Adijo arbitraža

58

morje_minPravzaprav vsako poletje, v zatišju počitnic in dopustov, ko si večinoma želimo le miru in oddiha, izbruhne kaka afera. Čas kislih kumaric, kot temu času pravimo v žargonu, so včasih začinili s kako škofovsko pridigo ob 15. avgustu. Letos nam ni bilo treba čakati tako dolgo, kajti poletje nam je prineslo prvovrstno meddržavno, diplomatsko afero, povezano z arbitražnim sporazumom in prisluškovanjem. Afera bo imela nedvomno spet dolgosežne posledice za meddržavne in dobrososedske odnose.

Običajni slovenski in hrvaški državljani smo se v zadnjih dveh letih, od hrvaškega vstopa v Evropsko Unijo in začetka arbitražnega sporazuma za določitev meje, bolj ali manj umirili. Problem smo preložili v mednarodne sodniške kroge in na podlagi podanih argumentov čakali na razsodbo. Ko smo se odpravljali na dopust, ni bila prva tema vprašanje meje v Piranskem zalivu, tudi na različnih spletnih forumih ni bilo toliko nestrpnosti. Ampak mir je bil očitno le navidezen. Politika (tako njihova kot naša), ki ji očitno ustreza, da so meddržavni odnosi vedno nekoliko napeti, je poskrbela, da se mejna zgodba vrača na začetek.

Mnogi pravniki sicer dvomijo o tem, ali se vprašanje določitve meje res lahko vrne na začetek. Odstop od meddržavne pogodbe pred mednarodnim sodnim tribunalom, namreč ni nekaj običajnega. Poleg tega bi morali najprej počakati na razsodbo sodišča in potem pod vprašaj postaviti njene ugotovitve. Pravnoformalno so prisluškovalni prisluhi na ozemlju sosedne države nelegalni, še posebej, če jih najprej objavijo časopisi, in ne morejo biti upoštevani kot sredstvo, ki bi lahko vplivalo na razsodbo. Lahko pa dodobra razburijo javnost in natanko to se je tudi zgodilo. Ustvaril se je vtis, da se je hrvaška stran odločila od sporazuma odstopiti zato, ker se zgodba ne odvija povsem njej v prid. Zato so tudi šli z inkriminiranim posnetkom v javnost preko medijev, čeprav vsi vemo, da so posnetki nastali s pomočjo tajnih služb. Če nič drugega, so s tem razkrili gnili amaterizem naše diplomacije, ki so ji očitno varnostni protokoli španska vas. V času pametnih telefonov, Wikileaksa, curljanja informacij iz različnih državnih inštitucij, mora biti tudi povprečnemu uslužbencu gospodarske družbe, kot je denimo Mercator, jasno, da mu lahko prisluškujejo. Ker so v ozadju ekonomski interesi. Tudi sam se zavedam, da nam novinarjem lahko sledijo in preverjajo, kaj pišemo in s kom si izmenjujemo informacije. Iz navedenega res čudi naivnost nekaterih državnih, še posebej diplomatskih uslužbencev, ki se kličejo kar na domače telefone in razpravljajo o državnih skrivnostih. Lekcija je še toliko bolj boleča, ker je vložek velik.

Pred leti sem zapisal, da bi se morali sami že na začetku samostojne poti potruditi, da bi v naši medsosedski zgodbi našli rešitev, v kateri bi bili zmagovalci oboji. Zmagovalci pa smo lahko le, če vsak malo popusti. Če ne, smo vsi na slabšem. Rešitev, o kateri sta se pogovarjala zdaj že odstopljena Sekolec in Drenikova, sicer za Slovenijo ni najboljša. Ni taka kot je bilo stanje na terenu 25. junija 1991, zato se je težko strinjati s tezo, da se tehtnica bolj nagiba na slovensko kot hrvaško stran. Kljub temu je Hrvate očitno zmotila bolj, naši diplomati pa pregovorno nekaterih stvari ne znajo držati za zobmi. To prakso je sicer že pred časom uvedel večni minister Erjavec, ki je za neko lokalno televizijo povedal preveč in si zato iz Zagreba prislužil pritožbo, iz Haaga pa opozorilo.

Pot dogovora o poteku meje med državama bo torej še dolga. Kot pravimo, da je v ljubezni vse dovoljeno, je očitno še več dovoljeno v politiki. Kajti vprašanje meje in dogovora o njej bo na koncu politično. Karkoli bodo že sklenili sodniki, pravniki, zgodovinarji in še kdo, bo morala potrditi politika. Parlamenta obeh držav bosta tak ali drugačen sporazum morala sprejeti ali zavrniti. Do takrat bo tema meje lahko dobrodošla predvolilna tema tako pri nas kot na Hrvaškem. Volitve pa so, kot vemo, vsake štiri leta, včasih celo prej. In če premier neke države presodi, da mu ugled pri volivcih drastično upada, bo temo meje lahko izkoristil še pogosteje.

Tisto kar pri vsem skupaj najbolj zaskrbljuje pa je, da smo žrtve politike in njenih nedogovorov vedno mali ljudje. Tisti, ki prečkamo mejo, sedimo na dopustu v gostilni na kavi, z domačini na oni strani klepetamo o teži življenja. Dokler v sogovorniku vidimo zgolj človeka s podobnimi problemi in uspehi, kot jih imamo sami, je to ena zgodba, ko pa v njemu vidimo sovražnika, ki se je polakomnil našega ozemlja, potem nismo več daleč od prepira ali celo pretepa.

Napenjanje mišic na očeh javnosti je torej jalovo in ne more prinesti rešitve. Ko bodo politiki na tej in oni strani meje to spoznali, bomo naredili prvi korak na poti k zbližanju stališč. K temu nas konec koncev oboje zavezuje tudi članstvo v Evropski uniji in drugih mednarodnih organizacijah.

58 KOMENTARJI

    • Gospod Jože je poklicni novinar in mora nekaj pisati, ustvarjati. Mora. Lahko pa bi raziskal zakaj in kako je Savudrija pristala na Hrvaškem.

      • Potem pa ima odgovornost še toliko večjo.
        Pater Žužek DJ nas je učil, da preden sporočamo moramo vedeti komu in kaj sporočamo.
        To pa je čisto lapanje, saj verjetno niti avtor ne zna v enem stavku sporočiti kaj je hotel povedati in v drugem zakajzakaj? Je res cilj zamegliti stvari in ljudi pustiti še bolj nevedne?

        • Cilj??? Mogoče … zapolniti prazen prostor na Radiju Ognjišče tako, da je tematika aktualna in neproblematična???

          • Če je to cilj, potem ni čudnega, da nas večina katoličanov, ki nismo v penziji , ne posluša RO in ne bere D.

          • Pavlov komentar je zelo na mestu. Tudi jaz ne morem verjeti, da lahko nekdo tako nekritično komentira zadevo. Navadno nakladanje in poskus leporečenja, pa izražanja “naklonjenosti” malim ljudem… Pri tem pa golo zatajevanje lastnih napak. Takih “dobrot” smo se vendarle naužili dovolj, mar ne?!

          • Kako si pa kaj na referendumu glasoval? Zakaj smo ga zgubili? Kakšen Pavel bi lopnil, da zaradi SDS ali kaj takega. Podobne gluposti so se dogajale glede arhivov. Modrovalci vseh ultra demokratičnih slovenskih politično krščanskih struj naše vesoljne Slovenije so zaznali neko domnevno pomladno nenačelnost, pa so hote ali nehote raje vlekli z rdečimi, kot da bi kak SDS pridobil kakšno točko/glas.
            Arbitražo so v resnici skuhali nadaljevalci Kardeljevega janičarstva. Najbrž je za Slovenijo komajda za silo dobra. Ni pa to moja intimna pot, ker sem Slovenec. Zagotovo tudi Bartoljeva ne. Ali kaj naj zdaj!

            Naj bom na specifičen način nekolikanj privaten: Imam prijatelja, zadnjih dvajset in nekaj let že bolj znanca, ki je v rdečih časih imel, kot je tedaj povedal, nekaj miličniških obiskov, ker je bojda bil nekaj govoril čez komuniste. Kasneje, v zgodnji demokraciji, je te obiske nekoliko tudi obrnil v smer disidentstva. Itak. Sam te disidentske izkušnje kot nekakšne bonitete nimam. Ampak zadeva ni enoplastna. Ta frend je v tistih časih nekajkrat v neki gostilni z drugimi sopopivalci napravil malo škode, verjetno ob vpitju čez “komuniste”, pa je imel obisk. Miličnike je zanimala seveda predvsem povzročena škoda s strani tega mladostniškega “antikomunista”, kakopak. Ob nereflektiranih stoprocentnih demokratih, ki so v socializmu živeli pri nas, vedno pomislim tudi na topogledna disidentstva. Refleksije manjka, tako kakšnemu nsijevskemu Lojzetu, Novakovi, kot piscem globokoumnih komentarjev tipa Pavel. Slednjim zagotovo ne verjamem, kar se tiče iskrenosti! Se spomnite besed: če greš v napačno smer, pa se nenadoma tega zaveš, se obrneš, se vrneš, in poskušaš iti v pravo smer?! Nekateri pa se menda nikoli niso izgubili, tudi kot adolescenti ne. Malo morgen!

          • Arbitražo so v resnici skuhali nadaljevalci Kardeljevega janičarstva. Najbrž je za Slovenijo komajda za silo dobra.
            ===============
            Prav nič ni dobra! Toda, kako naj bi bilo drugače? Po izbrisanih, po varčevalcih LB, po GURSovih evidencah, po mariborskem škandalu, po vseh teh sleparijah, kako naj bi bilo drugače. Kar je dobro, je to, da se je to razkrilo. In se bo še razkrivalo, dokler se ne bo kaj spremenilo. Ker tam kjer hudič vlada, tam trava ne raste.
            In da ne naštevam naprej. Davčne blagajne, ker oblast noče uveljaviti, da je goljufanje države kaznivo dejanje. Sleparji. Še nas bodo peljali navzdol.

      • Super izdelek. A pa je zgodovinsko verodostojen ali je produkt parih nacionalističnih sanjačev podobno kot Veneti ali da smo Slovenci potomci Noričanov. Tragikomično je gledati kako šef največje opozicijske stranke namesto pametnih akcij sanjari o mitih. Volivci pa podpiramo totalno neučinkovitost politikov, ki si ne dajo niti 10 marljivih ciljev, kaj šele da bi jih uresničili. Kot karikature slabih župnikov so: večno gospodovati in nič koristnega narediti.

      • Komentar je obupen. To razvrednosti sicer spodbudne zemljevide.
        Če je to res naš edini način, da bi radi popravili napake naših lastnih politikov, potem bo to res težko. Zgolj potuhnjenost, slovenska zmagovita strategija, pelje zgolj v poraz.
        To, kako so si komunistični volkovi trgali plen iz gobca, nikogar ne zanima in argument nikomur. Končno, spomenik Kardelju še zdaj stoji, tu pa je narodni izdajalec?! Norec je tisti, ki je pisal komentar tule.

      • Ja, res šokantno poročilo. Sicer sem pričakoval nekaj takega, a me je vseeno šokiralo. Ostajam brez besed. Samo pozivam gospoda Bartolja, naj se gre raziskovalnega novinarja …

  1. Problematika, ki je nastala po prisluškovalni aferi je bolj otročja kot odrasla in diplomatska. To je umetno ustvarjanje zapleta in odlašanje rešitve med sosedskima državama. Rešitev je treba iskati v duhu prijateljstva in dobrih med sosedskih odnosih. V tem smislu bi se morala aktivirati civilna družba za mejo na morju, da bi politikom dala spodbudo in podporo za pravično rešitev v interesu obeh držav. V tem je demokracija in državna zavest vsakega državljana. To je dejansko problem državljanov in ne samo politikov in strank.
    Mislim, da rek “Tujega nočemo, svojega ne damo” v tem primeru ni ideološki, ampak mora biti dejstvo v sklopu pravične odločitve med sosedskima državama.

  2. Gentleman’s agreement je možen samo med gentlemani. Tukaj ga pa nekdo pričakuje na Balkanu! Na Balkanu vendar velja izraz “nadmudriti”!

  3. Briljantno avtor ( opozarja na bistvo zadeve )in komentator gospod Zabukošek.

    Na podlagi preneumnih dejstev in kronologije dogodkov ter logičnega sklepanja, je afera zrežirana iz tujine v sodelovanju ( s tistimi, ki bi radi sprli Slovenijo in Hrvaško, ki je za Slovenijo nevarna zaradi tega, ker kaže Sloveniji, kako je treba odpravljati totalitarno navlako. Ta naveza pa je za nekatere zelo nevarna.) z nekaterimi našimi.

  4. Od tega, da sta Slovenija in Hrvaška sprti, imata korist Srbija v navezi z Rusijo. To potrjuje tudi kronologija dogodkov: Srbija je prisilila Slovenijo, da je preklicala udeležbo na mirovni paradi v Zagrebu, srbski časopis je prvi objavil vest o prisluhih med Sekolcem in Drevnikovo in s tem prisilil Hrvaško, da jo obelodani in vnovči, Medvedjev obišče Slovenijo.

    Prijateljski državi Slovenija in Hrvaška sta lahko nevarni za močnejše vezi s Srbijo in Rusijo, ker lahko samostojno krepita druge močnejše povezave.

  5. Zapisano leporečje v članku, ki se nikomur noče zameriti, daje slutiti avtorjevo pobožno željo, da bi s floskulami (‘čas kislih kumaric’, ‘zmagovalci smo lahko le, če vsak malo popusti, če ne, smo vsi na slabšem’, ‘v ljubezni je vse dovoljeno, v politiki očitno še več’, ‘parlamenta obeh držav bosta tak ali drugačen sporazum morala sprejeti ali zavrniti’, ‘žrtve politike in njenih nedogovorov smo vedno mali ljudje’) pomiril bralstvo, da se ob aferi ne bi preveč jezilo, razburjalo in pohujševalo zaradi politike. Avtorjev namen je do neke mere dober, saj politika res ni vredna pretiranega intimnega razburjenja državljanov, v poletni vročini in v času “miru in oddiha” pa še toliko manj 🙂

    Posebej lepe floskule prinaša zadnji odstavek: “Napenjanje mišic na očeh javnosti je torej jalovo in ne more prinesti rešitve. Ko bodo politiki na tej in oni strani meje to spoznali, bomo naredili prvi korak na poti k zbližanju stališč. K temu nas konec koncev oboje zavezuje tudi članstvo v Evropski uniji in drugih mednarodnih organizacijah.”

    V stvarnosti so namreč redki taki politiki, ali pa jih sploh ni, ki bi svoje početje označili kot jalovo in bi sami od sebe spoznali ali priznali svoje napake. Avtor članka ugotavlja, da je v politiki dovoljeno vse in še več, da gre politika lahko tudi preko trupel.
    V praksi nekaterih politikov ali celo politike držav niti članstvo v mednarodnih organizacijah in zavezanost k mednarodnim dogovorom ne pomenita popolnoma nič. Krilatica, da je vojna nadaljevanje politike z drugačnimi sredstvi, ni bila izrečena brez razloga!

    Dokler ne bomo državljani in volivci dovolj obveščeni in osveščeni – obveščati in osveščati ostale pa je prav poslanstvo novinarjev – da bomo politikom jasno sporočili, kaj delajo narobe in naj zaradi svojega napačnega početja odidejo s položajev, do tedaj politiki ne bodo ukrepali proti lastnemu političnemu (in še kakšnemu) interesu.
    Če pa bomo državljani in volivci lepo pomirjeni in uspavani s praznimi floskulami, potem se nam res ne bo pisalo dobro…

  6. Trezen in argumentiran članek avtorja je v tem času najbolj pomemben. Le v treznem stanju se povlečejo pravi ukrepi.

    Odstop Sekolca in Drovenikove ter imenovanje predsednika mednarodnega sodišča v Hagu in umirjen ton, so razumni ukrepi.

    Upajmo, da so napoved drugih razumnih ukrepov: profesionalne zunanje politike, ki bo vešče gradila slovensko skupno dobro, profesionalno delo Sove pri zaščiti slovenskega skupnega dobrega…

  7. Prav je, da Evropi pokažemo, da resnično nismo več balkanska država in to ne le geografsko, ampak tudi ne po mentaliteti.

    Zato so potrebni razumni toni in ukrepi. Ne pa tako kot to počnejo na Hrvaškem.

  8. Tisti, ki je umirjeno osredotočen na vztrajnem uresničevanju plemenitega cilja, ima veliko prednost pred tistim, ki se repenči in grozi.

  9. Nekateri nočejo videti, nočejo gledati. Kot svitase.
    Članek je popolnoma takšen kot ga ocenjujejo komentatorji. Mednarodna javnost je na strani Hrvatov, vred z EU. Ravnanja naših predstavnikov se nočejo dotakniti niti z besedo.
    Ravnokar poslušam, da vse kaže da bo hrvaški parlament skelnil prekinitev arbitraže.
    Naš as z novim arbitrom bo kot kaže le en as, rabili bi štiri. Če se bomo uprli prekinitvi, bo to pomenil hud konflikt s Hrvaško. Zelo hud. Če bomo potegnili našo šengensko prednost, da hrvatov ne bomo pustili v šengen, bo še huje. Bomo šli v to? Če smo do sedaj še imeli neke simpatije mednarodne javnosti, tega ne bo več.
    Naša sleparska politika ne uspe vedno. Ne politika, ne gospodarstvo.

    • Jaz z rdečimi kloni (ob katerih ti hitro znoriš) načeloma sploh ne komuniciram.

      Se pa sprašujem kdo naredi večjo škodo v običajni družbi: rdeči aktivisti ali samo zaverovani slepi tipi kot Svitase, ki so načeloma “naši”, cerkveni. A ob konkretnih akcijah jih vodijo odločilno socialistične vrednote.

      Rdečim aktivistom vržeš par kovancev in bojo suženjsko delali kar želiš. Tu gre pa za slepoto duha.

      • Mislim da ti drugi. Ti se izkažejo za hinavce. In potem še tisto kar delajo dobro, postane brez pomena.

  10. POHLEP res nima meja.Hrvati s kilometrsko obalo,ki je niso sposobni niti nadzirati se praskajo za majhen zalivček.Žalostno in bolno.Najbolj je pa žalostno,da so še hrvaški škofje pristavili svoj lonček.

  11. 1. Gre za sleparsko obnašanje naše vlade, birokracije in sodstva
    2.Hrvati socializmu in komunizmu spreminjajo samo obliko v ekstremni nacionalizem. Kot vidimo pri naših oranžnih, rumenih, modrih in črnih komunistih, je najlažje spremeniti videz, obleko, formo. Težje pa vrednote, miselnost, čustva, karakter.

  12. Ne bom se spuščal v komplot,ki je nastal kot posledica neresnosti vlade,problem je v tem,da minstrstvo za zunanje zadeve vodi človek poln samohvale in preprostih izgovorov,ki ne pijejo vode,ergo,Erjavec in njegovi veleposlaniki naj si čimpreje
    poiščejo stojnico na ljubljanskem “placu “,kamor spadajo!Erjavec je bil prvi,ki je
    v tem primeru prvi izčvekal nekaj , kar ne bi smel ! Ali ste že kje v svetovni politiki
    videli , da se minister vlači po sodišču/na njegov predlog/ , zaradi pralnega stroja postavljenega na hodnik javnega stanovanjskega objekta in če sem natančen je s
    s tem ogrozil akcijo ob morebitnem požaru!Toliko o prerekanju okoli izhoda na morje in
    izgubljene Dragonje,ki ju je že pred davnimi leti poklonil Kardelj Hrvatom in še bi
    lahko govorili in pisali o takratnih potezah CKZKJ z bleferjem Titim na čelu!

    • Pravzaprav hrvatje nimajo nič s tem , našim diplomatom in predvsem zunanjemu ministru Erjavcu bi svetoval,da dobro preštudirajo zgodovino izpred sedemdesetih let,kajti morebitni uspeh v zadevi piranski zaliv,bo povečal apetite naših mejašev !
      Upam,da bo napočil čas,ko bo moral Erjavec končno s svojimi “upokojenci”zapustiti
      “hram demokracije”/po GG MIŠIĆU/!

    • Na sliki je plaža kot je bila vedno. Kaj bi rad članek provociral? tako, po slovensko, kot vedno.

      • Zdravko,
        ali je trenutno stanje plaže slabše ali isto kot vedno, ne vem.

        Vendar pa je odgovor svetovalke Uprave za odnose z zaposlenimi in vodje korporativnih komunikacij ge. Sonje Klingor tako zanikrn, da bi težko bil bolj zanikrn. In to ne glede na to, ali menimo, da gre za novinarsko provokacijo ali ne.

        Kot vidimo na fotografiji, je namreč napisala: “Slobodna sam odgovoti da na vaše upite nemamo komentara.”

        Če predstavniki hrvaškega lastnika hotela Metropol enako zanikrno, kot odgovarjajo na novinarska vprašanja, upravljajo plažo, potem bi lahko celo verjeli, da se tamkajšnji prebivalci upravičeno pritožujejo 🙂

        • Jaz bi malo počakal s sodbo. Meni se zdi zelo zanikrno, da ni bilo nobenega Slovenca z 23 mio€, kolikor je stal nakup teh hotelov, ki so bili prodani Hrvatu. To je zelo majhen denar. Zelo žalostno je, da smo te hotele prodali Hrvatu.
          Prav pa je tudi, da se odvadimo nečloveške prijaznosti, ki se je gremo pri nas.

          • Hm … gospod Zdravko, pa je Hrvat resnično plačal 23 mio € ali je dal samo obljubo, da bo toliko plačal?

  13. Hrvati vodijo nameren in nedopusten pritisk na mednarodno arbitražo z namenom, da bi s tem vplivali na arbitražo, da bi na koncu bila za njih ugodnejša rešitev.
    To je hrvaško zadnje, vendar tudi neprimerno orožje.

    Na to odločilno dejstvo bi morala Slovenija opozoriti mednarodno javnost in arbitražo, da ne bi bili Slovenci, arbitraža in mednarodna javnost v zmoti, da ne gre za pritisk.

  14. Me pa zelo veseli nekaj v tej aferi. Razdelila je družbo na tiste, ki vedo kaj je to sramota in tiste, ki nimajo nobenega občutka več. In to je zelo dobra delitev. 🙂

  15. Povsem na dlani je, da Hrvaška kot arbitražna stranka, ki se požvižga na zgodovinska dejstva in pravila dobrososedskih odnosov ter pravičnost, zasleduje le svoj skrajno egoističen cilj – pridobiti čim več m2 piranskega zaliva in onemogočiti Sloveniji dostop na morje brez njene privolitve.

    Zato si poslužuje poslednje orožje – nedopusten pritisk na arbitražno sodišče in Slovenijo, ki ga skuša zaviti v celofan prisluškovalne afere.

  16. Pravilno: Zato se Hrvaška poslužuje poslednjega orožja – nedopusten pritisk na arbitražno sodišče.

    Z njim računa na boljši izid arbitražne odločitve.

  17. Hrvaška se zaveda, da je njen odstop za arbitražni postopek brezpredmeten. V psihološkem pogledu pa lahko bistveno vpliva na končno odločitev arbitražnega sodišča.

    Na to dejstvo bi morala Slovenija preventivno opozarjati mednarodno javnost in arbitražno sodišče.

  18. Hrvaški uspeh je že, da je moral odstopiti naš arbiter, ki ga je zamenjal arbiter iz tujine. Po logiki stvari ne bo tako vneto zastopal naše interese.

  19. Iz zemljevida iz leta 1884, ki ga je priložil komentator Okard, se vidi, da je celotna Istra pripadala Sloveniji in ene Hrvaški.

    Zato ni čudno, da je za časa 1. in 2.Jugoslavije istarska železnica spadala pod Ljubljansko upravo.

  20. Gornji zemljevid dokazuje, da smo Slovenci z vsako novo balkansko povezavo izgubljali svoje ozemlje in prebivalstvo.
    Po 1. svetovni vojni večji del Istre z otokom Krk in Cres.

    Po 2. svetovni vojni pa še ozemlje do reke Mirne v Istri.

  21. Če je danes javno objavljeno ,da je bil Sekolec sodelavec UDBE,potem zadeva dobi ovsem nove dimenzije in vprašanja ali ni posredovanje prisluhov Hrvatom,riskrbel slovenski del UDBe z namenom,ki ga opozarja Leljak.

      • Taka bi bila potrebna ja!
        Da bi delovala v korist vseh nas.
        In ne v škodo drugim!
        Samo … dobro bi bilo da bi si nadela drugo ime.

      • Nekoč je bila UDBA ustanovljena za kontroliranje dela naroda, poimenovali so ga za sovražnega. Vse to zaradi ohranjanja na silo vzpostavljene oblasti.
        Sedaj pa bi “jo” potrebovali za kontroliranje prav te oblasti.

      • Ne. Udbovcem je treba soditi kot kriminalcem. Sodstvo, policija, tajne službe morajo postati profesionalne. Sekolovec je veleizdajalec slovenske države. Treba ga je javno obesiti sredi Ljubljane in poloviti vse njegove kriminalne pajdaše. Ki jih ni malo.

          • Pavel je v neznanem času in prostoru v trenutku postal tako stoprocenten demokrat, da se to ne da povedati……

            Sam se, kot vidite, sprašujem, kako nekateri zanesljivi komentatorji toliko dajejo na njegove misli. Ali se ob teh “kiksih” globine njegove zamolčane jare demokratičnosti ne vidi?!

  22. Neustanovitev lastne države po 1. svetovni vojni ( nismo poslušali Američanov, ki so nam svetovali ustanovitev lastne države) in formiranje balkanske povezave, nam je tudi preprečilo, da bi obdržali slovensko ozemlje in prebivalstvo na avstrijskem Koroškem in Primorskem s Trstom in Benečijo.

  23. Spremljam neumno in bedno reagiranje slovenskih “desnih” strank, ki se vdajajo mainstreamu. Govorijo kako so Hrvati pokvarjeni, kriminala lastnih ljudi pa nočejo videti. Sta samo bila malce nepazljiva pravi A. Tomažič na Tw, “to se lahko vsakemu vozniku na cesti zgodi, da po nesreči do smrti povozi pešca. ”

    Lajnar mu dobro odgovori na slepo naivnost:” Moja krave ne daje več mleka,ampak je dobra po srcu! ”

    Kot sem na forumu že takoj napisal, je treba videti ozadja: kdo je snemal tako čist posnetek (telefon A ali telefon B) in komu koristi ta prisluhniti in to kriminalno dejanje udbovca Sekolovnika?

    Edino komunističnim strukturam v Sloveniji in na Hrvaškem ustreza slepo sovraštvo in vodenje kolektiva v vedno nove limanice. To je bila zelo uspešna igra in scenarij Jugo Udbe, ki se trdno drži na oblasti v slo in na cro.

    Hrvati so daleč najbolj desni narod v ex – jugi. Spet bo močno zmagal HDZ. Če ne bi bilo zadnjih 25let Hrvatov, bi bila Slovenija že zdavnaj ena od socialističnih srbskih avtonomnih pokrajin oz. če bi bila srbska mafija velikodušno celo republik. Komunistom ni nikoli mar za narod ali delavca. Vse bodo uporabili in žrtvovali, da dobijo in obdržijoobdržijo oblast. Bog ve koliko “slavnih desnih” politikov je lutkovna igrača v rokah komunistov.
    http://www.politikis.si/?p=154426

Comments are closed.