Aktualnost papeževe okrožnice

41

laudato si okolje ekologijaPapež Frančišek je s svojo nedavno okrožnico Laudato si svetovno javnost pozval k ohranjanju narave in izrazil potrebo po prerazdelitvi bogastva od premožnih k manj premožnim. Papež odkrito pove, da je okrožnica odprta za razpravo o vprašanjih, ki jih izpostavlja. Okrožnica je pomembna, ker papež nastopa s funkcije moralne avtoritete vsem kristjanom. Njegova beseda ima vzgojno moč, je pa vprašanje, do kolikšne mere se lahko ta moč prelije v moč arbitrarnega poseganja oblasti v razvojni tok prevladujoče zahodne civilizacije, ki jo papež neformalno predstavlja. Okrožnica bo do neke mere gotovo spodbudila sentimente po socialističnih težnjah in arbitrarni samovladi državne birokracije nad ustvarjanjem in močjo razuma, ki je po družbenem nauku cerkve naše osrednje orodje za uspešno sobivanje človeka z naravo. Kolega Samuel Gregg z inštituta Acton je okrožnico poimenoval kot dobronamerno, a v smislu ekonomskih učinkov šibko in pomanjkljivo.

Vsi viri v naravi so omejeni. To je ena izmed osrednjih predpostavk svobodne ekonomske misli. Neomejenost virov in iz nje izvirajoča usmerjenost k trošenju je predpostavka socialistov in ne zagovornikov svobodnega gospodarjenja. Le pogledati je treba uničenje naravne krajine v socialističnih in komunističnih družbenih ureditvah. V socializmu narava ni ekonomska kategorija temveč pravica vseh, v svobodni in na subsidiarnosti zgrajeni družbi pa je narava v precej večji meri ekonomska kategorija, ki podlega zakonom redkosti in je z njo treba gospodarno ravnati. Papež Frančišek ni ekonomski teoretik in ne more poznati koncepta tragedije skupne lastnine in obubožanja narave, ki je rezultat nebrzdane rabe naravnih danosti zaradi odsotnosti jasno opredeljenih lastninskih razmerij do upravljanja z naravnimi danostmi. Lastninske pravice so temelj svobodne družbe in o pomenu lastninskih pravic za izvajanje družbenega nauka cerkve so pisali že mnogi papeži v svojih okrožnicah. Družbeni nauk cerkve poudarja pomen lastninskih pravic in je skladen s svobodno družbo.

Papež Frančišek je odkrit zagovornik revnih slojev prebivalstva. Opozarjanje na pojav revščine je venomer dobrodošlo in je na nek način poslanstvo papeža Frančiška, ki ga izkazuje že z izbiro imena. Vendar recept, ki ga papež ponuja za znižanje revščine v svetu, se je, ne le v njegovi rodni Argentini, pokazal kot ekonomsko zgrešen. Papež na precej odkrit način predlaga odrekanje razvitega sveta in prerazdelitev dohodka od razvitega dela civilizacije k nerazvitemu. S tem nekako zaobide načelo subsidiarnosti, ki narekuje humanitarnost do obubožanih na način zagotavljanja njihovega dostojanstva. Le-to pa je moč doseči z izobraževanjem in z učenjem samostojnega preživetja. Branje okrožnice nagovarja k zmernemu trošenju in k brzdanju potrošniškega pohlepa. Nagovarjanje k zmernosti pri trošenju pomeni nagovarjanje k varčevanju, kar je z vidika ekonomskega razvoja pozitivno in spodbudno, saj varčevanje omogoča akumulacijo kapitala in dvig stopnje nevidnega kapitala v družbi. S tem se bistveno izboljša vzdržnost gospodarskega razvoja in se od kratkoročnih tendenc po trošenju premaknemo k dolgoročnim nagnjenjem k varčevanju. Na pomenu varčevanja za gospodarski razvoj je zgrajena klasična ekonomska misel.

Papež predlaga svetovno oblast, ki bi naj izvedla ukrepe za znižanje bremen na okolje in izenačevanje dohodka med razvitimi in nerazvitimi. Ukrep je nekako v navskrižju s papeževim zavzemanjem za krepitev tehnološkega razvoja, ki mu namenja precej prostora in vanj polaga precej upanja za rešitev okoljskih vprašanj in odpravo revščine. Z napredkom se ukvarja ekonomska teorija endogene gospodarske rasti. Napredek je odvisen od mnogih dejavnikov, predvsem pa od institucionalnega okvirja zaščite lastninskih pravic, moralnih vrednot ljudi, njihovih zmožnosti ustvarjanja in od svobode, ki so je deležni pri ustvarjanju. Nerazvitost je le posledica izostanka večine izmed teh dejavnikov in te ni moč uvoziti in prenesti od razvitih k nerazvitim narodom. Prikrita past je v tem, da bi zaviranje razvoja razvitih prineslo največje stroške ravno za nerazvite. Zdravila proti nalezljivim boleznim, čistilne naprave, komunalna infrastruktura, izobraževanje, večanje zalog pitne vode, skrb za podtalnico, namakalni sistemi, učinkovita raba energije, poceni dostopnost energetskih virov, sistemi odvodnjavanja, dostopnost informacij in podobni tehnološki dosežki so plod preteklih vlaganj razvitih narodov in nerazviti so neto prejemniki teh tehnologij. Preusmerjanje ustvarjenega bogastva od premožnih k manj premožnim bi pomenilo močan arbitraren poseg v tehnološko-razvojna razmerja, ki so se med narodi vzpostavila. Močno bi zastal razvoj tako pri razvitih kot pri manj razvitih, ki bi to lahko razumeli kot svojo človekovo pravico.

Iz okrožnice veje duh po dialogu in iskanju skupnih rešitev, vendar papež spregleda, da je tak duh moč najbolj kakovostno in plemenito negovati ravno ob izostanku centralnih oblasti in arbitrarnosti posvetne avtoritete. Adam Smith je v svoji teoriji moralnih sentimentov lepo opisal naravo človekovega delovanja. Sočutje do sočloveka je vsem ljudem dano z rojstvom in sočutje med ljudmi je v precej boljši negi ob spoštovanju subsidiarnosti, ki je temeljno krščansko načelo. Ob prisili in arbitrarnosti sočutje izgine. Arbitrarna posvetna avtoriteta lahko ta človeku prirojeni dar pohabi. Stopnja uničenja naravne krajine in brezbrižnost do sočloveka danes na Kitajskem sta bolj kot s tehnološkim razvojem zahodne civilizacije in s standardom življenja na zahodu povezana z njihovo lastno kulturo in moralnimi normami, predvsem pa sta doti kitajskega socializma, ki temelji na neomejenosti moči, virov in popolnem nadzoru tudi nad naravo. Arbitrarnost moči mora biti omejena z močjo morale in z moralno avtoriteto. V hipu ko moralna avtoriteta popusti pred nadvlado arbitrarnosti, si v naslednjem hipu niti moralne avtoritete ne bo zmožna več priboriti nazaj. Kdor se prepusti arbitrarnosti bo slej ko prej ostal tudi brez moralnosti. Popuščanje pred zunanjimi vplivi interesnih skupin zagovornikov centralne moči in socialističnih teženj lahko papeža Frančiška zavede v popuščanje pri temeljnih moralnih načelih, na katerih je Cerkev utemeljena.

Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.

41 KOMENTARJI

  1. Piscu članka priporočam, da bi bolje prebral LAUDATO SI’, po možnosti v izvirniku
    In tudi, da bi svojo strokovno zasvojenost prilagoidil sv. Pismu.

    To kar sicer izgledajo dandanes napotki posvetni stroki, je dejansko bistvo vere, zato Frančišek navaja:
    214. Politiki in različnim združenjem pristaja prizadevanje za zavedanje ljudi. Tudi Cerkvi. Vsa krščanska občestva imajo važno vlogo v tej vzgoji, ki jo morajo izpolniti. Pričakujem, da se tudi v naših semeniščih in verskih vzgojnih hišah, vzgaja za resno odgovornost.( A la política y a las diversas asociaciones les compete un esfuerzo de concientización de la población. También a la Iglesia. Todas las comu¬nidades cristianas tienen un rol importante que cumplir en esta educación. Espero también que en nuestros seminarios y casas religiosas de for¬mación se eduque para una austeridad responsa¬ble,) (St.163. Od.214)

    Spreobrnenje je tako kakor v sv. Pismu jedro pisanja, samo, da je tu predvsem v vidiku življenja na zemlji, toraj za preživetje, ker je okrožnica namenjena vsem ljudem dobre volje, čeprav je povsem povezano z bistvom našega Ustvarjenja. To povezanost večkrat omenja po odstavkih.

  2. “Papež predlaga svetovno oblast, ki bi naj izvedla ukrepe za znižanje bremen na okolje …”


    Nisem zasledil, da bi papež kaj takega predlagal. To je pravzaprav obtožba papeža, da je socialist. Ker če to ni res, je cel gornji članek precej čuden.

    Osebna svoboda je v sami osnovi krščanstva, zato mu je socializem nasproten. Ni pa preveč čislano posedovanje velikega bogastva. Kapital v svojem pohlepu po še več spet rad zasužnjuje.

    Liberalci bi lahko malo pomedli pred svojim pragom in raziskali odklone kapitala, kot so: ustvarjanje potreb, kjer jih prvotno ni, okupiranje človekovega časa in misli, da mu potem zmanjka za odnose, itd.

    • … That is why the time has come to accept decreased growth in some parts of the world, in order to provide resources for other places to experience healthy growth… To manage the global economy; to revive economies hit by the crisis; to avoid any deterioration of the present crisis and the greater imbalances that would result; to bring about integral and timely disarmament, food security and peace; to guarantee the protection of the environment and to regulate migration: for all this, there is urgent need of a true world political authority… To so le delni citati iz Laudato si o ekonomiji… Angleška verzija z uradnih spletnih strani Svetega sedeža.

      • Iz Cerkve v različnih kontekstih prihaja neka potreba po “svetovni oblasti”, nekih super “oboroženih silah” in morda še kje. Tega nikakor ne razumem. Je to morda zgolj neki poskus se “iti politike”, ki je Cerkev očitno ne zmore. Po fašizmu, nacizmu in komunizmu, v Cerkvi prihaja do politične zmede?! Vse kaže, da Cerkev nima kakšnega dobrega odgovora na vse te pojave v družbi in se ji “politično blede”?!
        Temu ne bi rekel socializem v Cerkvi ali da bi papež bil socialist.

      • “there is urgent need of a true world political authority”

        Tale stavek je pa tudi meni precej čuden. Z malo brskanja po internetu, je videti, da je to frazo omenjal že papež Benedikt in Janez XXIII (http://w2.vatican.va/content/benedict-xvi/en/encyclicals/documents/hf_ben-xvi_enc_20090629_caritas-in-veritate.html). Bi bilo zanimivo slišati kakšno pojasnilo.

        Ostalo se mi ne zdi sporno.

        Kljub vsemu morajo liberalci tudi malo razčisti svoje pojme, kot sem omenjal že zgoraj.

        • Centralno plansko telo (oblast, država) bo rešila svet. Kako prav je imel Dostojevski v Bratih Karamazovih, ko je govoril, da bo prišel v Kristusovih oblačilih na svet sam Satan, Antikrist, ki bo s hudičevim orodjem reševal človeka oz. človeštvo (bolje rečeno svojo ideologijo o človeštvu), mu dajal Varnost in Zaščito.

          Ali imaš kak link do okrožnice v SLO, angl, nem ali ita jeziku?

          Prav se mi zdi, da je papež občutljiv do revščine. Pričakujem pa, da je trezen in razumen. Za razliko od socialistov in komunistov in fašistov izpred 100 let, danes lahko vidimo posledice tega zla civilizacije, ki je jahal in še jaha množice, kot čarovnica metlo, na občutkih, na slepim in praznovernem razumu in na socialnosti, pravičnosti, sočutju.

      • .. “there is urgent need of a true world political authority” …
        ——————
        Kot razumem papež govori o tem, da potrebujemo nujno urgentno ukrepanje.
        Kot da gre za čedalje večjo hitrost, s katero človeštvo drvi v propad. Bolj kot se poveličuje družbeni produkt in gospodarsko rast, bolj smo oddaljeni od rešitev, ker le-ta povzroča tekmovanje kdo bo hitrejši in kdo bo pobiral smetano.
        Sploh zahodna kultura, ki s tem okužuje še preostali nerazviti svet.
        Preobrazba – ljudje živimo v iluziji, ker smo tako vzgojeni in nimamo stika z realnostjo.
        Papež poudarja da je sedaj čas ko je pomemben prav vsak, zakaj ???

      • Dobro bi bilo, da bi te odstavke označili z stranjo in odstavku v besedilu, ker vsaka prevedena beseda iz enega jezuka v drugega se lahko pojmuje na več načinov. Okrožnica je bila pisana v Španščini in ne smete pozabiti, da je mnogo škofij iz združenih držav, ki so delničarji petrolejskih podjetij, nesprotovalo okrožnici, lahko tudi vplivali v prevodu na svoj način. Jaz sem okrožnico prebral v izvirniku isti dan, ko je bila objavljena, seveda nisem strokovnjak za »finance«, temveč za toplodejavne načine in odkritelj uporabe naravne porabne sile, ki jo nudi priroda. Frančišek poudarja, da ja preveč vsmerjeno v dobiček in premalo v Stvarstvo. Ne pozabite, da smo bili zato ustvarjeni, da bi gospodarili Stverstvu, lastnina Stvarnika in ne, da bi pridobivali denar Mamonu (1 Mojz, 1, 26-28.).

  3. Bil sem na tem pogovornem “omizju” na TF. Po dolgem času sem srečal Hojsovo ženo. Večino občinstva, preko 50, nisem poznal. Videl sem nekaj znanih ljudi: Senjur, Osterc, Dular, bratje Steinbacher.

    Dialog se ni razvil. Bilo je več monolog. Vidi se katoliško hlapčevanje. Tako kot se v župniji vsi bojijo župnika, “ki ima vedno prav in vedno zadnjo besedo” in nihče mu ne upa nasprotovati ali kritizirati njegovih idej, besed, dejanj – takisto je v politiki, ko vsi taki tlačani gospodovalci volijo Gospodovalca, “ki bo edini kaj naredil”, vsako kritiko takega obnašanja pa pospremijo s histerično vpitjem samega satana.

    Najslabši vtis je naredila name dr. Bogataj. Pakiranje socialističnih idej v celofan znanosti. Dober vtis je naredil dr. Pirnat, “Papež pri meni ne bi naredil izpita”. Tale tekst ima več teže kot predstavitev. Tudi dr. Stres je naredil dober uvod.

    Papež uporablja socialističen jezik, in nakazuje socialistične rešitve (država bo rešila, prerazdeljevanje denarja) in uporablja socialistično kritiko kapitalizma in družbe, ter naseda socialistični histeriji.

    Z okoljem najbolj odgovorno ravna lastnik, gospodar. Najslabše država ali kolektiv: vse je naše.

    Dober gospodar (kapitalist) malo troši, veliko varčuje in trezno investira. Država je zelo slab gospodar, ker veliko troši, ne varčuje ampak za noro trošenje jemlje astronomske kredite in vse investicije naredi vsaj 5x predrage in v večini zgrešene.

    Kar delajo misijonarji in podjetniki (svobodni trg v Aziji) , to zmanjšuje revščino. Subvencije, socialna država, prerazdeljevanje in “množična dobrodelnost” revščino poglabljala, prav tako utrjujeta mafijsko oblast in fevdalno suženjsko sistem.

    Avtor članka je povedal, da danes največ umazanije bruhala Indija in Kitajska. Ena je največja socialistična Država, druga največja komunistično fašistična država: prosti trg za male ljudi in podjetja, večje firme so v lasti komunistične mafije ali pa morajo njej plačevati velike podkupnine.

    Na vprašanje o socialističnosti papeža je Edi Kovač, ki mi je vedno izgledal kot prijazen in mil človek, izgubil živce. Razen obsojanja kritikov (verjetno Brščiča) ni nič povedal. Govoril je o revščini, socialno ti in solidarnosti. Zgleda mu socialistična (mafijska, državna) ekonomija ni nič jasna.

    Zelo me je presenetil gospod iz publike, star 50 let, ki je Kovač oporekal, češ da je okrožnica poleg marksističnih idej polna tudi prostozidarjih idej. Na koncu je bojevito zaključil, da če se niti pastirjem ne sanja, kako bodo šele ovce vedel kaj je prav in kako ukrepati. Moje spoštovanje gospodu s katerim sem kasneje hotel komunicirati, a ga nisem več našel, čeprav smo publika na koncu ujeta pred glavnimi vrati 10 minut čakali na hišnika TF.

    • Ljudje spoštujejo papeža. Meni je povsem jasno, da nekdo izgubi živce, če kdo tako žali, da ne rečem pljuva, papeža. Zelo mi je žal, da si ti tak anarhist, da tega ne razumeš. S tem si kvečjemu skupaj z ekstremno levico.

    • Papeža lahko pošlješ v pekel, tako kot ga je Dante pred 500 leti. Če hočeš.
      Ne moreš ga pa sramotit!

      • 1.kdo žali, kdo pljuva? Ti to praviš? O tem ti sodiš, ki največ žališ in pljuvaš na Časniku?

        2. S čim žalim in pljuvamo? Kako to razlikuješ s kritiko?

        3. Bog pošilja v pekel. Človek pekel samo pomaga graditi.

        4. Nisem anarhist. Tebe je zelo težko razumeti.

        5. Med mano in ekstremnimi socialisti je dolga razdalja. Ekstremna levica rada postavi za vodjo take kadre kot si ti, da hitro naredijo red, s hitrimi sodišči: obtoži, sodi in likvidiraj v eni minuti.

        • Neverjeten si. In ti bi rad kritiziral, sam pa ne preneseš niti najmanjše kritike.
          Očitno ne razumeš, da je reči papežu da je socialist žalitev in sramotenje.

          S tem pa končujem tole.

          • Za moje pojme pogovora niti začel nisi. Stavek ali dva zmerjanja =to ni pogovor. Še manj argumentiran pogovor.

    • Papež pač javno in jasno zagovarja prakticiranje krščanskega nauka, kar do sedaj za papeže ni bilo v navadi, ker so se bolj posvečali teologiji kot krščanstvu (to ni eno in isto), tako da morda je pa čas, da spremeniš vero. 🙂

      Samo Jezusa Kristusa vzemi za zgled, pa je tako vse jasno.

      Sicer pa problem ni socialna država, ampak njena implementacija. V Sloveniji je ta implementacija katastrofalna in dejansko služi le neki ideologiji in ekonomskim interesom elit, tako da to zagotovo ni model, ki bi imel kakšno perspektivo.

      Po drugi strani imamo pa nordijske države, ki nekako predstavljajo šolski primer dobre implementacije ideje o socialni državi. Znanstvene primerjave tega državnega modela z izrazito ekonomsko liberalnim v praksi pa prinašajo npr. takšne zanimive zaključke:

      On average, the Nordic countries outperform the Anglo-Saxon ones on most measures of economic performance. Poverty rates are much lower there, and national income per working-age population is on average higher. Unemployment rates are roughly the same in both groups, just slightly higher in the Nordic countries. The budget situation is stronger in the Nordic group, with larger surpluses as a share of GDP.”

      Vir: http://www.scientificamerican.com/article/the-social-welfare-state/

      Tudi če gledamo sezname držav, v katerih naj bi bilo življenje “najboljše” oz. človeku najbolj prijazno in ki se sestavljajo na podlagi različnih ekonomsko-socialnih kriterijev, potem bomo te nordijske države kot po pravilu srečevali med top 10, tako da je očitno, da lahko ta model v praksi deluje, če se ga pravilno implementira, se razume.

      • Spet poskušaš opravičiti zločinski komunizem s krščanstvom.

        Socialna država je problem kot taka. Tudi v skandinaviji ne deluje ravno zelo dobro. Vse države dejansko živijo od uspehov pred socialno državo.

        Nordijske države so precej liberalne – Danska je pred ZDA.

        Vse države pa so že morale izvesti reforme in manj socialne države v 90ih letih. Tega pa ne poveš.

        Nizka brezposelnost je pa tam posledica večje statistične gimnastike kot v Britaniji – nihče, ki je v izobraževanju, pa je brezposeln, se ne šteje kot brezposeln.

        • Dejansko nisi v ničemer zanikal tega, kar sem zapisal, ker seveda niti ne moreš, saj navajam le dejstva zanstvene raziskave. Skratka, praviš, da ne deluje ravno dobro, čeprav vse statistike kažejo, da je drugače. Tudi očitno nimaš pojma o zgodovini modela nordijske socialne države, da govoriš o tem, kako živijo od uspehov pred socialno državo. Zametki socialne države izvirajo v teh državah že iz časa pred 2. svetovno vojno, dejanski model socialne države pa je uveden po 2. svetovni vojni. Skratka, ti trdiš takšno neumnost, da te države živijo še danes od uspehov, ki naj bi jih dosegli pred letom 1945. 🙂

          In normalno, da socialna država ne more priti iz nič, ker če nimaš nič, potem ne moreš nič deliti. To je problem Slovenije, ki pač ne razume, da je potrebno najprej spodbuditi gospodarstvo in ekonomski ter tehnološki razvoj. Gre se za model, ko država aktivno posega na socialna področja in ki se razvija postopoma skozi desetletja.

          Očitno tudi pojma nimaš, o čem sploh govorim. Tu je govora o tem, koliko sredstev posamezna država nameni za socialna področja oz. kako so posamezna socialna področja urejena, torej, ali jih ureja država, ali trg. Če neko področje ureja država, potem ne gre za liberalno ureditev. Torej, Danska glede tega ni liberalna dražva, ampak socialna.

          Če že omenjaš primerjavo med Dansko in ZDA, pa si poglej še tale link:

          http://www.demos.org/blog/10/20/15/united-states-vs-denmark-17-charts

          Še posebej primerjavo na področju socialne zaščite (Welfare Expenditures), kjer je jasna razlika. Danska v globalnem za socialno zaščito nameni 1.6 x več sredstev od ZDA, pri čemer se pa tudi socialna zaščita v ZDA krepi, še posebej po reformah, ki jih je izvedel Obama.

          Skratka, sistem socialne države, torej države, v kateri je socialno področje dejansko v rokah države, ki ga najdemo v primeru nordiskih držav, lahko povsem brez težav v ekonomskem smislu konkurira državam, kjer je socialni vidik prepuščen zasebni iniciativi, hkrati pa imamo v teh državah veliko nižjo stopnjo socialnih problemov v smislu revščine, nedostopa do zdravstvenih in ostalih socialnih storitev. Če npr. pogledaš primer Danske, na Danskem dejansko ni državljana, ki ne bi bil zdravstveno zavarovan, ker za to poskrbi država, v ZDA je takih 10.4%.

          To preprosto pomeni, da ni nobenih argumentov, da države ne bi uvajale modela socialne države, saj je do družbe kot celote veliko bolj prijazna kot so modeli držav, ki so na socialnem področju povsem liberalne. Npr. Danska gre še tako daleč, da zagotavlja državno penzijo tudi tistim, ki nikoli v življenju niso delali in s tem plačevali socialne prispevke. Pogoj je le določena starost in prebivanje az določeno število let na Danskem. Niti dražvljanstvo ni pogoj! Skratka, če se preseliš na Dansko in tam živiš vsaj tri leta med tvojim 15 letom in letom, ki je določeno za državno penzijo, potem si že avtomatično upravičen do določenega dela državen penzije. To je socialna država. Take socialne zaščite še Slovenija nima. 🙂

  4. No, pa začnimo od začetka. Je sociala in je socializem.

    Sociálno délo je stroka, ki se ukvarja s široko paleto ljudi, z otroki, mladimi, starimi, brezdomci, nezaposlenimi, reveži in drugimi, ki doživljajo različne socialne, duševne, ekonomske, zdravstvene in druge stiske.

    Socializem (latinsko socialis – družben) označuje družbeno ureditev, organizirano na podlagi ekonomske dominacije države, ki teoretično ne omogoča izkoriščanja med družbenimi razredi. Izraz je lahko mišljen tudi kot ideologija ali doktrina, utemeljena na planskem gospodarstvu in državni lastnini.

    Oba odstavka sta copy&paste iz SLO Wikipedije. Če poenostavim:
    -sociala je skrb za tiste, ki nimajo, ki ne zmorejo …
    -socializem je družbena ureditev na temelju državne lastnine in planskega gospodarstva

    Izkušnje kažejo, da socializem ne more imeti sociale … ker kaj kmalu zmanjka vsega. Tovariši, še pomnite Radio Erevan? Ne? Torej poslušajte:

    Vpr.: Ali bi bilo možno socializem zgraditi v puščavi?
    Odg.: Načelno da, vendar bi morali že čez nekaj let začeti uvažati pesek.

    • V osnovi je razlika med osebno odgovornostjo in kolektivno, množično, drhalsko odgovornostjo (ki je v resnici neodgovornost) saj postane referenca sama sebi.

      Druga razlika je ustvarjalno delo nasproti birokratskemu delu in mafijskih intrigah in rabotah ničelne vsote (nekomu moraš vzeti, če hočeš kaj imeti) ki rezultata v fevdalnem ali sužnje izkoriščevalskim sistemom.

  5. Če papeža moti revščina, bi moral podpirati razvoj zdravega, tj. poštenega kapitalističnega gospodarstva. V (kapitalističnih) državah, kjer imajo visok BDP, je tudi revnejšim slojem zagotovljena spodobna življenjska raven.

    Če papeža moti, da so nekateri revni, drugi pa bogati, se hitro prikradejo skomine po družbeni prerazporeditvi bogatstva. Izkušnje kažejo, da ta razvojna smer vodi do stanja, ko so vsi revni. Res pa ni več velikih razlik med družbenimi sloji.

    Izgleda, da papeža ne moti revščina, temveč razlika ned družbenimi sloji. Jasno, da se s socialističnimi idejami revščina ne odpravlja, temveč povečuje. Kljub vsemu je papež samo človek, ki ni popoln.

    • “Jasno, da se s socialističnimi idejami revščina ne odpravlja, temveč povečuje.”

      Jasno pa to ni. To je kvečjemu dejstvo.

    • Jaz mislim, da papež čisto podpira razvoj zdravega, tj. poštenega kapitalističnega gospodarstva. Ne podpira pa nezdravega, brezobzirnega kapitalističnega gospodarstva.

      • Tine in Alfe imata prav. Gre za vprašanje pretiranega posega Države (birokracije, oligarhije, mafije) na polje človeka, delavca, učenca, bolnika, vernika, Cerkve….

        Mar ne vidite porast davkov (prerazdeljevanja) iz 10 na 50 in več procentov samo iz dela. Pri trošenju pa so 25 procentna, v srednjem veku pa ga ni bilo.

      • “Jaz mislim, da papež čisto podpira razvoj zdravega, tj. poštenega kapitalističnega gospodarstva. Ne podpira pa nezdravega, brezobzirnega kapitalističnega gospodarstva.”

        Tega jaz v njegovih stavkih ne najdem. Pa bi rad. Ker ga v vsem drugim zelo spoštujem in podpiram. Uporablja socialistični način mišljenja in govorjenja. Če so duhovniki državni uslužbenci, potem poznajo samo igro ničelne vsote. To je edina logika: Država daj, država vzemi tistim, ki imajo.

        Prav tako od lumpenproletarcev in bajtarjev ne moremo pričakovati osebne odgovornosti in bogatih izkušenj GOSPODARJA. To danes ne moremo pričakovati ne od zdravnikov, učiteljev, znanstvenikov, bankirjev, kulturnikov, sodnikov, ker so vsi celo življenje živeli v državno-fevdalnem sistemu.

      • Bodimo pošteni in povejmo, da je papež velik ekonomski analfabet.

        Posledično ne ve, kaj je dobro za ljudi.

  6. Ne razumem klasičnih liberalcev, kot da za njih obstajata samo dve opciji: ali totalitarnost socialistične države ali popolna vera v vsemogočno moč denarja.

    Zakaj je tak poudarek na denarju? Denar je potreben, ni pa dovolj za neko blaginjo. Denar v rokah nekega nemoralneža ali pa neke nemoralne družbe dela precej škode, daje jim veliko moč, torej zasužnjuje.

    Poleg tega so sedaj razmere drugačne kot v času nastanka klasično-liberalnih doktrin. Takrat je bilo pomanjkanje dobrin, sedaj imamo preobilje in posledično debeluhe, lenuhe in brezbrižneže.

    Meni so liberalne ideje čisto v redu, človek naj svobodno ustvarja, svobodno razpolaga z dobrinami in kapitalom.
    Ampak problem je, ko se brezobzirnež zada za edini cilj plemenitenje kapitala. Če hoče biti učinkovit in je dovolj močan, ima vzvode za oblikovanje potrošnika, torej ga zafrustrirati, okupirati, poneumiti in nato ponuditi rešitve v obliki svojih produktov. Itd. S takimi stvarmi bi se morali ukvarjati klasični liberalci, ne pa da imajo toliko opravka s socializmom, za katerega je že stokrat znanstveno dokazano, da je bedarija.


    Torej kapital ne more biti bog. Bog je eden. On je dejanski lastnik, ljudje smo “samo” gospodarji. Ljudje, kot posamezniki, smo gospodarji, ne država ali nek sistem ali ideologija. Več kot ima nek kapitalist “lastnine”, večjo odgovornost ima do nje in do okolice.

    Čisto na začetku svetega pisma, ko je prvič omenjen človek: “»Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj …«”

    • Predzadnji odstavek je fantastičen, zadnjega nisi pravilno napisal.

      Kdo govori o denarju, o kapitalu.

      Poglej slovensko družbo: kdo ima največ kapitala, denarja: mafijci in birokrati.

      Socialna država veča in utrjuje revščino. “Varčevalni” ukrepi kažejo kako funkcionira novodobni socializem. Isto teorija spola, vsako leto nove pravice in vsaki 2 leti bolj “napreden” družinski zakonik.

      In ne govori, da je socializem spoznan za bedarijo, če ga 99 procentov Slovencev časti kot državno religijo, saj imamo večino večjih podjetij v državni (beri mafijski) lasti, v celoti pa je podržavljeno šolstvo, zdravstvo, zavarovanje: penzijsko in zdravstveno. Slovenija je v tem ekstrem Evrope. A tudi Evropa gre z novim socializmom (socialna država, večanje birokracije in davkov) skupaj z ZDA (socialist Obama) v propad. Že 30 let se Evropa jalovo, birokratsko, centralno plansko bori proti nekonkurenčnosti.

    • Ne razumeš ti.

      Prebral sem čisto vse na kritikakonservativna in Bonald je nekdo, s katerim se zelo strinjam. Ni pa on liberalec.

      Tipičen in celo nekoliko orto liberalec je Kizo (http://kritikakonservativna.com/author/kritikakizo/). Samo njegov pojem “anarhokapitalizem” nakazuje, da klasični liberalec nekako veruje v odrešenjsko moč denarja, če je ta rešen vseh spon.

      Torej se ti zelo motiš, ko praviš, da ni govora o kapitalu. Je.

      • Kizo je zelo verjetno Pezdir, ki mi je nekoč razlagal, da je anarholiberalec kar razumem, daje to nekdo, ki se zna sam preživljati in ne rabi države.

        Nisem zasledil, da bi kdaj govoril o denarju ali kapitalu. Bom šel še enkrat prebrati. Cel ta krog podpira družinski zakonik. Jaz ga ne. Meni so se izkazali gnostični NAPREDNJAKI. Ki niso del rešitve, ampak so del problema. Njim se pozna, da se jim o krščanstvu sanja ne. Globoko v sebi imajo morda komunistični gnus in sovraštvo do Cerkve in tradicije.

        Klasični liberalci se v osnovi zavzemamo za malo državo, vladavino prava in svobodni trg. Vsaj včasih (in tudi danes v tujini) so to religiozni ljudje. Klasični liberalizem se ne vtika v religijo. Problem so ateisti. Ti si z naprednjaškim liberalizmom gradijo novo, gnostično religijo. Meni te stvari dobro razlaga Brščič. Ne vem zakaj ga KK ne povabi k pisanju. Gotovo bi jih zasenčil vse skupaj.

        • Pavel .. “Vsaj včasih (in tudi danes v tujini) so to religiozni ljudje. Klasični liberalizem se ne vtika v religijo”
          ————————-
          Kaj pa naj to pomeni ?

        • Pred parimi meseci si imel Pezdirja zelo v čislih.
          Sedaj ga jaz ne pozam kaj dosti. Nisem vedel, da zagovarjajo družinski zakonik.

          Kdo so(je) potem Kavarna Hayek? Njihov članek https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/11/04/nove-norosti-zaradi-gender-theory/ mi je zelo v redu.

          Pezdir se mi na splošno zdi v redu. Še vedno se spomnim njegove akcije, ko je pomagal ljudem proti izkoriščevalcem v energetiki. Škoda, da klasični liberalci ne počnejo več takih konkretnih stvari.
          Ampak tudi mene moti njegovo prepričanje, kot da če vzpostaviš pravi kapitalski sistem, je pa vse rešeno. Sistem torej. Kot nekakšna gnostična ideja. Ampak vsak sistem, ki bi deloval sam po sebi, brez gospodovanja, je podvržen, da se vanj naseli zlo. Socializem je itak v tem, kapitalizem pa tudi ni imun, samo da se njegovih zvijač mi vsi skupaj še ne zavedamo.

          Ni mi čisto jasno, in tudi marsikomu drugemu ni, kaj je klasični liberalizem. Nad to idejo je tudi treba gospodovati in če je v neki obliki veljala pred stoletjem, jo je mogoče treba za sedanji čas posodobiti. Pravim, da naj imajo klasični liberalci čisto dovolj DELA z oživitvijo svoje ideje in da ni nobene potrebe, da bi se pretirano utrujali z logičnimi nesmisli socializma.


          Kaj je mišljeno pod “true world political authority” ne vem. Če je tu mišljena neka oseba, kot odrešenik, potem tukaj Boga zagotovo ni zraven. Bog Odrešenik bo prišel, ko bo sam hotel.

          Če pa gre tu za neko vrsto Združenih narodov, tako ki ni brezzoba, niti zbirokratizirana in tako, kateri bi močne (krščanske) države prostovoljno dopustile pravo avtoriteto, potem papeža popolnoma podpiram in v njegovem besedilu vidim popoln smisel. Globalizacija pač.

          • Toda, odkod papežu ta super imeprator planeta? Potem bi ga pričakoval tudi v nauku. Pa ga ni. Vsaj mislim, da ga ni, ker v katekizmu se pojavlja nek super imperator, ki bi menda vodil svetovne oborožene sile. ?! Tako da, ne vem več kaj je s tem.

          • Pa saj ne gre za super imperatorja. Gre za napačno interpretacijo papeža.

            Brezglava tekma v proizvodnji pač ne vodi nikamor. Nima nobenega smisla, razen tega, da vsaka država želi biti najmočnejša. Kot hrčki ki tečejo po kolesu, samo da mi zraven še svinjamo planet. Svet se mora upočasniti.

  7. Če ne bi bile v preteklih desetletjih v razvitem svetu konkretni vrsti kapitala, namreč tobačnemu, še kako nameščene državno-regulatorne uzde ( v obliki cele vrste davkov, oz.trošarin, prepovedi, zapovedi), ne bi danes na Zahodu beležili znatenega padca velikega morilca- pljučnega raka, ampak njegovo skokovito dodatno rast. Da ne govorimo o drugih načinih, kako morijo cigarete ( cela vrst rakov, kronična obstruktivna pljučna bolezen, bolezni srca in ožilja).

    Kako se je to zgodilo? Kredibilna stroka in medijski svet, združena v človekoljubnem poslanstvu, če hočete pri zmanjševanju obolelnosti in umrljivosti sta postopno prepričala javnost in demokratično zastopstvo, da je bila sprejeta politika in zakonodaja kontra interesu tobačnega lobija = tobačnega kapitala in v prid človekovega blagostanja.

    Osnovne maksime liberalnega kapitalizma, češ: interes kapitala = interes človekovega blagostanja ne sprejemam in ne čutim nobene potrebe, da bi se za to komu opravičeval. Torej- nikakršen moralni ali racionalni aksiom ni, da bi kapitalu omogočali popolno svobodo. Tudi evropska vladajoča desna sredina, ne le levica, je zato namesto pojma liberalno tržno gospodarstvo uvedla pojem socialno-tržno gospodarstvo. Oz. kasneje v 80. letih eko-socialno tržno gospodarstvo.

    Država ima skratko vso pravico in celo moralno dolžnost, da prostotržnemu gospodarstvu in privatni pobudi postavlja tiste omejitve in napotitve, zahteve, ki zagotavljajo socialni mir in blagostanje ne redkih, ampak čim večje populacije in z javnim dobrim tudi družbe kot celote + ima pravico in moralno dolžnost sprejemati regulativo v prid varovanja naravnih virov, varovanja okolja, biotske raznovrstnosti in trajnostnega razvoja.

    Tega vsega kapital, tudi po izkustvu, sam ali sploh ne počne, ali ne počne v zadostni meri. Zato imamo bolj ali manj neodvisno znanost- stroke, zato civilne pobude, družbeno odgovoren medijski svet, institucijo javne diskusije in končno demokracijo. Vladavino ljudstva.

    Demokracija = vladavina ljudstva. Ne vladavina kapitala. Vladavina ljudstva ne pomeni socializem.

    V celoti in goreče stojim za papežem Frančiškom.

    • Strinjam se s tabo ampak delaš eno veliko napako. Na prvi pogled izgleda minorna, ampak meni se zdi usodna.

      Torej “Kredibilna stroka in medijski svet …” NI ISTO kot “Država …”

      V prvem primeru gre za skupnost konkretnih ljudi, v drugem pa za nek sistem, ki naj bi namesto ljudi ” … prostotržnemu gospodarstvu in privatni pobudi postavlja tiste omejitve in napotitve”

      podobno kot “svobodni posamezniki” proti “socialistični državi”.

      • Seveda ni isto. A za učinkovitost pogosto ne zadostuje le delovanje v smislu ozaveščanja in lastne iniciative, temveč tudi mehanizmov demokratičnega odločanja v obliki zakonov in predpisov. Kar pomeni državo. Tudi državo, ne samo državo. Koliko države in kdaj, je drugo vprašanje.

        • Ja, ampak v primeru tobakarjev ni bilo prej nobenega zakona in predpisa, nobene državne preventivne zaščite. Potem je bil boj, v katerem je zmagala civilna družba in potem so zadevo uredili z zakoni, davki, itd.

          Hočem reči, da država nič ne ščiti avtomatsko, dajala naj bi samo mehanizme civilni družbi. Kolikor razumem, (normalni) liberalci tako državo čisto sprejemajo.

          Sistemske rešitve, ki bi veljale za vedno, ne obstajajo. Za državo je treba stalno delat in se borit. Sicer pride do birokracije in korupcije.

Comments are closed.