Afera Ivan Radan in posledice za javno zdravstvo

7
341
Foto: UKC Ljubljana.
Foto: UKC Ljubljana.

Ivan Radan je bil donedavna samo eden od številnih zaposlenih v ljubljanskem kliničnem centru (UKC). Ni bil sicer ravno med povprečnimi zaposlenimi v največji bolnišnični strukturi v Sloveniji. Bil je zdravnik, nevrolog, ki je imel dnevno opravka z bolniki. Ivan Radan je bil vse to… da, namenoma uporabljamo preteklik, ker je danes isti zdravnik nekaj povsem drugega. Pred nekaj meseci je v javnost pljusknila novica, da naj bi eden od zdravnikov v kliničnem centru poskrbel za evtanazijo terminalnega bolnika. Le nekaj dni zatem se je Ivan Radan javno razkril: dejal je, da je simuliral evtanazijo bolnika. Usodne mešanice s smrtonosnim kalijem pa, tako je pojasnil, da ni vbrizgal v pacientovo telo.

Kdo ukaže na UKC?

“Zakaj ste to storili”? ga je takrat vprašal Slavko Bobovnik na Odmevih. “Da bi opozoril na nevzdržne razmere na nevrološki kliniki”, je odgovoril Radan. Zadeva je po tem razkritju postala državna afera. Radana so umaknili in začele so se preiskave, ali je do evtanazije res prišlo ali ne. Pred kakimi desetimi dnevi so mediji objavili novico, da je policija Radana aretirala in da ga sumi kar sedem umorov in 24 drugih kaznivih dejanj. Ob splošnem zgražanju je kvišku planil celoten politični vrh. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je zahtevala odstop vseh hierarhično nadrejenih do vršilca dolžnosti generalnega direktorja kliničnega centra Simona Vrhunca. Iz UKC so po ustaljeni praksi odgovorili, da razlogov za odstop ne vidijo, in so prejšnji ponedeljek, ko se je rok iztekel, tako “preslišali” poziv in mirno ostali na svojih položajih.

Primer Radan bo naprej preučevala policija, dejstvo pa je, da je ta afera nova gnojna bula, ki se je razpočila in pokazala stanje znotraj javnega zdravstva. UKC je izjemno velika blagajna, kjer tok denarja nikoli ne usahne. To je jasno vsem, ki delajo v tamkajšnjem okolju. UKC je tako plen politike in je plen številnih lobistov, ki imajo z največjo slovensko bolnišnico sklenjene bajne pogodbe za svetovanje oziroma za zunanje sodelovanje. Novembra lani so tako Finance razkrile, da je vodilne v UKC obiskoval Janez Zemljarič (in to so potrdili tudi v UKC), nekdanji notranji minister socialistične Slovenije in vodja slovenske Udbe v času SFRJ, pa tudi nekdanji vodja UKC. Zakaj in v kakšni vlogi je to počenjal, seveda ostaja (javna) skrivnost…

Neuspešni razpisi

Zemljarič je samo najbolj znan med lobisti in eden od pomembnejših t. i. stricev iz ozadja. O političnih igricah javnega zdravstva nazorno govori tudi več neuspelih razpisov za generalnega direktorja v zadnjih letih. Vse od leta 2009, ko je bil minister za zdravstvo Borut Miklavčič, zaseda to mesto Simon Vrhunec, ki je v zadnjih mesecih to funkcijo opravljal samo še kot “vršilec dolžnosti”. Od junija 2013 je UKC trikrat objavil razpis za generalnega direktorja (prvič junija 2013, potem novembra istega leta, nazadnje marca letos), a nikoli ni bil nihče imenovan. Nazadnje sta bila med favoriti poslovna direktorica pediatrične klinike Biserka Marolt Meden z neuradno podporo vladajoče stranke SMC in že omenjeni Vrhunec, za katerim pa naj bi stali (že spet) nekateri lobisti (predvsem že omenjeni nekdanji minister Borut Miklavčič) in nekateri od pomembnejših dobaviteljev. Med njimi naj bi bilo npr. podjetje Interexport (lastnik Aleš Jenčič), ki je v zadnjih 12 letih imelo z ministrstvom za zdravje promet v višini 13,6 milijona evrov, z UKC 8,5 milijona evrov in z mariborskim kliničnim centrom 8,8 milijona evrov. Tudi na zadnjem razpisu ni bil izbran nihče, pritisk javnosti je bil pri tem izjemno velik. Na dan pa so prišle pritožbe enega od prijavljenih kandidatov, ki ni spadal v ožjo skupino “posvečenih”, kako da ga je komisija šikanirala: ob prvem razpisu naj bi njegovo prijavo sprejela, ob istih razpisnih pogojih pa naj bi ga v naslednjih dveh močno ovirala in ga onemogočala.

Afere in aferice… milijonske škode

V igri so posli, bajni posli. Spomnimo se samo na afero s preplačanimi operacijskimi mizami, ki je stara že 10 let. Ta afera je nadaljevanje dobila aprila lani, ko je NPU izvedla več hišnih preiskav. Pod udarom naj bi lani bile pogodbe za vzdrževanje operacijskih miz v vrednosti 770 tisoč evrov, sklenjene s podjetjem Medicoengineerig, ki naj bi imelo do vodilnih na UKC privilegiran kanal. Ta močna vez med dobaviteljem dragih storitev in ljubljanskim kliničnim centrom naj bi neuradno po izsledkih preiskovalcev bil prav že omenjeni Zemljarič, ki so ga v sklopu teh preiskav za kratek čas tudi pridržali. Podjetje Medicoengineering je z UKC v zadnjih 12 letih sklenilo za 7,7 milijona evrov poslov, z ministrstvom za zdravje pogodbe za 6,9 milijona evrov, s celjsko bolnišnico za 2,5 milijona evrov, z mariborsko za 2 milijona evrov z murskosoboško za 1,2 milijona evrov in tako naprej… Pa še bi lahko naštevali: lani so bile na tapeti tudi žilne opornice, ki jih je UKC donedavna plačeval tudi do 1.200 evrov za kos, a so nato cene, soočene s konkurenčno ponudbo primerljive kakovosti iz tujine, padle na približno 300 evrov. Nedavno je bila s Telekomom podpisana pogodba o storitvah na področju mobilne in fiksne telefonije ter brezžičnega omrežja wi-fi: pogodba je vredna približno 3 milijone evrov, a številni poznavalci menijo, da bi lahko bila precej cenejša, ko bi za storitve telefonije in interneta bili objavljeni različni razpisi. V taki obliki (torej enoten razpis za vse storitve) je lahko dejansko konkuriral samo Telekom, ki je največji operater v Sloveniji. Če bi bil razpis razdeljen, pa bi lahko za posamične storitve konkurirala tudi druga manjša specializirana podjetja z ustrezno nižjimi cenami in prihrankom največje slovenske bolnišnice. Tega pa ni bilo, razpis je bil napisan malodane po željah Telekoma, UKC pa je dobil dražji račun. Skratka, vse to je danes sistem javnega zdravstva v Sloveniji. V teh poslih se izgubljajo na desetine in stotine milijonov evrov v obdobju, ko zdravniki in medicinske sestre stavkajo zaradi pomanjkanja osebja in prenizkih plač.

Odtok denarja

No, našteli bi lahko še nekaj takih primerov. Kot zunanji izvajalec je pri oblikovanju prej omenjenega “Telekomovega razpisa” sodelovala družba Praetor, in to kljub dejstvu, da ima UKC tehnično-vzdrževalno službo, ki bi morala med drugim skrbeti tudi za pripravo javnih razpisov. V ljubljanskem kliničnem centru imajo tudi svojo pravno službo, a so kljub temu od leta 2010 dalje eni od bolj znanih slovenskih odvetniških pisarn Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji izplačali 168 tisoč evrov. Izplačil za družbo DZS (v lasti Bojana Petana, znanega imena na slovenskem politično-gospodarskem prizorišču) je bilo od leta 2008 do danes za več kot 2 milijona evrov, pa čeprav se DZS ukvarja s tiskom in založništvom in nima neposrednih vez z zdravstvom. Pa še zadnji primer: poslovanje med UKC in turističnimi agencijami. Kompas je v zadnjih 12 letih od ljubljanske bolnišnice prejel 2,7 milijona evrov (od leta 2013 dalje 530 tisoč evrov), turistična agencija Galileo 3000 je od leta 2008 do 2014 “pokasirala” 1,4 milijona evrov, družba Airpass od leta 2010 do danes 1,2 milijona evrov (v zadnjem letu in pol 600 tisoč evrov). Večina teh zneskov je najbrž namenjena za izobraževalne tečaje zdravnikov, ki so res nujni. A niso kljub vsemu tolikšni zneski le nekoliko previsoki in v nasprotju z racionalnim trošenjem davkoplačevalskega denarja?

Vsakdo laže

To so teme, ki bi jih morala na dan naplaviti zadnja afera z zdravnikom Ivanom Radanom. Policija in sodstvo morata ugotoviti njegove odgovornosti v primerih suma evtanazije, politika pa bi se morala vprašati, ali je tako javno zdravstvo res vzdržno. Ni čudno, da je Slovenija v zadnjih petih letih imela sedem ministrov za zdravje, nihče pa ni bil sposoben spraviti pod streho nujno potrebne reforme zdravstvenega sektorja. Niti ni čudno, da se na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki financira stroške UKC, vseskozi pritožujejo, da je sredstev premalo. Zadevo bi bilo potrebno obrniti nekoliko drugače: trosi se prekomerno, potratno in nerazumno. Pa naj kdo to razreši, če more. Državi doslej ni uspelo. In še več, strukture javnega zdravstva vselej prikazujejo svoje delovanje kot optimalno in najboljše in nasploh odlično.

Je edina rešitev samo še dr. House? Ja, najbrž res. On je ubesedil modrost: “Vsakdo laže”. In te modrosti se je slovensko javno zdravstvo še kako nalezlo. Morda bi zato prav samo še šepavi zdravnik lahko predpisal ustrezno cepivo za Slovenijo… na pomoč, dr. House!

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

7 KOMENTARJI

  1. Se strinjam s kritično ostjo avtorja do neracionalnih in celo koruptivnih praks in klientelističnih navez pri gradnjah, nabavah materiala in opreme itd. v slovenskem zdravstvu. Izjemno pomembno bi bilo, da se te mreže razbijajo, pijavke odstavljajo, koruptivneže sankcionira in podobne prakse preprečuje.

    Samo avtor ni napisal, zakaj problem povezuje z afero Radan. Povezave v naslovu avtor po mojem ne samo ni zadostno, ampak je sploh ni razložil. Verjetno je ni, ker po mojem vsaj, neke direktne povezave niti ni. O aferi, ki jo je dal v naslov, je torej povedal malo ali nič. Približno tako, kot da bi v naslovu meteorološko napovedal vroče poletje, potem pa vsebinsko razpravljal le o prednostih svobodnega tržnega gospodarstva pred planskim, recimo. Malo čudaško, bi kdo pripomnil, s kar nekaj upravičenja.

    Ker avtor večkrat izjemno kritično obravnava stanje v slovenskem zdravstvu in s tistih vidikov, s katerih se ga loteva, tudi s precej upravičenja, bi za objektivno celovito sliko dodal nekaj bistvenih primerjalnih podatkov.

    Torej: slovensko javno zdravstvo ( skupaj s koncesionarji) ima na leto na voljo dobrih 2000 evrov na Slovenca. V Avstriji in Nemčiji, po katerih se tako radi zgledujemo, ima to isto zdravstvo na voljo nad 5000 evrov. Torej pri nas smo na 40% tistega, kar imajo na voljo gori. ( To razmerje je precej nižje kot če primerjamo BDP, kjer smo nekje okoli 65% njihovega).

    Skratka, v premislek: ob vsej iracionalnosti, koruptivnosti, klientelističnih mrežah – a res Slovenec kot pacient tako malo dobi za denar, ki je v slovensko zdravstvo vložen? Nasprotno, trdim, da dobi relativno veliko. Več kot teh 40% avstrijske ali nemške usluge- v nekaterih, neredkih primerih celo enakovredno, vsaj strokovno gledano uslugo.

    Skratka, medijsko razširjena ( in predvsem sistematično razširjana) predstava, ki ji sicer na srečo mnogi ne verjamejo, kako zanič zdravstvo in kako zanič zaposlene v zdravstvu da imamo v Sloveniji, je skrajno lažna in krivična. Je pa res, da so globoke reforme potrebne že zato, da bi se tak nivo lahko obdržal, kaj šele, da bi napredoval.

    • Razložili? Morda ne nek način.

      Prepričali? Pravljice za otroke so bolj prepričljive. A dobi virtualnosti nekateri ne potrebujete dokazov, da verjamete vse. Kar spada k vašim prepričanjem, seveda.
      Prepričljivost je približno na ravni tega, da so nam usodni žled feb 2014 namerno poslala Natova letala. Klinc pa zamudno in naporno ukvarjanje s tem, kaj je res, kajne 5-RA?

      Sicer sem pa na Steinbuchov zapis svoje že povedal prav tu.

      p.s. Mimogrede, z zadnjo polovico mojega zapisa se ne ukvarjaš, kajne? Kaj bi s preverljivimi številkami in podatki, ki motijo naše predstave… Toliko slabše za dejstva, če nam niso všeč…

      • V zdravstvu je denarja dovolj,glede na to, da so kupovali žilne opornice po 1200€ namesto po 300 (toliko jih plačujejo sedaj, ko so jih razkrinkali), da o 500 mio, ki letno poniknejo v tej luknji ,,zdravstvena blagajna,, niti ne govorimo (tudi ta številka je prišla iz uradnih krogov in bila javno objavljena) zato je tvoja primerjava z Avstrijo smešna, ker pač pri nas tudi mentaliteta ni enaka avstrijski.Če bi dali več bi še več kanalizirali drugam. Naše zdravstvo je prekleto na psu in oskrba povprečnega davkoplačevalca, ki mesečno polni to luknjo je slaba, od čakalnih vrst do storitev…če nimaš vez ni nič oz res najbolj nujno oz. prekleto zastarelo.
        O žledu in Natu pa se pogovarjaj s kom, ki spi kapo iz alu folije, da mu vesoljci ne berejo misli… ne bit tako ohol.

        • Žal je tvoja razprava logični nesmisel.

          Še kako je smiselno katerikoli izdatek, ki ga ne dajemo po svoji presoji iz zasebnega žepa, ampak ga iz davkov in trošarin pobere država in nato politika razporeja bolj ali manj po svoji volji, primerjati z izdatki, ki jih v uspešnih in racionalno organiziranih državah počnejo drugod, zlasti v zahodni Evropi, kamor smo se ponovno odločili spadati. Ni boljšega kriterija za ocenjevanje teh izdatkov, kot je njihov procentualni delež v BDP.

          Dejstvo, da zahodna Evropa za zdravstvo daje nekje 10-13% BDPja. Avstrija in Nemčija recimo blizu 12. ZDA celo okoli 15%. Tendence zadnjih let so navzgor.

          Slovenija daje za zdravstvo okoli 8,5% BDP. S padcem okoli 0.3% v zadnjih letih. ( Absolutne primerjave z Avstrijo in Nemčijo sem pa podal že zgoraj.)

          Podatki so jasni. Slovenija daje relativno malo za zdravstvo. Taka so dejstva, lahko pa živimo tudi v laži, iz kdovekakšnih motivov.

          Če so žilne opornice toliko preplačane kot trdiš in kar je seveda nesprejemljiv škandal, to dejstvo nakazuje samo dodatno podplačanost za nujne programe v zdravstvu zaradi korupcije in klientelizma. Ceno za to pa plačujejo tako bolniki kot zaposleni v zdravstvu, začenši z zdravniki in medicinskimi sestrami.

          p.s. Še to za primerjavo: slovensko pravosodje dobi več denarja ne le v relativnih deležih, ampak celo v absolutnih številkah v primerjavi z Avstijo in Nemčijo. Kot smo po vseh evropskih primerjavah kadrovsko podhranjeni z zdravniki in deloma medicinskimi sestrami, pa imamo 2-5 krat več sodnikov ( sodnic) kot drugod v Evropi.

          Da, primerjave so še kako smiselne, če se hočemo nekoč organizirat kot primerljivo uspešna in učinkovita država, ki ve, kaj je pomembno. Zdravje je nedvomno subjektivno in objektivno pomembno.

  2. Članek je plitek povzetek mafijskega penjenja birokratskega zdravstva.

    Grozno je, da ni v Sloveniji avtorjev, ki bi spregledali medijski linč. Človek se upira lokalnemu kolektivu, ki ga iz maščevanja razmesari javno kot narkomana in psihopata.

    Tako kot je sodstvo postalo problem šele po 25 letih.

    Vsa čast portalu + in dr. iz Trbovelj, ki se ukvarja z dializnimi bolniki. http://www.siol.net/priloge/kolumne/gostujoci_komentar/2015/05/zivojin_stevanovic.aspx

    Večina Slovencev ne zazna tipičnega komunističnega uboja posameznika v kolektivu.

    VSlovencev vencev

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite