Akademik Zorko Simčič, pisatelj, pesnik, dramatik, zaveden Slovenec, je star sto let

0
Zorko Simčič

Zorko Simčič je bil rojen 19. novembra 1921 v Mariboru kot četrti otrok v družini, ki je po prvi svetovni vojni pribežala na Štajersko iz Goriških Brd. V Mariboru je končal nižjo gimnazijo in že kot dijak s pesmimi sodeloval v različnih literarnih glasilih. Od aprila 1941 je živel kot štajerski begunec v okupirani Ljubljani, kjer je obiskoval učiteljišče. Leta 1942 je bil v internaciji v italijanskem taborišču Gonars, kjer so bili tudi drugi slovenski izobraženci in umetniki: Jože Udovič, Cene Vipotnik, Igo Gruden, Niko Pirnat, France Balantič. Po vrnitvi v Ljubljano je maturiral in dobil službo pri Socialni (pozneje Zimski) pomoči in naposled na Tiskovnem uradu Ljubljanske pokrajine. Leta 1943 je napisal roman Prebujenje in komaj 22-leten dobil zanj literarno nagrado mesta Ljubljane. Svoja dela je izdajal pod psevdonimi Albin Belko, Alko Belin, Bric, Mirko Ščipalec, Marij Borski, Bine Šulinov, Simon Preprost …

Med okupacijo je Zorko Simčič kršil zapovedani kulturni molk, ob koncu pa se je odpravil najprej v Italijo, nato v Argentino

Kot večina mladih sodelavcev Doma in sveta, ki ga je urejal Tine Debeljak, je Simčič kršil medvojni kulturni molk. Sodeloval je v časopisu Slovenski dom, pisal za Slovenčev Koledar, Obisk, bil je tajnik Zimske pomoči, ki jo je vodil po vojni ustreljeni pisatelj Narte Velikonja, sourejal je Zbornik Zimske pomoči leta 1944, v katerem je sodelovalo sto osem književnikov, umetnikov in znanstvenikov. Istega leta je napisal libreto za opero Krst pri Savici.

Tik pred koncem vojne je pobegnil v Avstrijo, kjer je bil za tolmača pri angleški armadi, nato pa se odpravil v Italijo, kjer je bil v službi pri zaveznikih v Rimu. Od leta 1946 do 1948 je bil zaposlen na radiu Trst A. V Trstu je nekaj časa študiral ekonomijo. Tam je tudi napisal radijsko dramo Žalostna pesem, v kateri je že takoj po vojni spregovoril o narodni spravi. Leta 1948 je odšel v Argentino, kjer je bil nekaj časa v službi v severnoameriškem podjetju, potem pa se je v Bariločah začel ukvarjati s spominkarstvom.

V Argentini je kmalu začel pisati leposlovje

Že takoj po prihodu je začel objavljati novele, v katerih je bilo v ospredju vživljanje rojakov v tujino. Od leta 1954, ko je bila ustanovljena Slovenska kulturna akcija (SKA; ustvarjalno, izobraževalno in založniško središče slovenskih izseljencev) je Simčič pri njej sodeloval kot vodilni zdomski organizator. Sourejal je njeno literarno revijo Meddobje od njene ustanovitve, leta 1955 je bil soustanovitelj Slovenskega tiskovnega društva – tiskarne, ki je tiskala publikacije SKA. Zagovarja stališče, da se pisatelj ne more zapreti vase, ampak mora ostati družbeno dejaven:

»Vendar se pisatelj ne more izolirati od družbene realnosti. Življenja največjih ustvarjalcev (Dante, Dostojevski, Shakespeare) nam govorijo, kako pesniki in pisatelji spremljajo svojo dobo in jo tudi politično soustvarjajo. Nekaj drugega je zavezanost dnevni politiki. Literat kot politik zlahka zapade v skušnjavo, ko misli, da se bo z rešitvijo političnih problemov rešila tudi duhovna stiska. Nenehno je v nevarnosti, da postane, kakor pravimo, politično korekten ravno takrat, ko je politična nekorektnost edini mogoč korektiv.«

Stalno si je dopisoval s sodelavci Meddobja – Slovenci po vsem svetu

V Argentini je Zorko Simčič sodeloval z drugimi slovenskimi emigranti, tudi z Rudo Jurčecem (1905, Ormož–1975, Buenos Aires). Jurčec (levi) je v Parizu končal Politično visoko šolo, bil urednik raznih časnikov. Pred drugo svetovno vojno se je zbližal s Slovensko ljudsko stranko, bil urednik Slovenca, pred koncem vojne pa pobegnil najprej v Rim, potem pa v Argentino, kjer je bil eden vodilnih kulturnih delavcev. Napisal je tudi dve obsežnejši leposlovni deli: romana Skozi luči in sence v treh delih in Ljubljanski triptih. Oba sta v domovini izšla šele po osamosvojitvi.

V drugi polovici petdesetih let si je dopisoval z več kot petdesetimi sodelavci revije Meddobje in jih na svojih potovanjih po Evropi v naslednjih letih tudi obiskoval. Posebno zanimivo je njegovo dopisovanje s Stankom Majcnom v domovini. Izdal in uredil mu je tudi pesniško zbirko Dežela. Leta 1967 je objavil dramo Zgodaj dopolnjena mladost, ki je bila napisana na podlagi dogodkov med drugo svetovno vojno. Prav tako je dogodkom med vojno in po njej – ubita sta bila njegova brata domobranca – namenjena Simčičeva pesniška zbirka Korenine večnosti, ki je izšla leta 1974. Njegovo najboljše prozno delo je Človek na obeh straneh stene, ki je izšlo v Buenos Airesu leta 1957 in bilo po osamosvojitvi v Sloveniji večkrat ponatisnjeno.

Že v zrelih letih se je poročil in z ženo Minko imata dve hčerki; leta 1994 pa so se skupaj vrnili v Slovenijo. Živijo v Ljubljani. Zorko je bil vedno zelo dejaven, veliko je prehodil po Ljubljani in je še pred nekaj leti veljal za najhitrejšega Ljubljančana …

Zorko Simčič je bil večkrat nagrajen za svoje delo, član SAZU, pogovori s Francetom Pibernikom pa so izšli v knjigi

Simčičeva družina na buenosaireškem letališču, ko odhaja v Slovenijo. Njihovi obrazi so polni pričakovanja; prav tako pa tudi vprašanj. Z ženo in dvema hčerkama se je Zorko Simčič za stalno vrnil v domovino leta 1994.

Po vrnitvi v Evropo se je tudi zanj odprla možnost objavljanja v matični domovini – in domovina ga je začela bolje spoznavati in ceniti. Leta 1993 je dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2006 je postal tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Jože Pogačnik, Zorko Simčič in France Pibernik v dvorani Društva slovenskih intelektualcev v Trstu leta 1999 predstavljajo knjigo Človek na obeh straneh stene.  

Leta 2019 je pri založbi Beletrina izšla knjiga pogovorov profesorja, pesnika Franceta Pibernika in literarnega raziskovalca z Zorkom Simčičem Dohojene stopinje. Knjiga je nastajala osemnajst let, beremo pa lahko vprašanja odličnega poznavalca slovenske književnosti z vseh koncev sveta in pronicljive, iskrive in odkrite odgovore Slovenca – intelektualca, umetnika, zavednega Slovenca, ki je velik del svojega življenja preživel daleč na drugi strani oceana, a bil ves čas povezan z domovino.

Fotografije so iz knjige Slovenski književniki, rojeni od leta 1920 do 1929.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.