Ferdo, piš! Ali kdo so ‘tatovi’ pačamam?

Alexander Tschugguel, ki je vrgel pačamame v Tibero, okrog sebe zbira množice, zlasti mladih, ki so siti kompromisov, potvarjanj, pozivov k srednjim potem.

Če ste bili v 80-ih, torej v času, ko je Juga že postopno spuščala svojo kosmato dušo, že pri zavesti, se morda spomnite reklame, v katerem se ženska, zapletena v prijeten klepet s staro tetko obrne na moža in vzklikne: ‘Ferdo piš’!. Ona je mislila, naj ji zapiše nov recept za pecivo, on pa je začel zapisovati številke za loto. Simpatični zaplet lahko beremo na različne načine, morda pa se ga da razumeti v smislu, da se je možak želel znebiti svoje servilne vloge in vzeti usodo v svoje roke. Ob tem mi prihaja misel iz oglasa, popularnega v 90-tih, kjer so trdili, da ‘pametni pišejo’. Tako bi lahko rekli, da je Ferdo, ki piše, pameten. Ali ga je vsaj nekoliko težje naplahtati. Ali voditi, izkoriščati ali kaj je še takega.

In če je to veljalo za čase ‘naše mladosti’, ko še nismo živeli digitalno, ta zakonitost še toliko bolj velja za zdajšnji čas, za katerega se zdi, da je res le tisto, kar se dogaja v virtualnem svetu medijev. Tako je kar ključno, da naš Ferdo sproti kaj kritično premisli ali še bolje, si kaj zapiše, sicer mu prodajo preveč medijskih bučk in ne glede, ali je sezona kislih kumaric ali ne, nima nikoli občutka sitosti ali povedano naravnost – občutek ima, da nikoli zares ne pride do resnice. In to je za našega Ferda, za katerega bi, če smo ga v rdečih časih videli tako globoko zatopljenega v družinsko situacijo z malomeščanskim nadihom,  lahko sklepali, da je katolik, silno nerodna reč. Njegov Gospod in Odrešenik je namreč zase dejal, da je Resnica, in Pot, ki vodi v Življenje. Opa, to pa že ni samo nerodna, temveč smrtno resna zadeva. Še več, kajti vprašanje, kje bomo preživeli večnost je tako veliko, da celo presega smrt in prav lahko se nam zgodi, da pristanemo tam, kjer smrt sploh ne bi bila najslabša rešitev, temveč milostna rešiteljica.

In ker naš Ferdo tam seveda ne bi rad pristal, pač pa bi rad zadel Loterijo vseh loterij, si je morda vsaj kaj prebral, najbolje bi bilo seveda pri tistih, ki interesno niso vezani in si lahko privoščijo resnico. Morda je naročnik tednika, ki je uradno glasilo slovenske škofovske konference in katere urednik je na vprašanje, zakaj ne poročajo o dejanskih dogodkih v Vatikanu, pač pa svoje bralstvo hranijo zgolj z natančno filtriranimi poročili oziroma povejmo kar naravnost – komentarji, odgovoril, da je njihova uredniška politika pač zvesto sledenje vsakokratnemu pontifeksu oziroma njegovi usmeritvi. Ok, vsaj odkrito je povedal, pravzaprav je to redkost v deželi, v kateri največ velja ‘mašn’ca’. Človek bi lahko rekel, da gre pri naših vrlih ‘novinarjih’, pardon pr-ovcih za hvalevredno početje, če ne bi šlo na račun resnice, pravzaprav Resnice!

Povedali so nam – ajde, bodimo prijazni – 80% dejstev. Bili smo obveščeni, da se je začela sinoda o Amazoniji in vse lepo korektno po vsebinskem spisku. Opa, počakajmo, na dan pred njenim začetkom se je v vatikanskih vrtovih odvilo nekaj čudnega. Papež je z nekaj vodilnimi ‘sinodalnimi očeti’ prijazno spremljal dogodek, ki ga Rim, vsaj pri belem dnevu že zeloooo dolgo ni videl. Bolj ali manj pristni amazonski domorodci in celo en frančiškanski pater so se do tal klanjali kipcu ‘noseče žene, ki predstavlja življenje’, kot so ga prav medeno poimenovali na radiu, ki sicer vedno in tako rekoč za vsako ceno poziva k temu, da je važno ‘držati skupaj, pa bo šlo’. V svojem poročanju so šli nekoliko dlje od svojega tiskanega bratranca in so skozi usta hišnega modreca, ki je sicer vedno na cesti in zato ‘kao’ nima ravno preveč časa poglabljati se v zadeve, sporočili, da je bila kraja pačamam (kipcev amazonske boginje zemlje) seveda gnusno dejanje, vendar pa bi táko nehalo biti, če bi se pred tem zgodilo z njimi nekaj, kar bi bilo recimo popolnoma nesprejemljivo. No, khm, naj pomislimo, ja, recimo, da bi se pred njimi klanjali in jih častili. Skratka, da bi z njimi pogansko ravnali in s tem seveda kršili nič več in nič manj – prvo Božjo zapoved, ki zapoveduje češčenje samo enega Boga.

Tu seveda lahko naš Ferdo že kar zastriže z ušesci in ugotovi, da pater, ki tako zelo zaposlen in obtežen z raznimi pozitivnimi pobudami in podjetji, morda ni bil seznanjen z dejstvom, da se je zgoraj omenjeno seveda že zgodilo in to še preden se je pod ‘častnim’ pokroviteljstvom pačamame prvo uradno zasedanje sinode sploh začelo. No, skratka, pričakovano je, da bo sedaj taisti pater, primerno seznanjen z javno dokumentiranim dogajanjem, ki se je nadaljevalo s slovesnim sprevodom omenjenega kipca v samo srce katolištva, v baziliko sv. Petra, končno povedal kleno besedo obtožbe. Bomo videli, bomo slišali, a bojim se, da bo naš Ferdo ostal samo še pri enem predsodku več in spoznanju manj.

Kakorkoli, tisti, ki so po vsej omenjeni šaradi bili še prisiljeni utrpevati zdaj že nesporno poganske kipce in nezaslišan material, med katerim bi zlasti izpostavila sliko nage ženske, ki doji hkrati svojega dojenčka in neznano štirinožno bitje, so po ‘križevem potu’ s pačamami po vatikanskih ulicah imeli vsega dovolj in jih pometali v Tibero. Da je bil to Alexander Tschugguel, mlad Dunajčan, spreobrnjenec iz protestantizma, ki je imel torej zadosti pod palcem, da je odletel v Rim in ‘ukradel’ lesene malike in jih skušal uničiti, na prvi pogled niti ni pomembno. Mnogo nas je, ki smo želeli, da se to zgodi in figurativno lahko rečemo: ‘Jaz sem vrgel pačamame v Tibero.’ A v resnici je pomembno. Je mlad, s svojo novoporočeno ženo obiskuje latinsko mašo, od Cerkve pričakuje, da z vrha navzdol uči pravi katoliški nauk itd. Je predstavnik nove generacije, ki ima poln kufer spolnih zlorab in še grših prikrivanj, liturgičnih zlorab in kronične odsotnosti spovedi, zanič katehez in pridig etc. Ni del katoliškega establišmenta, ki drži katoliško Cerkev za talko v službi levičarske ideologije.

Za Ferda pravijo, da nima lepih spominov na komunistične čase, a je ne glede na to (ali morda ravno zaradi tega) kar je čudnega doživel, navajen slepo ubogati župnika in papeža. Tudi v novi državi je vedno držal trdo in naj so mu sodelavci pred nos metali cerkvene gozdove ali mariborsko afero, farško kuharico ali pedofile, vedno je hitel zatrjevati, da so to same klevete oz. da v Cerkvi ni tako hudo kot drugje. A mnogo vode je že preteklo in veliko ometa je že odpadlo s cerkvene fasade, pa tako malo odgovorov je dobil. In tako se mu je pred kratkim zgodilo, da so mu ponudili v podpis peticijo, ki je sicer še v nastajanju, a da rabijo njegov podpis v brezpogojno podporo Frančišku. Samo Ferdo je nekaj okleval in raje odšel domov od srečanja, kjer se je to zgodilo. Zdaj tuhta, ali je naredil prav, kaj mu je zdaj za storiti, komu verjeti in čemu slediti.

Hej, Ferdo, piš’! V nedeljo, ko boš imel vendarle kako minutko časa, si vzemi papir in si zapiši, kako je bilo, ko so bili še okrog tebe tvoji stari starši. In tvoji starši. Pa kakšni so bili stari duhovniki. In novi. Ferdo, preštej, koliko otrok so imele prejšnje družine. In koliko jih imajo zdaj. A ja, Ferdo, koliko staviš, da bodo tvoji otroci in vnuki sploh ohranili vero. Ali pa vsaj pamet ali biološki spol, ali pa človečnost, če že zdaj tvoji pastirji nimajo večjih težav z relativizacijo vsega tega. In vse si prav lepo zapiši, potem pa potegni črto. A ja, pa sporoči nam, kakšna je bilanca in kaj si sklenil? V resnici nas zanima. Ne vem, koliko šans boš imel to uresničiti brez pomoči tujega spleta, a toliko da veš.

Alexander Tschugguel hodi okoli, zdaj več ne ‘krade’, pač pa se okrog njega zbirajo množice, zlasti mladih, ki so siti kompromisov, potvarjanj, pozivov k srednjim potem in drugim oblikam ‘instrumentalizirane dvoumnosti’ (weaponized ambiguity). Njegov inštitut sv. Bonifacija nam daje upanje, da katoliška Evropa še ni do kraja dotolčena. In to kljub temu, da Irska sv. Patrika, sicer znanega uničevalec malikov, razmišlja o ukinitvi prepovedi incesta. In kaj o vsem skupaj pravi sv. Benedikt, prav tako znan po tem, da ni bil ravno zagovornik lažnega ekumenizma in da je znal ‘razturati’ kakšen lokalni poganski žrtvenik? Morda pa se je naš zavetnik Evrope po dolgem času le nasmehnil, ko je videl, da je njegov sedanji somišljenik prišel ravno iz nemškega prostora, iz katerega vsa sinodalna potegavščina v resnici prihaja. A to je že druga zgodba …