Akademsko društvo Pravnik: Zloraba oblasti pravosodnih institucij v primeru Patria

1

akademsko drustvo pravnik logoJavna izjava Akademskega društva Pravnik ob odzivih na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Patria

Odločitev Ustavnega sodišča v zadevi »Patria« je potrdila ugotovitve številnih pravnikov, ki so v javnosti že davno tega, mnogi z ogorčenjem, opozarjali na sumljive pravne akrobacije in kršitve tako pri uporabi in razlagi materialnopravnih določb kazenskega zakonika in ustave kot pri izvajanju procesnih pravil poštenega postopka. Tudi naše društvo je javno pozvalo (dne 30.06.2014) k spoštovanju ustavnih procesnih jamstev poštenega sojenja v konkretnem postopku. Naš apel je bil naslovljen na Vrhovno sodišče, ki je odločalo v postopku utemeljenosti izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno obsodilno sodbo. Četudi sodišče po uradni dolžnosti pazi na nekatere kršitve določb postopka, so bila žal ta opozorila, kot je razvidno iz odločitve Vrhovnega sodišča, brez najmanjšega dvoma v pravilnost presojane odločitve v celoti spregledana.

Opozarjali smo, da je skrajna izostrenost nad presojo pravilnosti sodniškega silogizma, predvsem glede konkretizacije abstraktnega dejanskega stanu, toliko pomembnejša za širšo strokovno in laično javnost, ker se je odločanje nanašalo na opozicijskega voditelja v predvolilnem času, katere rezultati v svobodni in demokratični družbi predstavljajo temelj legitimacije vsakršnega oblastnega ravnanja in odločanja v skupnosti. Brez konkretizacije znakov kaznivega dejanja niti o protipravnosti, kaj šele o krivdi obdolženca v poštenem postopku ni mogoče razpravljati.

Ustavno sodišče je v 42. točki obrazložitve odločitve št. Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015 zapisalo, da iz sodb vrhovnega, višjega in okrajnega sodišča ni mogoče razbrati, da so sodišča pri ugotavljanju, ali odločilna dejstva ustrezajo zakonskemu dejanskemu znaku, sploh opravila presojo z vidika ustavnih zahtev načela zakonitosti, čeprav je bilo to ves čas ugovarjano. Kot ugotovljeno v 29. točki obrazložitve so vsa redna sodišča vzpostavila nedopustno prakso razlage in uporabe zakona, po kateri bi se lahko nekoga kaznovalo celo zaradi napačnih misli.

Brez dvoma je odgovornost Vrhovnega sodišča pri vzpostavitvi takšne neustavne in nevarne prakse velika. Ustavno sodišče je v 12. točki obrazložitve sklepa št. Up-373/14-22 z dne 11. 6. 2014, ko je zavrglo ustavno pritožbo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, izrecno zapisalo, da »mora tudi Ustavno sodišče zaupati, da bo Vrhovno sodišče v primerih, ko je njegova pristojnost za odločanje o izrednem pravnem sredstvu določena z zakonom, odgovorno opravilo svoje ustavne obveznosti in med njimi na prvem mestu zagotovilo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.« Prav tako je ustavno sodišče v 21. točki obrazložitve citiranega sklepa navedlo, da »Ustavna pritožba vsebuje resne očitke kršitev človekovih pravic pritožnika, ki zahtevajo njihovo skrbno, natančno in poglobljeno proučitev«. Nadalje je ustavno sodišče v 23. točki citiranega sklepa izrecno poudarilo, da »Gre tudi za vprašanja, pri obravnavi katerih pride na ravni konkretnega primera do prepletanja razlage prava, pravilnosti dokazne presoje ali morebiti celo pravilne ugotovitve dejanskega stanja.«

Vrhovno sodišče je bilo na ključen očitek, zaradi katerega so bile vse sodbe rednih sodišč razveljavljene, opozorjeno tudi v odklonilnem ločenem mnenju ustavnega sodnika Jana Zobca k citiranemu sklepu ustavnega sodišča, ki je v 14. točki svoje obrazložitve zapisal, »Tako stališče, ki “sprejem obljube” kot nosilni znak kaznivega dejanja razume kot “neke vrste subjektivni znak kaznivega dejanja” in ki ga zato v “konkretnem dejstvenem opisu” ni treba še natančneje opredeliti, pokaže vso zadrego pritožbenega sodišča z iskanjem opravičila za izostanek konkretizacije osrednjega znaka kaznivega dejanja. […] Da pa je tako stališče pritožbenega sodišča z vidika 28. člena Ustave povsem nevzdržno, ni težko dokazati. Področje kaznivosti namreč širi onkraj zunanjega, fizičnega, materialnega in otipljivega sveta v storilčev miselni, notranji svet ter s tem inkriminira goli namen, ali z drugimi besedami, inkriminira nedokazljiv miselni delikt – človekovih misli za enkrat ni mogoče nadzorovati in zato tudi ne inkriminirati.«

Glede očitne defektnosti obtožbe, ki jo je na koncu ugotovilo ustavno sodišče, je ustavni sodnik mag. Miroslav Mozetič v pritrdilnem ločenem mnenju kljub dejstvu, da obtožni akt ni bil predmet ustavnosodne presoje, poudaril pomembnost, da »državni tožilec v izvrševanju svoje funkcije dosledno spoštuje Ustavo in zakone ter pri tem ne ravna pristransko ali arbitrarno«.

Vodstvo pravosodnih institucij, ki so bile neposredno udeležene pri obravnavi navedene zadeve, se je kljub strokovno izjemno natančni argumentaciji odločitve Ustavnega sodišča odločilo z njo javno polemizirati. Predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani je v svojem javnem nastopu, tako na novinarski konferenci kot na nacionalni televiziji, zatrjevala, da je Ustavno sodišče zgolj postavilo nove standarde glede presoje korupcijskih kaznivih dejanj, kar seveda ne drži. Ustavno sodišče je ugotovilo kršitev najbolj bazičnih pojmov sodniškega silogizma, ki se ga pravniki naučimo že v prvem letniku študija. Da je razglabljanje o krivdi, protipravnosti, ko niti konkretizacija abstraktnih znakov kaznivega dejanja ni izkazana, nedopustno in predstavlja kršitev načela zakonitosti, ni nov standard. Nadalje je predsednica prvostopenjskega sodišča večkrat izrazila zaskrbljenosti nad možnostmi učinkovitega pregona korupcijskih kaznivih dejanj, kar kaže na totalitarno razumevanje sodišča kot enega od zadnje stopnje državne represije. Skoraj žaljivo do strokovne in laične javnosti pa je predsednica postavila trditev, da Ustavno sodišče ni ugotovilo nobene napake pri odločanju okrajnega sodišča ter da so bila kazniva dejanja nedvomno storjena, le določena niso bila dovolj natančno.

Odziv Vrhovnega sodišča, predvsem njegovega predsednika, da se ne čuti odgovornega za povzročene kršitve temeljnih človekovih pravic – osebne svobode ustavnih pritožnikov, je nevreden pravosodne funkcije. Ustavno sodišče se je izrecno odločilo, da bo kljub že podani utemeljenosti ustavne pritožbe, presojalo tudi zatrjevano kršitev pravice do nepristranskega sojenja na Vrhovnem sodišču. Pri tem je ugotovilo, da predsednik Vrhovnega sodišča zaradi utemeljenosti objektivnih razlogov, ki so vzbudili dvom v videz nepristranskosti, ne bi smel sodelovati v vlogi predsednika senata, ki je odločal o pritožnikovem pravnem sredstvu zoper pravnomočno obsodilno sodbo.

Tudi vrhovni državni tožilec, ki je zastopal očitno nesklepčen obtožni akt, na kar so opozarjali številni, je v javnosti pokazal nestrinjanje z odločitvijo ustavnega sodišča in izrazil željo, da bi odločitev ustavnih sodnikov »prispevala k zmanjšanju delitev, kakršnim smo bili priča v zadnjem času ter k spoznanju, da korupcija nima politične barve. Na žalost pa tega, kar bi lahko bilo normalno, ne pričakujem, pač pa glede na vse laži, ponareditve in izražene želje po povsem človeški diskreditaciji udeležencev v postopku izven sodne dvorane domnevam, da se vzpostavljajo izhodišča za nove napade na pravosodje«.

Glede na odzive vodstev pravosodnih institucij se je skoraj nemogoče znebiti občutka, da je šlo v zadevi »Patria« za v nebo vpijoče očitne primere zlorabe oblasti s strani pravosodnih institucij, vse z namenom izločitve udeleženca politične tekme iz demokratičnega procesa oblikovanja in nadzora oblasti. Takšnemu premisleku pritrjuje dejstvo, da je bil takrat enemu od obsojenih – opozicijskemu voditelju, prav na podlagi ene od teh obsodilnih in končno razveljavljenih sodb, na neustaven način odvzet poslanski mandat.

V Akademskem društvu Pravnik smo prepričani, da morajo odgovorni sprejeti posledice odločitve ustavnega sodišča, ki vodijo nazaj na ustavno začrtano pot k evropski Sloveniji. Zaradi ugotovljenih kršitev, ki kažejo na arbitrarno in pristransko izvrševanje pravosodnih funkcij in zaradi javnega nastopanja navedenih, ki ponovno vzbuja dvom v njihovo nepristranskost, je ena takšnih posledic nedvomno njihov odstop.

V Ljubljani, 14. maja 2015                    Akademsko društvo Pravnik

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Končno razgaljeno bistvo resnice, da je Vrhovno sodišče pod taktirko predsednika Masleše naklepno kršilo človekove pravice v sodnem postopku.

    In to kljub vnaprejšnjim izrecnim opozorilom Ustavnega sodišča, pravne stroke in civilne družbe.

    Grozovite kršitve v demokratični evropski državi 21. stoletja!

Comments are closed.