Sprašujemo g. Masleša, ali bi bilo Brajniku sojeno zaradi medvojnih zločinov, ki jih je sam priznal

18
Gospod Masleša, ali bi bilo Edu Brajniku, če bi bil še živ, sojeno zaradi teh zločinov, ki jih je tako vehementno priznal?

Gospod Masleša, ali so umori civilistov, ki so jih na železni zavesi umorile jugoslovanske oborožene sile, kazniva dejanja? In še drugo zelo enostavno vprašanje: Bi bilo Edu Brajniku, če bi bil še živ, sojeno zaradi teh zločinov, ki jih je priznal?

Nemci so neme osebe, ne zmorejo odgovorov na najbolj preprosta vprašanja. Nemec Branko Masleša ne zna odgovoriti na zelo lahka vprašanja. Morda nam lahko njegovo težavo pojasni tudi pogled na njegovo bibliografijo na Cobissu. Tam je natanko 7 (sedem) člankov, katerih avtor je Branko Masleša. Objavljeni so bili v Pravosodnem biltenu ali pa v Pravni praksi. Eden je prispevek na konferenci. Potem najdemo še 3 (tri) prispevke, kjer nastopa kot intervjuvanec oziroma oseba, o kateri piše nekdo drug. Dva sta bila objavljena v Mladini, eden v Dolenjskem listu. Torej je nemi velikan tudi precej nepismen. In tako lahko razumemo, da je morda tudi nepismenost razlog za to, da je tak nemec.

Vseeno pa je ta nemi in nepismeni pravni silak tudi vodja kazenskega oddelka pri Vrhovnem sodišču. Če sem v spisu o njegovem molku o umorih na železni zavesi proti Italiji morda vprašal preveč zapleteno, naj poenostavim vprašanje.

Po prvem umoru je bil Edo Brajnik ves iz sebe

Ker gre pri nemcu Masleši morda tudi za bolj celovito diagnozo zanikanja zločinov titoizma, naj zastavim še eno vprašanje. V oddajah na Radiu Ognjišče smo predvajali nekaj izjav morilcev – pripadnikov komunistične politične policije, ki so v letih 1941 in 1942 morili slovenske civiliste v Ljubljani. Med njimi je bil tudi narodni heroj Edo Brajnik.

Ta je 23. maja 1979 posnel izjavo, v kateri je povedal, da je z Miho in Štefanom Babnikom 28. avgusta 1941 umoril Kristjana Birso:

»Ustrelili smo ga in povedati moram, da je ta akcija prav porazno delovala na nas. To je bil prvi človek, ki ga v zasedi počakaš in ga ubiješ in smo bili vsi iz sebe. Par dni pravzaprav nismo vedeli, če smo pri pravi ali nismo

Potem je Brajnik poskusil umoriti Leva Rupnika in Lovra Hacina. Lovro Koželj je bil umorjen 19. novembra 1941. Umor je ukazal narodni heroj Viktor Avbelj: »Avbelj mi je pokazal Koželja in jaz sem streljal uspešno

»Isti dan, ko je bila akcija na Koželja, mi je Ravbar predal na zvezo nekega dezerterja iz partizanov, češ da ga je treba tudi ustreliti. Tako da sem isti dan dopoldne Koželja, popoldne pa sem peljal dezerterja na tako zvani zdravniški pregled pod hribom v Šiški, in ker sem uporabil premajhen kaliber, je ta dezerter ostal živ in sem ga kasneje celo srečeval v Ljubljani in je strahovito bežal od mene. Bil je pa prizadet

Edo Brajnik se je z umori tako uveljavil, da je prišel na vodilni položaj v komunistični politični policiji

»Točno se ne spominjam, kdaj je to bilo, sva s Štefanom Babnikom justificirala nekega dezerterja, mojega sošolca, ki se je pisal Persoljo (tega na najdemo v popisu žrtev), ki je hodil k Babnikom, potem odšel v partizane, se vrnil iz partizanov, pri nas ukradel pištolo. O tem sem poročal Ravbarju in je Ravbar smatral za potrebno, glede na nevarnost, ki je obstajala za našo bazo pri Babnikih, in da je ušel iz partizanov brez odobritve, da je treba likvidirati

»Druga akcija, o kateri bi še želel reč, to je iz decembra leta 1941 – pri Babnikovih sosedih se je pojavil nek izsiljevalec. Ne vem, kako se piše; in ta sosed, zdi se mi, da je bil to Breceljnik, je priletel k Babnikovim in je prosil za pojasnilo, ker on stalno daje Babnikovim denar, zakaj zdaj mora dajati nekomu drugemu. Midva s Štefanom sva takoj ugotovila, da je to izsiljevalec, po kratkem razgovoru z njim, ker sem jaz povedal imena nekaterih iz Most, ki so se bavili s tem poslom, je on povedal, da je to res, sem se seveda predstavil tudi jaz kot tak izsiljevalec in sva ga s Štefanom peljala proti pokopališču v Dravljah in tam ustrelila.«

Fanouša Emmerja so Edo Brajnik in tovariši umorili 4. decembra 1941. Umor je ukazal narodni heroj Franc Ravbar. Ivana Polaka sta Edo Brajnik in Štefan Babnik umorila 25. januarja 1942. Edo Brajnik je sodeloval pri umoru Avgusta Praprotnika 20. februarja 1942.

S temi umori se je Brajnik tako uveljavil, da je napredoval na vodilni položaj v komunistični politični policiji. In je poveljniško odgovoren še za celo vrsto umorov.

Gospod Masleša, ali bi bil Edo Brajnik, če bi bil še živ, sojen zaradi teh zločinov, ki jih je priznal? Če nemi in šibko pismeni Masleša ne bi odgovoril, pa upam, da lahko nanju odgovorijo drugi slovenski pravniki in seveda tudi vsak izmed nas.

18 KOMENTARJI

  1. Bomo videli, kaj se bo izcimilo iz razčiščevanja – ali Masleša izpolnjuje pogoje za opravljanje sodne funkcije.
    Po pravnih kiksih, ki jih je počel ( primer Janša…), bi rekli, da ne.

  2. Vrhovno sodišče in sodnik Masleša sta sama povzročila dvom – ali ima sodnik Masleša diplomo in pravosodni izpit, ker je sodnik Masleša vodil senat, ki je razveljavil sodbo balkanskim bojevnikom, par dni prej preden je začel veljati podaljšan zastaralni rok za ta postopek, zlasti pa zato, ker nista hotela raziskovalnem novinarju poslati dokazila o diplomi in pravosodnem izpitu, ampak sta mu poslal grozilno pismo.

    Sodni svet bi moral obravnavati, zakaj nista ravnala pravično.

    Iz tega sledi, da nista ravnala pravično. Pravičnost pa je temelj prava.

  3. Tudi predsednica sodniškega društva ni ravnala pravično, ker je očitala pobalinstvo novinarjem in vsem, ki so dvomili v diplomo in pravosodni izpit sodnika Masleše, pri tem pa je zavestno prezrla odločilno okoliščino, da sta sodnik Masleša in Vrhovno sodišče sama povzročila ta dvom s svojim nepravičnim ravnanjem.

    Da predsednica sodniškega društva ne upošteva te odločilne okoliščine pomeni, da tudi sama povzroča velik dvom – zakaj pravosodje ne ravna in ne razsoja v skladu s pravičnostjo, ki je temelj prava.

  4. Ta dejstva razgaljajo, da je poglaviten problem pravosodja – neustrezen odnos do pravičnosti, ki je temelj prava.

  5. Pravičnost zahteva od razsojanja, da upošteva vsa odločilna dejstva in dokaze ter okoliščine obravnavanega primera ter pravično sodno prakso.

  6. V normalni državi, ki bi med komunisticnim totalitarizmov in parlamentarno demokracijo postavila potrebno diskontinuiteto, bi bil Maslesa med prvimi lustriran in se danes o njem ne bi pogovarjali kot o sodniku, celo enemu najvplivnejših med njimi. Združena Nemčija je odslovila okoli 90% sodnikov iz Honeckerjevega režima, mnogih zanesljivo manj kontaminiranih od Branka Maslese. Nenazadnje ima celo do komunistov in Udbe blago receno prizanesljiva Slovenija zakonsko določbo, da nekdanji kršitelji človekovih pravic ne morejo biti potrjeni v sodnike, določbo na katero se tako sodniške organizacije kot parlamentarna vecina gladko požvižgajo ne le v primeru Maslesa, ampak v mnogih drugih, recimo Zvonko Fišer.

    Torej, škandal je, da je Maslesa v demokraciji in v samostojni Sloveniji sploh sodnik. In dodatni škandal so njegova razsojanja. Naj navedem samo tri: Patria, nesankcioniranje nenosenja obraznih mask v epidemiji, osvoboditev kokainskega narkokartela iz zadeve Balkanski bojevnik.

    Katastrofa od sodstva, krsenje temeljev profesionalne etike in zdravega razuma in občutka za pravičnost in postenost, res!

  7. Ali ni pomenljivo, da sodni svet ni nikoli razpravljal o teh kršitvah in sprejel ustrezne ukrepe?

    To je resnično negativno ogledalo pravosodja.

  8. Vezano na nedavne aktualne javne objave novinarja Aleksandra Kolednika na Siol.net z dne 10. in 14. 12. 2021 o datumu končanja študija (»31. marta 1975. godine«) oziroma pridobitve diplome (»27. juna 1975. godine«), datumu polaganja pravosodnega izpita (»10 juna 1976 godine«) in datumu izvolitve za sodnika na kazenskem sodišču Temeljnega sodišča v Kopru (1. 4. 1980), je lahko vprašljivo izpolnjevanje predpogoja »dveh let« oziroma »štirih let« pravniškega dela kot diplomirani pravnik pri kakem od zakonsko navedenih organov. V tej luči je lahko vprašljiv pristop k opravljanju pravosodnega izpita dne »10 juna 1976 godine« in pridobitev potrdila o tem z dne »27. juna 1975«, kar je predpogoj izvolitvi za sodnika 1. 4. 1980, kakor sledi:

    V nedavnem prispevku Aleksandra Kolednika na Siol.net dne 10. 12. 2021 z naslovom Kam so izginili podatki o Masleševi izobrazbi? Je med drugim objavljeno, da je »še pred nekaj dnevi pisalo v življenjepisu Branka Masleše na spletni strani vrhovnega sodišča«, med drugim naslednje: »Branko Masleša se je rodil leta 1952 v Kopru. Leta 1975 je diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Sarajevu. Po diplomi in odsluženem vojnem roku je delal kot namestnik javnega tožilca na Občinskem javnem tožilstvu II. v Sarajevu. 1. 4. 1980 je bil izvoljen za sodnika na kazenskem oddelku Temeljnega sodišča v Kopru. […]«.

    V nadaljnjem prispevku Aleksandra Kolednika na Siol.net dne 14. 12. 2021 z naslovom Novi dokumenti: Masleša pravosodni izpit opravil leto po diplomi #video je med drugim objavljen posnetek potrdila »Uvjerenje o položenem pravosudnem ispitu Socialističke republike Bosne i Hercegovine, Republički sekretariat za pravosuđe i organizaciju uprave, Komisija za polaganje pravosudnog ispita, broj 06/1-153-157/76, Sarajevo, 25. VI. 1976 godine«, v katerem je med drugim navedeno, da je imenovani »polagao je pravosudni ispit dana 10 juna 1976 godine«. Objavljen je tudi posnetek potrdila »Socialistička federativna republika Jugoslavija, Socialistička republika Bosna i Hercegovina, Univerzitet u Sarajevu, Pravni fakultetu Sarajevu, Sarajevo, 27. juna 1975 godine«, v katerem je med drugim navedeno, da je imenovani »završio studij za sticanje visoke spreme na Pravnom fakultetu u Sarajevu 31. marta 1975. godine«.

    Vpogled v Zvezni Temeljni zakon o pravosodnem izpitu, ki je bil na ukaz – »Predsednik republike: Josip Broz Tito s. r. Predsednik Zvezne skupščine Edvard Kardelj s. r.« – objavljen v Uradnem listu Socialistične federativne republike Jugoslavije, št. 15 z dne 5. aprila 1967 na str. 359 in 360, med drugim kaže, da morejo po prvem odstavku 2. člena pravosodni izpit opravljati »tisti, ki so kot diplomirani pravniki opravljali dve leti pravniško delo pri sodišču ali v odvetniški pisarni.« Po drugem odstavku ga lahko opravljajo »tudi tisti, ki so kot diplomirani pravniki dve leti opravljali pravniško delo pri državnem organu ali pri delovni ali drugi organizaciji, od tega pa najmanj eno leto pri občinskem sodišču, okrožnem sodišču, okrožnem gospodarskem sodišču, republiškem sodišču prve stopnje ali v odvetniški pisarni.« Po tretjem odstavku ga »lahko opravljajo tudi tisti, ki so kot diplomirani pravniki štiri leta opravljali pravniško delo pri državnem organu ali pri delovni ali drugi organizaciji.«

    Podobno kot pri zveznem zakonu vpogled v republiški Zakon o pravosodnem izpitu, ki je bil na ukaz predsedstva Socialistične republike Slovenije – »Predsednik Sergej Kreigher l. r.« objavljen v Uradnem listu Socialistične republike Slovenije, številka 26 z dne 28. VI. 1972 na str. 782-784, med drugim kaže, da smejo po prvem odstavku 2. člena pravosodni izpit opravljati »tisti, ki so kot diplomirani pravniki najmanj dve leti opravljali pravniško delo pri sodišču.« Po drugem odstavku ga lahko opravljajo »tudi tisti, ki so kot diplomirani pravniki dve leti opravljali pravniško delo, od tega najmanj eno leto pri sodišču, preostalo delo pa pri državnem organu ali pri delovni ali drugi državni organizaciji ali v odvetniški pisarni.«

    Navedeno kaže, da Zvezni Temeljni zakon o pravosodnem izpitu in republiški Zakon o pravosodnem izpitu predpisujeta predpogoj za pristop k pravosodnem izpitu »dve leti« oziroma »štiri leta« opravljanja pravniškega dela kot diplomirani pravnik pri kakem od navedenih državnih organov. Primerjava navedenega z dne 14. 12. 2021 javno objavljenimi posnetki potrdil kaže na eni strani na zaključek študija »31. marta 1975. godine« oziroma datum diplome »27. juna 1975 godine« in na drugi strani na datum opravljanja pravosodnega izpita »10 juna 1976 godine«, kar ne dokazuje »dveh let« oziroma »štirih let« opravljanja pravniškega dela kot diplomirani pravnik pri kakem od zakonsko navedenih organov pred opravljanjem pravosodnega izpita.

    • @svitase, 16. decembra 2021 ob 06:30: “Glede na navedeno in glede na današnji objavljen članek v TV Nova 24 in Demokraciji, kjer je objavljen sklep Vrhovnega sodišča, je očitno Masleša nezakoniti sodnik.”

      ====

      Sodobna sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v smeri, da pravosodni izpiti, opravljeni v drugih jugoslovanskih republikah, niso neposredno veljali v Republiki Sloveniji, je dobro uveljavljena, na primer v sklepih VSRS I Up 116/2020 z dne 20. 11. 2021 in sklep I Up 239/2017 z dne 6. 12. 2017. Ta sodna praksa lahko uspešno ovira izvolitev osebe v sodniško funkcijo – za naprej.

      Vendar to v okoliščinah konkretne zadeve ne zadostuje za javni očitek »nezakonitega sodnika« – za nazaj. Tak očitek se kaže na primer v cit. komentarju in prispevku Sare Bertoncelj na Nova 24 z dne 16. 12. 2021 z naslovom Celo Vrhovno sodišče se je izreklo, da pravosodni izpiti republik nekdanje SFRJ, v Sloveniji ne veljajo! Ovira očitku je načelo sedanje, pristno demokratične države, po katerem pravni akti ne morejo imeti učinka za nazaj (155. člen Ustave Republike Slovenije).

      Že omenjena javna objava kaže, da je bil sodnik v konkretnem primeru izvoljen v sodniško funkcijo dne 1. 4. 1980 – glej zgoraj datum, ki izhaja iz prispevka Aleksandra Kolednika z dne 10. 12. 2021. To dejstvo kaže, da tedanja praksa priznava pravosodni izpit, opravljen v drugih jugoslovanskih republikah. To lahko kaže, da je praksa organov tedanje države v nasprotju s sodobno sodno prakso sedanje države. Ta disimetrija omogoča prizadetemu sodniku utemeljen ugovor v morebitnem prihodnjem postopku svoje razrešitve, v katerem so bi uspešno skliceval zoper tovrstne očitke na že pridobljene pravice v smeri, da mu je pristojni organ 1. 4. 1980 dokončno priznal pravosodni izpit, pridobljen v drugi jugoslovanski republiki kot pogoj za izvolitev v sodniško funkcijo. V samem bistvu ga bo varovalo jedro naše sedanje pristno demokratične države, po katerem smo vsi pred zakonom enaki (drugi odstavek 14. člena Ustave).

      Povsem drugače pa se kažejo njegovi položaji v luči vprašljivosti javno predloženih listin o diplomi in o pravosodnem izpitu, na katere se v varstvu sodnika sklicuje Vrhovno sodišče v javnih objavah g. Kolednika z dne 14. 12. 2021 in objavah številnih drugih medijev. Med problemi v tej luči je zgoraj osvetljena vprašljivost izpolnitve zakonskega pogoja »dveh let« oziroma »štirih let« za pristop k pravosodnemu izpitu leta 1976 ter predložitev tovrstno vprašljive listine v postopku za izvolitev v sodniško funkcijo leta 1980. Vprašljivost pristopa k izpitu lahko sproža vprašljivost listine o pravosodnem izpitu in njeno ničnost. Ničnost nima varstva v sodobni demokratični družbi – niti varstva po 155. členu niti varstva po drugem odstavku 14. člena Ustave. Ničnost tudi nima zastaranja.

      Nadaljnji problem, poleg navedenega, so ugotovitve novinarja Luke Perša v seriji aktualnih prispevkov na Prava.si, v katerih utemeljeno ugotavlja, da so dosedaj s strani sarajevske fakultete in slovenskega Vrhovnega sodišča predložene listine o sodnikovi diplomi neverodostojne – listina brez podpisov, brez pečata, vprašljiv font pisave, na posnetku vprašljiva izvirnost same listine kot take.

      To, ne pa sodobna sodna praksa Vrhovnega sodišča o (ne)priznavanju izpitov iz nekdanjih jugoslovanskih republik, je lahko poleg ničnosti neusahljivi vir indicov hujših nezakonitih konkretnih dejanj. Hujša nezakonita dejanja, ne pa sodobna sodna praksa nepriznavanja izpitov, so lahko razlog, ki omogoča Državnemu zboru Republike Slovenije utemeljeno razrešitev sodnika. Kajti, če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, lahko državni zbor na predlog sodnega sveta sodnika razreši; v primeru naklepno storjenega kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo, državni zbor sodnika razreši (drugi in tretji odstavek 132. člena Ustave).

  9. Bomo videli kakšen odgovor bo podal sodnik Masleša na ta konkretna dejstva, ki vzbujajo dvom v objavljene listine.

  10. Glede na navedeno in glede na današnji objavljen članek v TV Nova 24 in Demokraciji, kjer je objavljen sklep Vrhovnega sodišča, je očitno Masleša nezakoniti sodnik.

  11. Dokler v slovenskem pravosodju ne bodo postavljeni pravični temelji, bo slovensko pravosodje pogosto sprejemalo napačne in škodljive odločitve.

    Za ta plemeniti cilj pa so potrebne tudi kadrovske spremembe v pravosodju.

  12. Temelji pravičnosti naj zasijejo v slovenskem pravosodju!

    Brez temelja pravičnosti ni plemenitega poslanstva pravosodja!

Comments are closed.