Aleš Maver: Mahanje z druge strani stoletja

16
976
Kralj Aleksandar Karadjordjević Foto: Wikipedia

Oni dan se je Slovenija in še prav posebej moj domači Maribor poklonil Rudolfu Maistru ob stoletnici razorožitve Schutzwehra ali Varnostne straže, kar je bil odločilni korak k temu, da je obdravsko mesto nazadnje pristalo v Kraljevini SHS in slednjič v Sloveniji. Poklona sem vesel, kot sem vesel tega, da je bil vsaj Rudolf Maister prepoznan za dovolj veliko kapaciteto in je celo po presoji mariborskih mestnih očetov zamenjal nadrevolucionarja Lenina kot mož, po katerem so blagovolili poimenovati enega osrednjih mestnih trgov. Drugi revolucionarji so namreč v obdravskem imenoslovju še vedno na svojih starih mestih.

Cenim pogum … 

Tudi me Maister navdušuje kot eden tistih slovenskih junakov, ki je očitno znal udariti po mizi. No, pravzaprav bi se moral ugrizniti v jezik. Marsikateri junak, predvsem v času po Maistrovi smrti, je bil ravno tako korajžen, le da je sprožil dogajanje, o katerem bi težko rekli, da je bilo na koncu slovenskemu občestvu v prid. Pri kamniškem vojaku in pesniku takšnega dvoma ne gojim. Rad se dam prepričati, da bi bil brez njega tukaj, kjer pišem te vrstice, danes Marburg an der Drau. Seveda brez mene, ker se neki moj severnoprimorski prednik pred Lahi verjetno ne bi zatekel vanj, pa še kakšen drug kamenček bi bil v zgodovinski mozaik postavljen drugače.

Hkrati bi se morda prav v zadnjih letih našlo kakšno društvo zanesenjakov, ki bi začeli odkrivati svoje slovenske korenine. Morda bi si do leta 2018 že izborili polurno oddajo na avstrijski televiziji, v kateri bi voditelja Dietlinde Wratschko in Siegisbert Pototschnigg vsak teden nalomila nekaj okornih slovenskih povedi. Verjetno bi podobno kot v Porabju in v Beneški Sloveniji izhajal tednik ali morda štirinajstdnevnik Pohorski vestnik, kjer bi si po tretjino prostora razdelili članki v zborni slovenščini, štajerskem slovenskem narečju in knjižni nemščini, ki bi jo večina bralk in bralcev obvladala daleč najbolje.

… vendar prihajam od drugod 

Ker se razmeroma rad štejem za Slovenca in se samo v slovenščini zares prosto izražam v vseh registrih, sem vesel, da se tak možni scenarij ne odvija. Kljub hvaležnosti, ki jo zaradi tega občutim do Rudolfa Maistra, pa ne morem zamolčati, da prihajam z druge strani stoletja, v katerem je on zablestel. Da je bil najpomembnejši dogodek mojega otroštva ravno ločitev od južnoslovanskih državnih tvorb, v katere so njegove akcije slednjič pripeljale Maribor. Iz tega nujno izhaja določena napetost. Racionalno se sicer lahko prepričam, da je šlo za nujen ovinek, brez katerega morda niti ne bi bilo slovenske države, ki sem jo v začetku devetdesetih pričakal s takšnim veseljem. Ne morem pa izza svoje tipkovnice zares razumeti strahu pred utopitvijo v nemštvu, ki je, prosto po Krleži, še kar bistre slovenske voditelje tistih dob nazadnje pripravila do tega, da so se zakotalili pod prestol neznancev Karadjordjevićev, kot se pivovska steklenica skotali v smeti.

Zato mi bo tudi človek, ki je svojemu sinu v žaru južnoslovanskega navdušenja dal ime Hrvoj, kot človeku (ne kot zgodovinarju) vedno ostal nekoliko tuj. Leta 1991 sem namreč mrzlično poslušal poročila, v katerih smo rešitev pričakovali od možakarjev z imeni Alois, Helmut, Hans-Dietrich, nagajali pa so nam sami Budimirji, Veljki, Blagoji ali Borisavi. Seveda ne Maister ne njegovi vrstniki, katerih navdušenja nad “odrešenjem” v španoviji z jugovzhodom ne znam deliti, niso nobene izjeme. Že kar nekaj let namreč občutim, da prihajajo študentke in študentje, s katerimi delam, ne le z drugega konca stoletja, ampak povsem iz drugega časa. In ker sem se otroško veselil razpadanja lepe, velike in neuvrščene Jugoslavije, nisem zanje nič manj čudak.

16 KOMENTARJI

  1. Kar naprej se sprašujem: Zakaj nam zgodovinarji ne natočijo čistega vina?

    Zakaj ne odgovorijo na vprašanje: Kdo je bil tisti v Sloveniji, ki je po prvi svetovni vojni preprečil, da bi Slovenci dobili svojo državo kot nam je svetoval ameriški predsednik Wilson?!

    Če bi se takrat odločili za svojo državo, bi Koroški plebiscit uspel, saj se ne bi odločali za zaostalo pravoslavno Srbijo.

    • Dokaj pozno vprašanje o tem, zakaj vam zgodovinarji ne nalijejo čistega vina, o tem, kdo je bil tisti, ki je v Sloveniji po prvi svetovni vojni detabiliziral ozemeljsko zavzemanje nove slovenske oblasti. Kdoj je destabiliziral, in to: 1. Navkljub vojni izčrpanosti Slovencev. 2. Navkljub jasni grožnji italijanske vojske, ki se je pripravljala na poseg pri Logatcu za prodor še globlje. 3. Naavkljub zasedenosti ozemlja na Celovškem koroškem-s tem da mednarodni status Maistrove zasedbe še ni bil dokončen):

      Odgovor je, kakopak, vezan na indoktrinacijo zgodovinarjev o gospodu Dragutinu Gustinčiču s sotrudniki. Se tega nismo učili v šoli?

      Navedeni so udar eskalirali vse do usodnega začetka leta 1920 ob t.i. žlezničarski stavki, kar je tako hudo destabiliziralo novo domovinsko oblast Slovencev, da je bilo to usodno za ozemeljska prizadevanja tako na zahodu kot na severu slovenskega poselitvenega ozemlja.

  2. Malce provokativno, pa vendar… Kdo je imel večjo srečo leta 1945:

    Krščansko-demokratsko usmerjen podjetnik Sushnigg v Celovcu ali
    Krščansko-demokratsko usmerjen podjetnik Sušnik v Mariboru?

    oz.

    Kako je z Mariborom danes?
    Kako bi bilo danes z Marburg an der Drau?

    Verjetno so imeli na Avstrijskem Koroškem veliko srečo, da niso pripadli FLRJ. Tega se zavedajo in priključitev k Avstriji tudi praznujejo. Verjetno so tudi z velikim oljašanjem zrli prek meje v “komunistični raj”, v katerem bi se lahko znašli tudi sami. Bi bil tudi Marburg an der Drau dezoirentirano, obubožano mesto, obkroženo z masovnimi grobišči…ali kaj drugega?

    Razmišljam pač…

  3. Katastrofa za slovensko normalnost se ni zgodila z nastankom Jugoslavije in Karadordevici. V republiki Avstriji tudi pred drugo vojno ni bilo posebej dobro, gotovo ne po Ansclussu. Katastrofa je prisla z drugo vojno in nato komunizmom.

    Mavrovi studenti in studentke skoraj gotovo niso obcudovalci Aleksandra Karadordevica. Zal obozujejo komunisticno Jugoslavijo in njene zlagane mite in jim je kul praznovati novo leto pri rezimih Vucica in Dodiga in hodit na Cecine koncerte. Za slovensko osamosvojitev mislijo, da je bila nepotrebna opereta. Akterje osamosvojitve jim pa tako od rojstva za razliko od komunistov predstavljajo kot delikvente.

    To poneumljanje bi bilo smesno, ce ne bi bilo tragicno.

    • Jaz bi morda dodal, da jim je kul praznovati in poslušati Ceco bolj zaradi uporništva ljudomrzne slovenske kulture. Ta je že zdavnaj prodala komunizem za antislovanstvo in se odločila, da je to drugo slabše od prvega. Žalostno in tragično.

  4. Če niti avtor ne vidi, da je bil problem Jugoslavije komunizem in ne južnoslovanstvo, potem res ni pomoči.Kako naj ostali manj razgledani to vidijo?!
    Pa ni samo avtor. Že med komentarji se lepo vidi kaj nekateri vidijo kot problem. Komunizma očitno ne. Saj smo vendar s Kardeljem bili na čelu!

    • Nihce res ni komunizma vzel v Jugoslaviji tako resno kot Slovenci. Tako mocna okuzba, da se danes razsaja. In megli pamet. Da je lahko junak novih generacij nek delikventni premaknjenec kot je bil CheGuevarra, ali Broz, odgovoren za eksekucijo brez sojenja okoli 600.000 ljudi. Plus cele druge vrste zlocinov in neumnosti. Podobno so komunizem v vzhodnem bloku verjetno najbolj resno vzeli Nemci. Izvrstni v politicnem spijonstvu in ovajanju lastnih bratov, sester, ocetov, mater, sinov, hcera v imenu visjih ciljev Stasiju.

    • Zdravko: “Če niti avtor ne vidi, da je bil problem Jugoslavije komunizem in ne južnoslovanstvo, …”
      ============
      Oboje, pri tem, da je problem prvega dosti večji. S t.i. južnoslovanstvom pa v teh prostorih pred letom 1918 nismo imeli skoraj nič omembe vredno skupnega.

  5. Menim, da je na nazadovanje blagostanja Slovencev vplivalo oboje: zveza z južnoslovanskimi narodi in komunizem.

    Prvo zaradi kulturoloških razlik in balkanizacije ter drugo zaradi totalitarne družbene ureditve. Oboje je povezano in je vplivalo in še vpliva na naše zaostajanje.

    Mislim tudi, da bi kot narod obstali tudi v Avstriji. Morda se potem res ne bi osamosvojili. Verjetno sploh ne bi bilo potrebno. Osamosvojili smo se, da smo se ločili od Balkana in komunizma. Za enkrat nam to ni najbolj uspelo.

    • Poglej, kaj se je zgodilo od plebiscita 1920 do danes s koroskimi Slovenci. V 100 letih pod republiko Avstrijo so zdesetkani. Od okoli 100 tisoc na 15 tisoc. Ne ga torej biksat, da bi Slovenci kot narod v tej tvorbi bolje prosperirali. S koncem vladavine Habsburzanov je ugasnil okvir, ki je omogocal soliden razvoj slovanskih narodov pod njihovo krono.

      • IF: “Poglej, kaj se je zgodilo od plebiscita 1920 do danes s koroskimi Slovenci. V 100 letih pod republiko Avstrijo so zdesetkani.”
        ==============
        Ja kaj pa ti meniš, da bo čez 100 let na območju današnje Slovenije (se ne upam napisati “v Sloveniji”), če se že sedaj, po komaj 27 letih Slovenije, ne moreš več deklarirati za Slovenca. Koliko je sploh še Slovencev v Sloveniji, a kdo ve?

        • Se je cas, da se dolgorocno ohranimo vecinsko slovenskost Slovenije. Podezelje v tem pogledu se ni mocno naceto. Seveda samo v kombinaciji boljse natalitete in kontrole imigracij v znosnih okvirih. Ob samozavedanju, da je Slovenija drzava slovenskega naroda. In ne recimo nova Jugoslavija v malem.

  6. Odrasli smo v predelu sveta z obupnim pomanjkanjem poznavanja narodove zgodovine.
    Vsaj za zadnjih sto let.
    Današnja generacija mladih je bolj ali manj izgubljena.
    Razen morda tistih, ki odraščajo s kolikor toliko osveščenimi starši.
    Ker šola jih ne vzgaja za življenje, kvečjemu za moderno suženjstvo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite