Ahilova peta slovenskega gospodarstva ni izvoz, ampak politiki, ki v življenju nikoli niste delali

13
2219
Foto: Facebook.

Odprto pismo Luki Mescu, ki ga je napisal Primož Jelševar.

V uredništvo smo prejeli izjemno zanimivo odprto pismo, katerega vsebino želimo podeliti z našimi bralci. Pismo nam je posredoval podjetnik in podpredsednik Slovenske ljudske stranke Primož Jelševar, ki ga je presenetila nedavna izjava poslanca Luke Meseca, da je izvoz največja Ahilova peta našega gospodarstva. Zato mu v odprtem pismu odgovarja, da niso izvozniki Ahilova peta slovenskega gospodarstva, pač pa politiki, ki v življenju še nikoli niso delali in zato nimajo zdrave kmečke pameti. »V gospodarstvu si podjetja od slovenske politike ne nadejajo več pomoči – zgodovinske izkušnje so nas naučile, da je to zaradi narave vašega posla le utopija. Edino kar obvladate je, da se kot vaši predhodniki ohranjate na dosedanjih položajih. Tudi za ceno uničenja izvoznikov, delavcev ali celotnega gospodarstva ter z njim prihodnosti slovenskih državljanov,« je še zapisal Jelševar v pismu, ki ga objavljamo v celoti.

Spoštovani poslanec Luka Mesec,

ko sem mislil, da sem že vse slišal, sem pogledal povzetek oddaje Tarča, kjer ste širni Sloveniji naznanili, da je »izvoz največja Ahilova peta našega gospodarstva.« Tudi podjetje, ki ga je moj oče soustanovil pred 25 leti in daje kruh več kot 100 Slovencem, je eden takšnih »nebodigatreba« izvoznikov, ki je po vašem mnenju največja slabost slovenskega gospodarstva. Čutim se dolžnega, da vam pojasnim nekaj dejstev o slovenskem gospodarstvu in izvoznikih, ki jih očitno razumete zelo po svoje.

V gospodarstvu si od slovenske politike ne nadejamo več pomoči – zgodovinske izkušnje so nas naučile, da je to zaradi narave vašega posla le utopija. Želimo si čim bolj normalnega gospodarskega okolja, ki bo evropsko konkurenčno, in to, da nas politiki s svojimi neumnostmi ne spravljate v zadrego pred poslovnimi partnerji. Vaša stališča odmevajo tako doma kot v tujini. Podobno kot je poskus priznanja Palestine vašega kolega Erjavca slabo vplival na vtis, ki ga naša država daje navzven, tudi vaše besede o izvozu kot Ahilovi peti gospodarstva, naše kupce navdajajo z dvomom, da smo država, ki je zrela za resne poslovne odnose. Zaprt sistem gospodarstva, ki ga s svojimi zgodovinsko preživetimi idejami želite obuditi, ni le nevzdržen, ampak vodi v veliko revščino, kar dokazujejo države, ki se tega oklepajo.

Predpostavimo, da prepovemo izvoz, na kar namigujete, in dovolimo le še proizvodnjo izključno za notranji trg. V trenutku bi delovno mesto izgubilo stotisoče delavcev, ki bi se morali prezaposliti v panogah, kjer nismo samooskrbni. Kupna moč bi se radikalno zmanjšala, saj nimamo ne znanja ne kapitala za proizvodnjo mnogih dobrin. Dodana vrednost proizvodov in storitev bi močno padla, z njo pa tudi standard ljudi. Verjetno se nikoli ne bi ekonomsko pobrali. To ne gre, zato se prava enačba za ekonomsko stabilnost glasi: »Trošimo lahko le toliko, kot izvozimo.« Ali drugače: »Ena in dve je tri.« Nižji davki so najboljša spodbuda za gospodarstvo in močno gospodarstvo je najboljša socialna politika. To ni umetnost, to niso le besede, pač pa je to edina enačba, ki jo s pridom izkoriščajo uspešne evropske države, med katere Slovenija že dolgo ne sodi več. Poenostavljena razlaga enačbe je: znižajmo davke za en evro, za izravnavo dva delavca iz negospodarstva prezaposlimo v gospodarstvo in z razbremenitvijo bo gospodarstvo dodatno lahko zaposlilo tri brezposelne. Zagotavljam vam, da bo vseh pet ljudi živelo bolj človeka vredno življenje.

Gospod poslanec, tudi z vašim predlogom, da bi plače sledile produktivnosti in dobičkom, ste ustrelili velikega kozla. Produktivnost je namreč le količina proizvedenih izdelkov in storitev v neki časovni enoti. Vaše zahteve, da morajo delavske plače slediti njihovi produktivnosti, so tako enostavno nehumane, zato produktivnost ne more in ne sme biti merilo za rast plač – to je nepravično do vsakega delavca, ki se po svojih najboljših močeh trudi, da opravlja svoje delo.

Da vam slikovito opišem: Delavci v Venezueli lahko zelo produktivno proizvajajo smuči, vendar bodo njihove plače težko sledile produktivnosti, saj v državi ni naravnih danosti, da bi smuči uporabljali. Zato tam le na podlagi produktivnosti proizvodnje smuči ne bi mogli vzdržno dvigniti plač. Pomembno je, kaj proizvajaš, ne le količina.

Tudi dobiček ne more biti enostavno merilo za rast plač. Poglejte mnoga slovenska državna podjetja, ki dosegajo katastrofalne rezultate. Boste delavcem v teh podjetjih zmanjšali plače, ali boste njihove izgube kompenzirali z izvozniki, ki imajo normalne dobičke? O dobičkih v državnih podjetjih v Sloveniji skoraj ni mogoče govoriti, ker jih politični prijatelji sproti izropajo. Prav ta podjetja in lopove za njimi pa vi in vaši kolegi vztrajno branite pred domačimi in tujimi lastniki, ki bi lahko naredili red. To g. Mesec je gnili kapitalistični način razmišljanja, ki ga s takšnim zanosom pripisujete vsem slovenskim podjetnikom, tudi izvoznikom. Tistim, ki se od jutra do večera borimo v podjetjih za naš in tudi vaš ljubi kruhek.

Sprijaznite se že, da živimo na globalnem trgu. Tudi avto, s katerim se vsak dan vozite v službo, je nastal v tujini. Slovenski izvozniki pa ustvarimo kar tretjino BDP, zato s svojimi besedami žalite delo stotisočih zaposlenih, ki ustvarjajo v izvoznem sektorju. »Enormni dobički« izvoznikov, kot jih opisujete, niso v Sloveniji prav nič enormni. So precej revni, takšni, da se mnogi z njimi ne upajo pohvaliti, zaradi resnično enormnega obsega države in paradržave, kjer smo na mednarodnih lestvicah med najslabšimi na svetu. Ti dobički pa se ne prelivajo v tujino. Verjeli ali ne, slovenski izvozniki plačujemo prav tako velike dajatve kot tisti, ki proizvajajo za domačo potrošnjo. Še več, ker imamo mnogi izvozniki višjo dodano vrednost, nas zlasti vaši predlogi Levice o progresivnih obdavčitvah oberejo skoraj do kosti. To je eden glavnih razlogov, da je Slovenija ena najmanj zaželenih držav za tuje investitorje v Evropi.

Slovenija si mora za poglavitni cilj na gospodarskem področju postaviti povečanje dodane vrednosti na zaposlenega. To je edino merilo, ki omogoča naraven dvig bruto plač slovenskih delavcev. Višjo dodano vrednost lahko dosežemo s tem, da vzpostavimo gospodarsko okolje, ki vzpodbuja izdelke in storitve z visoko dodano vrednostjo, z razvojem, znanjem, uporabo novih dognanj in tehnologij prihajajoče Industrije 4.0 in ne le s tem, da od delavcev zahtevamo nečloveško produktivnost. Reformirati je treba izobraževalni sistem za potrebe trga dela prihodnosti. Mnoge zahodnoevropske države so se namreč že pred leti začele pripravljati na velike spremembe, ki nas čakajo. Te spremembe bodo v veliki meri vplivale na število zaposlitev v naslednjih letih, Slovenija pa je na novo tehnološko revolucijo zelo slabo pripravljena. Plače bomo lahko vzdržno dvignili le s povečano dodano vrednostjo na zaposlenega. Ta pa v Sloveniji že 20 let stagnira zaradi sovražnega gospodarskega okolja, ki ga povzročate neuki politiki brez kančka zdrave kmečke pameti. Kako se torej lahko vi in vaši kolegi predstavljate kot zagovorniki delavcev, če pa na drugi strani s svojim ekonomskim neznanjem vztrajno teptate pravice delavcev? Za poslanca ste bili izvoljeni v mojem rojstnem Zasavju, ki je nekoč zaposlovalo desettisoče delavcev zasavskih rudnikov in hčerinskih družb. V Zasavju so se iz rudnikov razvila mnoga dobra podjetja, ki so bila pomembni izvozniki in so zaposlovala tisoče ljudi. Izvažali smo v našo bivšo skupno državo in v zahodno Evropo. Če mi poslanec ne verjamete, lahko o tem vprašate svoje volivce v Zasavju in bodo povedali isto.

Zato vam g. Mesec povem, da Ahilova peta slovenskega gospodarstva ni izvoz in nismo tisti, ki izvažamo. Ahilova peta slovenskega gospodarstva ste politiki, ki v življenju še nikoli niste delali in zato nimate zdrave kmečke pameti. Edino kar obvladate je, da se kot vaši predhodniki ohranjate na dosedanjih položajih. Tudi za ceno uničenja izvoznikov, delavcev ali celotnega gospodarstva ter z njim prihodnosti slovenskih državljanov.

13 KOMENTARJI

  1. “Edino kar obvladate je, da se kot vaši predhodniki ohranjate na dosedanjih položajih. Tudi za ceno uničenja izvoznikov, delavcev ali celotnega gospodarstva ter z njim prihodnosti slovenskih državljanov.”

    Hm! Tega Primoža bo pa na pločniku povozil avion!

    SLAVA MU!

  2. Enkratno.
    Zakaj sploh dovoljujemo, da so politiki lahko ljudje brez izkušenj iz gospodarstva?
    Ki imajo osebnostno nezrel odnos do vsega?

    • Saj ni nujno, da so ne vem kakšni eksperti s področja gospodarstva, dovolj bi bilo že malo zdrave kmečke pameti.

  3. “Nižji davki so najboljša spodbuda za gospodarstvo …”
    Kje je zlati srednji vek, ko gospodarstvo niti približno ni bilo tako obremenjeno kot dandanes.

    • Menda res. Menda je bila le tlaka za grajskega gospoda in desetina za Cerkev. Mogoče je kakšno leto dalo lepo prit skos. Kadar ni bilo suše, pozebe, poplave, kuge ali vojne.

  4. Pomanjkanje potrebnega znanja
    Gospa Cvetka Selšek, predsednica uprave SKB banke, je v Tarči (22.02.2018) povedala, da je bilo vsekakor prav, da smo se ob osamosvojitvi odločili za demokracijo in tržno ekonomijo, a nam je in nam še vedno manjkajo znanja za demokracijo in za tržno ekonomijo, nimamo jih doma.
    Bivši predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič je dejal, da je največji problem Slovencev to, da so prepričani, da so najbolj pametni na svetu in da največ vedo na svetu.
    Koncem leta 2014 nas je s svojo delegacijo obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck. Organizirana je bila tudi zelo aktualna okrogla miza, na kateri sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Slovenskega predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi slovenska veleposlanica. Razpravo je prenašala nacionalna RTV, posnetek je dosegljiv na spletu. Tedaj me je presenetila očitno »navijaška« vnema veleposlanice Marte Kos, ki je nemški delegaciji hotela prikazati Slovenijo, kot deželo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan na centrih odličnosti, česar bi se tudi razviti Nemci lahko naučili. Ta navdušenost veleposlanice je dajala ton tej okrogli mizi in tudi poročanju slovenskih novinarjev. Spremljal sem poročanje slovenskih medijev. Presenečen sem opazil, da je pomanjkljivo. Na osnovi ogleda posnetka, sem potem na kratko zapisal bistveno sporočilo Sloveniji. Tisk je ta moj zapis objavil pod naslovom »Kaj so temelji razvoja dežele?« Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je namreč povedala, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene, predvsem kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja. Povedala je, da so bili za Bavarsko najpomembnejši trije temelji, ki jih je vredno ponoviti.
    Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
    Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
    Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
    Kaj se lahko naučimo na tem primeru? To, da kdor nekaj tako »slika«, da se kar blešči, lahko tedaj ne vidi več dobro in prezre bistvo. Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske? Kaj so torej lahko temelji razvoja?
    Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom. V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«

    Kaj pa če v deželi le ni prave izobrazbe, znanja?
    Ali so proizvajalci znanja, univerze,visoko šolstvo, inštituti »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno znanje za razvoj dežele, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja?
    Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske?
    Kaj so torej lahko temelji razvoja?

    • Kaj čaka ljudi, ki delajo?
      »Ljudje, ki delajo, so že ali bodo nekega lepega dni čez kakšnih deset ali 20 let, ugotovili, da ne morejo v pokoj, čeprav so bili za strojem ali za pultom skoraj štiri desetletja in da bo tisto, kar bodo potem dobivali, tako borno, da jim ne bo omogočilo preživetja« Piše v Delu, 5. maja 2017
      Slaba politika vodenja države in ekonomije, znižuje tudi pokojnine. Primer, a ni edini:
      »Če pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.« Tako je l. 2015 opozarjal prof. Jože P. Damjan, Že leta l. 2013 pa:” Slabe kredite bo moral nekdo plačati. In očitno bomo to davkoplačevalci. V Sloveniji škoda neetičnih odločitev znaša 15 % BDP v bančnem sektorju, če temu pripišemo še izgubljeno gospodarsko rast, je račun še višji. Slovenijo bo tako pomanjkanje etike stalo okoli 30 % BDP.“ Pa to še ni vse, za mnoge zaposlene je še huje, na primer:
      »ZPIZ-Zavod za pokojninsko invalidsko zavarovanje je edini nosilec in izvajalec sistema obveznega pokojninskega invalidskega zavarovanja in njegovo poslanstvo je uresničevanje socialne varnosti zavarovancev in uživalcev pravic. Po novem zakonu mora ZPIZ- Zavod za pokojninsko zavarovanje zgolj obvestiti delavca, kakšne so oziramo bodo posledice, če njegov delodajalec, sicer obračuna prispevke, jih pa ne plača. Nova ureditev terja od delavcev, ki bodo dobili takšna obvestila, da skladno s pravno ureditvijo pravočasno uresničujejo svoje pravice in tako prispevajo k izboljšanju pravne varnosti.« To piše v članku »Zavod bo opozarjal na neplačane prispevke », ki ga je napisala Anka Tominšek . upokojenka in predstavnica zvez in društev upokojencev v Svetu ZPIZ–a, v reviji oz. mesečniku VZAJEMNOST, ki je glasilo ZPIZ-a, in sicer v štev. 2, februar 2018.
      Dokazno breme za dokazilo pokojninske dobe ostaja še naprej na oškodovanem delavcu, ki je verjel plačilni listi in državi, da bo poskrbela, da ZPIZ pobere njihove prispevke.
      Zakonodajalec oz. politika in Svet ZPIZZ-a znova sporoča zaposlenim:«Če ste okradeni za prispevke, je to le vaš problem! Pravna država vam je na razpolago!«
      Kakšna pa je solidarnost s prizadetimi zaposlenimi oz. upokojenci v Sloveniji?
      Nobena politična stranka, ne vlada ni preprečila kraje prispevkov zaposlenim državljanom, ki vzdržujejo državo, ki torej ne ščiti poštene državljane. Ali je kdaj protestiral Karel Erjavec, stranka ali člani Desusa? Ali so kdaj za opeharjene zaposlene oz. upokojence protestirali sindikati? Ali je kdaj protestirala Zveza Društev upokojencev Slovenije (ZDUS – Zveza društev upokojencev Slovenije je po številu članstva (230.000 članov) in društev (preko 500) ena največjih nevladnih organizacij v Sloveniji)? Kako je mogoče, da svet sprejme odobrava tak zakon, da je problem neplačanih prispevkov samo problem opeharjenega zaposlenega oz. upokojenca, ZPIZ pa to gleda in delavca po novem vsaj obvešča, a nič ne stori, da pridobi prispevke, ki pripadajo ZPIZ-u. Udobno, a za prizadete usodno. Kako je to mogoče, ko je od 27 članov Sveta ZPIZ-a le z članov delodajalskih združenj na ravni države? Kdo in kako je ostalim članom Sveta ZPIZ-a dal mandat, pooblastilo za tako neživljenjsko, krivično novo zakonsko pravilo? Ali je nova sprememba zakona (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2E) sploh skladna z ustavo? Svet zavoda sestavlja 27 članov, od tega:
      • 7 članov imenujejo sindikalne zveze oziroma konfederacije, reprezentativne za območje države;
      • 1 člana imenuje reprezentativna invalidska organizacija za delovne invalide;
      • 7 članov imenujejo delodajalska združenja na ravni države;
      • 7 članov imenuje Vlada Republike Slovenije;
      • 1 člana imenuje Študentska organizacija Slovenije;
      • 3 člane imenujejo zveze oziroma organizacije upokojencev na ravni države;
      • 1 člana izvolijo delavci zavoda.
      Svet ZPIZ-a, ki je odobril nova krivična zakonska pravila sestavlja torej 27 članov, od tega 7 članov imenuje Vlada Republike Slovenije, ti so: mag. Nataša BELOPAVLOVIČ, Valter DROZG, Miloš PAVLICA, mag. Mojca PIRNAT, dr. Tone PLOJ, Jože RANGUS, Mitja ŽIHER , dalje 7 članov imenujejo sindikalne zveze oziroma konfederacije reprezentativne za območje države, ti so: Lučka BÖHM, Aljoša ČEČ, Dorotej ČUČEK, Nadja GÖTZ, Zdenko LORBER, Marjana PANTAR MALEC Milan UTROŠA, 7 članov imenujejo delodajalska združenja na ravni države, ti so: Vera ALJANČIČ FALEŽ, Dušan BAVEC, Tomaž BERNIK, Janez BRAUNE, Tatjana ČERIN, Samo ROŠ, Jože SMOLE, dalje 3 člane imenujejo zveze oziroma organizacije upokojencev na ravni države, ti so: Breda PEČAN, Branko PINTAR, Anka TOMINŠEK, dalje 1 člana imenuje reprezentativna invalidska organizacija za delovne invalide, ta je Dragutin NOVAK in 1 člana izvolijo delavci zavoda, ta je Tone ZORC. Svet ZPIZ-a ima moč, pristojnost in odgovornost, da sproži postopke, da bodo ZPIZ –u plačani pokojninski prispevki, ki so jih zaposleni že zaslužili in so njihova lastnina, ki so jih oz. so jo zaposleni dali na razpolago državi in ZPIZ –u., saj tudi za ZPIZ menda velja:«Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato pa mora poskrbeti država s svojimi inštitucijami.« Zaposleni sicer ne rabijo take brezbrižne in krivične države.
      Kako je mogoče, da se uveljavi interes delodajalcev, ko je v Svetu zavoda- ZPIZ le 7 članov iz vrst delodajalcev, preostalih je pa 19? Kdo je preostalim članom, zlasti iz vrst sindikatov in upokojencev dal mandat, da ne ščitijo ogoljufane zaposlene?
      Nemška država pa ima za takšna ravnanja zakon, kjer se že prvi člen glasi:»Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.« Nemška država kaznuje, če delodajalec ne plača prispevkov, ne glede ali je bila plača izplačana ali ne. Slovenska država pa z zakonom »poskrbi«, da ZPIZ zgolj obvesti zaposlenega, da zanj niso plačani prispevki in naj to sam uredi. Ali res ni nikogar sram, da mora pri nas vsak sam poskrbeti, da dobi zasluženo pokojnino. Zakaj sploh imamo stranke, DZ RS, pravno stroko, državo z ogromno javno upravo. Kje so solidarni aktivni državljani, ki sanjajo o socialni državi, po vzoru Skandinavije?
      Kdaj bo katera politična stranka, ki da se prizadeva za pravičnost in transparentnost, ali katera strokovna javna institucija, ali kateri medij, novinar, to raziskal in objavil?

  5. Gospod Jelševar, vse, kar ste napisali, neizpodbitno drži. Toda s tehtnimi argumenti iti v dialog z ideološkimi zadrteži, kakršna sta Mesec in Kordeš, je precej Sizifovo delo.

    • Zato, pa tudi zato, ker pač so taki argumenti tudi argumenti neoliberalnega kapitalizma. Če gospod Jelševar ne pozna dobro pojma neoliberalni kapitalizem, se onadva verjetno tudi ne čutita poklicana, da bi vam to razlagala. Vsaj tako se meni zdi. Neoliberalizem je pri nas stara psovka ampak se mi zdi marsikdo ne ve kaj to sploh je.

  6. Politika in javni sektor še nista zaznala glavne Ahikove pete slovenske države, to je neustrezno znanje za razvoj države in blagostanje.
    Ni dovolj znanja ne za demokracijo, ne za tržno ekonomijo, niti za ustvarjanje kapitala
    Predsednica uprave SKB banke, gospa Cvetka Selšek, je v Tarči (22.02.2018) povedala, da je bilo vsekakor prav, da smo se ob osamosvojitvi odločili za demokracijo in tržno ekonomijo. Problem pa je, da nam je manjkalo in nam še vedno manjka znanje za demokracijo in za tržno ekonomijo. Velik problem prestavlja pomanjkanje znanja za ustvarjanje in za upravljanje kapitala.

    • Vsem nam, predvsem pa tudi medijem. Saj niti mediji ne znajo jasno podučiti ljudi kam spada katera stranka. Za kaj se v resnici zavzema katera stranka. Niti mediji ne znajo dobro predstaviti kompleksnih političnih vprašanj manj ukim. Tam kjer sta kaos in zmeda tam vlada status quo. Sicer ne rečem, da je to lahka naloga.

    • Za začetek, menim, da bi nekaterim nam koristil dvodimenzionalen zemljevid političnih strank namesto trenutno edino dosegljivih enodimenzionalnih. Spomnite se še zadnjih aktualnih analiz političnih strank v času prejšnjih volitev, ko je zmagala SMC. Vsaki stranki je pripadala točka na daljici med skrajno Levo in skrajno Desno vrednostjo. Ampak v resnici ni vse samo Levo ali Desno. Če tej dimenziji dodamo še drugo dimenzijo – daljico med skrajnim Avtoritarizmom in skrajnim Libertinizmom – postane marsikatero politično dejstvo razumljivejše. To ni moja ideja ampak sem jo povzel po Hipu Hughesu, ki ima na spletu eno tako malo šolo politike. Tu je en njegov primer, kako razloži kaj je to Socializem: https://www.youtube.com/watch?v=QYm-9M4D7GM

    • PS: Zanimivo, nisem vedel, da demokratični socializem naj ne bi podpiral državne ekonomije..

      Torej, kot predstavljeno, sta tu dva pomembna koncepta, dve dimenziji: ekonomska dimenzija in socialna dimenzija.

      Kdor ni vešč angleščine in YouTube-a še en droben namig: Podnapise je možno vključiti s pritiskom na mali gumb ‘CC’ in jih zatem sproti za silo prevajati z izbiro jezika (kar se nastavi z temle zaporedjem: ‘Settings’, ‘Auto-translate’, ‘Slovenian’).

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite