Alenka je dobila konkurenco v prepisovanju na FDV

Avtor: Milena Miklavčič. Minuli teden je minil tudi v znamenju enega najpomembnejših intervjujev, ki razkriva skrajno bedo slovenske univerze, s tem pa tudi bedo, ki so jo dotične privzgajale na stotinam generacij. Maja Jančič Bogataj, Žirovka, drugače pa ustanoviteljica in vodja Inštituta za intelektualno lastnino, je v Delovi prilogi odgovarjala na preprosto vprašanje: Zakaj je mogoče v Sloveniji prepisati tuj magisterij in diplomirati z ukradenim besedilom pa zato nič odgovarjati? Uvodoma navrže zgovoren primer neke študentke, ki je na googlu iskala elektronsko kopijo magisterija, ker je potrebovala podatke za življenjepis. In kaj se pri tem zgodi? Ne boste verjeli !Poleg njenega dela ji je iskalnik predlagal še diplomsko nalogo s podobnim naslovom. Ko je odprla je datoteko z neznano diplomo, je ostrmela. Nekdo si je drznil prepisati velik del njenega magisterija, a je obenem ni niti enkrat samkrat citiral ali omenil v bibliografiji.

Pa to, kar je odkrila še ni bilo najhujše. Tisto, ob čemer se normalni ljudje zgrozijo, osupnejo, onemijo in ostanejo brez diha, je šele sledilo: pritožila se je fakulteti in jih opozorila na plagiat, in kaj so ji tam odgovorili? Da nimajo pravilnika, po katerem bi obravnavali njen primer, zato so ji svetovali, naj kršitelja toži. Odgovor, ki bi moral iti v anale zbirke ”vici stoletja”!

Kako si navadni državljani, tista peščica namreč, ki nam še ni vseeno, lahko razlagamo njihov odgovor? Ja, seveda, na povsem barbarski način: fakulteti je bilo to, da je nekdo prepisoval, očitno, nekaj povsem vsakdanjega. A pazite! Treba je vedeti, da v tem primeru prepisovanje pomeni krasti intelektualno lastnino nekoga drugega! Povsem enako, kot če bi ukradli nekomu avto, denar, dragocenosti. Če slovenske fakultete nimajo v svoj sistem vgrajenega čipa, da je prepisovanje kraja, potem to- po moji kmečki pameti – pomeni, da podpirajo krajo. Skratka, v primeru, ki ga opisuje Maja Jančič Bogataj, celo mentor prepisane diplome ni hotel prevzel objektivne odgovornosti, in tako je plagiator – tako se je bralo – lahko obdržal diplomo.

Ta primer ni osamljen, je v članku, ki ga je podpisal Lenart J. Kučić, poudarjala Maja Bogataj Jančič, ki tudi trdi, da za plagiate niso krivi samo prepisovalci. Velik del odgovornosti bi morali prevzeti tudi njihovi mentorji in akademske ustanove, ki plagiatorstva niso prepovedale in kaznovale.

Povejte mi, zakaj me čisto nič ne čudi, da tega niso storili? S tako opevano srčno kulturo, pokončnostjo in z zvestobo moralnim vrednotam, po čemer smo Slovenci sloveli še pred drugo svetovno vojno, si danes nimamo več kaj početi. Ker je, eno in drugo, počasi a zanesljivo izginjalo iz naših src. Postali smo nekaj povsem drugega, nekakšni moralni zombiji, ki bolj kot poštenost, trdo delo, odpovedovanje, žrtvovanje za doseganje ciljev… cenimo prevarante, barabe, lopovščine, nakladače in prepisovalce diplom. Le nekaj desetletij je bilo potrebnih, da smo se naučili, da se lažje in prav udobno živi brez dela, s prevarami in s krajami.

Naučili pa smo se tudi, da če niso dober za drugo, pojdi pa v politiko. Zato so danes le redki, ki se še razburjajo zaradi tistih, pri koritu. Ker so nas počasi a sigurno prepričali, da tam drugačni ne morejo biti. Pa še kritiki hitro utihnejo, ko dobijo vrženo predse kakšno kost, na kateri je še toliko mesa, da za nekaj časa zaprejo usta. Mediji niso niti trznili z očesom, ko so med kvalifikacijsko nogometno tekmo med Slovenijo in Islandijo na istem mestu sedeli tako slovenska politična elita, elitni odvetniki, kot domnevni vodja slovenske podružnice balkanskega “narko-kartela”. Pa konec koncev- zakaj tudi bi? Če narod v sebi nima več občutka za moralo, potem je vseeno, kaj se dogaja, itak nam je vse lepo in prav. Da so le vsi lepo oblečeni, nasmejani, počesani in pred tem videni na prvih straneh rumenega abotnega tiska. Tuje banke slovenskim podjetjem odpoklicujejo posojila. In to čez noč. Pa kaj potem, če to počnejo?! Saj imamo sanjsko vlado, ki je obljubila, da bo naredila vse, da se bo ponovno cedilo med in mleko. Te dni se mnogi sprašujejo, bo (pre)zadolžena Alpina našla skandinavskega ali srbskega kupca? Pa komu to mar, saj v tej državi nihče več ne ve, kdo pije in kdo plača. V zrelem političnem okolju bi se morala, denimo, slovenska premierka že samo zaradi suma plagiatorstva sama odreči mandatarstvu. Pa komu to mar, saj dan za dnem na tv ekranih videvamo kljukce, ki imajo prav toliko ali še več masla na glavi, pa nam vseeno poskušajo vladati.

Mit o pridnih in delovnih Slovencih, je, žal,mit, ki so ga ustvarili predniki- ne mi. Če se primerjamo z razvitimi državami Evrope, je naša storilnost globoko podpovprečna, da o dodani vrednosti ne govorimo. Živimo v nekem lažnem, zmotnem prepričanju o svoji lastni veličini in mogočnosti. Suženjsko izkoriščanje delavcev, razbohotena javna uprava, slab izkoristek delovnega časa, zastarele tehnologije, dinozaverski sindikati … vse to nas potiska v revščino, obenem pa vse bolj postajamo periferija Evrope, nekakšno smetišče nekdanjih socialističnih držav. Zakaj? Tudi zato, ker naše glave, žal, še zmeraj živijo v samoupravnem socializmu.

Ko bi imeli to možnost, da bi zavrteli čas nazaj za 300 let, ko so se dvignili tolminski puntarji, in bi imeli Slovenci to sanjsko srečo, da bi danes prisegali na enake moralne vrednote kot uporniški predniki, potem bi bilo vse drugače. Slovenci bi se dvignili proti tistim, ki pred našimi očmi dan za dnem teptajo moralo, srčno kulturo,poštenje in izrečeno besedo. Nagnali bi v dir vse, ki nam mečejo pesek v oči, sadijo rožice in nam perejo možgane.

Dolgo je že od tega, ko sem prvič slišala, da bi bilo v naši državi vse drugače, če bi lahko zamenjali ljudstvo. Besede so se mi takrat zdele groteskne in neprimerne. Danes pa, če trezno premislim, bi bil to edini možni ukrep, da zlezemo na zeleno vejo. Kajti- roko na srce- niso toliko krivi tisti, ki nas vlečejo za nos, kot smo krivi mi, ki jim to dovoljujemo.

P.S.

Še tole: nikar se preveč ne raznežite, ko vam bodo danes, v ponedeljek, 25. marca, govorili, kako lep praznik je materinski dan. In kako lepo je, ker ste lahko mama. Raje kot sladke besede, od tistih, ki se bodo cedili pred vami, zahtevajte malo več spoštovanja in za kanček več priložnosti za spodobno življenje.

Vir: Zarečeno