Ne bom umetno podaljševal napetosti in takoj v začetku zapisal bistveno. Kombinacija doslej že skoraj petindevetdeset let trajajoče življenjske zgodbe že zdavnaj v legendo preraslega škofa Jožefa Smeja, režiserske taktirke mladega, a prav tako že prekaljenega režiserja Davida Sipoša in scenarija Matjaža Feguša se je – seveda ne čisto nepričakovano – izkazala za zmagovalno. Ko temu dodamo še prispevke producenta Lojzeta Kozarja, izvršne producentke Jolande Pinterič in skladatelja Tima Žibrata, vsekakor ni več nobenega razloga za spraševanje, ali petinštirideset minut posedeti pred Kapljo na vedru, kot so ustvarjalci po škofovi pesniški zbirki iz leta 1992 krstili Smejevemu življenju in delovanju posvečeni dokumentarec.
Dokumentarec z obilo pripovedi
Kot rečeno, ima David Sipoš “na vesti” že kar nekaj odmevnih dokumentarcev. V žanru se je najprej preizkusil z duhovitimi Premiki o mariborski škofijski gimnaziji iz zdaj že davnega leta 2008, nato pa med z igranimi dokumentarnimi filmi med drugim predstavil Gregorja Čušin, dogajanje na Brezjah v tridesetih letih 20. stoletja ali svetniškega škofa Janeza Gnidovca. Kaplja na vedru je njegov doslej najdaljši tovrstni izdelek in v marsičem posrečeno združuje elemente prejšnjih.
Kako v manj kot uro vsaj približno povezano spraviti petindevetdeset let razgibanega dogajanja, je vedno težko rešljiva naloga. Sipoš se skupaj s sodelavci pri njenem reševanju ne odpove zase značilnemu poudarku na jasnem pripovednem okviru. Ta je nekako dvojen, saj ga po eni strani predstavljajo spomini samega portretiranca, po drugi strani pa domiselna osrednja zgodba o srečanju med mladim duhovnikom Jožefom in brezdomcem Jožefom (slednjega je upodobil odlični Peter Boštjančič, s katerim je režiser že večkrat sodeloval).
Za gledalca pomembne drobce iz škofovega življenja ustvarjalci dodajo še z vključitvijo lika mlade fotografinje (v podobi simpatične Lucije Firbas), ki obiskuje ključne postaje Smejeve poti, od njegove domače župnijske cerkve v Bogojini do mariborskih ulic. Dobra pogruntavščina je tudi, da se dokumentarne fotografije iz Smejevega življenjskega albuma sproti pojavljajo na zaslonu starožitne televizije. Nekoliko manj bi lahko bilo le fotografinjinega navajanja suhoparnih biografskih podatkov, saj slednje gledalec brez težav razbere tudi sicer. Ampak to je zgolj obrobna opomba. Režiserjevo veselje do pripovedovanja zgodb podčrtajo slednjič igrani prizori, ki ponazarjajo zlasti dogodke iz škofovega otroštva, v svet katerega bi gledalec sicer teže vstopil.
Dokumentarec bi seveda ostal torzo, če ne bi vključeval izjav posameznih sopotnic in sopotnikov o portretirancu. Z njihovo pomočjo pred nami še bolj vstanejo Smejeva navezanost na Prekmurje, njegova pastoralna vztrajnost in učinkovitost, stalna gradnja mostov do narodnih in verskih sosedov, razgledanost in načitanost, njegova literarna in prevajalska ustvarjalnost in predvsem njegova skromnost. Zelo posrečena poteza dokumentarca je tudi vključitev daljšega odlomka iz Smejeve zahvale ob prejemu državnega odlikovanja, ki ne pričara samo občutka za škofovo besedno mojstrstvo, marveč izpostavi nekatere temeljne prvine njegovega življenjskega kreda.
Če sklenem, je Kaplja na vedru odlično zadet škofov portret in obenem filmska poslastica, v kateri je režiser izkoristil skoraj vse možnosti žanra.
Pripis: film bo v Mariboru predvajan v četrtek 6.10 ob 19.30 v Slomškovi dvorani.
