Nagovor Aleša Hojsa na akademiji v počastitev 25-letnice Republike Slovenije.
Običajno je vsak praznik, vsak rojstni dan, še posebej, če je okrogel, to je še posebej tak, kot je letošnji, srebrn, razlog za praznovanje. V družinah, ko praznujemo rojstne dneve, se na takih srečanjih običajno veselimo, obenem pa se tudi spomnimo, kako smo prišli do tega veselja. Spomnimo, spominjamo se tega, kako smo preživeli čas do tega praznovanja in ne nazadnje delamo načrt tudi za prihodnje. Danes smo v evangeliju slišali nekaj, kar nisem načrtoval povedati, ampak je bilo tako zelo vezano na to, kar sem želel, da bom danes povedal, da moram poudariti. Danes smo v evangeliju slišali, da Gospod ve, prej preden ga prosimo, kaj potrebujemo. In če kaj velja za naš narod, za Slovence, je gotovo to, da je Gospod v tistih letih 88-91 vedel prej kaj potrebujemo, preden smo ga mi prosili. Milost, ki nam jo je Bog v tistih letih naklonil, seveda ni samo milost tistih treh, štirih let. Odkrito je potrebno povedati, da smo srečne generacije, ki po tisti krvavi drugi svetovni vojni živimo v miru, in da smo še posebej srečne generacije tiste, ki smo leta 90, 91 iz naše domovine dobili našo državo, obenem pa se znebili tudi tistega hudega totalitarizma, znebili smo se komunizma. Takrat je bil vsak posameznik pomemben. Takrat je bil pomemben tisti, ki je pekel kruh, pomemben je bil tisti, ki je na barikadah nosil puško, pomemben je bil tisti, ki je tem vojakom poveljeval, pomembni so bili politični ljudje z vizijo, pomembni so bili duhovniki, ki so mnoge takrat tolažili. In ravno zato nam je uspelo. Ne zato, ker smo bili enaki. Nismo bili enaki. Vsak je opravil svoj del naloge, vsak je opravil svoj del tistega, kar mu je Bog govoril in samo zato, ker je vsak opravil svoj del naloge, smo lahko uspeli. In ta naš čas, spoštovani, ni bil čas ali posledica tega, kar se je zgodilo v drugih vzhodnoevropskih državah, v drugih komunističnih državah. Naj vas spomnim na datum, ko smo Slovenci povedali, kdaj želimo živeti v samostojni državi, kdaj želimo živeti v demokratični državi in kdaj želimo, da bodo vsi ljudje imeli enake možnosti in priložnosti. To je bilo že maja 1989. To je bil čas, ko smo prebrali Majniško deklaracijo; in ne pozabite, to je bil čas, preden je padel berlinski zid. Torej Slovenci smo pred padcem berlinskega zidu povedali kaj želimo.
In če smo pogledali nazaj je prav, da pogledamo tudi, kako je danes, kako želimo naprej. Dve točki Majniške deklaracije sta udejanjeni, sta izvršeni. Torej živimo v samostojni državi, živimo v demokratični državi, imamo svobodne volitve; a vendar težko rečemo, da je uresničena tudi tretja točka. Tam v tretji točki piše, da bodo vsi naši državljani enakovredno, enakopravno po svojih možnostih lahko uporabljali, izkoriščali, pridobivali naravne in druge možnosti, ki jim jih ta država daje. Časi, ko smo živeli v družinah, ko se spominjamo svojega otroštva, so časi, ko se spomnimo na to, da tudi v naših družinah pravzaprav težko rečemo, da smo bili enaki. Kakšen brat je bil bolj sposoben, kakšna sestra je bila bolj pridna, kakšen je imel več talentov, kakšen je imel manj talentov. Ampak vendarle ostaja iz naših družin spomin, da so starši za vse otroke poskrbeli enako. Za tiste, ki so bili malo manj pridni je bila vzpodbuda k več delu, za tiste, ki so se lažje učili, je bila vzpodbuda, da ta svoj talent razvijajo; in tudi mi v naših družinah, tisti, ki imamo otroke vemo, da naši otroci niso vsi enako sposobni, enako pridni, enako čustveni. Pa vendarle želimo vsem našim potomcem nekako dajati to, kar jim lahko damo.
In taka bi morala biti tudi naša domovina, naša država. Zato ponovno poudarjam: Enotnost, o kateri danes ob 25-letnici poslušamo zelo veliko ne pomeni enake možnosti ne pomeni, da bomo vsi enako revni, da bomo vsi enako bogati, da bomo vsi enako izobraženi. Pomeni pa, da naša država, naša domovina za tiste, ki so manj sposobni, za tiste, ki so bolni, za tiste, ki pač socialno bolj odvisni, poskrbi. Za tiste, ki so sposobni bolj, da jih spodbudi v tej sposobnosti zato, da bodo tudi oni poskrbeli za tiste, ki so manj sposobni. In to je po moje potrebno jasno povedati ravno v teh dneh, ko mnogokrat slišimo: ne kregajte se, ne razdvajajte, ne razhajajte se. 45 let smo, ali še dlje, pravzaprav dlje, 70 let smo v naši domovini, ne v državi, naši domovini, živeli z lažjo. Živeli z lažjo, kaj in kako so se stvari odvijale ob koncu druge svetovne vojne, ne vedoč kakšen genocid se je na naših tleh odvil. In mislim, da je prav, da teh laži ne ponavljamo tudi za čas naše osamosvojitve.
Ni enostavno reči, da smo takrat bili vsi za. Bili smo, ja, ljudje smo bili za. To so povedali v več kot 80 odstotkih celotne volilne populacije. Torej več kot 90 % ljudi je prišlo na volišče in več kot 90 % se je odločilo za samostojnost. Pa vendar je prav, da povemo, da naši otroci ne bodo živeli v laži, kdo in kdaj je predlagal to, da živimo samostojno. Včeraj sem se zgrozil ob rezultatih, bolje rečeno ne rezultatih ampak izsledkih, ankete med našimi srednješolci. Ti so povedali, da je za našo samostojnost najbolj zaslužen Milan Kučan in Janez Drnovšek. Šele kasneje so se na tem seznamu znašli tisti, ki so pravzaprav bili voz, motor te osamosvojitve, voditelji DEMOS-a: Ivan Oman, Lojze Peterle, Janez Janša in še bi jih lahko našteval. Ali ni tudi to del laži, ki smo jo v teh 25-letih privzgojili našim zanamcem? Ali se ne ponavlja zgodovina, tista iz leta 45, 46? Zato, spoštovani, je po mojem naša naloga, da ob tem poiščemo tiste sile, tiste moči za voz, s katerimi ga bomo skupaj potegnili v lepšo prihodnost. Pri tem pa ne pozabimo na zelo pomembno dejstvo in to je resnica. Resnica je tista, ki bo tudi za čas naše osamosvojitve prej ali slej prišla na dan. Zato je prav, da vsi skupaj težimo k temu, da bodo naši otroci čim bolje izobraženi. Ne k temu, da bodo vsi v javni šoli. Zato je prav, da težimo k temu, da bomo vsi imeli boljšo zdravstveno oskrbo, ne da se bomo vsi zdravili v javnih zavodih ali pa da drugih zavodov kot javnih ne bomo imeli. Zato je prav, da vsi težimo k temu, da se tiste, ki kradejo, tiste, ki so nas oropali, tiste, ki kršijo človekove pravice, spodobno obsodi. Ne, da govorimo, da je za vse to še prekratka doba. In če bomo z resničnimi nameni to počeli, smo ravno kristjani tisti, k lahko damo temu narodu, tej državi dober zgled.
Na koncu naj vam vsem v tem jubilejnem mesecu, to je v mesecu ko praznujemo našo srebrno državo, zaželim vse najlepše. Potrudimo se, da ta država ne bo samo naša država, ampak, da bo resnično tudi naša domovina.
Opomba: besedilo je prepis govora v mariborski stolnici na akademiji v počastitev 25-letnice Republike Slovenije, ki sodi v sklop dogodkov ob Dnevu molitve in posta za domovino.
