Oni dan se je Slovenija in še prav posebej moj domači Maribor poklonil Rudolfu Maistru ob stoletnici razorožitve Schutzwehra ali Varnostne straže, kar je bil odločilni korak k temu, da je obdravsko mesto nazadnje pristalo v Kraljevini SHS in slednjič v Sloveniji. Poklona sem vesel, kot sem vesel tega, da je bil vsaj Rudolf Maister prepoznan za dovolj veliko kapaciteto in je celo po presoji mariborskih mestnih očetov zamenjal nadrevolucionarja Lenina kot mož, po katerem so blagovolili poimenovati enega osrednjih mestnih trgov. Drugi revolucionarji so namreč v obdravskem imenoslovju še vedno na svojih starih mestih.
Cenim pogum …
Tudi me Maister navdušuje kot eden tistih slovenskih junakov, ki je očitno znal udariti po mizi. No, pravzaprav bi se moral ugrizniti v jezik. Marsikateri junak, predvsem v času po Maistrovi smrti, je bil ravno tako korajžen, le da je sprožil dogajanje, o katerem bi težko rekli, da je bilo na koncu slovenskemu občestvu v prid. Pri kamniškem vojaku in pesniku takšnega dvoma ne gojim. Rad se dam prepričati, da bi bil brez njega tukaj, kjer pišem te vrstice, danes Marburg an der Drau. Seveda brez mene, ker se neki moj severnoprimorski prednik pred Lahi verjetno ne bi zatekel vanj, pa še kakšen drug kamenček bi bil v zgodovinski mozaik postavljen drugače.
Hkrati bi se morda prav v zadnjih letih našlo kakšno društvo zanesenjakov, ki bi začeli odkrivati svoje slovenske korenine. Morda bi si do leta 2018 že izborili polurno oddajo na avstrijski televiziji, v kateri bi voditelja Dietlinde Wratschko in Siegisbert Pototschnigg vsak teden nalomila nekaj okornih slovenskih povedi. Verjetno bi podobno kot v Porabju in v Beneški Sloveniji izhajal tednik ali morda štirinajstdnevnik Pohorski vestnik, kjer bi si po tretjino prostora razdelili članki v zborni slovenščini, štajerskem slovenskem narečju in knjižni nemščini, ki bi jo večina bralk in bralcev obvladala daleč najbolje.
… vendar prihajam od drugod
Ker se razmeroma rad štejem za Slovenca in se samo v slovenščini zares prosto izražam v vseh registrih, sem vesel, da se tak možni scenarij ne odvija. Kljub hvaležnosti, ki jo zaradi tega občutim do Rudolfa Maistra, pa ne morem zamolčati, da prihajam z druge strani stoletja, v katerem je on zablestel. Da je bil najpomembnejši dogodek mojega otroštva ravno ločitev od južnoslovanskih državnih tvorb, v katere so njegove akcije slednjič pripeljale Maribor. Iz tega nujno izhaja določena napetost. Racionalno se sicer lahko prepričam, da je šlo za nujen ovinek, brez katerega morda niti ne bi bilo slovenske države, ki sem jo v začetku devetdesetih pričakal s takšnim veseljem. Ne morem pa izza svoje tipkovnice zares razumeti strahu pred utopitvijo v nemštvu, ki je, prosto po Krleži, še kar bistre slovenske voditelje tistih dob nazadnje pripravila do tega, da so se zakotalili pod prestol neznancev Karadjordjevićev, kot se pivovska steklenica skotali v smeti.
Zato mi bo tudi človek, ki je svojemu sinu v žaru južnoslovanskega navdušenja dal ime Hrvoj, kot človeku (ne kot zgodovinarju) vedno ostal nekoliko tuj. Leta 1991 sem namreč mrzlično poslušal poročila, v katerih smo rešitev pričakovali od možakarjev z imeni Alois, Helmut, Hans-Dietrich, nagajali pa so nam sami Budimirji, Veljki, Blagoji ali Borisavi. Seveda ne Maister ne njegovi vrstniki, katerih navdušenja nad “odrešenjem” v španoviji z jugovzhodom ne znam deliti, niso nobene izjeme. Že kar nekaj let namreč občutim, da prihajajo študentke in študentje, s katerimi delam, ne le z drugega konca stoletja, ampak povsem iz drugega časa. In ker sem se otroško veselil razpadanja lepe, velike in neuvrščene Jugoslavije, nisem zanje nič manj čudak.
