Še ne dolgo nazaj je bila Aung San Su Či ozaljšana s takorekoč svetniškim sijem. Marsikdo na svetu se je za njo zavzemal, tudi legendarni češki predsednik Václav Havel je opozarjal na njen primer ter ji na skrivaj pisal pisma tihotapljena potem preko raznih diplomatskih in novinarskih posrednikov v Mjanmar. Njena osrednja misel je bila, da se mora vojaška dikatura po mirni poti umakniti v prid demokracije, ki bo dovzetna do človekovih pravic. Leta 1991 je prevzela Nobelovo nagrado za mir. Eden od predlagateljev je bil prav Havel. Bila je neke vrste sekularna ikona za vse, ki se trudijo, da bi bilo po svetu manj nasilja in več pravičnosti.
Tako se je zgodilo, da ko so jo vojaki končno pustili leta 2010 iz hišnega pripora in ona je na čelu svoje do tedaj preganjane stranke Narodna liga za demokracijo zmagala na volitvah ter postala de fakto predsednica države (prava predsednica ne sme po ustavi biti, ker so med člani njene ožje družine tuji državljani, zato se njena funkcija imenuje: državni svetnik), si je marsikdo oddahnil. Češ zgodba o suženjstvu pedesetmilijonske dežele je končana, na našem planetu je za en srh manj.
Toda le-ta ocena, da bo torej od zdaj naprej z Mjanmarom vse v redu, je bila groba napaka.
Aung San Su Či naj bi kmalu pripotovala v Prago na konferenco o človekovih pravicah, ki jo 11. oktobra prireja Knjižnica Václava Havla – se pravi inštitut, ki se v zadnjih leteh uveljavil na Češkem kot stičišče kulturnega in tudi političnega dogajanja. Seveda se lahko zgodi, da bo Su Či že najavljeno pot odpovedala, kajti zaradi mednarodnega pritiska v zvezi z grozovitim preganjanjem muslimanov plemena Rohingya iz mjanmarske države Rakhine ob meji z Bangladešom je recimo niti ni bilo zdaj v New Yorku na zasedanju skupščine OZN.
Toda če pride, se bo torej od zadnje eskalacije (v nekaj tednih je bilo pregnanih približno 400 tisoč Rohingov) pojavila v Evropi oziroma na zahodni polobli prvič. Vsi jo bodo spraševali: zakaj molčite – ravno vi, ki ste bila smatrana za vest našega sveta?
Bomo videli, oziroma slišali. Že zdaj pa je seveda jasno, česa se je takrat lotila, ko je leta 2010 pristala na neke vrste pogodbo s generali. Ti so si namreč že v novi ustavi iz leta 2008 zajamčili ne samo přeživetje, marveč tudi glavno vlogo v državi, potem ko se bo le-ta demokratizirala.
Nihče, niti Su Či, tako ne sme posegati v njihov budžet. Nihče izmed izvoljenih politikov, niti ona ne, jim ne sme diktirati, česar ne smejo delati pri svojih morilskih akcijah proti marginaliziranim manjšinam kot so Kareni (budisti, petina je kristjanov), Kačini (pol budisti, pol kristjani), še posebej pa muslimanski Rohingi, narod, ki v Mjanmaru nikoli ni dobil pravice do državljanstva.
O grozodejstvih se je sicer vedelo (glej recimo poročilo visoke komisije OZN za človekove pravice iz junija 2016), a ker mrtvih ni bilo ogromno (lani je bilo pobitih “le” približno tisoč Rohingov), je bil Mjanmar v svetu zasenčen s strani Sirije in drugih spopadov. In, kar je seveda potrebno dodati, tudi Su Či – barometer pravičnosti – je molčala. Zadeva se je spremenila, oziroma eskalirala, konec avgusta, ko je ena militantna skupina Rohingov napadla postojanko vladne vojske ter pobila nekaj vojakov. Generali so potlej začeli pravo etnično čiščenje.
Tu se je treba ustaviti. Su Či se sicer kot politik uveljavlja kot nacionalist, toda bodimo iskreni: ona ni pravi krivec za grozodejstva. Tega je treba iskati med generali kot je recimo Min Aung Hlaing. Ona nima dovolj oblasti, da vojsko lahko ustavi. In res je tudi, da bi, če bi spregovorila z jasnimi besedami o tem, kaj se dogaja v zvezni državi Rakhine, nedvomno pokopala svojo Narodni ligo za demokracijo. Stranka bi le težko spet uspela v volitvah, če bi ljudje njeno šefinjo smatrali za narodno izdajalko. In ravno zaradi teh preprek, s katerimi se sooča, lahko rečemo, da je precej histerično, če kdo zdaj takoj predlaga, da naj nemudoma vrne Nobelovo nagrado.
Toda iz vidika večnosti je seveda težko tole vse skupaj izdajati za neke vrste opravičilo, če v državi Rakhine prihaja do genocidnih razmer. Vprašanje ostaja: Zakaj tako sramotno molči? Zakaj ni dala vedeti, kako bi nasprotovala generalu Hlaingu,če bi mu lahko?
Če bo ta svoj molk nadaljevala tudi v Pragi, v kolikor bo sem sploh pripotovala, bo za vedno izgubila še zadnje preostanke svetniškega sija, ki smo ga vsi videli nad njeno glavo še pred kratkim.
