Afera Knavs

136

Pater Bogdan KnavsZgodba je znana. Družina d.o.o. se je odločila, da v reviji Praznična – post in velika noč, objavi intervju z zakoncema Janša. Pogovor naj ne bi tekel o politiki, temveč naj bi šlo predvsem za predstavitev družinskega življenja znanega Slovenca. In tako je tudi bilo. Simpatični intervju, ki naj bi vodjo največje opozicijske stranke predstavil skozi zorni kot družinskega očeta, se tako rekoč v ničemer ne dotika političnih vprašanj. Poleg bežne Janševe omembe, da Slovencem pri »urejanju svojega širšega doma« stvari trenutno »ne gredo ravno dobro od rok«, je edini količkaj politični podatek, ki ga izvemo iz pogovora ta, da se Urška Bačovnik, kot kaže, ni strinjala s plačno reformo vlade, ki jo je vodil njen soprog. To informacijo lahko razumemo kot prispevek k razdramatiziranju nekaterih političnih vprašanj, ki so v zadnjih letih zadobile razsežnosti kozmičnega spopada; ali pa kot kronski dokaz, da so politične poteze Janeza Janše razdelile prav vsako družino na Slovenskem.

A šalo na stran: odzivi, ki jih je sprožil intervju, nas namreč opozarjajo, da je zadeva, naj izgleda še tako nedolžna, smrtno resna.

Pred slabim tednom je tednik Reporter objavil novico, da je priljubljeni frančiškanski pater Bogdan Knavs pri cerkvenem vodstvu skušal posredovati, da bi preprečili objavo tega intervjuja, saj bi naj bi »sam po sebi sprožil domnevo, da katoliški tisk, z njim pa tudi katoliški škofje v Sloveniji, podpirate neko določeno stranko«. Vse kaže, se je tednik do informacije dokopal s pomočjo zavzetega raziskovalnega novinarstva: ti navedki so namreč, če prav razumem, vzeti neposredno iz zasebne korespondence med patrom Bogdanom in njegovim somišljenikom Karlom Gržanom, s katerim je pripravljal pismo škofovski konferenci – ki pa menda še ni bilo oddano. Kako je Jože Biščak, avtor prispevka, prišel do pisma, ni znano: kar je tudi prav, saj mora vsak medij, ki je, tako kot Reporter, znan po visokih standardih poročanja, ščititi svoje vire.

Članek z naslovom »Pater Knavs: Kristus si ne želi intervjuja z Janezom Janšo v Družini« v precej nenavadnem tonu povzema Knavsovo prizadevanje, da bi cerkvena hierarhija ohranila nevtralno stališče do političnih strank. »Seveda,« povzema novinar, »tudi po njuno je v Sloveniji za vse slabo kriv Janez Janša«. In dodaja, v izogib nesporazumom: »Tega ne napišeta naravnost, ampak med vrsticami.« S katero hermenevtično metodo je prišel do te ugotovitve, nam novinar ne razkrije. Iz njegovega opisa je razvidno le, da pater Knavs očitno stoji na stališču, da bi pohujšljivi intervju utegnil zamajati to nevtralnost (ki jo skuša podrobneje razložiti s pomočjo teološkega besednjaka, ki je očitno vir precejšnje zabave za novinarja).

V zgodbi imamo torej dva akterja: patra Knavsa in novinarja Reporterja. Vsak od njiju vanjo vstopa s premiso, reakcijo in metodo – in pri vsakem od njiju je prva razumljiva in legitimna, druga pretirana in vprašljiva in tretja globoko sporna.

Premisa Patra Knavsa je dvom v upravičenost in smotrnost objave intervjuja v reviji. Legitimna je zato, ker ima kot dejavni član Cerkve na Slovenskem pravico, da zavzame stališče do uredniške politike medija, ki je del tega občestva in zagovarja njegove vrednote. Razumljiva je zato, ker takšen intervju pomeni ugoditev PR strategiji ene izmed strank, ki je že nekaj mesecev v izjemno ostri javni polemiki z – no, pravzaprav z vsemi ostalimi strankami, med njimi pa tudi z nekaterimi, ki imajo precejšnjo podporo med bralstvom omenjene revije in med člani Cerkve kot take.

Knavsova reakcija – pretirana in vprašljiva. Objava tovrstnega intervjuja namreč nikakor ne pomeni kršitve načela nevtralnosti. Intervju v ničemer ni polemičen: v njem je govora o družinskem življenju pomembnega politika, ki se priznava v krščanstvu.

Gre za format, ki smo ga že dolga leta vajeni iz številnih družinskih revij, kakršna je npr. Jana. V tovrstnih revijah mrgoli raznih sproščenih pogovorov s politiki in dobronamernih reportaž iz njihovih porok in drugih družinskih ceremonij, opisi njihove ljubezni do živali, narave in doma pridelane hrane ter podobnih nadvse relevantnih zgodb. In vsi po vrsti so sad dela PR strokovnjakov iz kabinetov političnih strank, ki jim pripadajo ti politiki. Kar je pravzaprav dobro, saj dokazujejo,da ti strokovnjaki, ki jih s svojimi prispevki plačujejo davkoplačevalci in člani strank, vendarle znajo profesionalno opravljati svoje delo (česar bi se iz siceršnje ravni našega političnega diskurza ne moglo sklepati). In pri tem bi le stežka trdili, da je Janez Janša med najbolj pogostimi junaki takšnih prijaznih predstavitev. Poleg tega je treba upoštevati tudi pravila medijske odmevnosti, pa naj bodo še tako smešna in banalna: Janez Janša ima pač lepo družino – prikupno ženo in prisrčna sinova. In to, kot se reče, »vleče«. Ni je zahodne države, kjer bi takšna družina ne pomenila komparativne prednosti v medijskem lepotnem tekmovanju, ki spremlja sodobno politiko. To je kontekst, v katerem je treba razumeti »praznični pogovor« z Janšo. In priznajmo si – med vsemi tovrstnimi intervjuji omenjeni nikakor ni bil med slabšimi. Prej nasprotno.
Vprašanje je, če je p. Bogdan sploh prebral intervju ali je, ne da bi vedel, za kaj pravzaprav gre, nepremišljeno planil v bran načel, za katere obstaja zelo velik dvom, ali so bila kršena. Njegova dobronamernost (v katero le ne bi smeli kar tako dvomiti) je povezana z očitnim nepoznavanjem zapletenega sodobnega problema odnosa med mediji in službami za odnose z javnostmi. Tudi v tem primeru to razmerje ni bilo neproblematično in gotovo odpira celo vrsto vprašanj – ki pa bi se dala razrešiti tudi v normalni odprti razpravi.

Pretirana reakcija, rojena iz prostodušnosti, pa se je iztekla v ukrepanje, ki je po svoji metodi zares zelo sporno. Pater Knavs svojega nestrinjanja namreč ni javno izrazil niti ni posredoval pri uredništvu, kar bi bilo sicer vprašljivo, a še sprejemljivo (saj se od uredništev pričakuje tudi, da upoštevajo reakcije bralcev in vzdržijo pritiske mnenjskih voditeljev), temveč je začel proces, ki ni nič drugega kot začetek lobiranja pri lastnikih medija, naj posežejo v avtonomijo uredništva. Verjamem, da je takšno početje stalna praksa – a to ne spremeni dejstva, da gre za poskus poseganja v svobodo tiska.

Nato imamo novinarja Reporterja, ki povsem upravičeno problematizira Knavsovo početje. A pri tem tudi sam zapade v pretirano reakcijo: njegov poseg označi za »preverjeno komunistično metodo« in poleg tega čuti potrebo ne le, da kritizira to metodo, temveč da v posmehljivem tonu najprej diskreditira patra Bogdana kot osebo (predstavljen je kot »frančiškanski duhovnik, ki je na Sveti gori nad Novo Gorico daroval mašo za borčevsko zvezo in njenega tedaj že nekdanjega predsednika Janeza Stanovnika«), mu nato pripiše stališča, ki jih sam nikjer ne zagovarja (nerazumno sovraštvo do Janše) in za nameček vse skupaj zabeli še s sarkastičnim naslovom, ki duhovnika prikaže kot rahlo prismuknjenega posebneža. Toda recimo, da je to svojevrstna hudomušnost novinarja, ki nam je nekaterim ni dano razumeti. Kar pa je tu zares globoko sporno, je način, kako je bila informacija pridobljena in pa odločitev medija, da tega lobiranja ne le predstavi javnosti (kar je gotovo v njenem interesu), temveč da ta, sumljivo pridobljeni vir, uporabi za namene osebnega smešenja.

Pater Knavs se verjetno ni zavedal, a njegovo dejanje je dejansko pomenilo poziv k cenzuri; s tem je presegel mejo upravičene kritike uredniške politike. In novinarjeva upravičena reakcija se je iz kritike tega dejanja takoj sprevrgla v grobo obračunavanje z osebo, ki je to dejanje storila. Obe sporni potezi – duhovnikova in novinarjeva – sta se prekršili proti isti osnovni normi demokratičnega sobivanja, po kateri se nestrinjanje ne sme sprevreči v zanikanje legitimnosti ali poseganje v upravičeno sfero svobodne presoje in osebne integriteto tistega, s komer se ne strinjamo.

Če na zadevo pogledamo s primerne perspektive, moramo ugotoviti, da ima novinar Reporterja v osnovi prav – celotna zadeva je namreč, bolj kot kaj drugega, smešna. Pričakovati je bilo, da bo objava intervjuja povzročila različne odzive: to je nekaj normalnega in to pričakovanje bi moralo biti vključeno tako v računice strokovnjakov za odnose z javnostmi kot uredništvo revije, ki ga je objavila. Še zlasti zato, ker je nastopil v zelo kočljivem času hudih notranjih sporov med strankami desne sredine. Toda namesto različnih odzivov smo dobili pritajeno mrmranje, skrite pritiske in javne diskreditacije. V bolj sproščenem političnem in družbenem okolju bi se, v podobnih razmerah, glede tega odprla javna polemika, ki bi bila pozabljena že v nekaj dneh. Tako pa smo dobili novo zalogo hudih osebnih zamer, ki bodo še nekaj časa bremenila politični prostor desno od sredine.

»Afera Knavs« je tako znova pokazala, da se pri nas vsaka zgodba slej ko prej sprevrže v nečedno obračunavanje, ki poteka deloma v senci zakulisja deloma pod žarometi poenostavljenega senzacionalizma – in da je to ravno zato, ker se različnih odzivov, stališč, mnenj, interesov v četrt stoletja demokratičnega življenja še nismo naučili polno sprejeti kot legitimen in normalen del politične stvarnosti.


136 KOMENTARJI

  1. Berem: “Vse kaže, se je tednik do informacije dokopal s pomočjo zavzetega raziskovalnega novinarstva: ti navedki so namreč, če prav razumem, vzeti neposredno iz zasebne korespondence med patrom Bogdanom in njegovim somišljenikom Karlom Gržanom, s katerim je pripravljal pismo škofovski konferenci – ki pa menda še ni bilo oddano.”

    JJ style. Zato se mi upira dati volilni glas SDSu. Prav tako NSiju. Se mi zdi, da med temi in modrookim iz Murgelj sploh ni velikih razlik.

    • Ne, ne, ne gre za JJ ampak za LL style.

      Ta članek LL je pod vsako kritiko.

      Ni se mi dalo vsega komentirat ampak, če mi je ravno prinešena na pladenj ena (njegova) stvar, pa jih je še več.

      Že v ponedeljek 24.3. sem pod člankom Matije Gabrovška: “Pater na raportu” …

      https://www.casnik.si/index.php/2014/03/24/pater-na-raportu/#comments

      …, ki je bil izbrisan BREZ POJASNILA, napisal, da je pismo Knavsa krožilo po internetu še preden je bil objavljen v Reporterju članek: “Pater Knavs: Kristus si ne želi intervjuja z Janezom Janšo v Družini”

      To sta potrdila, Vinko Vasle in Gašper Blažič in še nekdo (se ne spomnim, ker je članek Gabrovška izbrisan, in z njim tudi moj komentar). Vsi trije so navedli, da so dobili pismo na svoj mejl še preden se je v Reporterju pojavil omenjeni članek. Blažič je npr. še pripomnil, kot se spomnim, da se mu to ni zdelo tako pomembno, da bi zaradi tega kaj napisal.

      To je zelo bistveno, ker je jasno, da je pismo v javnost verjetno vrgel kar Knavs sam ali pa je to naredil njegov kolega, ali pa sta se tako zmenila kar skupaj, da bosta naredila provokacijo?
      Skratka ni šlo za nikakršno raziskovalno novinarstvo Reporterja kot “romantično” napleta LL pač pa zelo verjetno za načrtno provokacijo.

      Zakaj je to bistveno. Knavs je kar prefrigan, mu je veliko do publicitete, rad se tudi pokaže na TV (v Odmevih je kar užival ob Rosviti Pesek). Na “fejstbukovem” ima tudi svoj profil, kot kak mladoletnik, kjer se razkazuje, skratka, ker je omenjen tudi PR, Knavs da veliko na to.
      Antijanšizem, podobno kot maša za partizane, mu zagotavlja odmevnost in priljubljenost.

      Da bi mu (jima) kdo vdiral v računalnik, a dajte no, pozabite na kaj takega. Knavs niti ne kaže kakšnega razburjenja (niti ne leta na sodišča), češ, da bi mu vdirali v računalnik, je pomenljivo tiho. Verjetno se na skrivaj muza in opazuje te polemike, in si misli:
      “Ah spet govorijo o menim, kako lepo je to”. ;).

      Emanuel Lasker, svetovni šahovski prvak z začetka 20. stoletja je preučeval psihološke lastnosti svojih nasprotnikov tako, da je opazoval njihove fotografije. Malo smešno, vendar ne tako zelo nezanesljivo kot se morda zdi.
      Kako sladek “baby face” Knavsa, se mi kaže kot “lepljivi” hinavec, deluje nekako slabotno (mogoče zato rabi samopotrditev) in zahrbtno, njemu ne bi preveč zaupal, takih poznam kar nekaj.

      Pravzaprav je uporabil isto metodo kot predsednica NSi, v TV Odmevih, ko je pred Omerzo branila novelo zakona o arhivih, kot levinja svoje mladiče. Oba, Ljudmila in Knavs, sta uporabila “metodo antijanšizma” (ki vedno zanesljivo deluje), da bi si pridobila naklonjenost javnosti. Oba sta dobila pohvale v levih medijih.

      Knavs mora biti verjetno zelo ponosen na to, če ga hvali kak Dnevnik ali Mladina, še malo pa bo postal častni član Zveze borcev. 😉

      • Opa, opa – to pa je zanimiv podatek, ki ga nisem vedel. Če je res, potem to zadevo seveda spremeni – a med tem sem slišal tudi, da p. Bogdan (vsaj zasebno) trdi, da so mu vdrli v korespondenco.
        Ok, zato sem tudi zapisal “kot kaže” in podobne izjave v sestavku. Če se bo izkazalo, da to, kar zdaj trdite, drži (a, kot rečeno, slišim, da p. Bogdan trdi drugače), sem seveda g. Biščaku dolžan opravičilo. Mislim pa, da je jasno, da nisem novinar, temveč zgolj komentator in zato lahko operiram samo z dejstvi, ki jih poznam in ki so javno dostopna.
        Vsekakor pa hvala za ta komentar!

        • No pa še malo. Biščakovo pisanje se mi ne zdi problematično kot vi navajate, en primer:

          LL: “… In dodaja, v izogib nesporazumom: »Tega ne napišeta naravnost, ampak med vrsticami.« S katero hermenevtično metodo je prišel do te ugotovitve, nam novinar ne razkrije…”
          =========

          To ne drži, ker Biščak je napisal:

          “Tega ne napišeta naravnost, ampak med vrsticami. Intervju bi bil lahko razumljen, kot da Cerkev javno podpira eno politično stran, ki poglablja razdeljenost in polarizira svet, kar je bilo preteklosti in je v sedanjosti za Slovenijo še posebej boleče.”
          =========

          Ni sicer dal (Biščak) med naveznice, da bi bilo zanesljivo, da gre za citat iz pisma (pisma sam nisem videl), vendar je sklepati, da je Knavs eno politično stran (ve se katero) okarakteriziral kot konfliktno.

          In, Knavs seveda ne bo priznal, da je pismo prišlo v javnost po njegovi krivdi, ali krivdi njegovega kolege. Tudi se ne ve ali ga je poslal ali ne, ker je demanti s strani SŠK čuden in lakoničen (kot bi hitro umaknili prste iz vroče plošče):

          “Revija Reporter je v sredo, 18. marca 2014, na svoji spletni strani objavila prispevek z naslovom Pater Knavs: Kristus si ne želi intervjuja z Janezom Janšo v Družini. V njem avtor Jože Biščak trdi, da sta p. Bogdan Knavs in Karl Gržan članom Slovenske škofovske konference napisala pismo, s katerim naj bi želela vplivati na uredniško politiko časopisa Družina. Iz tajništva SŠK sporočamo, da so tovrstne informacije neresnične in da člani SŠK omenjenega pisma niso prejeli.

          Dr. Tadej Strehovec

          generalni tajnik SŠK”
          ============

          Namreč Biščak v svojem članku ni nikjer napisal, da naj bi Knavs in Gržan pismo poslala na SŠK pač pa je samo navedel, da sta pismo namenila Glavanu (“da sta v pismu Andreju Glavanu, začasnemu ljubljanskemu nadškofu in predsedniku Slovenske škofovske konference,…”)

          Torej se na SŠK (preventivno) branijo pred nečim kar jih sploh nihče ni obtoževal, kar jih postavlja v čudno luč.

          Namreč je razlika, če pismo pišeš neki osebi ali pa pismo tej osebi tudi pošlješ.

          Ko se analizira take izjave, ki skušajo neko “afero” utišati se lahko na veliko manipulira (beri: laže), zato je potrebno gledati podrobnosti.

          Namreč, če je (bi) pismo Knavsa prispelo na SŠK bi to pismo seveda kompromitiralo tudi njih zato bodo seveda zanikali (tudi če so ga prejeli), in se seveda delali nevedne. Oni vendar pač niso taki, da bi izvajali cenzuro, že če bi vedeli za njo (s strani kakega svojega člana) bi jih to kompromitiralo. Tako so v primeru, da so(bi) pismo prejeli “postavili na hladno” samo Knavsa, sebe pa oprali krivde.

          • med “okarakterizirati eno stran kot konfliktno” in trrditvijo “da je za vse slabo kriv Janez Janša” jaz vidim gromozansko razliko. je vi ne?

          • Nekje sem prebral, mislim, da ravno na Reporterju o neki raziskavi: V zadnjih 23 letih naj bi bilo v glavnih medijih o Janši napisanih (omenjenih, tudi radio in TV) za cca 40.000 negativnih zapisov, torej skoraj 5 na dan, s prazniki vred.
            Knavs nasprotuje intervjuju z Janšo (ne npr. s Kučanom) v Družini, na “pomoč” pokliče celo Kristusa in to (domnevno)poveže z eno politično stranjo, ki “poglablja razdeljenost in polarizira svet, kar je bilo preteklosti in je v sedanjosti za Slovenijo še posebej boleče”. Torej:

            Janša => SDS => konfliktnost => “vse slabo” (kot dodatek Biščaka)

            Ne vidim torej gromozanske razlike. V čem naj bi bila?, če se ve, da se osebo JJ takorekoč načrtno demonizira.

            To “vse slabo” je tudi osebni pogled in komentar Biščaka. Ne zahtevat od drugih da so suhoparni podajalci stvarnosti, če komentirajo, to nihče ni, če komentira.

            In, ali ni iz te politične strani zbežala tudi NSi (in že davno prej SLS) in se lahko sedaj reče, da je sedaj SDS edina stranka na desni.

          • Če je pismo pred objavo prejelo 40 ljudi, ne pomeni, da sta jih duhovnika sama poslala na 40 naslovov. Možno, da je g. Karel Gržan (ker p. Bogdan trdi, da on ni poslal nikomur) poslal enemu “v predogled”, ta je izkoristil njegovo zaupanje in poslal še enemu, ta naslednjim … do Reporterja. Ne vem. Možno je tudi tako. Zato ne gre v naprej obsojati, da sta jih zaradi provokacije in samopromocije poslala na 40 naslovov.

          • Franci Kek: “Če je pismo pred objavo prejelo 40 ljudi, ne pomeni, da sta jih duhovnika sama poslala na 40 naslovov.”
            ===========

            Tega tudi nisem trdil. Izgleda pa, da še niste slišali za princip verižne reakcije, način na kakršen se širijo take in podobne “novice”.

            In, če nekdo piše provokativno cenzorska pisma, imam lahko tudi provokativno mnenja (neko teorijo zarote), kaj naj bi se je zgodilo v resnici. Prav veliko možnosti ni, sem jih vse naštel, ne verjamem pa, da bi jima kdo vlomil v računalnika. Od “cenzorjev” ni za pričakovati resnice.

      • To sta potrdila, Vinko Vasle in Gašper Blažič in še nekdo (se ne spomnim, ker je članek Gabrovška izbrisan, in z njim tudi moj komentar). Vsi trije so navedli, da so dobili pismo na svoj mejl še preden se je v Reporterju pojavil omenjeni članek. Blažič je npr. še pripomnil, kot se spomnim, da se mu to ni zdelo tako pomembno, da bi zaradi tega kaj napisal.

        ?????

        To je pa zanimivo!!! Bomo dali uradno pritožbo na uredništvo casnika.si? Jaz to lahko naredim šele tam nekje po 15. uri! Če nas bo več, se bodo vsaj zamislili. Sicer pa to ne pomeni, da je pater pošiljal tisto e-pošto, to morata omenjena gospoda pojasniti.

      • Tole komponento branja obrazov in narcisoidnega pojavljanja v medijih, s tem se s teboj strinjam.

        Verjamem, da je v Sloveniji samo ene 10% ljudi, ki JJ resnično sovražijo. Toda zaradi anti JJ propagande je večina slabičev oportunistično in pragmatično raje v družbi ali javnosti z zmerljivkami JJ, tako res lahko poceni in hitro dobijo SPREJETOST, naklonjenost, “kva si faca!”. Tudi s tem se strinjam.

  2. Cerkev, ki ne pozna svoje zgodovine, je obsojena na njeno ponavljanje. Ali pater Knavs pozna vlogo in način delovanja Ciril Metodovega društva?

    • Nauk Ciril Metodovega društva – To društvo naj bi služilo eni partiji. Tudi danes mora biti Cerkev pozorna, da ne služi eni stranki.

      • Cerkev naj bi služila EDINI partiji.
        Tudi danes je nevarnost, da služi edini partiji preko SZDL.
        Cerkev naj pelje naprej oznanjevanje svojega sporočila in naj ob tem ostro kritizira sedanjo družbo in predlaga rešitve, boljše smernice kot so jih sposobni grabežljivi in manpulativni ateisti – ki danes plavajo na valu prevladujoče gnostične religije.

  3. Temi bi lahko tudi rekli: Kristjan in internet. Predlagam natečaj za kratko molitev k Svetemu Duhu, ki bi se uporabila pred pritiskom na tipko Pošlji.

  4. Glede odnosa do vere in Boga sta si družini Janeza Janše in Igorja Lukšiča podobni. Zakaj torej intervju v Praznični Družini z Janšo in ne Lukšičem?

    • Tako podobno sprašujejo otroci:
      “Zakaj tako oči?” “Zakaj pa ne tako?” “Zakaj pa ne s Kekom?” …

      … ker v tem primeru bi se morda oglasil s pismom Družini sam Franc Rode.
      (glej pod katoliški pluralizem, malo rdeči, malo črni)

  5. Že papež Benedikt XVI. je pred svojim imenovanjem govoril o problemu transverzalnosti kristjanov pri vključevanju v politično življenje. Benedikt je pred svojim nastopom očeta Cerkve menil, da je transverzalnost bolj problem kot pa rešitev. Še posebej je transverzalnost problematična pri nas, saj je znano, da slovenska levica že od nekdaj potihoma (direktno se tega nikdar ni upala), deluje proti Cerkvi. Ves čas namreč ruši temeljne postulate, na katerih temelji krščanstvo.
    Menim, da tudi Franci Kek vse to ve, zato se mi postavlja vprašanje, zakaj se spreneveda in pri poskusu diskvalifikacije dveh politikov uporablja staro kominternino metodo diskvalifikacije obeh s tem, da jih strpaš v en koš.

    • Moje vprašanje je (danes,l. 2014) dosti bolj preprosto (brez ozadij, kominterne, morda Udbe …): Zagovorniki omenjanega intervjuja z JJ pravijo, da ni bil političen, bolj družina pa te stvari. Glede na to, da se ne Janez Janša, ne Igor Lukšič nikoli nista izrekla za katolika, praktičnega kristjana in da Lukšičevi otroci obiskujejo verouk, kar predvidevam, da bodo tudi Janševi (vsaj 2) –
      zakaj je intervju z Janšo v katoliški Praznični Družini samoumeven, Lukšičev pa ne?

      • Zato, ker ima JJ več izkušenj z družino. Njegova hčerka je recimo prav toliko stara kot njegova žena. A se lahko Lukšič pohvali s tem? NE!!!! Torej? Kaj še ni jasno?
        ————————
        Ko mačke ni doma, miši plešejo. Ta domača modrost še vedno velja.

      • ..ti Kek, praviš, da se JJ ni izjasnil za katolika ?? ..kje pa se je Janša poročil z Urško..???

        ..da nije kod tebe kuči.. ??

  6. Kekovo vprašanje bi nadgradil z vprašanjem, zakaj imamo v Sloveniji situacijo ob kateri bi Lukšičev intervju v Družini lahko lepo sprejeli vsi, tisti, ki se z njim strinjajo, pa tudi tisti, ki se z njim ne strinjamo, ko pa gre za Janeza Janšo (z agitpropom proklamiranega državnega sovražnika) pa se vedno “slučajno najde nekdo”, ki temu nasprotuje.
    Mediji skrbijo zato, da konservativec komunizma Lukšič ni obravnavan na način s katerim Janši pripisujejo atribute skrajnega desničarstva. Vendar pa Evropa Janšo pozna in priznava kot sposobnega evropskega politika, o Lukšiču pa resni politiki nočejo kaj več vedeti, kaj šele ukvarjati se z njim.
    Si Franci Kek predstavlja reakcijo medijev, če bi npr. Urška Bačovnik dobila koncesijo za svojo kliniko? Še v Avstraliji ji večina medijev ne bi dala miru!

    • Ne zagovarjam Lukšiča. Služi mi le kot primer kontra samoumevnosti Janše. (če govorimo o družinskem intervjuju, kot trdijo zagovorniki int. JJ v Praznični Družini)

      • Pogovor z Janšo v Družini je v demokraciji možna izbira in nikakor ni samoumna izbira. Je pa vprašljiva napačno razumljena samoumnost nasprotovanju taki izbiri.

Comments are closed.