so v tem primeru najzanimivejši tisti, ki, kot verjamem, podobno kot Craig v drugi premisi argumenta, počno zgoraj omenjeno ekvivokacijo pri/po sklepu. Namreč, ti ateisti priznavajo, da sklep nujno sledi iz premis, da je logično neoporečen, celo to, da so premise resnične, le njihova analiza tega, kakšne bistvene lastnosti bi naj imel ta vzrok, oziroma, ali je sploh teološkega pomena, se razlikuje od Craigove. Oboji počno sledečo ekvivokacijo: čas uporabljajo pojem vesolja v smislu nam opazljivega vesolja, za kar smo ugotovili, da se ne ujema nujno s konceptom vsega, kar je, neodvisno od našega opazovanja, čas uporabljajo pojem vesolja kot ekvivalent konceptu vsega, kar je, neodvisno od našega opazovanja. Z drugimi besedami: nekritično naredijo identiteto med pojavom in »stvarjo na sebi«, kakor bi temu dejal Kant, pa jo, ko jim je to po godu, samovoljno suspendirajo in obratno. Ker je nam opazljivo vesolje nujno vezano na čas in prostor, je za nas seveda vedno »nekaj tega vesolja več« in tako ad infinitum (za nas, da me ne bo kdo označil za kakega mistika tipa Giordano Bruno), pa reči, da je to vesolje imelo vzrok, bodisi pomeni trivialno resnico, da za nas, ne glede na to, pri katerem delu nam opazljivega vesolja se ustavimo, vedno obstaja še nek del vesolja, ki je potencialno opazljiv/načelno neopazljiv (v tem primeru lahko samo rečemo, da za nas nam opazljivo vesolje ni sledljivo v nedogled, iz česar ne sledi, da je nemogoče, da ga »je še kaj«), bodisi tezo, ki sploh ne sledi nujno iz premis.
Pogum apologetov
Moram priznati, da pozdravljam pogum krščanskih apologetov sodobne dobe, saj verjamem, da so, kar je dobro za duha odprte družbe, za demokracijo, s svojimi argumenti in zagovarjanjem teh pokazali, da je krščanstvo, oz. teizem plavzibilna intelektualno – filozofska pozicija, to je: v argumentaciji se da povsem enakovredno manipulirati s pojmi na tak način, da prikažete, da je plavzibilnejša teza, da bog je in da ga ni. Brez njega pa, ko/dokler govorimo – ne moremo. Še načrtno obmolkniti, v kakem wittgensteinovsko – diogenskem duhu, ne moremo, ne da bi s tem uprizorili poslednji simbolni dej vere, da obstaja.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
// //
