Alenka Rebula: Življenje ni osvajanje vrhov

1

Alenka Rebula je bila rojena v Loki pri Zidanem Mostu (1953). Z možem Igorjem Tuto in tremi otroci živi v Sesljanu pri Devinu. Ukvarja se z globinsko psihologijo in »ozaveščenjem odnosa do otroštva, iz katerega raste osebna in skupna, tudi narodova usoda«. Zelo priljubljene in obiskane so njene delavnice, po vsej državi pa najdemo tudi že skupine Blagor ženskam, ki sledijo njeni metodi.

Zahodna civilizacija vse manj časti Boga in vse bolj razvija kult človeškega telesa. Anoreksične manekenke, lepi politiki, prsate pevke in mišičasti igralci ustvarjajo privid lepega sveta. Je vse to na račun človekove duševnosti in duhovnosti?

Delno je to gotovo na račun notranjega življenja, pa tudi na račun telesa samega. Telo je resnično, vezano na našo življenjsko zgodbo. Ima svoje potrebe in sporočila, ki niso razvidni iz samega zunanjega videza, ampak šele iz občutkov.

/ … /

Imajo ženske same sebe dovolj rade?

Mislim, da še zdaleč ne. Če bi se imele rade, bi ne bilo toliko trpljenja, terapevtov s polnimi rokami dela, použitih tablet in bolezni, ki napadajo ženske organe. To je vse nekako povezano. Ena od najhujših stvari današnjega časa je pomanjkanje počitka za žensko. Ženske preveč delajo, premalo spijo in to načenja njihovo zdravje, njihovo ravnovesje. O tem bi morali več govoriti.

/ … /

Ali ni to začaran krog? Ženska je preveč obremenjena in si ne vzame časa zase. Potem pa je nezadovoljna, utrujena in slabe volje. Tudi jezna na moža, ki ji ne pomaga.

Točno tako, ja. Oba bi morala kaj narediti. Ženska bi lahko razumela, da delo lahko počaka, medtem ko telo in duša ne moreta. Če se spoštujem, si moram takrat, ko potrebujem počitek, dati prednost. Ne da se garati ves teden, potem pa »pospešeno« počivati čez vikend. Ljudje okoli nje se ne čutijo ljubljene samo zato, ker ona vse v hiši postori. Želijo biti občuteni bolj kot postreženi. Šele če je mirna, spočita, se lahko zaveda, kaj družina resnično rabi. Pa čeprav jim zato naloži kako delo ali jih povabi k sodelovanju pri delu. Ne pa tako, da mora biti vse tako in ob tisti uri, kot ona reče. Ko se ženska začne odpovedovati ideji, da mora biti stanovanje kot iz škatlice, zadiha vsa družina. Tudi ona in tudi njen mož.

/ .. /

Ali lahko primerjate med seboj Slovenke, Italijanke in Zamejke?

To niso dobre primerjave. Tipična Italijanka ali Slovenka ne obstaja. So pa med njimi kulturne razlike, ki jih vidimo v navadah. Slovenke so tako veliko bolj storilnostno usmerjene, delovne in zahtevne do sebe kot pa Italijanke mojega okolja. Med njimi opažam manjšo zahtevnost do sebe, več si tudi privoščijo.

/ … /

Lahko z malimi koraki dosežemo ravno tako visoke cilje?

Življenje ni osvajanje vrhov, kjer zasadimo svojo zastavo. To je le naš vojaško tekmovalni sistem razmišljanja. Življenje je potovanje skozi različne dežele. To so pokrajine duha ali življenjska obdobja, ki ima vsaka svoje zanimivosti lepote in težave. To je ustvarjalen proces, ne pa proces trpljenja.

/ .. /

Rojeni ste v družini znanih staršev, pesnice in pisateljice Zore Tavčar ter akademika in pisatelja Alojza Rebule. Se čutite včasih, da ste v njuni senci? Vam je naporno, ko vas primerjajo s starši? Verjetno je eno najpogostejših vprašanj, ali ste v sorodu s pisateljem Rebulo?

To me nikakor ne moti, saj je dejstvo. Dejstvo je, da so moji starši, da sem jim podobna in da so globoko vplivali name. Dejstvo nas ne more motiti. Dejstvo je preprosta resnica. Lahko sem hvaležna za vse, kar sem od staršev dobila. Hvaležnost do njih je pogoj, da lahko ovrednotim samo sebe, to sem spoznala šele z leti. Ne samo staršem, tudi svoji družini in mnogim ljudem sem hvaležna. Spisek bi lahko bil neskončno dolg.

Več: Blog Tino Mamić

1 komentar

  1. Moj poklon, plodni ustvarjalki, kot je gospa ALENKA, je

    izobražena, prodornih misli, kot oče, povrhu še mama treh otrok ,

    tu je kapital za bodočnost !

    Slovenka leta je pa postala prepotentna deklina, brez otiplivega

    dela in zaslug, s pasjo vprego !

Comments are closed.