Čigav je Alfie?

8
1046

Medtem ko presita Evropa teka po svojih opravkih, so njeni oblastniki dveletnega Britanca obsodile na smrt. Odvzele so mu hrano in vodo, skratka, ubile so ga. Da, Alfie je bil umorjen, medtem ko smo mi hodili po svojih običajnih poteh.

Res je, da je nekaj ljudi ustavilo korak, se zamislilo in celo zastavilo svojo besedo, a večina si tega ‘luksuza’ enostavno ni privoščila. Morda nas je koga zapeklo v grlu ali celo v prsih, morda smo celo v nebo poslali lepo misel ali molitev. Več od tega enostavno nismo zmogli.

Verjetno smo do zadnjega verjeli, da vse vendarle ni res in da Alfijevi starši morda nekoliko pretiravajo. Navsezadnje živimo v civilizaciji, kjer so ovrednotene človekove pravice in bo katera inštanca vendarle priznala Alfijevo pravico do življenja.

Žal do tega ni prišlo, pač pa smo bili priče umoru na odprti sceni. Občinstvu je nekoliko zastal dih, bilo je tudi nekaj protestnih vzklikov, a karavana se že premika naprej in ostaja bolečina ob grobu otroka.

Ko nam umre otrok, starši tam ostanemo sami. Čeprav doživimo nekaj sočutja, naše rane ne more doseči nobeno človeško dejanje. Pravzaprav si tam sam in Bog, s katerim gledaš bitje, ki bi moralo nekoč pokopati tebe. Kar naenkrat se sam znajdeš mrtev, na koncu svoje poti, za katero veš, da še ni končana.

Kako se vrniti v trenutek, iz katerega si bil tako brutalno iztrgan. Kako si dopovedati, da svet še ni padel iz tečajev in da moraš verjeti v osnovni red in logiko, kajti svoje življenje vendarle nekako moraš nadaljevati.

Kako bosta svojo raztrgano, popljuvano, zasramovano in skorajda izničeno življenjsko knjigo znova začela dopolnjevati Alfijeva starša, ne vem. Molim za njiju in upam, da ju bo Bog dvignil, kot je dvignil mene po hčerkini smrti in izgubi še dveh nerojenih otrok.

Tudi mene je razočaral marsikateri znanec, sorodnik ali celo avtoriteta iz cerkvenih vrst. A srečala sem mnogo ljudi s podobnimi zgodbami ali čutenji, ki so olajšali marsikatero temno uro. Verjamem, da bo tako tudi s tema pogumnima mladima človekoma.

On nam je življenje dal in samo on ga nam ga sme vzeti

Alfie je v nebesih, mi pa smo v tem vedno bolj temnem svetu. Naši voditelji so nam povedali, koliko je vredno življenje vsakega izmed nas. Nič. Nula. Pravijo, da si nas lahko lastijo, da otrok ne pripada staršem, pač pa, da z njim lahko prosto razpolagajo sile moči.

Njegova smrt je dokaz, da Alfie tudi ne pripada staršema. Da tudi, če ga ne bi hotela in bi ga celo sama obsodila na splav ali evtanazijo, te pravice enostavno nimata. Alfie in mi vsi pripadamo samo Njemu. On nam je življenje dal in samo on ga nam ga sme vzeti.

Evropa, zbudi se. Evropa, videla si znamenje, na katerem so se razodele misli mnogih src. Evropa, izberi življenje!

Foto: https://funnyjunk.com

8 KOMENTARJI

  1. Otrok je bil v zadnjem stadiju neozdravljive nevrodegenerativne bolezni. Mozno, da so ga z naprav za umetno vzdrzevanje funkcije srca in pljuc odklopili nekaj dni prezgodaj. Odziv avtorice je zato ne le pretiran, ampak tudi nekorekten in zavajajoc. Nihce ni moril tega otroka. Otrok se je poslavljal, le starsi na to slovo se niso bili pripravljeni.

  2. V zadevi št. FD 17P00694 z dne 20. 2. 2018 je sodnik Hayden z družinskega oddelka višjega sodišča v Londonu obrazložil (tu: https://www.judiciary.gov.uk/wp-content/uploads/2018/02/alder-hey-v-evans.pdf) okoliščine zadeve med predlagateljem otroško bolnico Alder Hey Children’s NHS Foundation Trust iz Liverpoola in nasprotnimi udeleženci Thomas in Kate Evans ter Alfe Evans, slednji potom svojega skrbnika.

    Otroška bolnica je v svoji zadevi glede Alfiea Evansa, rojenega 9. Maja 2016, zahtevala ugotovitev, da nadaljnja umetna pomoč pri dihanju (‘ventilation support’) ni v najboljšem Alfiejem interesu ter je v zadevnih okoliščinah nezakonita. Med v sodbi obrazloženimi okoliščinami je ugotovljeno, da so pri 6 mesecih po rojstvu pri Alfieu ugotovili pomemben razvojni zaostanek, ob pregledu je deloval na ravni 2 tedna do 2 meseca starega otroka. Po stopnjujočih nevroloških težavah s povišano temperature so ga sredi decembra 2016 urgentno sprejeli v otroško bolnico Alder Hey, stanje se je poslabšalo do izjemno hudega respiratornega upad (‘severe respiratory deterioration’), na kar je prišlo do hude otroške progresivne encelopatije in končno do kome. Sledile so številne preiskave s strain večih zdravnikov specialistov s področja pediatrije, pediatrične epileptike, intenzivne nege itd. Tako iz bolnice Alder Hey, kot iz drugih bolnic po Veliki Britaniji ter iz Vatikanske Ospedale Pediatric Bambino Gesu. Na podlagi izsledkov preiskav je po mnenju prog. Haasa prišlo pri Alfieju do progresivnega in zelo verjetno dokončno usodnega nevrodegenerativnega nedelovanja (‘progressive, very likely ultimately fatal neurodegenerative disorder’) zaenkrat še neznanega izvora, bolezni ne morejo uvrstiti v poznana poimenovanja.

    Sodnik strne ugotovitve v zaključek, da je prišlo do uničujoče progresivne degeneracije Alfiejevih možganov, ob čemer je thalamus, ki nadzoruje povezave možganov, povsem izginil. Ob tem Alfie ne more ohranjati svojega življenja sam, ne more sam ohranjati svoje respirativne funkcije. Ob ugotovljenih nikakršnih oziroma omejenih izgledih za izboljšanje njegovega stanja bi bil eventuelen transit v italijo zanj breme. Vse navedeno vodi sodnika v zakljček, da otrok potrebuje le še čim udobnejšo paliativno nego v zadnji fazi svojega življenja, da bi lahko zaključil svoje življenje dostojanstveno.

    Zato je vzvišen očitek Evropi, da “medtem ko presita Evropa teka po svojih opravkih, so njeni oblastniki dveletnega Britanca obsodile na smrt. Odvzele so mu hrano in vodo, skratka, ubile so ga. Da, Alfie je bil umorjen”, neutemeljen.

  3. Življenje je skrivnost, ki je ni mogoče strpati v nekaj paragrafov ali domnev. Že to, da sodniki odločajo o vrednosti človeškega življenja, je sprevrženo: si živ ali nisi in pravica do nedotakljivosti življenja je ena temeljnih in neodtujljivih pravic. Zato nihče nima pravice odločati, kdo lahko živi oz. komu je v njegovem najboljšem interesu prekinitev življenja, ki se ni naravno izteklo. Nenazadnje do zadnjega diha obstaja upanje, tudi v (vidni) čudež – npr. tudi Brezje in številne božje poti so ‘zrasle’ iz čudežnih ozdravitev.

    Nihče pa tudi ne more vedeti, kakšno nalogo opravi (navidezno) ‘nekoristen’, ‘nebogljen’ človek ‘v zadnjem stadiju’: Alfie in njemu podobni (ne glede na starost) povzročajo tektonske premike v mišljenju in razumevanju smisla bivanja. So neme prižnice in učitelji življenja – če nismo gluhi in slepi. Ob njih se zavemo svoje krhkosti, minljivosti in (mogoče … mogoče …) razmišljamo o tistem, kar je v življenju (in za večnost) res vredno in edino potrebno … Seveda pa ima v potrošniški družbi odmetavanja vrednost le produktivnost, kreativnost in – seveda – potrebno je gledati na stroške! Človek kot strošek … ali Božji dar?

    Jutri bom Alfie mogoče jaz ali ti … Mogoče me bodo namesto odpravnine ob odhodu v pokoj prisilili pogoltniti tabletko … da ne bom družbeni parazit in v breme pokojninske blagajne …? Jo bom požrl(a) brez ugovarjanja?

    • To pravici do nedotakljivosti življenja, ali kar pravici do življenja, njeni neodtujljivosti in podobno je produkt moderne politične korektnosti, ki ji je zapadla celo Cerkev. Kljub temu Cerkev kot vedno še danes priznava celo smrtno kazen, čeprav ji načeloma nasprotuje. Zapoved “ne ubijaj” ni zgolj dobesedna zapoved po črki. Tako tudi glede tega otroka daleč od tega, da bi ga umorili. To so ta pretiravanja, utemeljena na nekem navidezno pravičnem čustvovanju.
      Pravica do življenja je nelogičen konstrukt povrhu na videz temelji na zapovedi “ne ubijaj”, zgolj teoretično filozofiranje in tekmovanje v politični korektnosti. Vendar povsem zgrešeno. Življenje je dar, ne pravica. Smrtna kazen je realnost, ki ni v nasprotju z Božjimi nauki. Zato je sklicevanje na verske zapovedi nesmiselno. Evtanazija je nekaj drugega. Vsak dan ljudje tako umirajo.

  4. Da ne bi bilo nesporazuma. Sem proti evtanaziji. A ne bi hotel odvisen od aparatur vegetirat kot rastlina brez zavesti ob nepopravljivi okvari mozganov. Cloveka je treba znati tudi pustiti oditi na drugi svet, ko je cas. Posebej, ce verjamemo v posmrtno zivljenje.

  5. Mislim, da je to občutljiva tema, na katero ni lahkega in enoznačnega odgovora. Ali je umetno podaljševanje življenja, kjer ni pričakovati izboljšanja, sploh humano? Gotovo ni naravno. Mnogi svojim bližnjim naročajo, naj jih ne pustijo priklopiti na naprave za umetno ohranjanje pri življenju, če bi do tega prišlo. Priključitev na te naprave je načeloma namenjeno začasnemu tretmaju za premostitev krize in ne za stalno oskrbo in podaljševanje življenja.

    Vsak, kdor se mora odločati o življenju in smrti bližnjih ali kogarkoli, je pred veliko moralno dilemo, kaj je prav. Tu ni lahko biti pameten. Sam v takšnih okoliščinah ne bi obsojal nikogar. Niti tiste, ki razumsko menijo, da podaljševanje življenja ni več smiselno niti tistih, ki se težko ločijo od bitja, ki ga imajo radi in menijo, da si zasluži več življenja.

  6. Pred kratkim sem bila (popolna laikinja pri spremljanju bolnih) priča primeru, ko so človeka priklopili na aparature (umetna koma) v želji, da bi mu na ta način olajšali zdravljenja primarne bolezni. Zdravljenje pa ni prineslo pričakovanih rezultatov, gospod je ostal priklopljen na aparate. In ob pogledu na nezavestnega res prideš (kot opazovalec in bližnji) v veliko stisko in dilemo: »Čemu priklop, ko je konec neizbežen? Mar ne bi skrajšali agonije in ga odklopili?« (In ta skušnjava kljub temu, da do zadnjega prosiš za vrnitev zdravja in se zatekaš k ‘nebeški vojski’ …) Takrat je zdravnica pojasnila, da človeka, ki je priklopljen na aparate za ohranjanje življenjskih funkcij, ne smejo odklopiti kar tako – odklop bi pomenil evtanazijo. (

  7. Tudi našega Šefa s(m)o umorili povsem zakonito, čeprav vemo, da je to največja krivica v zgodovini.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite