Ve se, kaj je stroka in kaj je politično vpletanje v stroko

12
Generalni tajnik šolskega sindikata SVIZ Branimir Štrukelj in predsednik društva ravnateljev Gregor Pečan

Prižgem TV, ki je naravnan na SLO1, in slišim nekaj neverjetnega: vsa stroka je na nogah. Ne vem še, za kaj gre, nakar se pojavita dva od strokovnjakov: predsednik društva ravnateljev Gregor Pečan, ki je tedne jamral, da nimajo navodil, kako samotestirati učence in dijake, nato pa še en strokovnjak: učitelj umetnostne zgodovine Branimir Štrukelj, ki skorajda nikoli ni učil v šoli, je pa večni sindikalni veljak in deklarirani politik levice. Vse mi je bilo takoj jasno. Vsebina pri tem sploh ni potrebna.

Danes je jasno: če želiš biti priznan kot strokovnjak, potem moraš biti najprej deklariran levičar (nujen pogoj), nato pa moraš imeti tudi zadosti kilometrine (ki ti jo priznajo osrednji mediji) na delovnih mestih, ki si jih zasedel, ker si zadostil prvemu pogoju (deklariran in ustrezno preverjen levičar). Ali v resnici kaj razumeš ali znaš, niti ni pomembno. Če pa nisi deklarirani levičar ali če se celo izve, da si, bog ne daj, desničar, ki verjameš v krščanske vrednote, pa v nobenem primeru ne moreš biti strokovnjak. Si lahko samo političen. To vsi vemo. Ampak, kako za vraga smo prišli v to groteskno situacijo, ki v kali zatira resen razvoj naše družbe in nas celo sili v stagnacijo?

Za globlje razumevanje ne smemo imeti skleroze, saj korenine sedanjega stanja segajo v sedemdeseta leta

Če želimo razumeti globlje, je treba malce pobrskati po spominu. Moj je kar dober, saj nisem bil nikoli član avantgarde delavskega ljudstva. Ob tem ne morem mimo prigode, ko sem se ob družbenem prelomu v začetku 90. let srečal z Aurelijem Jurijem na nekem pogovoru. Verjetno je bil predvolilni čas. Ko je beseda nanesla na vlogo vernikov v socializmu, je mirno rekel, da po njegovem védenju kristjani niso bili nikoli šikanirani. Vsakdo se je lahko udeleževal verskih obredov. Na to sem mu odgovoril, da jaz nisem bil v partiji in zato nimam skleroze. Dobro vem, da nismo smeli hoditi k verouku. Ker je bila mama učiteljica, je bilo treba iti k prvemu obhajilu na skrivaj v neki vaški župniji, k birmi pa celo v drugi škofiji.

Sicer pa moj politični spomin seže v sredino sedemdesetih let, ko sem zaključeval osnovno šolo in obiskoval gimnazijo. To je čas po odstavitvi Staneta Kavčiča in čas, ko je Milan Kučan prevzel pomembno nalogo: usmeritev izobraževanja v ustrezno socialistično družbo, temelječo na marksistično-leninistično-kardeljanski dogmi. Tako družbo pa lahko vodijo samo ustrezno izgrajeni kadri. Konkreten osebni primer. Ko sem bil kandidiran kot najbolj zaželen kandidat za predsednika šolske skupnosti (nekakšen sindikat dijakov), sem bil kljub mladosti (še ne šestnajst let) povabljen v partijo. To sem odklonil. Nato so me črtali z liste kandidatov.

Takrat sem bil šokiran, danes pa to seveda razumem. Sicer so pa takrat šolsko skupnost tako ali tako ukinili in vse podredili mladinski organizaciji. Nekakšen titoistični hitlerjungend, v katerem smo morali prisegati: »Druže Tito mi ti se kunemo, da sa tvoga puta nikad ne skrenemo.« Po mojem je to priseganje tudi začetek skupnih jeder Stipeta Šuvarja.

Na prelomu so bili izbrani »pravi mladi kadri«

V osemdesetih letih smo nato eni bolj, drugi manj uspešno zaključili študij. Neodvisno od poklica je bila izjemnega pomena moralnopolitična primernost ali po domače, skladnost s partijsko linijo. Brez tega ni bilo boljše zaposlitve. Tisti s sklerozo se seveda tega ne spomnijo. Takrat je bilo zelo moderno, da so bili mladi postavljeni na položaje tako v upravi kot v gospodarstvu. Nekakšen ameriški trend, kot so takrat razlagali. Mnogi so že pozabili, da se je takrat govorilo:

»Ta pa je perspektiven kader in o njem se bo še govorilo.«

In tu nastane problem. Zelo mladi so stopili na položaje in večina je še danes na položajih. Samo malce krožijo. Nekateri so pridobili nekaj MBA-jev, magisterijev, doktoratov in na ta način podkrepili svojo strokovnost. Večina pa v resnici od konca študija ni naredila nič na strokovnem področju. Jim ni bilo treba, ker jim je položaj pripadal.

Z ustreznimi kadrovskimi prijemi (okoli sebe so zbrali take, ki so se jim klanjali in jih niso ogrožali) so si zagotovili nadzor in s tem to, kar je za tržno gospodarstvo smrt – monopol nad položaji in stroko, ki so jo obvladovali. Študenti so me pogosto na predavanjih (predaval sem sodobni menedžment in organizacijo) spraševali, zakaj tega ne predavam njihovim vodjem. Odgovoril sem jim, da oni tega ne potrebujejo, ker so že vodje. Edini so imeli možnost pridobiti novo znanje (tako v stroki kot na področju menedžmenta), vendar to zahteva napor, in če se ti ni treba truditi, se pač ne potrudiš pridobiti znanje.

Brez tega, da si član avantgarde, ni možnosti za kariero

Drugi tako ali tako nismo imeli možnosti pridobiti znanje, če pa smo ga nekaj pridobili, smo bili zelo preprosto odpravljeni z argumentom, da nimamo potrebnih vodstvenih ali strokovnih izkušenj. Do takrat tudi nismo pokazali smisla za organizacijo. Seveda so lahko brez težav eliminirali nekdanji pogoj: moralno politično neoporečnost. Nadomestili so jo s pojmoma vodstvene izkušnje in smisel za organizacijo. Ni bilo težav z izločitvijo (ne)ustreznih kandidatov. To je ta kadrovska in tudi strokovna negativna selekcija.

Pred skorajda dvajsetimi leti sem kandidiral na visok uradniški položaj, že vnaprej brez upanja na uspeh. Mi je pa to omogočilo, da sem napisal resno analizo stanja in svoje videnje, kako priti iz tedanjega v želeno stanje. Očitno ni bilo čisto brez haska, ker so me prosili, naj še enkrat kandidiram, ker bodo ukinili pogoj t. i. vodstvenih izkušenj in smisla za organizacijo. To se je dokazovalo s tem, da si že do sedaj bil na podobnem položaju. Seveda na koncu kljub dobri oceni komisije nisem bil izbran, in kar se mene osebno tiče, ni to nič hudega. Poskusil sem nekaj dati družbi in nisem samo za šankom kritiziral in pametoval. Drugi rezultat je pa ta, da so ta pogoj ukinili in ga nadomestili s tem, da moraš funkcionalno znanje iz vodenja pridobiti, če me spomin ne vara, v letu in pol. Sem se spet malce igral s kandidaturo.

V zadnjih letih se je sistem le še okrepil, stroka je še močnejša, ima daljšo kilometrino

Od za mene ključne točke preloma v družbi, izjave 571 »zaskrbljenih družbenopolitičnih delavcev«, je minilo že 15 let. Stroka je še močnejša. Ima daljšo kilometrino. Danes je praktično nepojmljivo, da nekdo, ki ne izvira iz pravega kadrovskega bazena, prevzame kakršen koli strokovni oz. vodstveni položaj. Nekdanji moralno politično ustrezni kadri so dosegli praktično popoln monopol nad stroko in vodstvenimi položaji. Poleg popolnega sistema kadrovanja z navideznimi strokovnimi in demokratičnimi metodami (razni KAS-i, sistemi nadzornih svetov, neodvisnih od politike, sodni in tožilski sveti ipd.) jim je v javnosti uspelo plasirati, da je to edini možen model družbe, na katerem sloni ali pade naša demokracija. Vse, kar posega v to idilično stanje, je politično vpletanje, rušenje demokracije, poizkus vzpostavljanja diktature, tiranije ipd. Vse skupaj pa se od zunaj površinsko v resnici zdi idealno.

Agresivnost levičarjev in pasivnost preostalega dela družbe: nič novega

Vsakršno spremembo stanja se dojema kot katastrofa. In to kot katastrofalen poseg v družbo uspešno plasirajo tudi v sodobni multikulti levičarski del evropske javnosti. Ta je pač agresivna, medtem ko drugi del javnosti bolj skrbi zase in se ne vpleta v življenje drugih. To tudi ni prvič. Podobno je bilo npr. tudi pred obema svetovnima vojnama. Vse totalitarne sisteme imam za levičarska (socialistična) gibanja, ker se njihovi programi, še bolj pa izvedbe razlikujejo samo v pretirano poudarjenih detajlih. O tem sem že razpravljal.

Vse skupaj pri nas spominja na apartheid. Dve med seboj pogosto popolnoma ločeni skupnosti (čeprav v vsakdanjem svetu živimo drug z drugimi ali pa v resnici pogosto drug mimo drugega) se predvsem na strokovnem področju medsebojno vedno bolj oddaljujeta.

T. i. drugorazrednim sicer postopoma uspeva vzpostaviti nekakšno kontra stroko, ki je v javnosti ožigosan s političnostjo in ideološkostjo, vendar je razmerje sil zelo na strani stroke. Če vzamemo za primer Ustavno sodišče, novinarska združenja, visokošolske študijske programe (tu mislim nekaj programov, ki so razviti mimo UL, UM in večinske UP) ipd., je razmerje v prid stroki proti politiki nekako 1 : 7 in več.

Zagledanost vase in prepričanje o svoji superiornosti se zna pokazati kot bumerang

Občutek premoči s strani stroke (kontinuitete), ki je nastal z vedno močnejšim obvladovanjem vseh sfer družbe, pa je verjetno bumerang. Po mojem so šli predaleč v prepričanju, da jim nihče ne sme vzeti oblasti v nobeni sferi družbe. Prepričanje o svoji superiornosti in pomembnosti se zna kot rezultat na naslednjih volitvah pokazati kot veliko presenečenje. Upajmo. Vsaj dva mandata sta še potrebna, da se družba vsaj malce uravnoteži in postopoma normalizira. Brez tega ne bo prišlo do pravega kadrovskega trga oz. pozitivne kadrovske selekcije, kar je ključni pogoj za razvoj družbe kot celote. Na glavo obrnjena strokovna piramida, ko je pogosto več znanja in usposobljenosti na dnu, namesto na vrhu stroke (in to na vseh področjih), zagotovo ni ključ za uspešen razvoj. Svetal zgled naše Levice Venezuela je grozljiv primer, kaj se lahko zgodi, če bo šel trend v smer, ki nam ga nakazujejo KUL-ovci.

12 KOMENTARJI

  1. Veliko škode so v zvezi epidemijo naredili tile vecni solski funkcionarji: Branimir Štrukelj, Gregor Pečan. Zraven dodajam še Fani al Mansur. Sabotirali in zganjali kampanjo kontra, kolikor in dokler se je dalo, na vse ukrepe proti epidemiji v solstvu. Najprej maske, potem testiranje in končno nespodbujanje zaposlenih k cepljenju.

    Če bi na teh 3 položajih bili drugi ljudje, bi Slovenija lahko sledila Avstrijo in imela solo v živo ze skoraj celotno 2021. Ne pa po dolgih idiotskih borbah zacela testirati v šolah sele novembra. Sram naj jih bo, vele-skodljivce!

    Ne bo pozabljeno, kot ne bo pozabljeno veckratno odločanje večine na ustavnem sodišču, pa vrhovnih sodnikov Maslese in Gorkica proti kaznovanju nenosenja obraznih mask in konstantno nagajanje informacijske pooblaščenke Prelesnik, ki ne bi dovolila nic, kar odkriva obolele, niti merjenja telesne temperature ne.

    Gnusoba od človeške neodgovornosti, v imenu in politikantstva in ideologije so skupaj z mainstream mediji ( recimo najbolj sveze: nacionalka je v Dnevniku 30.12 vabila na množične omikron novoletne zabave na Balkan, v Politično pa Godceva v približevanju novega vrha vala epidemije ob ze napolnjenih bolnicah dajala glavno in zadnjo besedo koronaidiotu Branku Gradisniku) zanesljivo odgovorni za vsaj 1000 mrtvih za covid19, morda tudi polovico do zdaj umrlih, da o kroničnih postcovidalnih invalidih niti ne govorimo.

    A jih bo kdaj za to srečala roka pravice, jih bo vsaj vest kaj pekla za pomoč smrtonosnemu virusu pri širjenju?!

  2. Že dolgo je znano, da če si žele biti strokovnjak, kulturnik, umetnik priznan v slovenski javnosti si moral biti član Zveze Komunistov Slovenije.
    Zato poglejte okoli sebe in boste spoznali resnico.
    Vsi pravi strokovnjaki, ki bodo vpisani v zgodovino so zato objavljali v tujini.
    Tam so se stehtali. V tej ljubljanski močvari in mariborski gostilni (ali na tenisu) nisi mogel uspeti zato, ker so se ONI zmenili kateri gre naprej katerega pa je treba zatajevati.
    Zato so vse te zvezde in javnomnenjski voditelji navadne nakaze produkt bolnih idej, ki jih samo še norček Kordiš in “ja,no” Sukičeva lahko propagirata, ker se jima je čas ustavil v 19. stoletju.
    Vsak, ki je malo bolj razgledan, in vidi krdelo umsko prizadetih novinarjev, kako skačejo po naročilu se lahko samo še nasmeje in pozdravi to nesreče tovarišije, ki je umsko otopela in ne vidi dlje od nosu.

  3. Aurelio Juri, hm. Glavna dva razloga, da kdo zanika šikaniranje sta:
    1.) da se mu to ne zdi nič takega
    2.) da ne sam ne njegovi bližnji pri tem niso sodelovali.

    Morate vedeti, da povojne poboje niso izvedli partizani s Kozare pač pa “bugari” – oficirji, ki se med vojno niso izkazali, so pa nato naglo napredovali. Podobno je tudi pri manjših šikaniranjih. Večino umazanega dela opravijo korupirani iskalci priložnosti. In ne kar vsi po vrsti iz nasprotne politične struje.

    • Za okoli 600.000, po podatkih takratnega Titovega notranjega ministra Rankovica, izvensodno pobitih, jih je moralo biti kar precej pri izvedbi, ne samo “bugari”. Mnogi so potem dobili nagradni brezplačni oddih, npr v blejskih hotelih. Bi bilo zanimivo, kaj je imela o tem času za povedat Milka Planinc, recimo.

      Ali pa foter omenjenega Aurelia in Franca Jurija, zaščiteni povojni pritepenec v Koper, kjer se je skril pred roko pravice Republike Italije. Mislim, da je bila zanj odlocena okoli 10 letna kazen. Za poboj netitoisticnih ( nekomunisticnih), pretežno katoliških partizanov – ezopovcev v Beneciji.

      • Skratka, omenjeni Vittorio Iuri, je bil med tremi glavnimi obsojenci za poboj ossopovcev v Porzusu feb 1945. Enoti izvensodno pobitih je poveljeval Francesco de Gregori, mislim da oce ali stric velikega italijanskega kantavtatorja istega imena. Med pobitimi je bil tudi Guido Pasolini, brat kasnejšega slavnega režiserja Pierpaula Pasolinija.

        Aurelio, Franko in tudi vnuk se pa, kolikor jih poznam, imajo za “ponosne naslednike” in se v skladu s tem se danes obnašajo.

    • Hvala za info, IF.
      P.S. Po osamosvojitvi je meni bilo zanimivo, kako to, da nekateri niso vedeli, kako so končali okupatorjevi sodelavci. Nisem pa bil posebno šokiran, da sem tudi sam bil dezinformiran. Verjel sem, da so poboje dejansko izvedli Bolgari. To mi je povedal moj pokojni oče osebno še kot zelo malemu otroku. V Bosanski Krajini je druga svetovna vojna imela grozljive dimenzije, tako da se čas deli na “pred vojno” in “po vojni”. Ni potrebno omenjati kateri. In vsi odnosi se seveda definirajo iz odnosa do nje, katerega smo zelo natančno imeli zgrajenega že zelo majhni otroci.

      • Pobite je zelo površno, da ne napišem kaj težjega, spraviti v enotno škatlo “okupatorjevi sodelavci”. Nenazadnje se je tudi tudi Tito oz njegovi bližnji med vojno večkrat dogovarjal z nemškimi okupatorji. Pa ne pozabimo, da so ponekod, recimo v Trbovljah, 1 maj 1941 praznovali kar skupaj, torej naši rdeči pod zastavami s Hackenkreuzem. Stane Dolanc je bil pa nadebudni clan Hitlerjugend.

        1943 se je vodstvo partizanstva najbolj balo izkrcanje Angloamericanov na vzhodno jadranski obali in je dokumentirano izkazalo pripravljenost, da prestopijo v tem primeru na okupatorjev stran.

        Po drugi strani je Miloš Kobal, znani povojni psihiater, med vojno pa agent partizanskega partijskega vodstva med domobranskim vodstvom v lastnih zapisih vohunjenja izpričuje, da nad 80% domobranskega oficirskega kadra v resnici simpatizira z zahodnimi zavezniki. Torej vodilni vojaški kader “kolaborantske formacije.”

        Ustaši so nedvomno fasistoidna kolaborantska formacija. Četniki nikakor. Hrvaški domobranci so bili rekrutska regularna vojska. Slovenski domobranci protirèvolucionarna. Kompleksna zadeva je bila WW2 na tleh Jugoslavije.

  4. Nova Slovenija se mora jasno opredeliti, da ne bo ponovila napake medvojnih krščanskih socialistov- zmote Kocbeka, ki je usodno rekrutirala v komunistično revolucionarno vojsko za slovensko kulturo in politiko uničujoče premnogo kristjanov.
    Eden vidnih korakov mora biti javna izključitev Ljudmile Novak iz stranke, ker so njena stlišča proti osnovnim ustanovnim načelom stranke.
    Brez tega koraka, smo njeni volilci v diolemi ali ne postaja “žlahtna stranka”, ki jo je napovedoval Kučan!

  5. Za okoli 600.000, po podatkih takratnega Titovega notranjega ministra Rankovica, izvensodno pobitih, jih je moralo biti kar precej pri izvedbi, ne samo “bugari”. Mnogi so potem dobili nagradni brezplačni oddih, npr v blejskih hotelih. Bi bilo zanimivo, kaj je imela o tem času za povedat Milka Planinc, recimo.

    Ali pa foter omenjenega Aurelia in Franca Jurija, zaščiteni povojni pritepenec v Koper, kjer se je skril pred roko pravice Republike Italije. Mislim, da je bila zanj odlocena okoli 10 letna kazen. Za poboj netitoisticnih ( nekomunisticnih), pretežno katoliških partizanov – ezopovcev v Beneciji.

  6. Predsednik združenja ravnateljev tov. Gregor #Pečan in ravnatelji OŠ so #bebci, ki potrebuje navodila, če gredo #scat:

    fršlus dol, tiča ven, poščij se, tiča not, fršlus gor, #fertig !!!

    Če nimajo navodil, potem pustijo #tiča notri in ponosno hodijo naokoli v poscanih hlačah !?!