Takole sem izluščil bistvo kampanje „Kupujem slovensko“ z njihove spletne strani:„Nekateri izdelki slovenskih živilskih podjetij na svoji embalaži že nosijo oznako kampanje, ki v sebi nosi varnost, slovensko kakovost, slovenski okus in tradicijo. Z oznako KUPUJEM SLOVENSKO želijo izpostaviti slovensko kakovost, narejeno pod slovenskimi standardi, znotraj slovenskih meja, s slovenskim znanjem in s slovenskimi rokami ter poudariti, da ima slovenski izdelek kratko oskrbovalno verigo in kratke transportne poti.“
//
Varnost, slovenska kakovost, zdrava kmečka pamet in zaupanje
Da je slovenska hrana kar tako, samo zato ker je slovenska, tudi bolj varna in kakovostna ne verjamem. Morda je bolj varna in kakovostna tako na splošno le zaradi tega, ker imamo še sorazmerno velik delež neokrnjene narave. Drugače pa je treba gledati od izdelka do izdelka. Treba je gledati koliko vsebine posameznega proizvoda je sploh slovenske.
Če bi na primer slovensko pivo (obe veliki pivovarni sodelujeta v kampanji) dobilo oznako „Kupujem slovensko“, bo moje zaupanje v kampanjo padlo skoraj na nulo. In to za celotno kampanjo. Kaj pa je v pivu slovenskih pivovarn sploh slovenskega? Upam, da je slovenska vsaj voda (v primeru ene izmed pivovarn – izpod ljubljanske železniške postaje) in nekaj malega hmelja. Kje pa v Sloveniji vidite obširna polja ječmena in kje so naše sladarne? Menda sladarne nimamo prav nobene. Hmelja je pa v „dolini zelenega zlata“ tudi vedno manj.
Sam bom zelo pozorno spremljal proizvode z nalepko „Kupujem slovensko“ in jih s pomočjo zdrave kmečke pameti analiziral. Drugih metod nimam. Pravih analitskih metod namreč nimam pri roki in jih kot osamljeni potrošnik tudi nikoli ne bom imel. Edina „analitska metoda“ potrošnika sta torej moja zdrava kmečka pamet podložena z zaupanjem. Tako kot včasih. Osnove človekovih medsebojnih odnosov so pač ostale enake: če si kmeta poznal kot poštenega človeka, si zaupal, da je tudi njegova hrana zdrava. In obratno.
Več: Drugi svet
