Medtem ko presita Evropa teka po svojih opravkih, so njeni oblastniki dveletnega Britanca obsodile na smrt. Odvzele so mu hrano in vodo, skratka, ubile so ga. Da, Alfie je bil umorjen, medtem ko smo mi hodili po svojih običajnih poteh.
Res je, da je nekaj ljudi ustavilo korak, se zamislilo in celo zastavilo svojo besedo, a večina si tega ‘luksuza’ enostavno ni privoščila. Morda nas je koga zapeklo v grlu ali celo v prsih, morda smo celo v nebo poslali lepo misel ali molitev. Več od tega enostavno nismo zmogli.
Verjetno smo do zadnjega verjeli, da vse vendarle ni res in da Alfijevi starši morda nekoliko pretiravajo. Navsezadnje živimo v civilizaciji, kjer so ovrednotene človekove pravice in bo katera inštanca vendarle priznala Alfijevo pravico do življenja.
Žal do tega ni prišlo, pač pa smo bili priče umoru na odprti sceni. Občinstvu je nekoliko zastal dih, bilo je tudi nekaj protestnih vzklikov, a karavana se že premika naprej in ostaja bolečina ob grobu otroka.
Ko nam umre otrok, starši tam ostanemo sami. Čeprav doživimo nekaj sočutja, naše rane ne more doseči nobeno človeško dejanje. Pravzaprav si tam sam in Bog, s katerim gledaš bitje, ki bi moralo nekoč pokopati tebe. Kar naenkrat se sam znajdeš mrtev, na koncu svoje poti, za katero veš, da še ni končana.
Kako se vrniti v trenutek, iz katerega si bil tako brutalno iztrgan. Kako si dopovedati, da svet še ni padel iz tečajev in da moraš verjeti v osnovni red in logiko, kajti svoje življenje vendarle nekako moraš nadaljevati.
Kako bosta svojo raztrgano, popljuvano, zasramovano in skorajda izničeno življenjsko knjigo znova začela dopolnjevati Alfijeva starša, ne vem. Molim za njiju in upam, da ju bo Bog dvignil, kot je dvignil mene po hčerkini smrti in izgubi še dveh nerojenih otrok.
Tudi mene je razočaral marsikateri znanec, sorodnik ali celo avtoriteta iz cerkvenih vrst. A srečala sem mnogo ljudi s podobnimi zgodbami ali čutenji, ki so olajšali marsikatero temno uro. Verjamem, da bo tako tudi s tema pogumnima mladima človekoma.
On nam je življenje dal in samo on ga nam ga sme vzeti
Alfie je v nebesih, mi pa smo v tem vedno bolj temnem svetu. Naši voditelji so nam povedali, koliko je vredno življenje vsakega izmed nas. Nič. Nula. Pravijo, da si nas lahko lastijo, da otrok ne pripada staršem, pač pa, da z njim lahko prosto razpolagajo sile moči.
Njegova smrt je dokaz, da Alfie tudi ne pripada staršema. Da tudi, če ga ne bi hotela in bi ga celo sama obsodila na splav ali evtanazijo, te pravice enostavno nimata. Alfie in mi vsi pripadamo samo Njemu. On nam je življenje dal in samo on ga nam ga sme vzeti.
Evropa, zbudi se. Evropa, videla si znamenje, na katerem so se razodele misli mnogih src. Evropa, izberi življenje!
Foto: https://funnyjunk.com
