Afera Knavs

Pater Bogdan KnavsZgodba je znana. Družina d.o.o. se je odločila, da v reviji Praznična – post in velika noč, objavi intervju z zakoncema Janša. Pogovor naj ne bi tekel o politiki, temveč naj bi šlo predvsem za predstavitev družinskega življenja znanega Slovenca. In tako je tudi bilo. Simpatični intervju, ki naj bi vodjo največje opozicijske stranke predstavil skozi zorni kot družinskega očeta, se tako rekoč v ničemer ne dotika političnih vprašanj. Poleg bežne Janševe omembe, da Slovencem pri »urejanju svojega širšega doma« stvari trenutno »ne gredo ravno dobro od rok«, je edini količkaj politični podatek, ki ga izvemo iz pogovora ta, da se Urška Bačovnik, kot kaže, ni strinjala s plačno reformo vlade, ki jo je vodil njen soprog. To informacijo lahko razumemo kot prispevek k razdramatiziranju nekaterih političnih vprašanj, ki so v zadnjih letih zadobile razsežnosti kozmičnega spopada; ali pa kot kronski dokaz, da so politične poteze Janeza Janše razdelile prav vsako družino na Slovenskem.

A šalo na stran: odzivi, ki jih je sprožil intervju, nas namreč opozarjajo, da je zadeva, naj izgleda še tako nedolžna, smrtno resna.

Pred slabim tednom je tednik Reporter objavil novico, da je priljubljeni frančiškanski pater Bogdan Knavs pri cerkvenem vodstvu skušal posredovati, da bi preprečili objavo tega intervjuja, saj bi naj bi »sam po sebi sprožil domnevo, da katoliški tisk, z njim pa tudi katoliški škofje v Sloveniji, podpirate neko določeno stranko«. Vse kaže, se je tednik do informacije dokopal s pomočjo zavzetega raziskovalnega novinarstva: ti navedki so namreč, če prav razumem, vzeti neposredno iz zasebne korespondence med patrom Bogdanom in njegovim somišljenikom Karlom Gržanom, s katerim je pripravljal pismo škofovski konferenci – ki pa menda še ni bilo oddano. Kako je Jože Biščak, avtor prispevka, prišel do pisma, ni znano: kar je tudi prav, saj mora vsak medij, ki je, tako kot Reporter, znan po visokih standardih poročanja, ščititi svoje vire.

Članek z naslovom »Pater Knavs: Kristus si ne želi intervjuja z Janezom Janšo v Družini« v precej nenavadnem tonu povzema Knavsovo prizadevanje, da bi cerkvena hierarhija ohranila nevtralno stališče do političnih strank. »Seveda,« povzema novinar, »tudi po njuno je v Sloveniji za vse slabo kriv Janez Janša«. In dodaja, v izogib nesporazumom: »Tega ne napišeta naravnost, ampak med vrsticami.« S katero hermenevtično metodo je prišel do te ugotovitve, nam novinar ne razkrije. Iz njegovega opisa je razvidno le, da pater Knavs očitno stoji na stališču, da bi pohujšljivi intervju utegnil zamajati to nevtralnost (ki jo skuša podrobneje razložiti s pomočjo teološkega besednjaka, ki je očitno vir precejšnje zabave za novinarja).

V zgodbi imamo torej dva akterja: patra Knavsa in novinarja Reporterja. Vsak od njiju vanjo vstopa s premiso, reakcijo in metodo – in pri vsakem od njiju je prva razumljiva in legitimna, druga pretirana in vprašljiva in tretja globoko sporna.

Premisa Patra Knavsa je dvom v upravičenost in smotrnost objave intervjuja v reviji. Legitimna je zato, ker ima kot dejavni član Cerkve na Slovenskem pravico, da zavzame stališče do uredniške politike medija, ki je del tega občestva in zagovarja njegove vrednote. Razumljiva je zato, ker takšen intervju pomeni ugoditev PR strategiji ene izmed strank, ki je že nekaj mesecev v izjemno ostri javni polemiki z – no, pravzaprav z vsemi ostalimi strankami, med njimi pa tudi z nekaterimi, ki imajo precejšnjo podporo med bralstvom omenjene revije in med člani Cerkve kot take.

Knavsova reakcija – pretirana in vprašljiva. Objava tovrstnega intervjuja namreč nikakor ne pomeni kršitve načela nevtralnosti. Intervju v ničemer ni polemičen: v njem je govora o družinskem življenju pomembnega politika, ki se priznava v krščanstvu.

Gre za format, ki smo ga že dolga leta vajeni iz številnih družinskih revij, kakršna je npr. Jana. V tovrstnih revijah mrgoli raznih sproščenih pogovorov s politiki in dobronamernih reportaž iz njihovih porok in drugih družinskih ceremonij, opisi njihove ljubezni do živali, narave in doma pridelane hrane ter podobnih nadvse relevantnih zgodb. In vsi po vrsti so sad dela PR strokovnjakov iz kabinetov političnih strank, ki jim pripadajo ti politiki. Kar je pravzaprav dobro, saj dokazujejo,da ti strokovnjaki, ki jih s svojimi prispevki plačujejo davkoplačevalci in člani strank, vendarle znajo profesionalno opravljati svoje delo (česar bi se iz siceršnje ravni našega političnega diskurza ne moglo sklepati). In pri tem bi le stežka trdili, da je Janez Janša med najbolj pogostimi junaki takšnih prijaznih predstavitev. Poleg tega je treba upoštevati tudi pravila medijske odmevnosti, pa naj bodo še tako smešna in banalna: Janez Janša ima pač lepo družino – prikupno ženo in prisrčna sinova. In to, kot se reče, »vleče«. Ni je zahodne države, kjer bi takšna družina ne pomenila komparativne prednosti v medijskem lepotnem tekmovanju, ki spremlja sodobno politiko. To je kontekst, v katerem je treba razumeti »praznični pogovor« z Janšo. In priznajmo si – med vsemi tovrstnimi intervjuji omenjeni nikakor ni bil med slabšimi. Prej nasprotno.
Vprašanje je, če je p. Bogdan sploh prebral intervju ali je, ne da bi vedel, za kaj pravzaprav gre, nepremišljeno planil v bran načel, za katere obstaja zelo velik dvom, ali so bila kršena. Njegova dobronamernost (v katero le ne bi smeli kar tako dvomiti) je povezana z očitnim nepoznavanjem zapletenega sodobnega problema odnosa med mediji in službami za odnose z javnostmi. Tudi v tem primeru to razmerje ni bilo neproblematično in gotovo odpira celo vrsto vprašanj – ki pa bi se dala razrešiti tudi v normalni odprti razpravi.

Pretirana reakcija, rojena iz prostodušnosti, pa se je iztekla v ukrepanje, ki je po svoji metodi zares zelo sporno. Pater Knavs svojega nestrinjanja namreč ni javno izrazil niti ni posredoval pri uredništvu, kar bi bilo sicer vprašljivo, a še sprejemljivo (saj se od uredništev pričakuje tudi, da upoštevajo reakcije bralcev in vzdržijo pritiske mnenjskih voditeljev), temveč je začel proces, ki ni nič drugega kot začetek lobiranja pri lastnikih medija, naj posežejo v avtonomijo uredništva. Verjamem, da je takšno početje stalna praksa – a to ne spremeni dejstva, da gre za poskus poseganja v svobodo tiska.

Nato imamo novinarja Reporterja, ki povsem upravičeno problematizira Knavsovo početje. A pri tem tudi sam zapade v pretirano reakcijo: njegov poseg označi za »preverjeno komunistično metodo« in poleg tega čuti potrebo ne le, da kritizira to metodo, temveč da v posmehljivem tonu najprej diskreditira patra Bogdana kot osebo (predstavljen je kot »frančiškanski duhovnik, ki je na Sveti gori nad Novo Gorico daroval mašo za borčevsko zvezo in njenega tedaj že nekdanjega predsednika Janeza Stanovnika«), mu nato pripiše stališča, ki jih sam nikjer ne zagovarja (nerazumno sovraštvo do Janše) in za nameček vse skupaj zabeli še s sarkastičnim naslovom, ki duhovnika prikaže kot rahlo prismuknjenega posebneža. Toda recimo, da je to svojevrstna hudomušnost novinarja, ki nam je nekaterim ni dano razumeti. Kar pa je tu zares globoko sporno, je način, kako je bila informacija pridobljena in pa odločitev medija, da tega lobiranja ne le predstavi javnosti (kar je gotovo v njenem interesu), temveč da ta, sumljivo pridobljeni vir, uporabi za namene osebnega smešenja.

Pater Knavs se verjetno ni zavedal, a njegovo dejanje je dejansko pomenilo poziv k cenzuri; s tem je presegel mejo upravičene kritike uredniške politike. In novinarjeva upravičena reakcija se je iz kritike tega dejanja takoj sprevrgla v grobo obračunavanje z osebo, ki je to dejanje storila. Obe sporni potezi – duhovnikova in novinarjeva – sta se prekršili proti isti osnovni normi demokratičnega sobivanja, po kateri se nestrinjanje ne sme sprevreči v zanikanje legitimnosti ali poseganje v upravičeno sfero svobodne presoje in osebne integriteto tistega, s komer se ne strinjamo.

Če na zadevo pogledamo s primerne perspektive, moramo ugotoviti, da ima novinar Reporterja v osnovi prav – celotna zadeva je namreč, bolj kot kaj drugega, smešna. Pričakovati je bilo, da bo objava intervjuja povzročila različne odzive: to je nekaj normalnega in to pričakovanje bi moralo biti vključeno tako v računice strokovnjakov za odnose z javnostmi kot uredništvo revije, ki ga je objavila. Še zlasti zato, ker je nastopil v zelo kočljivem času hudih notranjih sporov med strankami desne sredine. Toda namesto različnih odzivov smo dobili pritajeno mrmranje, skrite pritiske in javne diskreditacije. V bolj sproščenem političnem in družbenem okolju bi se, v podobnih razmerah, glede tega odprla javna polemika, ki bi bila pozabljena že v nekaj dneh. Tako pa smo dobili novo zalogo hudih osebnih zamer, ki bodo še nekaj časa bremenila politični prostor desno od sredine.

»Afera Knavs« je tako znova pokazala, da se pri nas vsaka zgodba slej ko prej sprevrže v nečedno obračunavanje, ki poteka deloma v senci zakulisja deloma pod žarometi poenostavljenega senzacionalizma – in da je to ravno zato, ker se različnih odzivov, stališč, mnenj, interesov v četrt stoletja demokratičnega življenja še nismo naučili polno sprejeti kot legitimen in normalen del politične stvarnosti.