Brezplačne vožnje po železni cesti z Alenko Bratušek

27 km železne ceste v deželi z železno zaveso v glavah

Tako se začne prešerna Prešernova pesem Od železne ceste, s katero je leta 1845 v Kmetijskih in rokodelskih novicah pesnik napovedoval skorajšnji dan, ko bo v Ljubljano prisopihal prvi hlapon. Ni ga učakal. Umrl je v Kranju 8. februarja 1849, vlak pa je v Ljubljano pripeljal dobrih sedem mesecev kasneje, 16. septembra 1849. V središče Kranjske je pripeljal za tiste čase udoben vlak po varni in trdni železni cesti. Prešernovi sodobniki so se od tedaj dalje lahko vozili po slovenskih deželah in celotni monarhiji. Gradnja Južne železnice je za tiste čase, tedanjo tehniko in tehnologijo tekla osupljivo hitro. 577 km dvotirne proge so začeli načrtovati leta 1837 in prvi vlak je pripeljal v Trst 1857. leta.

27 km železne ceste v deželi z železno zaveso v glavah

Se je v stosedemdesetih letih kaj spremenilo? Veliko, zelo veliko, marsikaj na slabše. Prešeren je spremljal gradnjo odsekov od Dunaja do Gradca in Celja, zato je avstrijski oblasti lahko zaupal in verjel, da bo celotna železnica zgrajena po časovnem načrtu. Takega upanja pri gradnjah slovenskih prometnih povezav danes nihče izmed nas ne more imeti. Naša sedanja oblast namreč sploh ne ve, kaj je to časovni načrt. Projekt 2TDK kot tudi projekti posodabljanja železnic, tistih iz Prešernovih časov, so sanjske bukve in vodniki v El Dorado za najbolj naše gradbince.

Na spletni strani 2TDK je zapisana Pravljica o jari kači in steklem polžu, ki se začne z letom 1996. Prešernovo življenje je ugasnilo sedem mesecev pred dokončanjem železne ceste do Ljubljane. Kolikokrat po sedem mesecev bo moralo preteči, da bodo drugi tir sploh začeli graditi. In kolikokrat po sedem let bo preteklo, da bo zgrajen! Le koliko časa bi danes gradili samo borovniški viadukt, tehnično čudo na Južni železnici, ki je je bil porušen med drugo svetovno vojno? Koliko ponovljenih razpisov bi bilo potrebnih, da bi posel zanj dobil pravi izmed njih. Koliko koruptivnega denarja bi se pretočilo v prave žepe!

Neskončne ure vožnje brez plačila

Zgodovina iz časa »k. und k.« Franca Jožefa in pred njim kanclerja Metternicha molči o brezplačnih vožnjah z vlaki kot tudi s poštnimi kočijami. Prešeren se na Dunaj ni peljal s kočijo, ampak je pešačil in tudi Cankarjev hlapec Jernej ni imel denarja ne za kočijo ne za vlak. Tako je je pač bilo v okrutni monarhiji in ječi narodov. V sodobni Sloveniji je vse drugače. V najbolj prijazni državi do upokojencev, borcev – veteranov, invalidov in športnikov za leto Gospodovo 2020 obljubljajo brezplačne vožnje. Čudovito darilo, ki pa ima eno nadvse usodno napako. Skupinam državljanov, ki jim je darilo namenjeno, je to nedosegljivo, ker je javni potniški promet sesut, železnica muzej »in situ«, magistralne in regionalne ceste so uničene in avtobusnim prevoznikom je glavna skrb mastiti se z državnimi subvencijami. Tako avtobusi kot vlaki vozijo poredko in vozni redi so neusklajeni.

Dragi upravičenci do brezplačne vožnje, tu je nekaj napotkov za popotovanja s Slovenskimi železnicam, ki jih zaenkrat še plačujemo brez izjem:

  • Koper-Murska Sobota, trije vlaki dnevno, sedem ur vožnje, 22,34 €
  • Nova Gorica-Novo mesto, osem vlakov dnevno, pet ur in pol vožnje, 13,99 €
  • Jesenice-Šentilj, šest vlakov dnevno, pet ur in pol vožnje, 13,99 €
  • Maribor-Trst, dva vlaka dnevno, sedem ur vožnje, 20,60 €

Po stosedemdesetih letih ni neposredne zveze med Dunajem in Trstom, samo od Maribora do Trsta je treba prestopiti dvakrat!

SZ z enosmerno železniško vozovnico spremenile demografsko sliko Slovenije

Slovenske železnice se kljub njihovi okostenelosti in životarjenju lahko pohvalijo z uspehi in dejavno vlogo pri spreminjanju Slovenije in Evrope. V poplavi človekoljubja so že leta 2015 vozile brezplačno od hrvaške do avstrijske meje, hitro in brez prestopanja. Po vsej verjetnosti imajo zasluge tudi pri spremembah demografskih podatkov. Statistični urad Slovenije je pravkar objavil, da je v Sloveniji po stošestdesetih letih delež moških večji od deleža žensk. Je ob tem kdo pomislil na to, da so številni moški pripotovali v Slovenijo z enosmerno železniško vozovnico?

Ministrica Bratušek z bliskovito vožnjo od Ljubljane do Maribora

Ob prvem prgišču peska, ki ga je vrgla ministrica za infrastrukturo v naše oči, smo bili deležni obljube: iz Ljubljane v Maribor v 90 minutah. Gospa Alenka Bratušek, s kako neambicioznim ciljem zganjate populizem in farbate volivce! Kar 90 minut, to je uro in pol, naj bi trajala bliskovita vožnja s potovalno hitrostjo okoli 100 km/uro med našima najpomembnejšima mestoma v 21. stoletju. Neverjetno!

Tudi v naslednjih letih bo od maja do novembra med Jesenicami in Novo Gorico vozil muzejski vlak, ki ga bo vlekel hlapon. Na vseh drugih progah pa bodo sleherni dan, če ne bo zapor zaradi iztirjenj vlakov, vozili muzejski ali skoraj muzejski vlaki s starimi dizelskimi ali električnimi lokomotivami. Pa srečno vožnjo s Slovenskimi železnicami, ki z ozirom na čas potovanja našo malo Slovenijo navidezno delajo pet do desetkrat večjo kot je ta v resnici!

Naj za konec ne bo odveč še ena od kitic iz pesmi Od železne ceste, ki je vizionarsko napovedala današnje stanje na Ministrstvu za infrastrukturo:

“Jaz pa hlače bom nosila,
gospodar bom čez mošnjó;
bom vabila na kosila,
kogar meni bo ljubó.”