Al’ si Cerar, Al Capone?

capone»Nikoli nisem rekel, da so vsi policisti in kriminalisti v našem mestu pokvarjeni,« se je branil Al Capone. »Rekel sem naslednje: noben policist in kriminalist ni zavrnil podkupnine, če sem mu jo ponudil.« Dlakocepljenje, se bo morda kdo obregnil, rezultat je v vsakem primeru enak: korupcija, kamorkoli se ozreš. Pa ni tako: če se meni zdi vse pokvarjeno, ker pač prihajam iz takega okolja ali sem nagnjen k pavšalnemu posploševanju, to še ne pomeni, da je dejansko tako. Posploševanje (1) je krivično do poštenih in (2) daje potuho pokvarjenim. Prepričan sem, da se tako v Chicagu kot v Sloveniji najde politik, uradnik ali sodnik, ki ne vzame podkupnine. Vem, kako rušilno za posameznika in skupnost je razmišljanje, češ »vsi tako delajo, bom pa še jaz.«

Minister Mramor, ki si je kot dekan izplačeval denar, ki mu ni pripadal (po domače, okoriščal se je), je izjavil, da bo vrnil denar (ki mu ne pripada). Kaj neki je mislil, da bo s tem dosegel?! Če potem, ko te odkrijejo, vrneš nekaj, kar ni tvoje, še nisi dokazal nedolžnosti ali poštenja! Nekaj dni pozneje je ponudil odstop (čeprav meni, da ni ravnal narobe, ko si je kot dekan izplačeval denar za delo, ki ga opravlja dežurno intervencijsko osebje). Njegov predstojnik Miro Cerar je odstop zavrnil. Strinja se z Mramorjem, da ni nič narobe, če takrat, ko si na oblasti, predpise izvajaš tako, kot je tebi v korist.

Med ljudmi, kjer nekaj veljata logika in poštenje, je možen samo en razplet: odstop predsednika vlade in vseh njegovih sodelavcev.

Ko od daleč opazujem to dogajanje, me preveva globoka žalost. Nisem jezen. Nisem presenečen. Ne zgražam se nad nemoralnostjo vpletenih. No, poleg žalosti občutim tudi nekaj odpora do tistih, ki na veliko moralizirajo in se naslajajo nad cerarjevo, pardon, cesarjevo nagoto. Kdor tako moralizira in kritizira, spregleda pomembno dejstvo: Je suis Cerar. Ne morem udrihati po svoji vladi in po svoji državi, ne da bi zadel tudi sebe. Če protijanševska in proticerkvena elita s Slovenijo ravna kot svinja z mehom, še ne pomeni, da se moram tudi jaz znesti nad ubožico.

Žalosten sem, ker je z obrambo Mramorja predsednik vlade nam vsem dal vedeti, da je normalno, da človek na javni funkciji ali v ustanovi, ki živi od državnega denarja, najprej poskrbi zase. To je dvakrat narobe. Prvič zato, ker ni res. Obstajajo tudi Slovenci, profesorji in dekani, uradniki in še kdo, ki se ne okoristijo. Če je predsednik vlade črnogled (»Vsi so pokvarjeni«), če ne pozna poštenih ljudi ali jih ne more pridobiti za delo v svoji vladi, to še ne pomeni, da jih ni. Logika narekuje drugačen zaključek. Drugič je njegovo ravnanje napačno iz naslednjega razloga: Tudi če bi bili dejansko pokvarjeni prav vsi, ki so zmožni opravljati odgovorne naloge v Slovenji, ni primerno, da predsednik vlade domači in tuji javnosti naše umazano perilo prodaja kot čisto. Njegovo delo je, da ga opere. Ali pa naj to nalogo prepusti drugemu.

Predsednik vlade bi se lahko kaj naučil od Al Caponeja in rekel: drži, našli smo ministra, ki je v preteklosti jemal, kar mu ni pripadalo. Ne le enega, deset smo jih našli! Ampak to nikakor ne pomeni, da so čisto vsi ministri ali kar vsi Slovenci pokvarjeni. Tiste, ki so se v preteklosti okoriščali, smo odslovili. Kdor je kdaj goljufal in se okoriščal, ne more opravljati odgovorne funkcije. Poiskali bomo ljudi, ki so vredni zaupanja.

Država potrebuje ministre, ki jim ljudje zaupajo. Zaupali jim bodo, če bodo videli, da prekršku sledi kazen. Ne le v primeru ubogega voznika, ki je vozil 7 km/h preko omejitve, ampak tudi in predvsem, ko gre za ministra. Ministri in zaposleni v javni upravi imajo pravico, da jih ljudje spoštujejo. Pravico imajo do tega, da rečejo: »V mojem ministrstvu se ljudje ne okoriščajo. Dokaz: Tisti ki se je okoristil, ne dela več pri nas.«

Razumen predsednik vlade, razumen minister in razumno ljudstvo to razumejo. Oditi mora. Ne zato, ker je slabši od drugih, ampak zato, ker spodkopava zaupanje v sistem. Tak sistem ne more preživeti in se še manj razvijati. Najsi bo Nobelov nagrajenec in največji strokovnjak pod soncem, ne uživa več zaupanja ljudi. Kdo mu bo zaupal, da bo upravljal z njegovim premoženjem? Koliko podrejenih bo v njem našlo potuho, da bodo tudi sami enako (pokvarjeno) ravnali?

Razumen predsednik vlade, razumen minister in razumno ljudstvo vedo, kaj je prav. Kaj smemo na podlagi opisanega dogajanja sklepati o razumnosti volivcev, ministra in predsednika vlade v Sloveniji?

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.