Aktualnost škofa Rožmana

34
Škof Rožman s papežem Pijem XII. 30. decembra 1950

Vrača se domov pastir tiste generacije slovenskih duš, ki je dala daleč največ junaških pričevalcev za vero v zgodovini našega naroda. Vrača se na 13. dan v mesecu: na dan, ki je posvečen Rožmanu tako dragim Marijinim sporočilom in naročilom iz Fatime, v katerih je bilo napovedano mučeniško trpljenje pod komunizmom in pod ostalimi iz njega izvirajočimi totalitarizmi. Vrača se škof, ki je dal ton duhovnosti bl. Alojzija Grozdeta, ki je prav v risu fatimskih sporočil (in najbrž prav zaradi njih) pretrpel svoje mučeništvo. Vrača se velikan vere, ki je vse svoje medvojne upe polagal v izpolnjevanje temeljnega fatimskega naročila – posvetitev naroda Brezmadežnemu  Marijinemu Srcu, ki jo je organiziral in opravil pred natanko 70. leti –  in v spreobračajočo moč te pobožnosti. Ni doživel njenih sadov – Savel se ni spreobrnil v Pavla, komunisti se niso vrnili v naročje katoliške vere -, pa ta slovenski Job ni izgubil vere, vztrajal je do konca, prepričan, da bo zaupanje, s katerim se je verno slovensko ljudstvo brezpogojno in proti upanju predalo Marijinim obljubam prej ali slej obrodilo svoj težko pričakovani sad. Veliko nas vidi ta sad v osvoboditvi slovenskega naroda izpod komunističnega jarma leta 1991. A obenem je danes  vsakomur , ki hoče videti, jasno, da je bil ta sad nezrel, ta osvoboditev nepopolna. Upamo in verjamemo, da bo pogreb škofa Rožmana v domači zemlji, podobno kot Evharistični kongres in Grozdetova beatifikacija, eden tistih dogodkov, ki sprošča kapital milosti, nabran v mučeniški krvi in trpljenju naših ljudi pod komunizmom.  

Zanimivo branje iz leta 1936          

Naj ob tem dogodku omenim še zanimivo branje, ki sem ga bil nedavno deležen v zadnji številki revije Zaveza in se mi zdi pomembno za boljše razumevanje pomena škofa Rožmana za naš čas. Gre za ponatis članka Josipa Šimenca (1888-1965), v katerem ta pronicljivi duhovnik že leta 1936, pod vtisom začetka španske državljanske vojne, preroško napoveduje realno možnost nastopa komunistične revolucije tudi pri nas. Članek nosi naslov: »Ali pri nas zorimo za španske grozote«. V njem Šimenc prikaže, kako argument, da je slovenski narod globoko katoliški in da zaradi tega ne more priti v njem do komunističnega divjanja, ne drži, saj nazorno pokaže, kako je bila stopnja vernosti na Španskem dosti višja tedaj kot pri nas, pa je tam vseeno napočila revolucija. Iz tega dalje sklepa, da je verjetnost nastopa revolucije pri nas toliko večja in da skoraj meji na gotovost. Šimenc pri tem lepo prikaže, kako je tedaj življenje na Slovenskem bilo le na videz in na zunaj katoliško, v resnici pa je bilo globoko notranje razjedeno s protiversko mislijo. Pri tem se ustavi zlasti pri šolstvu in ugotavlja, da so se celo v slovenskih katoliških vzgojnih zavodih učenci učili iz učbenikov (državnih učbenikov, pač), ki slone na brezbožnih in protikatoliških predpostavkah. Kako naj torej iz takih šol izvirajo iskreno verni rodovi, se sprašuje Šimenc in o takih vzgojnih ustanovah sklene takole: »Recite, kar hočete: ko se bo začelo, se bo izkazalo, da so bile te hiše orožarne za španske manevre.« Imel je očitno prav.

Kaj ima vse to opraviti z Rožmanom?

Tudi Rožman je v istem času zelo jasno uzrl nevarnosti, ki so visele nad slovenskim narodom in to do te mere, da je istega leta izdal navodilo svojim duhovnikom, naj organizirajo po župnijah nekakšno samoobrambno mrežo v primeru, da bi nastopila pri nas revolucija. Zdi se, da ga duhovniki niso vzeli resno, saj če bi taka mreža nastala, bi se dogodki pri nas med vojno drugače zvrstili, ker bi bila revolucija zadušena v kali. Zato je pa Rožman toliko intenzivneje delal na področju formacije mladine, ki ga je kot najpomembnejšega izpostavil tudi Šimenčev članek. Vzpostavil je zlasti Katoliško akcijo, ki naj bi vsaj deloma nadoknadila nazorske in religiozne deficite šolskega sistema. Prizadeval si je reformirati tudi katoliško šolstvo v skladu s pogledi, kakršne je podal Šimenc, saj je Šimenca samega imenoval leta 1938 za vzgojnega vodjo v šentviškem zavodu. A čas ga je prehitel. Revolucija je prišla v trenutku, ko njegovi ukrepi še niso mogli roditi zadostnih rezultatov.

Kaj ima vse to opraviti z nami?

Zdi se, da je čas, v katerem živimo kar podoben onemu iz leta 1936. Tudi pri nas se celo v katoliških šolah učijo iz brezbožnih ali pogosteje kar protiverskih učbenikov, kaj šele drugje. Celotna klima je veliko bolj kot takrat, naravnana proti Cerkvi. Nedavno smo videli, da Slovencev ni težko nahujskati v »vstajniško« razpoloženje. Ne vem, če gre v celoti verjeti oni nedavni novici o ustanavljanju nove OF (v smislu oborožene formacije), a v luči vsega rečenega se mi zdi kar verjetna. Kako pa je z našo Cerkvijo? Ali se zna preroško odzivati na zaostrujoče se razmere, kot se je znal odzivati škof Rožman? Ali vsaj razmišlja kaj  o tem, da bi se izdali kakšni učbeniki, ob katerih bi se formirala mladina v katoliških šolah in bi bili primernejši od državnih? Ali razmišlja o ustanovitvi nečesa, kar bi vsaj nekako spominjalo na Katoliško akcijo, s čemer bi lahko vsaj poskušala zajeziti razkrajajoč vpliv brezboštva v naši družbi? Bojim se, če sodim po Slovenskem pastoralnem načrtu (PIP), da temu ni tako. Vtis imam, da naša krajevna Cerkev ne želi brezbožnega sveta kakorkoli poučiti o resnici, ga odvrniti od zmote, pač pa, da želi le z njim iskati, z njim skupaj iti (PIP, § 54). Upajmo, da ji bo Rožmanov pogreb dal misliti.

Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana

      


34 KOMENTARJI

  1. Krščanska duhovnost, ki temelji na ljubezni do sočloveka in nasploh stvarstva, je tista, ki kaže, kaj moramo storiti posamezniki in skupnost v sebi in do soljudi, da bomo živeli v sožitju in sreči!!!

  2. Življenje v pristni krščanski duhovnosti, preprečuje in odpravlja, sama po sebi, prepire in stranpota in ustvarja skupnost razumevajočih, sodelovalnih ter ustvarjalnih ljudi.

  3. Če je bil Rožman res tak pozitiven lik in ni kolaboriral z nacifašisti, kako potem, da ga vse do njegove smrti leta 1959 papež ni želel sprejeti v zasebno avdienco, čeprav je Rožman stalno prosjačil zanjo?

    Odgovor je na dlani: v Vatikanu so se zavedali, da je Rožman dokazano močno kontaminiran s kolaboracijo z nacifašisti. Takšnih pa so se v Evropi (in po celem svetu) po maju 1945 izogibali kot najhujših gobavcev!

    • Hej brihta. Na začetku članka so objavili sliko Rožmana in papeža iz leta 1950. Ni zasebna avdienca, a nič ne kaže, da bi se njegova svetost ogibala Rožmana. Vsekakor je vzdušje na objavljeni sliki bolj prešerno kot na slikah z domobranske prisege, ki je slovenskim zagovornikom komunističnega pobijanja in ropanja kronski dokaz kolaboracije škofa.

      • Nekaj takega sem hotel tudi sam napisati, pa ste me prehiteli.

        Ta fotografija s papežem ter škofom Rožmanom je bila pred leti, se mi zdi, uporabljena celo za naslovnico Demokracije. Ampak Slovenčki bodo še naprej trajbali svoje.

    • Eugenio Maria Giuseppe Giovanni Pacelli, kasnejši papež Pij XII, je bil nuncij v Nemčiji, član komisije, ki je sklenila in podpisala konkordat s Hitlerjem. Tudi on je kolaboriral z zavednim katoličanom Hitlerjem, vse ostalo je igra za ljudstvo… Ne glede na to, da je Rožman velikim pomagal, je potem rešil sebe (pardon njegov šofer, duhovnik ni hotel peljati na Koroško), domobranci pa so šli po gobe… Zdaj sicer trdijo, da se mu je v Fatimi kazal nek moder oblaček, ki naj bi bil potrditev njegovega pravilnega ravnanja, ampak verjamem, da mu ni bilo luštno ne živeti ne umreti, če je res verjel v sodbo božjo.

      • Avstrijski malar Hitler je bil toliko katoličan, kolikor sem jaz danes Titov pionirček. Torej NIČ. Bil je krščen, to je pa tudi vse. Po duhovni plati je bil pogan, ki je prisegal na starogermansko mitologijo ter indijsko izročilo (od tod je prinesel arijce ter svastiko), hodil je tudi na posvete z vedeževalko, menda naj bi bila celo nekakšna coprnica. In to naj bi bil zaveden katoličan?
        Sicer pa, kaj bi škof GR sploh lahko naredil? Skupaj z domobranci bi še njega fentali, za razliko od njih po sodni poti, kar bi bilo isto sranje, a drugo pakovanje.

        • To nič ne šteje! Dejstvo je, da je Adolf Hitler do svojega samomora 30. aprila 1945 v bunkerju Kanzleramta-a v Berlinu formalno ostal član RKC. Tej je do konca plačeval tudi t. i. cerkveni davek …

          • Kaj vse boste izvlekli na dan, da ocrnite Cerkev?! Pod Hitlerjem je umrlo tudi veliko katolicanov, ali naj ga potem kljub temu castimo, ker je bil bojda njen clan do konca?
            Nic manj krvolocen ni bil komunizem. Tudi pri nas je vladal in to kar skoraj 60 let (v ilegali pa se dlje). Ti politiki so deloma se vedno aktivni. Jim boste tudi postavili vprasanje, zakaj so bili clani zlocinske organizacije?

          • Dejstva so dejstva. To, kar sem napisal, je navedeno v nemških, britanskih in ameriških virih. Tem pa pač ni mogoče očitati protikatoliške komunistične usmerjenosti.

          • Vse pa res ni dejstvo, ali resnica, kar se nekomu zazdi, pa ceprav je to g. Val.

            Dejstvo je, da davka v tej obliki do tedaj se niso poznali.
            Dejstvo je tudi, da je nacional-socialisticni levicar Hitler 1933 v Nemciji v okviru konkordata z Vatikanom in zaradi dolgov oziroma obljub Cerkvi, kateri je drzava odvzela ogromno nepremicnin, vpeljal cerkveni davek.
            Vpeljal ga pa ni, da bi ga sam vsem drugim v zgled placeval.
            G. Val, ne bodite toliko naivni.
            Pa Hitler je samo plenil, kjer je mogel, ne pa dajal.

            Cerkveni davek je vpeljal predvsem zato, da bi naredil zmedo in bi cimvec ljudi izstopilo iz Cerkve.
            Dejstvo je tudi, da Cerkev takrat ni imela druge alternative ali vsaj boljse ne.
            No ena izmed posledic vpeljave cerkvenega davka je bila pravi cunami izstopov.
            Druga posledica pa ponizanje in razvrednotenje Cerkve pred javnostjo.
            To je bilo za nemsko Cerkev hujse ponizanje, kot poznejsa slovenska “cerkvena kolaboracija” pod Rozmanom in se poznejsi mariborski cerkveni gospodarski polom.

            S tem so nacional-socialisti nadclovesko zrastli, Cerkev pa se je zmanjsala.
            In tako Cerkev so od tedaj lahko lazje komandirali in izkoriscali.
            Tako so nemoteno lahko zaceli s Holokaustom in firerjevo diktaturo.
            Koncno so nacional-socialisti postali tako mocni, da so lahko zaceli drugo svetovno morijo, katere menda celo ljubi Bog ni mogel, ali ni hotel vec prepreciti.

          • Komunajzerji ste prav blesavi s tem podtikanjem nacizma katolištvu.

            Sprijaznite se, da komunizem ni nič boljši od nacizma.

      • Do sredine 1942 so edini Slovenci, ki so pobijali Slovence bili komunisti, ki so pobili zahrbtno 1.500 ljudi, civilov.

        škof Rožman je med vojno rešil cca 1.500 ljudi. Ne glede na politično prepričanje.
        Komunisti niso rešili nobenega. Komunisti so slovenske kmete spravljali v nesrečo ( pokali so iz vasi na okupatorja in potem bežali). Komunisti so ovajali okupatorju zavedne slovence, ki niso hoteli delati za OF.
        Komunsti so imeli zveze pri fašistih in pri nacistih, saj so bili vsi Kameradi, Genoseji.

        Le kako so največji okupatorski zločinci lahko ušli po vojni, partizanom pa je ostalo orožje.

  4. Kopiram komentar iz enega drugega foruma. Zdi se mi pristno:

    Marca leta 1944 je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman poslal uredniku časopisa Slovenski dom pismo. V tem pismu škof Rožman opisuje pogovor med njim in italjanskim generalom Vittoriom Ruggerom, uredniku Mirku Javorniku pa prepušča presojo, če bo (v kolikor) mogel izjavo tega italjanskega generala uporabiti.

    Lj. 7.III.1944

    Gospod šef – urednik!

    Na vaše pismo z dne 6. t.m izjavljam, da nimam nobenega pomisleka, da se besede gen. Ruggera objavijo v obliki, kakor jo navajate. Bilo pa je tako:

    Jeseni 1942 (zdi se mi, da začetkom novembra ali pa koncem oktobra) se je prišel predstavit general Ruggero, komandant divizije alpskih lovcev (Cravatte rosse), ki je prišla tedaj v Ljubljano. Pripovedoval je, kako so preganjali partizane po vsem Balkanu od Albanije čez Črno goro, Hercegovino, Dalmacijo in Bosno in so v tem boju zelo izvežbani. Na to sem pripomnil:”No, potem boste pač tudi v naši pokrajini napravili konec s partizanstvom.”

    Odgovoril je:”Ne, ne bomo!” Na moje začudenje je nadaljeval:”Moji vojaki ne morejo sedaj iti na zimo v gozdove. Vsak ima samo eno odejo s seboj in s tem ne more na prostem prenočevati. Sicer se pa partizanov po gozdovih sploh ne da uničit.”

    Na to sem rekel:”Pričakoval sem, da boste s pomočjo MVCA vendarle upostavili popolno varnost v pokrajini.”

    A on:”Povedal vam bom odkrito, kaj jaz mislim o MVAC. Nisem Slovenec, a tako gledam na Slovence in njihov boj. MVAC nam Italjanom mnogo pomaga (imel sem vtis, da misli reči:”Nas Italjane ščiti.”), a med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.”

    Izjava se mi zdi za nas prav tako porazna kakor za Italjana. Boste pač presodili, v kolikor jo morete uporabiti.

    Pozdrav in blagoslov!

    Gregorij Rožman

    Vittorio Ruggero, italjanski general, v času od 12.7.1942 do 2.9.1943 poveljnik 22. pehotne divizije Cacciatori delle Alpi [Alpskih lovcev]. Divizija je bila v sestavi XI. armadnega korpusa Ljubljana in najprej nameščena v Grosuplju, kasneje pa so jo prestavili v Ljubljano, kjer ji je nato poveljeval Luigi Maggiore Perni.

    *MVAC: Milizia volontaria anticomunista

    • Ta pogovor, dragi J, kaze resnicno dejansko stanje med italjansko okupacijo Slovenije.
      Kar naj ga objavi kdor hoce.
      Kaze razliko med italjanskim in nemskim okupatorjem in dokazuje, da je bil italjanski general, ki se je prisel predstavit skofu, kulturen clovek in se je dalo z njim pogovarjat in pogajat.
      Znano je tudi, da se s partizani ni dalo pogajat.
      Zato je skof lahko tudi tolikokrat posredoval celo za OF udelezence pri Italjanih.
      Ta pogovor je tako realisticen, odkritosrcen in dobrovoljen, da je nasemu skofu lahko samo v cast.
      In kdo je v Sloveniji zacel s tem sovrastvom in umori, da je se normalno ziveci del Slovenije, hoces noces morali ustanoviti MVAC?
      Na zalost so jih Italjani oborozili bolj za parado kot zares s tistimi dolgimi fancoskimi puskami na en patron, ki se niti s ruskimi karabinkami niso mogle meriti.
      MVAC gotovo ni bil okupatorski, ker je moral scititi samega sebe, Slovence pa se Italjane zraven od partizanov?
      Ko so partizani zaceli s genocidnim obleganjem in pobojem na gradu Turjaku in Grcaricah, so bili ze pijani od krvi.
      Partizani so nacrtno sirili to sovrastvo kot svojo hudicevo strategijo.
      Med svojo krvavo komunisticno revolucijo so se izkazali za hujsega okupatorja kot so bili okupatorji sami.
      Skof Rozman pa gotovo ni uganjal nobenega izdajstva, kaj sele revolucije.
      Ves cas je vzorno skrbel vse svoje zaupane mu vernike, vkljucno z partizanskimi garjavimi ovcami.

      • Tisti poboji (Turjak, npr.) tudi niso bili kar tako: k “uspehu” so izdatno pomagali italijanski vojaki s svojimi izstrelki – pač trgovina med partizani in Italijani, ne prva in ne zadnja, a na splošno še vedno zamolčana, kajti kolaborirali so SEVEDA! samo domobranci.

  5. Gospod Kerže, sam bi to razmišljanje, če ne zamerite, zaključil nekoliko drugače. Namreč v smislu izpraševanja vesti. Kot verjetno veste, je veliko katoličanov končalo med “rdečimi srajcami”. Nekateri so bili celo bolj sovražni do razrednih sovražnikov kot pa njihovi ateistični vzorniki. Koliko je dandanes takih katoličanov, ki hodijo v cerkev le še iz navade, ki so dejansko bolj “salonski” in nič kaj duhovno ponotranjeni? To slednje nikakor ne pomeni, da so mehkužni, pač pa da znajo razločevati, kaj je Božje in kaj od satana. In temu primerno tudi ravnati.
    Duha neoboljševizma pa lahko izženemo le s postom in molitvijo (in to takšno z Jezusovo avtoriteto).

  6. PRIJATLI: POGLEJTE SI IMENA SEDANJE SLOVENSKE VLADE, NJIH PARTNERJE, OTROKE ALI PRIJATELJE!

    S L O V E N I J A I M A, E D I N A V E U, N A R K O M A N S K O D I L E R S K O
    V L A D O I Z S R BS K I H K R I M I N A L C E V A L I N J I H P R E D S T A V N I K O V.

  7. PRJATLI:

    Zelimo pokojnemu mirno in blago vrnitev domov in naj mu bo, koncno, dom, domaca gruda.
    Zelimo mu, ceprav post festum, blagega pogleda vesoljnega Boga, na poslednji sodbi.
    Kajti dejstva so naslednja:
    1. Nismo mi, da bi sodili cloveku. Bog izvaja poslednjo sodbo, mi smo samo na kolenih, zaradi svojih grehov, tudi izvornega!
    2. Nismo v stanju popolnoma razumeti norost tistega casa. Spopad civilizacij in propad Evrope. Torej ne sodimo, kar ne razumemo, da ne bomo sojeni in ne razumljeni!
    3. Boli pa in grenkega priokusa pa ostaja:
    3.1 Da je skof Rozman bil pastir 99,5% Slovenskih ovcic! Komunistov je bilo 0,05%!
    Pa je svojo credo popolnoma zavozil>
    3.2 Boli pa in grenkega priokusa pa ostaja:
    Da je poglavar pastirjev usel, prepustil 200.000 ovcic KLANJU IN MESARJENJU! Sam pa izdajalsko usel. Njegovo mesto je bilo ob pobitih v Teharjih, Barbara rovu,……..

    OSEBNO ZELIM SKOFU ROZMANU SPOKOJA IN MILOSTI BOZJE!
    MOJ RAZUM PA SMATRA SKOFA ROZMANA ZA IZDAJALCA! Pustil je ljudi krvaveti.

    • Res, lahko se delamo pametne iz varne razdalje 70 let. Kljub temu me je groza ob branju spominov iz tistih časov. Vendar ne razumem dvojega:
      3.1 – kako naj si razlagam vaš “zavozil”?
      3.2 – tudi če pustimo pri miru vzrok odhoda (ki objektivno ni tak, kakršnega navajate): ali bi v primeru, da bi ostal v Ljubljani, lahko preprečil tisto klanje in mesarjenje? Vem, da niste tako naivni, da bi to verjeli. Glede tega, kje je bilo njegovo mesto, pa ponavljam: res, lahko se delamo pametne iz varne razdalje.

      (Sicer pa bi se vaša “ugotovitev” brez dvoma tudi udejanjila, če bi bil ostal. Toda tudi njegov “beg” je imela UDBA pod kontrolo – domnevam, da ji je bolj ustrezalo, da se ga na tak način znebi, ker bi pred svetom težko opravičila (ali skrila) njegovo likvidacijo.)

      • Znano je, da je bil skof Rozman uradno povabljen kot pogajalec na Korosko. Peljal naj bi ga njegov sofer.
        Koliko je mogel posredovati pri zavezniskih- anglikanskih Anglezih, ki niso bili naklonjeni katolicanom in rimski hierarhiji (spomnimo se kaj so poceli s katoliki v severni Irski), mi ni znano.
        Gotovo je, ce bi nas skof imel smolo in se neumno pregovarjal, bi Anglezi se njega vrniti z domobranci vred nazaj.
        Partizani, podivjani kot so bili, bi ga se pred Teharji z uzitkom kot gresnega kozla, mucili, oslepili in pocasi umorili, kot so malo preje naredili z gimnazijalcev, blazenim Lojzetom Grozdetom.
        No, v tem slucaju, bi slovenska cerkev dobila kompletnega mucenca in prvega svetniskega kandidata in g. Petrovc bi bil zadovoljen.
        Ce bi pa skofu Rozmanu takrat, ko so se ze zaceli transposti in predaja domobrancev partizanom, preprical svojega soferja, da bi ga peljal nazaj, bi ga vsi imeli za norega.
        To bi partizanom se bolj pasalo.
        Takoj bi ga pohopali, in pobesneli kot so bili, ubili kot vrhunskega izdajalca.
        In kaj bi imela Cerkev od tega?
        Svetniski kandidat gotovo ne bi postal.
        Ali bi skofova kri morda oprala kakrsnokoli cekveno, ali domobransko “izdajalsko” krivdo?
        Kje pa!
        Nasi partizanski osvoboditelji, so bili tako podli, pokvarjeni in zlocinski, da bi to samo se bolj podzgalo njihove triumfalisticne popadke.
        Partizanska zmaga nad domobranci, Cerkvijo in celo njihovim in nasim Bogom bi bila kompletna.
        Hvala Bogu, da jim Bog vsaj se tega peklenskega uzitka ni dopustil.

    • Prosim za pojasnilo vaših trditev. Mislite s tem odhod Rožmana iz domovine? To področje je namreč slabo raziskano. Morda v Celovcu ostajajo kakšni zapisi o tem, kaj je Rožman tam počel maja 1945 in zakaj se ni mogel vrniti nazaj.
      Komunistična oblast je kasneje močno pritiskala na Vovka,češ naj Cerkev obsodi Rožmana in se mu na ta način nekako odpove, vendar Vovk tudi za ceno mučenja na udbovskih zaslišanjih sredi noči ni klonil. Ker je poznal resnico. Celo tisto famozno pastirsko pismo, ki naj bi ga podpisal Vovk (pa ga ni) pred leti, ko so ga razkrili v Lovranu, se je izkazalo kot falzifikat, ki ga je nekdo iz Ciril-Metodovega društva hotel spraviti ven s podpisom škofa Vovka, pa ni uspelo.

  8. Ja, zgledujmo se po Rožmanovi strategiji, ker je bila, res, zelo uspešna. Cerkev je speljala, da je oponašala metode boja njenih sovražnikov (in sovražnikov krščanstva) – in potem se čudimo, da je na celi črti izgubila …
    Je naključje, da je Cerkev pod komunizmom obdržala največ vpliva ravno v tistih slovenskih pokrajinah, kamor Rožmanova nadvse daljnovidna taktika ni segla?
    Kar se mene tiče: Tomažič, ne Rožman. Ukmar, ne Rožman. Bohumil Nemec, ne Rožman. Lojze Bratuž, ne Rožman. Vinko Poljanec, ne Rožman.
    In nazadnje: Vovk, ne Rožman, je velika, svetniška figura slovenske cerkve 20. stol.
    In tudi med svetovno vojno imamo tudi med duhovniki toliko izjemnih pozabljenih figur: Eppich, Piščanc, Viktor Kos … in Grozde, seveda.
    Rožman naj počiva v miru v stolnici, od koder je v epohalnih, viharnih časih vodil škofijo po svoji moči. In res, po tolikšnem blatenju in glorifikaciji (obe neprimerni, kot je dobro vedel marsikdo, ki ga je poznal), fa pustimo počivati v miru.

    • Morda v pojasnilo: Rožman po svoji drži nikoli ni bil politik. Pravzaprav je bil v politiko kot tipičen dušni pastir prisiljen. Čeprav globoko pobožen, mu je verjetno še manjkalo tiste trdnosti, ki mu jo sicer pripisujejo neoboljševiki, ko ga v pripovedih slikajo kot inkvizitorja s pištolo v roki. Kdo ve, če je kot koroški Slovenec bežal pred Nemci (podobno kot Ehrlich) in zato prišel v Ljubljano, potem bi rekel, da so te razmere nanj precej grozljivo vplivale. Bil je po svoje razdvojen, skoraj premehak za neko vrgovno avtoriteto, a skrajnež, kolikor vem, ni bil. In ni aktivno sodeloval pri organiziranju vaških straž, pač pa je samo odobril odhod klerikov v te formacije (kot vojaškim kuratom je prepovedal nositi orožje, žal pa nekateri tega niso upoštevali). Imel je preroško vizijo, da bosta nacizem in fašizem v nekaj letih premagana, komunizem pa ne. In v tem je imel prav. Je pa pomenljivo, da sam ni želel zapustiti domovine, vendar je dobil poziv s Koroške. Računal je s tem, da to lahko pomeni stalno begunstvo, čeprav se je želel vrniti čim prej nazaj. Šele po njegovi smrti je ljubljanska (nad)škofija dobila rednega škofa, do tedaj je bil Anton Vovk apostolski administrator ljubljanske škofije.
      Čisto mimogrede: Grozde ni bil duhovnik. Bil je še na začetku poti, ena od opcij je bila tudi vstop v bogoslovje. Tudi politik ni bil. Opozarjal je sicer sošolce pred nevarnostjo širjenja marksizma, ki je deloval kot opij za ljudstvo, a v tem je bl. Grozde videl predvsem duhovno nevarnost.

    • Vsekakor. Težko je pustit pri miru sodbo vrhovnega sodišča. Čeprav razveljavljena, kot da ne pomeni nič. Kot da je po krivici razveljavljena. In na stotine drugih sodb, ki jih je sproducirala revolucionarna oblast, naredila iz naroda masovne luzerje, in zdaj počasi še izginjamo, ekonomsko in demografsko. Res, zgleden uspeh in dediščina revolucionarjev.

  9. “Tudi pri nas se celo v katoliških šolah učijo iz brezbožnih ali pogosteje kar protiverskih učbenikov, kaj šele drugje.”

    V osnovni šoli bi poštevanka s svetniki prav gotovo prinesla povsem novo kvaliteto, na univerzitetni ravni pa bi podobno razprava o prisotnosti Sv. Duha v C*-algebrah prav tako zagotovo poglobila razumevanje.

    Me pa res zanima, kakšne zgodovinske učbenike so brali sodobni integristi, ki bi spet ponavljali stare korake, ki jih nikakor ne vidijo kot napake.

Comments are closed.