Ferdo, piš! Ali kdo so ‘tatovi’ pačamam?

45
976
Alexander Tschugguel, ki je vrgel pačamame v Tibero, okrog sebe zbira množice, zlasti mladih, ki so siti kompromisov, potvarjanj, pozivov k srednjim potem.

Če ste bili v 80-ih, torej v času, ko je Juga že postopno spuščala svojo kosmato dušo, že pri zavesti, se morda spomnite reklame, v katerem se ženska, zapletena v prijeten klepet s staro tetko obrne na moža in vzklikne: ‘Ferdo piš’!. Ona je mislila, naj ji zapiše nov recept za pecivo, on pa je začel zapisovati številke za loto. Simpatični zaplet lahko beremo na različne načine, morda pa se ga da razumeti v smislu, da se je možak želel znebiti svoje servilne vloge in vzeti usodo v svoje roke. Ob tem mi prihaja misel iz oglasa, popularnega v 90-tih, kjer so trdili, da ‘pametni pišejo’. Tako bi lahko rekli, da je Ferdo, ki piše, pameten. Ali ga je vsaj nekoliko težje naplahtati. Ali voditi, izkoriščati ali kaj je še takega.

In če je to veljalo za čase ‘naše mladosti’, ko še nismo živeli digitalno, ta zakonitost še toliko bolj velja za zdajšnji čas, za katerega se zdi, da je res le tisto, kar se dogaja v virtualnem svetu medijev. Tako je kar ključno, da naš Ferdo sproti kaj kritično premisli ali še bolje, si kaj zapiše, sicer mu prodajo preveč medijskih bučk in ne glede, ali je sezona kislih kumaric ali ne, nima nikoli občutka sitosti ali povedano naravnost – občutek ima, da nikoli zares ne pride do resnice. In to je za našega Ferda, za katerega bi, če smo ga v rdečih časih videli tako globoko zatopljenega v družinsko situacijo z malomeščanskim nadihom,  lahko sklepali, da je katolik, silno nerodna reč. Njegov Gospod in Odrešenik je namreč zase dejal, da je Resnica, in Pot, ki vodi v Življenje. Opa, to pa že ni samo nerodna, temveč smrtno resna zadeva. Še več, kajti vprašanje, kje bomo preživeli večnost je tako veliko, da celo presega smrt in prav lahko se nam zgodi, da pristanemo tam, kjer smrt sploh ne bi bila najslabša rešitev, temveč milostna rešiteljica.

In ker naš Ferdo tam seveda ne bi rad pristal, pač pa bi rad zadel Loterijo vseh loterij, si je morda vsaj kaj prebral, najbolje bi bilo seveda pri tistih, ki interesno niso vezani in si lahko privoščijo resnico. Morda je naročnik tednika, ki je uradno glasilo slovenske škofovske konference in katere urednik je na vprašanje, zakaj ne poročajo o dejanskih dogodkih v Vatikanu, pač pa svoje bralstvo hranijo zgolj z natančno filtriranimi poročili oziroma povejmo kar naravnost – komentarji, odgovoril, da je njihova uredniška politika pač zvesto sledenje vsakokratnemu pontifeksu oziroma njegovi usmeritvi. Ok, vsaj odkrito je povedal, pravzaprav je to redkost v deželi, v kateri največ velja ‘mašn’ca’. Človek bi lahko rekel, da gre pri naših vrlih ‘novinarjih’, pardon pr-ovcih za hvalevredno početje, če ne bi šlo na račun resnice, pravzaprav Resnice!

Povedali so nam – ajde, bodimo prijazni – 80% dejstev. Bili smo obveščeni, da se je začela sinoda o Amazoniji in vse lepo korektno po vsebinskem spisku. Opa, počakajmo, na dan pred njenim začetkom se je v vatikanskih vrtovih odvilo nekaj čudnega. Papež je z nekaj vodilnimi ‘sinodalnimi očeti’ prijazno spremljal dogodek, ki ga Rim, vsaj pri belem dnevu že zeloooo dolgo ni videl. Bolj ali manj pristni amazonski domorodci in celo en frančiškanski pater so se do tal klanjali kipcu ‘noseče žene, ki predstavlja življenje’, kot so ga prav medeno poimenovali na radiu, ki sicer vedno in tako rekoč za vsako ceno poziva k temu, da je važno ‘držati skupaj, pa bo šlo’. V svojem poročanju so šli nekoliko dlje od svojega tiskanega bratranca in so skozi usta hišnega modreca, ki je sicer vedno na cesti in zato ‘kao’ nima ravno preveč časa poglabljati se v zadeve, sporočili, da je bila kraja pačamam (kipcev amazonske boginje zemlje) seveda gnusno dejanje, vendar pa bi táko nehalo biti, če bi se pred tem zgodilo z njimi nekaj, kar bi bilo recimo popolnoma nesprejemljivo. No, khm, naj pomislimo, ja, recimo, da bi se pred njimi klanjali in jih častili. Skratka, da bi z njimi pogansko ravnali in s tem seveda kršili nič več in nič manj – prvo Božjo zapoved, ki zapoveduje češčenje samo enega Boga.

Tu seveda lahko naš Ferdo že kar zastriže z ušesci in ugotovi, da pater, ki tako zelo zaposlen in obtežen z raznimi pozitivnimi pobudami in podjetji, morda ni bil seznanjen z dejstvom, da se je zgoraj omenjeno seveda že zgodilo in to še preden se je pod ‘častnim’ pokroviteljstvom pačamame prvo uradno zasedanje sinode sploh začelo. No, skratka, pričakovano je, da bo sedaj taisti pater, primerno seznanjen z javno dokumentiranim dogajanjem, ki se je nadaljevalo s slovesnim sprevodom omenjenega kipca v samo srce katolištva, v baziliko sv. Petra, končno povedal kleno besedo obtožbe. Bomo videli, bomo slišali, a bojim se, da bo naš Ferdo ostal samo še pri enem predsodku več in spoznanju manj.

Kakorkoli, tisti, ki so po vsej omenjeni šaradi bili še prisiljeni utrpevati zdaj že nesporno poganske kipce in nezaslišan material, med katerim bi zlasti izpostavila sliko nage ženske, ki doji hkrati svojega dojenčka in neznano štirinožno bitje, so po ‘križevem potu’ s pačamami po vatikanskih ulicah imeli vsega dovolj in jih pometali v Tibero. Da je bil to Alexander Tschugguel, mlad Dunajčan, spreobrnjenec iz protestantizma, ki je imel torej zadosti pod palcem, da je odletel v Rim in ‘ukradel’ lesene malike in jih skušal uničiti, na prvi pogled niti ni pomembno. Mnogo nas je, ki smo želeli, da se to zgodi in figurativno lahko rečemo: ‘Jaz sem vrgel pačamame v Tibero.’ A v resnici je pomembno. Je mlad, s svojo novoporočeno ženo obiskuje latinsko mašo, od Cerkve pričakuje, da z vrha navzdol uči pravi katoliški nauk itd. Je predstavnik nove generacije, ki ima poln kufer spolnih zlorab in še grših prikrivanj, liturgičnih zlorab in kronične odsotnosti spovedi, zanič katehez in pridig etc. Ni del katoliškega establišmenta, ki drži katoliško Cerkev za talko v službi levičarske ideologije.

Za Ferda pravijo, da nima lepih spominov na komunistične čase, a je ne glede na to (ali morda ravno zaradi tega) kar je čudnega doživel, navajen slepo ubogati župnika in papeža. Tudi v novi državi je vedno držal trdo in naj so mu sodelavci pred nos metali cerkvene gozdove ali mariborsko afero, farško kuharico ali pedofile, vedno je hitel zatrjevati, da so to same klevete oz. da v Cerkvi ni tako hudo kot drugje. A mnogo vode je že preteklo in veliko ometa je že odpadlo s cerkvene fasade, pa tako malo odgovorov je dobil. In tako se mu je pred kratkim zgodilo, da so mu ponudili v podpis peticijo, ki je sicer še v nastajanju, a da rabijo njegov podpis v brezpogojno podporo Frančišku. Samo Ferdo je nekaj okleval in raje odšel domov od srečanja, kjer se je to zgodilo. Zdaj tuhta, ali je naredil prav, kaj mu je zdaj za storiti, komu verjeti in čemu slediti.

Hej, Ferdo, piš’! V nedeljo, ko boš imel vendarle kako minutko časa, si vzemi papir in si zapiši, kako je bilo, ko so bili še okrog tebe tvoji stari starši. In tvoji starši. Pa kakšni so bili stari duhovniki. In novi. Ferdo, preštej, koliko otrok so imele prejšnje družine. In koliko jih imajo zdaj. A ja, Ferdo, koliko staviš, da bodo tvoji otroci in vnuki sploh ohranili vero. Ali pa vsaj pamet ali biološki spol, ali pa človečnost, če že zdaj tvoji pastirji nimajo večjih težav z relativizacijo vsega tega. In vse si prav lepo zapiši, potem pa potegni črto. A ja, pa sporoči nam, kakšna je bilanca in kaj si sklenil? V resnici nas zanima. Ne vem, koliko šans boš imel to uresničiti brez pomoči tujega spleta, a toliko da veš.

Alexander Tschugguel hodi okoli, zdaj več ne ‘krade’, pač pa se okrog njega zbirajo množice, zlasti mladih, ki so siti kompromisov, potvarjanj, pozivov k srednjim potem in drugim oblikam ‘instrumentalizirane dvoumnosti’ (weaponized ambiguity). Njegov inštitut sv. Bonifacija nam daje upanje, da katoliška Evropa še ni do kraja dotolčena. In to kljub temu, da Irska sv. Patrika, sicer znanega uničevalec malikov, razmišlja o ukinitvi prepovedi incesta. In kaj o vsem skupaj pravi sv. Benedikt, prav tako znan po tem, da ni bil ravno zagovornik lažnega ekumenizma in da je znal ‘razturati’ kakšen lokalni poganski žrtvenik? Morda pa se je naš zavetnik Evrope po dolgem času le nasmehnil, ko je videl, da je njegov sedanji somišljenik prišel ravno iz nemškega prostora, iz katerega vsa sinodalna potegavščina v resnici prihaja. A to je že druga zgodba …

45 KOMENTARJI

    • Na žalost mnogi katoličani menijo, da je dejansko več religij in Bogov, ter da je katoliški najmočnejši. Ne spredvidijo pa, da gre za eno in isto stvar, razodeto na različne načine in, ker smo seveda ljudje, tudi različno razumljeno.

        • L. Erzen je izrejel v drugem stavku točno to, v čemer sestoji zmota modernizma. Resnično razodetje je samo eno, in sicer krščansko. Sicer bi prišli do kršitve zakona neprotislovnosti, ker npr. kristjani trdimo, da je Jezus pravi Bog in pravi človek, kar muslimani ostro zanikujejo. To seveda ne pomeni, da zagovarjamo mnogoboštvo, kot sugerira prvi Erzenov stavek, pač pa le, da je edino krščansko razodetje pravo.

          • To verjamete vi, gospod Kerže. Kdo drug verjame kaj drugega. Vsakdo ima pravico verjeti, kar hoče. Vsak pripadnik katere koli zunanje verske skupnosti verjame, da je njihova skupnost prava.

            Toda najvišji cilj vseh religij je samo eden: povezati človeka z Bogom v duhu in resnici. Kar tudi pomeni izraz religija. To je podlaga vsem verskim skupnostim.

            Kdor si iz notranje nuje prizadeva k uresničenju tega cilja, je na pravi poti, ne glede na to ali pripada kateri koli verski skupnosti ali nobeni. Če ne, je zgolj vernik v teorijo, kot npr. vernik v teorijo Darwinove evolucije ali v komunizem. Tudi ti so nestrpni do tistih, ki mislijo drugače.

      • L.E.
        Kaj če bi se vi komunajzarski provokatorji ( plačanci ?) ukvarjali s svojimi levimi proletarskimi in luftarskimi množicami ? Zaradi vas in vam enakih bleferjev in parazitov je država SLO slepo črevo demokratilčnega sveta, brez najmanjšega ugleda . Skrajno leva koalicija peha SLO v propad, deluje pa z vsakim dnem znova in znova proti SLO narodu. Povejte to vašim levim opranoglavcem !
        In vi, levi provokatorji se s tem ukvarjajte, stvari ki se vas niti najmanj ne tičejo, pa pustite kristjanom.

  1. Nikjer in nikoli ne vidim, da bi papez Francisek oznanjal karkoli drugega kot Kristusov evangelij in katolisko vero. Ni receno sicer, da je v vsem nezmotljiv. To niti ni dogma Cerkve. Recimo pri vprasanju migracij v Evropo in v Slovenijo priznam, da imam nekoliko drugacen pogled od njega. Kar pa ne spreminja, da mi je zelo prepricljiv pastir krscanske vere in da moj obcutek presega neko naravno lojalnost, ki je od katolicana pricakovana do voditelja vesoljne Cerkve.

    Skrbijo in zalostijo me torej odzivi katolicanov kot je avtorica tega zapisa. In duh mnogih komentarjev pod takimi clanki. Verjetno gre za desnotradicionalisticno manjsino, ki si da na ta nacin duska, ker je realno pri dostopu do uradnih katoliskih medijev kot sta tu posredno omenjena Druzina in Ognjisce, dokaj omejena.

    Ni pa jasno, kje so ljudje istih nazorov bili v pontifikatu Janeza Pavla. Vecino reci, ki jih vehementno in v mojih oceh skrajno pretirano ocitajo Francisku, bi lahko enako (ne)upraviceno ugotavljali in kritizirali v casu pontifikatu svetniskega poljskega papeza. Tedaj so bili tiho, danes pa kurijo papezu iz Argentine grmado.

    Protislovno je njihovo pocetje tudi zato, ker je desnotradicionalen pogled vedno posebej poudarjal lojalnost instituciji, hierarhiji, dogmi in vertikalnemu redu. Modernisti pa so v Cerkev vnasali pomen personalizem, pomen osebnega dozivljanja, osebnega poglabljanja v Sveto pismo, osebne, s tem nujno subjektivno zaznamovane vere in horizontalnost Cerkve kot obcesta vernega ljudstva.

    No, zdaj imamo pa desne tradicionaliste, ki znotraj Cerkve nastopajo kot najvecji anarhisti. Brez kancka discipline, skomnosti, poniznosti, pac pa skrajno samozaverovano in z napuhom.

    Ne vem, kaj bi se se napisal. Mogoce vsaj to, da se z besedami kot je ajde ne brani pristne kulture slovenskih krajev.

    • ” Kar pa ne spreminja, da mi je zelo prepričljiv pastir krščanske vere in da moj občutek presega neko naravno lojalnost, ki je od katoličana pričakovana do voditelja vesoljne Cerkve.”

      Kako si v tej luči razlagate, da ni hotel sprejeti Asio Bibi, je pa sprejel muslimane?

  2. Ni značilnost vernikov, da nimajo domišljije. Tale Ferdo je precej nerodno uporabljen, brez pravega pomena in sporočila. Bolj kot neka krinka za kritiko, da si avtorica misli, da je bolj na varnem.
    Sicer se strinjam z vsemi temi dejanji, papež Frančišek si je s to pachamamo nakopal pošteno sramoto in upam, da se bo to počasi nehalo. Čudi me, da je ves duhovniški vatikanski zbor temu tako mirno sledil, kot da je vse tako normalno. No, slišati je tudi kardinale, ki na tole gledajo kritično.
    Temu dunajčanu pa klobuk dol! Dobro je to storil. Kajti,tole bi lahko bilo v Vatikanu v smislu neke razstave ljudske umetnosti, nikakor pa ne, da bi ob tem organizirali procesije, bognedaj pobožnosti. Saj si to komaj upam napisat.

    • Kaksen klobuk dol, lepo prosim?! To je anarhizem in nasilnost. In kraja. Torej kriminalno pocetje. Odkod si jemlje pravico karkoli jemati iz cerkve? In se nekaj, kar niti ni v lasti cerkve, ampak samo predstavljeno in posojeno s strani predstavnikov ogrozenega amazonskega ljudstva kot najdragocenejsi del njihove duhovnosti in kulture. In potem se vreci v Tibero. Pa kaj vam je, da to podpirate?! To je kraja in nekulturno dejanje!

      In nihce v cerkvi ni teh podob versko slavil. Kaj pa recimo na zahvalno nedeljo, ko se tradicionalno pred oltarje nasih cerkva v okviru masnega obreda prinese pridelke zemlje in sadove pridnih kmeckih rok. A je tudi to malikovanje? Cascenje svetih rep, svetih hrusk in svetih cespelj? Za svetega Stefana pa npr ponekod prinasajo in blagoslavljajo podobice konjev. Malikovanje svetih konjev torej?

      Pa zberite se vendar, ljudje Bozji, nehajte iz muhe delati slone, nehajte se prepirati okoli oslove sence, nehajte biti prvaki v najbolj jalovem moznem cistunstvu in nehajte sprevracati dejstev v bolestni ihti ocrniti nasega papeza, ki je dober, moder in zgleden pastir in clovek! Bog vam vrni zdravo pamet in razsodnost!

      • Maliki nimajo kar iskati v Cerkvi. Včasih so cerkveni možje uničevali malike, danes pa se jim klanjajo. Očitno nekaj ne štima. Tisti, ki se klanjajo malikom, ali ki to vzpodbujajajo, ali ki to dopuščajo, kot Bergoglio, ne morejo biti katoliki.

      • Nimam namena še enkrat ponavljati vsega, kar sem enkrat že povedal. Vsak si mora pač po svoji vesti ustvariti svoje mnenje. Kot nas uči katekizem, pa moramo vest oblikovati sledeč nauku Cerkve in Svetega pisma.

        Ampak na tale IF-jev komentar se vendarle moram na kratko odzvati. Primerjave, ki jih namreč mečete kot diskreditacijo tistih, ki mislijo drugače, so namreč resnično bizarne. Zadnjič so bile slike veveric v cerkvah, danes so hruške za zahvalno nedeljo. Lepo vas prosim, premislite malo prej kot kaj napišete. Jaz namreč še nisem videl, da bi v kateri slovenski župniji padali na obraz pred kupom hrušk v sredini, nato pa te hruške slavnostno nesli v cerkev. Pa se tudi pri nas čudnih stvari (da ne rečem zlorab) v cerkvenem in liturgičnem življenju sicer ne manjka…

        Kaj imajo blagoslovi konj in drugih živali oz. stvari s to temo, pa je tudi milo rečeno “beyond my comprehension”. Razumem, da se z avtorico pač ne strinjate. Ampak vsakršen poskus smiselnega dialoga predvideva dobronamerno poskušanje razumevanje tega, kar je nekdo skušal povedati. To je minimum. Drugače se lahko samo obmetavamo z žalitvami in diskreditacijami.

        • Ne, zadnjic nisem omenil samo veveric, ampak tudi zajce. Sicer sem si pa sel se enkrat dobro ogledat omenjeno sliko nad prezbiterijem Marijinega oznanenja na Tromostovju. Zraven sv. Franciska so se srne, srnjaki, jeleni, kosute, caplji, pticki na drevesu…. Zraven Antona Puscavnika, enega bolj priljubljenih svetnikov, je pa praviloma celo pujs. Evangelisti so pa tradicionalno upodobljeni s simboli leva, vola in orla. Eno prvih krscanskih znamenj, v katerem so se kristjani prepoznavali, je pa simbol ribe. Tudi neznosna poganska malikovanja in to od samih zacetkov zivljenja Cerkve naprej, kajne?

          To, kar se je vrglo v Tibero, je menda kip nosece zene. Ki jo je mozno videti na podoben nacin kot nek simbol in arhetip. Neredko so tudi slovenski umetniki ustvarili sliko ali kip, kjer vidimo mati z detetom, pa ni nikjer definirano, ce ni to morda Marija z Jezusom. Zakaj pa ne bi koncno tudi v tej amazonski podobi nekdo videl noseco Marijo? Tudi, ce je temnejsa. Koliko crnih upodobitev Matere Bozje se samo casti po svetu in doma. Censtohovska Marija, verjetno najbolj obiskana v Evropi, je recimo taksna. Oblecenost ali golota tudi cisti dusi ne bi smeli biti v zgrazanje. V centru Vatikana in v “mracnem srednjem veku” je veliki Michelangelo v Sikstinski kapeli brez tezav naslikal mogocni Stvarjenje in Poslednjo sodbo z golimi upodobitvami najbolj svetih figur krscanske vere.

          Se enkrat torej, iz muhe delate slona. Vidite groznje, ki so nepomembne ali jih ni. Obenem pa sodelujete v slabitvi avtoritete papeza, kar pa je pomembna ovira ohranjanju in sirjenju katoliske vere.

          • Moj komentar je bil dobronameren poskus izboljšanja razprave. Če ste iskreni, morate pač priznati, da vaše analogije o vevericah, zajcih ter hruškah nimajo posebno veliko s problemom, ki ga izpostavlja gospa Kerže.

            O razlikah med temi upodobitvami in nedavnim dogajanjem v Rimu, sem obširno pisal že zadnjič, zdaj nimam niti časa niti volje, da bi to še enkrat obširno pojasnjeval. Morda samo na kratko: pred slike veveric in zajcev se nihče ne meče na obraz. Je treba pravzaprav res reči še kaj več?

            Glede možne upodobitve Marije: ja, to bi bilo možno in številni komentatorji so že takrat izpostavljali to možnost. Težava je zgolj v tem, da so v Vatikanu to jasno zanikali.

            Ali tisti, ki nas vse to v zvezi z “Amazonijo” skrbi (s tem mislim tudi druge predloge, ki so se pojavili na sinodi), delamo iz muhe slona, je pač vaše mnenje. Morda bo čas celo pokazal, da je pravilno, ampak da bi me zdaj v to prepričali, bi morali napisati kaj več kot bizarnosti o vevericah in hruškah.

            Ne pristajam pa, da kakorkoli rušim resnično avtoriteto papeža, ki jo kot katoličan seveda priznavam. Ampak avtoriteta papeža ne zahteva, da se moramo strinjati z vsako njegovo potezo. V 15. stoletju bi torej vsi katoličani morali podpirati politiko Aleksandra VI. ali kako?
            Kar papež izjavi s svojo učiteljsko avtoriteto, pa seveda sprejmem, kar je mislim da več kot vi, ki ste tu že javno pisali, da zavračate cerkveni nauk glede umetne oploditve, če se prav spomnim (če sem vas mogoče zamešal s kom drugim, me prosim popravite, je že preteklo nekaj vode od takrat).

          • To je res, cudi me npr., ce je res, da je Cerkev povsem odklonilna do strokovne pomoci neplodnim parom, da vendarle zanosijo in s tem izpolnijo tudi krscanski druzinski ideal. Poznam kaksen globoko veren veren par, ki je na tak nacin dobil otroke. Mislim tudi recimo, da je cerkveno ukvarjanje s kondomi povsem nepotrebno in da v Svetem pismu ni podlage za biologisticno prepricanje, da je smisel spolnosti izkljucno v reprodukciji. Kondomi so smiselni tako v preprecevanju sirjenja spolnih bolezni kot tudi v praviloma revnih dezelah tretjega sveta s previsoko nataliteto glede na moznosti prezivetja prav zato, da se ta nataliteta umiri. Ce bi bilo res, da je edino moralno, da je vsak spolni stik nujno odprt v novo zivljenje, je pa nelogicno tudi podpiranje naravnih metod izogibanja zanositve. Kakorkoli, versko gledano gre za razhajanja zelo perifernega pomena.

          • Težava umetnega oplojevanja je v tem, da se pri tem ustvarjajo človeški zarodki, ki so nato ad infinitum zamrznjeni ali uničeni. Skratka, gre se za instrumentaliziran pogled na človeka, ki ni dojet v svojem dostojanstvu kot božji otrok.

            V bistvu je postopek umetnega sodelovanja zelo soroden splavu: tiste zarodke, ki jih ne potrebujemo, preprosto zavržemo.
            Seveda pa Cerkev ne nasprotuje tistim načinom zdravljenja neplodnosti, ki ne vključujejo uničevanja zarodkov.

            Predvsem pa ni res, da je človekov ideal nujno družinsko življenje z otroci. Nekateri so k temu poklicani, drugi pač ne.

            Kar se tiče kondomov pa: ni stvar v tem, da bi bila spolnost namenjena samo reprodukciji, temveč da je namenjena TUDI reprodukciji. Takega je človeka ustvaril Bog. Če človek to povezavo umetno trga, spolnost spreminja samo v zadovoljevanje telesnih potreb oz. iskanje užitka. In če tako stališče sprejmemo, je nemogoče logično konsistentno nasprotovati tudi drugim oblikam spolnih praks, ki so inherentno nerodovitne, kot je homoseksualnost (sodomija), bestialnost ipd.

          • Vsak pomenopavzalni spolni odnos je z vidika reprodukcije nujno jalov. Torej je po tvojem sklepanju logicno, da Cerkev zavraca spolne odnose med mozem in zeno potem, ko slednja doseze menopavzalno obdobje. Ali pa je kdorkoli od njiju ze prej sterilen. To je nesmiselna morala. Spolnost gradi vez med mozem in zeno. Ju povezuje. Kar pravijo Bozje zapovedi je le, da se ne sme varati. Povsem dovolj bi bilo, ce bi Cerkev pri spolni morali ostala pri tem, kar stoji v Svetem pismu. Ne pa, da se ukvarja s kondomi in vsem mogocim in nemogocim. To je nevroticno.

          • Razlika je v tem, da je sterilnost ali neplodnost po menopavzi pač del naravnega človekovega stanja. Enako kot neplodni dnevi v ženskem menstrualnem ciklu. Človek v tem primeru pač ne umetno posega na to področje. In to je bistvena razlika.

            Poleg tega je samo razpravljanje o tem, ali ima Cerkev o tem pravico odločati, s katoliškega stališča popolnoma zgrešeno. Če začnemo z enim delom nauka, ki nam ni všeč, ni nobenega razloga, da bi se ustavili na tem področju. Nekomu pač ni “všeč” nauk o umetni oploditvi, drugemu o homoseksualnosti, tretjemu o pravični vojni, četrtemu morda o papežu, petemu pa nekaj drugega.

            Skratka, popolnoma logično nekonsistentno je braniti papeža, hkrati pa zanikati del nauka, ki ga Frančišek seveda ni spremenil. Samo toliko v premislek.

          • IF, popolnoma napačno sklepaš, to o menopavzi. In najbolj trapasto, da pri napačnih sklepih vztrajaš, kot da so pravilni in potem sklepaš naprej.
            Intelektualni obup!

  3. Enostavno so po smrti Papeža Pija XII. oblast dokončno prevzeli modernisti, ki so heretiki in sovražniki Cerkve, naredili so II. Vatikanski koncil, z njim preobrnili katoliško doktrino, potem so spremenili Sv. mašo in vse zakramente, tako da se danes dvomi v veljavnost večine zakramentov ( na primer mašniško posvečenje ). Po Janezu XXIII. so bili vsaj objektivno vsi papeži ( če so to sploh bili in če ta sedanji to je ) modernisti in torej ne katoliki. Sedanji je pač bolj odkrit v svojem modernizmu.
    Rezultati se vidijo povsod. Včasih je k maši hodilo 80-90% ljudi, danes je takšnih mogoče 10%. Včasih so vsaj svoje otroke krstili praktično vsi, danes? Koliko umirajočih danes si danes sploh želi prejeti zadnje zakramente? Vse to so, ali bi morali biti, več kot zadostni dokazi, da je bila in je vsa po II. Vatikanska pot napačna in da se je treba vrniti nazaj. Ampak naši vrli cerkveni možje, nam isto kot so to počeli komunisti v zadnjih letih pred padcem Berlinskega zidu, pravijo, da je vse v najboljšem redu, če pa že kaj ni, pa zato, ker nismo zadostno vnesli koncila v prakso, kot so nam v pravili, da je komunizem najboljša možna stvar, samo mi nismo dovolj zreli zanj itd.

    • Nikakor se ne strinjam in absolutno priznavam zaključke 2.Vatikanskega koncila.,s posebno hvaležnostjo papežu Janezu 23-temu,ki ga je sklical.
      Če pa poskušam slediti vaši logiki in zaključkom,potem je bil eden prvih heretikov seveda Rimski cesar Konstantin ,ki si je drznil pomešati tisto,kar je Božjega in ono,kar je /bilo)cesarjevega.
      Država oz.oblast za vsako ceno je namreč eden največjih malikov-saj je zaradi ohranitve oblasti in moči nekaterih bil tudi Kristus umorjen.

      • Ne vem, kaj priznavate. II. Vatikanski koncil se je razglasil za zgolj pastoralni koncil in ne za dogmatičnega, kot so bili vsi prejšnji koncili. Razglasili so, da so zaključki koncila zgolj pastoralni, kar pomeni, da so popolnoma neobvezujoči. Po koncilu pa so ti isti, ki so razglasili, da je II. Vatikanski koncil bil zgolj pastoralni, zahtevali od vseh katolikov, da sprejmejo te pastoralne neobvezujoče zaključke tega koncila. S tem so pokazali, kakšni lažnivci so.
        II. Vatikanski koncil je med drugim sprejel zaključke, da Cerkev sprejme, da je verska svoboda nekaj pozitivnega, čeprav je pred tem koncilom Cerkev trdila točno nasprotno. Drugo je sprejemanje ekumenizma, ki so ga predhodni papeži izrecno in vsi po vrsti zavračali. Potem je tu narava same Cerkve, ki se v koncilskih dokumentih ne deklarira več kot edina Kristusova Cerkev. In potem je postavljanje človeka v center vsega, medtem, ko je bil prej center vsega Bog. Postavljanje človeka na prvo mesto pa je druga faza satanizma.
        Ne vem pa, kaj ima cesar Konstantin s tem.

  4. Kakor koli obračamo, vsak ima to, kar si zasluži. Tudi Katoliška cerkev in njeni člani. Dokler bodo za vse krivi drugi, mora biti tako, tako kot je. Tako se razodeva hudič ali božja jeza.

    Vsak naj stvari uredi pri sebi, npr. v smislu Jezusovega sporočila Govora na gori, in stvari, s škandali in nesoglasji vred, se bodo uredile same po sebi. Če bo to za katoličane pretežka naloga, si kaj drugega tudi ne zaslužijo. Morda bo pa le kdo spregledal.

  5. Zakaj toliko nepomembnega prepira? Saj je stvar vendarle preprosta in smo si miselno bliže, kot si verbalno priznamo: Papež Frančišek je krasen, čuteč, moralen, preprost, ljudski itd. itd. človek, vendar kdaj pa kdaj, zlasti v političnih zadevah, tudi pogreši. Ker je samo človek. Na primer glede migracij kot rešitvi svetovnih problemov.

Prijava

Za komentiranje se prijavite