Če si celo desničar, v nobenem primeru ne moreš biti strokovnjak

Mitja Pucelj (Foto: lastni arhiv)

Danes je jasno: če želiš biti priznan kot strokovnjak, moraš biti najprej deklariran levičar (nujen pogoj), nato pa moraš imeti tudi zadosti kilometrine (ki ti jo priznajo osrednji mediji) na delovnih mestih, ki si jih zasedel, ker si zadostil prvemu pogoju (deklariran in ustrezno preverjen levičar). Ali v resnici kaj razumeš ali znaš, niti ni pomembno.

Če pa nisi deklarirani levičar ali če se celo izve, da si, bog ne daj, desničar, ki verjameš v krščanske vrednote, pa v nobenem primeru ne moreš biti strokovnjak. Si lahko samo političen. To vsi vemo. Ampak, kako za vraga smo prišli v to groteskno situacijo, ki v kali zatira resen razvoj naše družbe in nas celo sili v stagnacijo?

Za globlje razumevanje ne smemo imeti skleroze, saj korenine sedanjega stanja segajo v sedemdeseta leta

Če želimo razumeti globlje, je treba malce pobrskati po spominu. Moj je kar dober, saj nisem bil nikoli član avantgarde delavskega ljudstva. Ob tem ne morem mimo prigode, ko sem se ob družbenem prelomu v začetku 90. let srečal z Aurelijem Jurijem na nekem pogovoru. Verjetno je bil predvolilni čas. Ko je beseda nanesla na vlogo vernikov v socializmu, je mirno rekel, da po njegovem védenju kristjani niso bili nikoli šikanirani. Vsakdo se je lahko udeleževal verskih obredov. Na to sem mu odgovoril, da jaz nisem bil v partiji in zato nimam skleroze. Dobro vem, da nismo smeli hoditi k verouku. Ker je bila mama učiteljica, je bilo treba iti k prvemu obhajilu na skrivaj v neki vaški župniji, k birmi pa celo v drugi škofiji.

Sicer pa moj politični spomin seže v sredino sedemdesetih let, ko sem zaključeval osnovno šolo in obiskoval gimnazijo. To je čas po odstavitvi Staneta Kavčiča in čas, ko je Milan Kučan prevzel pomembno nalogo: usmeritev izobraževanja v ustrezno socialistično družbo, temelječo na marksistično-leninistično-kardeljanski dogmi. Tako družbo pa lahko vodijo samo ustrezno izgrajeni kadri. Konkreten osebni primer. Ko sem bil kandidiran kot najbolj zaželen kandidat za predsednika šolske skupnosti (nekakšen sindikat dijakov), sem bil kljub mladosti (še ne šestnajst let) povabljen v partijo. To sem odklonil. Nato so me črtali z liste kandidatov.

Takrat sem bil šokiran, danes pa to seveda razumem. Sicer so pa takrat šolsko skupnost tako ali tako ukinili in vse podredili mladinski organizaciji. Nekakšen titoistični hitlerjungend, v katerem smo morali prisegati: »Druže Tito mi ti se kunemo, da sa tvoga puta nikad ne skrenemo.« Po mojem je to priseganje tudi začetek skupnih jeder Stipeta Šuvarja.

Na prelomu so bili izbrani »pravi mladi kadri«

V osemdesetih letih smo nato eni bolj, drugi manj uspešno zaključili študij. Neodvisno od poklica je bila izjemnega pomena moralnopolitična primernost ali po domače, skladnost s partijsko linijo. Brez tega ni bilo boljše zaposlitve. Tisti s sklerozo se seveda tega ne spomnijo. Takrat je bilo zelo moderno, da so bili mladi postavljeni na položaje tako v upravi kot v gospodarstvu. Nekakšen ameriški trend, kot so takrat razlagali. Mnogi so že pozabili, da se je takrat govorilo:

»Ta pa je perspektiven kader in o njem se bo še govorilo.«

In tu nastane problem. Zelo mladi so stopili na položaje in večina je še danes na položajih. Samo malce krožijo. Nekateri so pridobili nekaj MBA-jev, magisterijev, doktoratov in na ta način podkrepili svojo strokovnost. Večina pa v resnici od konca študija ni naredila nič na strokovnem področju. Jim ni bilo treba, ker jim je položaj pripadal.

Z ustreznimi kadrovskimi prijemi (okoli sebe so zbrali take, ki so se jim klanjali in jih niso ogrožali) so si zagotovili nadzor in s tem to, kar je za tržno gospodarstvo smrt – monopol nad položaji in stroko, ki so jo obvladovali. Študenti so me pogosto na predavanjih (predaval sem sodobni menedžment in organizacijo) spraševali, zakaj tega ne predavam njihovim vodjem. Odgovoril sem jim, da oni tega ne potrebujejo, ker so že vodje. Edini so imeli možnost pridobiti novo znanje (tako v stroki kot na področju menedžmenta), vendar to zahteva napor, in če se ti ni treba truditi, se pač ne potrudiš pridobiti znanje.

Brez tega, da si član avantgarde, ni možnosti za kariero

Drugi tako ali tako nismo imeli možnosti pridobiti znanje, če pa smo ga nekaj pridobili, smo bili zelo preprosto odpravljeni z argumentom, da nimamo potrebnih vodstvenih ali strokovnih izkušenj. Do takrat tudi nismo pokazali smisla za organizacijo. Seveda so lahko brez težav eliminirali nekdanji pogoj: moralno politično neoporečnost. Nadomestili so jo s pojmoma vodstvene izkušnje in smisel za organizacijo. Ni bilo težav z izločitvijo (ne)ustreznih kandidatov. To je ta kadrovska in tudi strokovna negativna selekcija.

Pred skorajda dvajsetimi leti sem kandidiral na visok uradniški položaj, že vnaprej brez upanja na uspeh. Mi je pa to omogočilo, da sem napisal resno analizo stanja in svoje videnje, kako priti iz tedanjega v želeno stanje. Očitno ni bilo čisto brez haska, ker so me prosili, naj še enkrat kandidiram, ker bodo ukinili pogoj t. i. vodstvenih izkušenj in smisla za organizacijo. To se je dokazovalo s tem, da si že do sedaj bil na podobnem položaju. Seveda na koncu kljub dobri oceni komisije nisem bil izbran, in kar se mene osebno tiče, ni to nič hudega. Poskusil sem nekaj dati družbi in nisem samo za šankom kritiziral in pametoval. Drugi rezultat je pa ta, da so ta pogoj ukinili in ga nadomestili s tem, da moraš funkcionalno znanje iz vodenja pridobiti, če me spomin ne vara, v letu in pol. Sem se spet malce igral s kandidaturo.

V zadnjih letih se je sistem le še okrepil, stroka je še močnejša, ima daljšo kilometrino

Od za mene ključne točke preloma v družbi, izjave 571 »zaskrbljenih družbenopolitičnih delavcev«, je minilo že 15 let. Stroka je še močnejša. Ima daljšo kilometrino. Danes je praktično nepojmljivo, da nekdo, ki ne izvira iz pravega kadrovskega bazena, prevzame kakršen koli strokovni oz. vodstveni položaj. Nekdanji moralno politično ustrezni kadri so dosegli praktično popoln monopol nad stroko in vodstvenimi položaji. Poleg popolnega sistema kadrovanja z navideznimi strokovnimi in demokratičnimi metodami (razni KAS-i, sistemi nadzornih svetov, neodvisnih od politike, sodni in tožilski sveti ipd.) jim je v javnosti uspelo plasirati, da je to edini možen model družbe, na katerem sloni ali pade naša demokracija. Vse, kar posega v to idilično stanje, je politično vpletanje, rušenje demokracije, poizkus vzpostavljanja diktature, tiranije ipd. Vse skupaj pa se od zunaj površinsko v resnici zdi idealno.

Agresivnost levičarjev in pasivnost preostalega dela družbe: nič novega

Vsakršno spremembo stanja se dojema kot katastrofa. In to kot katastrofalen poseg v družbo uspešno plasirajo tudi v sodobni multikulti levičarski del evropske javnosti. Ta je pač agresivna, medtem ko drugi del javnosti bolj skrbi zase in se ne vpleta v življenje drugih. To tudi ni prvič. Podobno je bilo npr. tudi pred obema svetovnima vojnama. Vse totalitarne sisteme imam za levičarska (socialistična) gibanja, ker se njihovi programi, še bolj pa izvedbe razlikujejo samo v pretirano poudarjenih detajlih. O tem sem že razpravljal.

Vse skupaj pri nas spominja na apartheid. Dve med seboj pogosto popolnoma ločeni skupnosti (čeprav v vsakdanjem svetu živimo drug z drugimi ali pa v resnici pogosto drug mimo drugega) se predvsem na strokovnem področju medsebojno vedno bolj oddaljujeta.

T. i. drugorazrednim sicer postopoma uspeva vzpostaviti nekakšno kontra stroko, ki je v javnosti ožigosan s političnostjo in ideološkostjo, vendar je razmerje sil zelo na strani stroke. Če vzamemo za primer Ustavno sodišče, novinarska združenja, visokošolske študijske programe (tu mislim nekaj programov, ki so razviti mimo UL, UM in večinske UP) ipd., je razmerje v prid stroki proti politiki nekako 1 : 7 in več.

Zagledanost vase in prepričanje o svoji superiornosti se zna pokazati kot bumerang

Občutek premoči s strani stroke (kontinuitete), ki je nastal z vedno močnejšim obvladovanjem vseh sfer družbe, pa je verjetno bumerang. Po mojem so šli predaleč v prepričanju, da jim nihče ne sme vzeti oblasti v nobeni sferi družbe. Prepričanje o svoji superiornosti in pomembnosti se zna kot rezultat na naslednjih volitvah pokazati kot veliko presenečenje. Upajmo. Vsaj dva mandata sta še potrebna, da se družba vsaj malce uravnoteži in postopoma normalizira. Brez tega ne bo prišlo do pravega kadrovskega trga oz. pozitivne kadrovske selekcije, kar je ključni pogoj za razvoj družbe kot celote. Na glavo obrnjena strokovna piramida, ko je pogosto več znanja in usposobljenosti na dnu, namesto na vrhu stroke (in to na vseh področjih), zagotovo ni ključ za uspešen razvoj. Svetal zgled naše Levice Venezuela je grozljiv primer, kaj se lahko zgodi, če bo šel trend v smer, ki nam ga nakazujejo KUL-ovci.