Ah, ta nesrečna (a)simetrija… (2.del)

0

volitve volilna škatlaDrugi del prispevka, prvi del najdete na povezavi.

Dvigovanje megle

V kasnejših letih se vprašanje volilnega sistema ni več vrnilo na dnevni red. Glede na to, da je proporcionalni sistem sedaj na nek način »zabetoniran« v ustavo, bi bila za spremembo potrebna zelo težko dosegljiva dvotretjinska večina. Vprašanje pa je, ali je takšna sprememba v obstoječem razmerju sil sploh mogoča. Proporcionalni sistem namreč večini parlamentarnih strank omogoča relativen lahko dosegljiv parlamentarni prag, ki je sedaj štiri odstoten. A v sedanjih pogojih, tako sistemskih kot vsebinskih, tako rekoč nobena od strank ne more doseči absolutne zmage (tj. zmagati z rezultatom nad 50 odstotkov), s čimer bi lahko sama sestavljala vlado. To pomeni, da mora relativni zmagovalec praktično vedno iskati koalicijske partnerje za sestavo (večinske) vlade. Tako se v proporcionalnem sistemu dejansko relativizira status zmagovalca in poraženca volitev. Če neka stranka doseže relativno večino, ni rečeno, da bo ista stranka lahko tudi sestavila koalicijo (tako kot npr. Zoran Janković takoj po volitvah leta 2011) in s tem vlado. Po drugi strani pa lahko tudi stranka, ki dobi manj glasov kot na prejšnjih volitvah (in s tem doživi relativen poraz), vstopi v koalicijo in tako postane »zmagovalna«. To lahko pomeni, da je sestava vlade v veliki meri odvisna od kupčkanja med strankami in ne toliko od volje volilnega telesa. Po drugi strani pa ima večinski sistem to prednost, da državljan lahko voli predvsem za posameznega kandidata v vsakem volilnem okraju posebej. Če nihče od kandidatov ne dobi absolutne večine, se dva najmočnejša kandidata uvrstita v drugi krog, pri čemer lahko pride tudi do nastanka predvolilnih koalicij (s tem nekako odpade predsodek, da bi bile stranke, ki so imele do sedaj manjši odstotek na volitvah, avtomatsko v slabšem položaju). Zadeva je videti podobna, kot če bi recimo imeli predsedniške volitve, ki bi jih pomanjšali na en volilni okraj, izvoljeni »predsednik« volilnega okraja pa se uvrsti v državni zbor. V vsakem primeru pa je zmagovalec volitev na državni ravni takoj znan in s tem tudi prevzame vso odgovornost za vladanje. Ob tem velja spomniti, da so tudi okoliščine za povsem suvereno vladanje bistveno lažje kot pri proporcionalnem sistemu. Verjetno je prav to glavni razlog, da tranzicijska levica odklanja večinski sistem, saj bi v primeru zmage nasprotne strani izgubila vse vzvode oblasti. Dosedanje izkušnje namreč kažejo, da je lahko tudi v primeru, ko je bila na oblasti desno-sredinska vlada, tranzicijska levica vladala iz ozadja, saj je spretno izkoriščala slabosti proporcionalnega sistema. Tudi na ta način, da so manjši koalicijski partnerji, kot je npr. DeSUS (brez katere doslej praktično ni bilo mogoče sestaviti nobene vlade!), lahko izsiljevali ali celo zapustili koalicijo. S tem se je dejansko pokazala tudi razlika med formalno in neformalno oblastjo – slednjo namreč zastopajo t. i. »strici iz ozadja«. Z večinskim sistemom pa bi se tovrstna megla precej bolj razkadila in neformalnega vladanja iz ozadja bi bilo zelo verjetno konec.

Onstran Janše, Jankovića in – Viranta

Žal pa lahko ugotovimo, da v slovenski politiki trenutno ni pogojev za to, da bi lahko z ustavno večino popravljali volilni sistem. Iz preprostega razloga: večini strank sedanje stanje – ustreza. Interes posamezne stranke pa se ne ujema nujno s splošnim interesom Slovenije, npr. izhod iz politične krize ter postavitev dovolj močne vlade. Zato bi bilo morda najprej potrebno razmisliti o popravkih sedanje volilne zakonodaje v smer večjega poudarka na posameznih kandidatih in manj na strankarskih listah (kombinacij z volilnimi enotami in okraji je veliko), dolgoročno pa o pogajanjih o morebitni spremembi ustave z uvedbo kombiniranega volilnega sistema. S postopnimi koraki bi bile spremembe bistveno bolj verjetne kot če bi tiščali glavo skozi zid s takojšnjo uvedbo večinskega sistema. Dosedanje spremembe ustave so pokazale, da je v slovenskem parlamentu glede nekaterih vprašanj vendarle mogoče doseči ustavno večino – denimo za fiskalno zlato pravilo, za katerega se je sprva zdelo, da je to misija nemogoče. Možnost za spremembo volilnega sistema tako še vedno obstaja – če seveda ne bomo nasedali demagoškim izjavam, kot je denimo tista, ki jo je pred dnevi izrekel Gregor Virant: »Večinski volilni sistem nas za vedno obsodi na odločanje med Janezom Janšo in Zoranom Jankovićem.« Morda bi bilo za začetek dovolj, če bi v naših glavah premagali to navidezno Virantovo simetrijo in se problemov volilnega sistema lotili realno in poglobljeno – onstran političnih floskul tistih, ki bi za vsako ceno želeli ohraniti obstoječe stanje.

Foto: Reporter