Aleša Primca za varuha človekovih pravic

Avtor: Barbara Rajgelj. Vir: Delo.  Spoštovani kolegi in kolegice člani in članice Medresorske komisije za človekove pravice,

danes sem z zgroženostjo prebrala vabilo Ministrstva za zunanje zadeve, ki je na srečanje predstavnikov nevladnih organizacij s področja promocije človekovih pravic povabilo tudi organizaciji KUL.si – Zavod za družino in kulturo življenja ter Iskreni.net.

Ti dve organizaciji sta preko svojih cerkvenih (dr. Tadej Strehovec) in laičnih predstavnikov (Aleš Primc, Igor Vovk) v zadnjih letih vse svoje napore vlagali v zavajajočo in neresnično ter diskriminatorno kampanjo proti sprejemu Družinskega zakonika. Njuno prizadevanje je temeljilo na prepričanju o manjvrednosti netradicionalnih družin, pa tudi posameznikov in otrok. Njihovo delovanje je poganjala zlasti nezmožnost razumevanja in priznavanja, da je spolna usmerjenost ena od osebnih okoliščin, na podlagi katere je vsakršna diskriminacija prepovedana. Njihovo delovanje se je manifestiralo preko številnih izjav in nastopov, v katerih za dosego cilja niso izbirali sredstev: od izmišljotine, da zakonik vpeljuje nadomestno materinstvo in prodajo ter nakup otrok, do neresnice, da se z njim briše in jemlje pravice 430.000 slovenskim družinam, od lažnih podatkov o financiranju kampanje do zastraševanja o tajni družinski policiji in stigmatizacije in zlorabe stiske okuženih s HIV-om.

Milo rečeno, vabilo MZZ izkazuje temeljno in globoko nerazumevanje pojma človekovih pravic. Na isto srečanje vabiti žrtev in njenega rablja pod pretvezo, da si oba za nekaj prizadevata (eden za svojo svobodo, drugi za tuje suženjstvo), je enostavno nedostojno. Takšna relativizacija prizadevanj za svobodo, enakost in bratstvo, ki so temeljni gradniki razsvetljenske Evrope, napoveduje zaskrbljujoč trend delovanja nove oblasti na področju človekovih pravic: vsakdo, ki si za karkoli prizadeva, si prizadeva za človekove pravice, saj je vsako prizadevanje človeško. In tudi prizadevanja za to, da hodimo po drugih, je človeško, če pa to hojo po drugem poimenujemo kot prizadevanje za lastno pot, nas oblast za to tudi nagradi.

Če bomo človekove pravice  razumeli kot nevsebinsko floskulo, ki jo sestavljata dve besedi, torej šestnajst črk in nič drugega, namesto da bi jih razumeli kot emancipacijo izključenih in krepitev diskriminiranih, bomo lahko že v bližnji prihodnosti želi neslutene posledice tega, da smo si spodmaknili še zadnji ščit pred nasiljem najbolj avtoritarnih, nedemokratičnih in agresivnih posameznikov in skupin v tej državi. In koncept človekovih pravic je v osnovi ta ščit.

Opravičujem se vam za morebitno predrznost, a upam, da razumete, da me skrbi.

Vse vas lepo pozdravljam,
Barbara Rajgelj

To je pismo, ki sem ga v sredo iz ogorčenja nad ciničnim predrugačenjem razumevanja človekovih pravic poslala članom in članicam Medresorske komisije za človekove pravice na Ministrstvu za zunanje zadeve. Z nobenega od več kot 30 elektronskih naslovov ni bilo odgovora. Morda se bo tema komu zazdela pomembna naslednje leto, ko bo minister na srečanje organizacij s področja človekovih pravic povabil Združenje domoljubnih društev Hervardi, Listo za čisto pitno vodo, Avtonomne nacionaliste Slovenije, Dolenjsko civilno iniciativo za reševanje romske problematike, glede na to da gre za zunanjega ministra pa morda tudi avstrijski Heimatdienst in internacionalni Blood and Honour. Za začetek.