Po medijsko odmevnem razkritju, da kardinal Franc Rode ni oče Petra Stezlerja, kot je sicer hotel slovensko javnost prepričati osrednji slovenski časopis, je bilo jasno, da bo Rode »vrnil udarec« s tožbo, tako civilno kot kazensko. Proti novinarju, ki je zgodbo spravil v javnost, ter proti medijski hiši, ki je to objavila.
Že isti dan, ko je v javnost prišel izid DNK-testa, so se na nekaterih spletnih straneh, kjer sodelujejo tudi katoličani, pojavile precej ostre sodbe, češ nemoralno je, da kardinal toži medijsko hišo, saj naj bi bila tožba dejansko akt maščevanja, kar je v nasprotju s krščanskim naukom. Po takšnem pojmovanju naj bi kardinal Rode ravnal pohujšljivo, ker je po razglasitvi izida testa očetovstva napovedal tožbo proti časopisni družbi, ki mu je očitala prekršitev celibata, saj naj bi s tem pokazal lastno maščevalnost.
Ko nastaviš še levo lice…
Poglejmo, kaj o tem pravi Sveto pismo. Relavanten je predvsem Jezusov nauk, izražen v t. i. govoru na gori. »Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč.« (Mt 5, 38-39, prim. Lk 6, 29-30) Jezus s tem preseže logiko Stare zaveze, ki zapoveduje pravilo »oko za oko«. Takšen primer je iz pete Mojzesove knjige: »Če proti komu nastopi zlonamerna priča in ga obtoži uporništva, naj se moža, ki imata spor, postavita pred GOSPODA, pred duhovnike in sodnike, ki bodo v tistih dneh. Sodniki naj stvar natančno preiščejo: in glej, priča je kriva priča, proti svojemu bratu je izpovedala laž; storite mu tako, kakor je on mislil storiti svojemu bratu! Tako odpravi zlo iz svoje srede! Drugi naj to slišijo in naj se bojijo, da ne storijo več take hude stvari v tvoji sredi. Tvoje oko bódi brez usmiljenja: življenje za življenje, oko za oko, zob za zob, roka za roko, noga za nogo!« (5Mz 19, 16-21) Vendar pa tudi postava, ki jo Bog zapoveduje izvoljenemu ljudstvu, dejansko pomeni napredek v primerjavi s prejšnjim stanjem, ko je prihajalo do povračil za huda dejanja s še precej hujšimi dejanji. Bog torej svoje ljudstvo vzgaja v smer odprave nasilja. Jezus, učlovečena Beseda, pa poslušalce postavi pred nov izziv: odpovejo naj se povračilu za huda dejanja in naj sodbo prepustijo Bogu. Navsezadnje je Jezus to pokazal tudi s tem, ko je molil za svoje sovražnike, ko so ga pribijali na križ. S tem je tudi pokazal, da ni v skladu z Božjo voljo, da človek sam vzame pravico v svoje roke.
V Svetem pismu pa lahko najdemo tudi pogled z drugega zornega kota. Vemo namreč, da je Jezus v besednih spopadih s farizeji nastopal tudi precej ostro, pa tudi to, s kakšno ostrino je nastopil proti prodajalcem v templju (prim. Mt 21, 12-13; Mr 11, 15-17; Lk 19, 45-46). Janezov evangelij pa ob tem omenja tudi dogodek, ko Jezusa po aretaciji na Oljski gori najprej pripeljejo h Kajfovemu tastu, pri čemer Jezusa eden od služabnikov velikega duhovnika – očitno vznemirjen zaradi Jezusovega odgovora – udari po licu. Jezus mu reče: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23) S tem se tudi vzpostavi verodostojna razlaga Jezusovih besed o nastavljanju desnega in levega lica (prim. Mt 5, 39a). Hudodelcu ne vračamo z nasiljem, vseeno pa mu lahko sporočimo, da to, kar počne, ni prav.
Zaščita dobrega imena
Ne bom se podrobno spuščal v zakonodajo, ki opredeljuje zaščito časti in dobrega imena. Morda samo toliko, da zakonodaja omenja kazniva dejanja, kot so razžalitev, žaljivo obdolžitev, obrekovanje, opravljanje, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, sramotitev Republike Slovenije ali tuje države, slovenskega naroda, itd. Pravni sistem torej zagotavlja zaščito dobrega imena posameznika in organizacij, vendar se mora postopek največkrat sprožiti na pobudo prizadetega. V postopku ima zadnjo besedo pristojni sodnik, ki sodi v imenu države. Res je, da so slovenska sodišča precej obremenjena s tožbami v zvezi s častjo in dobrim imenom, dostikrat gre za vsebinsko povsem obrobne zadeve, kjer je motiv za tožbo tudi maščevanje. Vendar pa obstajajo primeri, ko je nekdo v medijih neupravičeno obtožen nečesa in mora zato braniti svoje dobro ime tudi preko pravosodnih institucij. Tu ne gre več za maščevanje, pač pa na eni strani za zaščito lastnega dobrega imena in po drugi strani za poboljševalno kazen za prestopnika, ki bo moral v bodoče premisliti, če se mu splača ponoviti podobno dejanje v prihodnje. Primer iz politike: če bi se hotel aktualni premier Janez Janša maščevati vsem posameznikom in organizacijam, ki ga preko medijev »obdelujejo« že dolga leta, potem bi verjetno moral vložiti celo vrsto civilnih tožb in celo kazenskih ovadb, tako pa je dejansko sprožil postopke le v primeru oddaje »Resnica o Patrii«, ki premierja objektivno predstavlja pred javnostjo kot storilca kaznivega dejanja (do tožbe bi lahko prišlo tudi v primeru pisanja tabloidnega tednika, da premier obiskuje psihiatra).
Jasno sporočilo medijem
In če se vrnemo k Rodetu – negativen izid testa je postavil na laž pisanje časopisa Delo o tem, da je Peter S. kardinalov sin. Dvom glede očetovstva je s tem torej razjasnjen, čeprav nekateri odkrito dvomijo o tem, da je rezultat testa res takšen. Pisanje časopisa ni bilo usmerjeno v to, da Peter išče očeta, pač pa v to, da je kardinal Rode prekršil celibat in celo zapeljal tedaj mladoletno dekle v spolne odnose, kar je precej težka obtožba. Še zlasti, če je izrečena z naslovne strani še vedno zelo branega časopisa. Glavni dokaz, ki bi govoril v prid časopisu, je z negativnim testom očetovstva padel, vendar s tem ni mogoče odpraviti posledic dejanja zoper čast in dobro ime prizadete osebe, ki bo s tem morala poseči po sodni poti. Vendar s tem še ni nič določenega – zadnjo besedo o morebitni odškodnini bo namreč imelo sodišče, če se kardinalu Rodetu in časopisni družbi Delo ne bo uspelo dogovoriti z izvensodno poravnavo. Morebitna sodba v prid Rodetu pa bi bila dejansko precedenčna, ker bi s tem sodišče poslalo signal medijem in posameznikom, kje so meje novinarskega poročanja. S krščanskega vidika pa je to tudi opomin grešniku, naj se spreobrne. Ignoranca do takih dejanj pa bi sporočala, da se lahko s takšnim pisanjem, kot si ga je privoščilo Delo v zadevi Rode, nadaljuje še naprej. To velja tudi za nestrpne napade na simbole krščanstva (zažig križa). Kritičen odziv kristjanov je bil v tem primeru zagotovo na mestu, saj ni šlo za maščevanje, pač pa za opozorilo, da je zažiganje križev najmanj nespodobno, če že ne nestrpno dejanje. Vse to pa postavlja na laž »teološke« poučevanja s strani tistih, ki menijo, da bi morali kristjani ob takšnih dogodkih molčati in skloniti glavo (morda bi lahko odziv kristjanov primerjali z odzivom muslimanov na nek tretjerazredni film o Mohamedu ali na danske karikature). Ergo: dilema glede tega, ali je napovedana Rodetova tožba zoper Delo maščevanje ali ne, je torej razjasnjena. Tožba proti obrekovalcem v tem primeru torej ni akt maščevanja.
Gašper Blažič, univ. dipl. teolog, je novinar in komentator tednika Demokracija. Zgornji komentar je njegovo osebno stališče.
