Ad Dominum: Kardinal Raymond Leo Burke o katoliški “krizi moških”

40

Matthew James Christoff: Vaša eminenca, v veliko čast nam je, da smo lahko z Vami. Danes bi radi govorili o stanju katoliških moških v ZDA in o tem, kako jih vključiti v novo evangelizacijo. Vaša eminenca, bi lahko na začetku orisali stanje moških v katoliški Cerkvi danes?

Kardinal Raymond Leo Burke: Mislim, da v zadnjih petdesetih letih obstaja v Cerkvi velika zmeda med moškimi, ki so poklicani v zakonski stan, in med moškimi nasploh. To je sicer sad mnogih sprememb, a vseeno je radikalni feminizem že od 60. let prejšnjega stoletja močno napadal tako Cerkev kot družbo in s tem moške potisnil v ozadje.

Na žalost je radikalni feminizem močno vplival tudi na Cerkev, jo silil k nenehnemu reševanju ženskih vprašanj na račun obravnavanja kritičnih vprašanj za moške – kot je npr. pomen očeta v zakonski zvezi ali izven nje, pomen očeta za otroke, pomen očeta kot duhovnika, odločilni učinek možatega značaja, poudarek na talentih, ki jih Bog daje moškim za dobrobit celotne družbe.

Pomen in dobre plati moškega so postale skrite in zaradi različnih praktičnih razlogov pozabljene. To se je zgodilo kljub dejstvu, da ima Cerkev na tem področju dolgo tradicijo, posebej s pobožnostmi na čast sv. Jožefu, poudarjanjem moškega značaja in človeka, ki svoje življenje popolnoma posveti domu, je pripravljen viteško braniti ženo in otroke ter delati, da preživi družino.

Vse te plemenite značilnosti moškega spola so zelo pomembne za otroke, da jih opazujejo in ob njih rastejo ter zorijo. Zdrav odnos do očeta otrokom pomaga, da se pripravijo na prehod od materine nežne ljubezni do izgradnje discipline, s čimer se otrok izogne pretirani samovšečnosti. To zagotavlja, da se je otrok sam zmožen opredeliti do drugih, kar je ključnega pomena tako za dečke kot deklice.

Otrokov odnos z očetom je ključen za spoznanje samega sebe, kar se dogaja, ko otrok odrašča. Potrebujemo močno in iskreno vez z materjo, a hkrati je potreben odnos z očetom – ki je že po naravi malo bolj oddaljen, a prav tako ljubeč – da tako naše življenje discipliniramo. Oče otroka uči živeti nesebično in sprejeti žrtve, ki so potrebne, da bi bili iskreni do Boga in drugih.

Spomnim se mladeniča, ki mi je sredi 70. let povedal, da se boji poroke, in sicer zaradi radikalnih in vase zagledanih žensk, ki so bile takrat v porastu. Mladeniči so bili takrat prepričani, da zakon zaradi neprestanih in trmastih zahtev žensk po pravicah preprosto ne bo deloval. Ta prepad med moškimi in ženskami postaja od takrat naprej vedno večji.

Moški, ki zlorabljajo ženske, niso pravi moški, ampak lažni možje, ki izkoriščajo svojo moško naravo za zlorabo žensk.

Krizo med moškimi in ženskami je dodatno poglobil tudi propad kateheze v Cerkvi. Mladeniči odraščajo brez prave izobrazbe o svoji veri in svojem poklicu. Niso poučeni, da so ustvarjeni po podobi Boga – Očeta in Sina in Svetega Duha. Ne poznajo vseh kreposti, ki jih delajo moške in bi z njimi izpopolnili dar moškosti.

Stvari je še dodatno poslabšal puhel, površinski katehetski pristop do vprašanj o spolnosti in naravi zakona.

V istem času je v družbi prišlo do eksplozije pornografije, ki je za moške že tako nevarna, ker grozljivo uničuje njihov realni pogled na spolnost. Pornografija moškega in žensko privede k temu, da spremenita odnos do spolnosti in jo ločita od zakonske zveze.

V resnici je dar spolne privlačnosti usmerjen k poroki, spolno občevanje naj bi praviloma pripadalo le zakonski zvezi. Toda celoten svet pornografije je uničil mladino in jo pripravil k verjetju, da je njihova spolnost le za njihovo zabavo in užitek, kar se nadaljuje v izčrpavajočem poželenju, ki je eden izmed sedmih naglavnih smrtnih grehov.

Dar spolnosti se je sprevrgel v potešitev lastnih potreb, običajno z drugo osebo, bodisi v hetero ali pa v homoseksualni zvezi. Moški, ki ni pravilno seznanjen z moško identiteto in z očetovsko figuro, bo sčasoma postal nesrečen. Takšni slabo oblikovani moški postanejo zasvojeni s pornografijo, menjavanjem spolnih partnerjev, alkoholom, drogo in različnimi drugimi odvisnostmi. Prav tako v tej mešanici…. Sem se preveč razgovoril?

Več lahko preberete na blogu Ad Dominum.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


40 KOMENTARJI

  1. Kar sem tukaj prebral, se v celoti strinjam.

    Še posebej se strinjam:
    “…da se pripravijo na prehod od materine nežne ljubezni do izgradnje discipline, s čimer se otrok izogne pretirani samovšečnosti…”

    DISCIPLINIRANJE je prisila otrokovega UGODJA in biološkosti , da SPREJME IN PONOTRANJI CIVILIZACIJSKA PRAVILA; kulturo, delovne navade, etiko. Discipliniranje je povezano z ZAHTEVAMI in KAZNIMI. To je za marsikatera permisivno-razvajena ušesa danes bogokletje.

    Pornografija in droge naj bi imele tudi pozitiven pomen v današnji civilizaciji: na neprisilen način se lahko znebimo 1/3 populacije, ki ni ustvarjalna. Je parazitska. Ta populacija v svoji “svobodi” išče ugodje, užitek. Ostane pri drogah in pornografiji, ki jih naredita PASIVNE, napol zadovoljne kot vola ali evnuha naredi kastracija. Sama se 2x postavi na stranski tir.

    Če ne bi bilo danes pornografije in drog, bi imeli vsakih 10 let krvavo revolucijo.

  2. Moški”niso poučeni,da so ustvarjeni po podobi Boga Očeta in Sina in Svetega Duha”…?No,hvala Bogu,da so si o tem na jasnem vsaj ženske.

  3. Zanimivo branje.

    Se strinjam, da je neumno prizadevanje za poženščenje moških lastnosti.

    Zanimivo je tudi to, da sta seksualna revolucija in pornografija zelo omejila število rojstev. Tako, da je postal glavni problem Evrope, ki pa ga še vedno rešuje na nepravilen način.

  4. spolno občevanje naj bi praviloma pripadalo le zakonski zvezi.
    ===================
    Kaj se vtika, če ne more reči, tako je in nič drugače! Gospodje sami vnašajo zmedo in nam očitajo zmedenost.
    Mimogrede, tega bremena ne zmorejo niti mnogi duhovniki. Kaj potem od tega ostane?

  5. Precej poenostavljeno pisanje, kot, da se je feminizacija Cerkve začela šele po drugem vatikanskem koncilu. Res, da govori o ameriškem okolju, a v Evropi je bilo to okolje v veliki meri feminizirano že v prvih desetletjih letih dvajsetega stoletja. Dolge vlečke, latinska maša in predkoncilska liturgija ne bodo rešile vprašanja odsotnosti moških iz cerkva in posledično njene feminizacije. Ta tradicionalistična jamrarija o koncilu kot glavnem krivcu za zaton Cerkve, se mi zdi neresen in zgrešen.

    • Niti omenja ne tule kardinal Burke koncila ( a sem jaz postal slaboviden?), ti pa trdiš, da ga krivi za vse mogoče strahote, med drugim izgubljeno vlogo trdnega očetovstva. Meni deluje v marsičem, kolikor sem ga opazil v zvezi s škofovsko sinodo o družini in zakramentih, pretirano konzervativno. Ampak tule ima pa po mojem ( na žalost) v glavnem kar prav.

        • Gospod Janez, če bi intervju (oba dela) še natančneje prebrali, bi si vzeli na znanje tudi to, da se prav obnavljanje tradicionalne liturgije praktično gledano obnese. Ta namreč privlači mlade moške, iz tega kroga izhaja tudi nadpovprečno število novomašnikov ipd.

          Še o koncilu: gotovo ni edini krivec za razsulo v sodobni (predvsem evropski) Cerkvi, je pa gotovo eden izmed negativnih dejavnikov – ne zaradi sebe (oziroma svojih uradnih tekstov), ampak pogubnih liberalnih interpretacij, ki so se zažrle tudi med dobro misleče laike.

          Pot do nove evangelizacije in hkrati “emangelizacije” je torej tudi v tradicionalni latinski maši. Seveda obstajajo tudi druge možnosti.

          Osebno bi si želel več prijaznosti in sproščenosti do tradicionalističnega gibanja s strani slovenske cerkvene hierarhije, pa tudi s strani mnogih ciničnih laikov, ki to gibanje zasmehujejo, ne da bi ga sploh poznali. Pa tako radi se vsi sklicujejo/-mo na svobodo…

          • Veselje do tradicionalizma v katoliškem obredu ne bi po mojem smela biti moteča stvar. Lahko bi bila sprejeta kot obogatitev. In kot naravna raznoličnost, kot so različni kulturno-estetski nazori.

            Kar mene moti, je, če v nasprotju z asketi nek moralni rigorizem in odpoved vsaj del tradicionalistov bolj intenzivno usmerja navzven kot na sebe. Asketi so strogi do sebe, oni pa do drugih. Trde poteze, ki nakazujejo pomanjkanje usmiljenosti, miline, empatije tudi ne vlečejo, niso simpatične. Ne trdim, da so nujno vezane na tradicionalizem, a neko inklinacijo k njim osebno le zaznam.

          • Ne vidim, da bi to lahko bilo v zvezi s feminizacijo cerkve. A zdaj smo pa moški tradicionalisti? V tem pa res ne vidim povezave. Ali glede očetovstva.

          • Še enkrat se oglašam-predvsem v odgovor Gregoriju:ne vem,kakšna “pokorščina” Kristusovi Cerkvi in papežu vam daje pravico o 2.Vat.koncilu govoriti kot krivcu za razsulo v sodobni Evropski Cerkvi,kot pravite.Kriv za razsulo je samo moj in vaš greh.2.Vatikanski koncil in njegovi sklepi pa za vse katoličane veljajo!Ponavljam:za vse-tudi za vas,če ste katoličan! Nobena oblast v Cerkvi jih ni preklicala in tudi katoličani-hvala Bogu-zaradi njih lahko pobliže in jasneje spoznavamo Kristusovo oznanilo. Poslušajte vi Evangelij v latinščini,koral idr. in občudujte obrokatene zadnje plati duhovnikov,če želite..a z vsiljevanjem predkoncilskih vzorcev nam drugim ponovno razdeljujete krščanstvo,kajti mene in mnogih,ki nam je npr.oznanjevanje Evangelija v domačem jeziku čudovit dar,k tej okameneli Tridentinski liturgiji ne bo. Čeprav se vam zdi moje mnenje “pogubna liberalna interpretacija”,jaz namreč nikakor ne želim vašega starega soda polniti z Novim Vinom ,ki nam ga danes v živi Cerkvi toči Živi Kristus.

          • Kolikor sem razumel Gregorija, ni z drugim koncilom nič narobe, pač pa z nekaterimi “pogubnimi liberalnimi interpretacijami” okoli njega.

          • Ob komentarjih kot ga je zapisal “baubau” se lahko res samo čudim… jasno je bilo napisano, da problem ni koncil kot tak, temveč nekatere interpretacije, ko so vodile (to je empirično dokazljivo) do izjemnega upada duhovnih poklicev, vernosti ipd. Ampak ne, nekateri morajo ljudem pripisovati vse vrste slabih namenov in biti žaljivi.

            “obrokatene zadnje plati duhovnikov”?

            Predvidevam, da vi slavnostne priložnosti praznujete v trenirkah, ali pač? Mogoče si lahko preberete, kar je o reformi liturgije zapisal II. vatikanski koncil (dokument Sacrosanctum Concilium), verjetno boste presenečeni.

            Pa še to, nihče vas ne sili, da hodite k takemu bogoslužju, trad. katoličani si želimo le, da bi sami lahko imeli to možnost.

    • Seveda. Npr. v Gabonu, Indiji, Južni Ameriki in drugod. Na žalost so pa določeni primorani misjonariti tudi po Zahodni Evropi, kjer so cele regije postale poganske. Nastajajo tudi tradicioalni redovi, katerih delo je misjonarjenje v Evropi. V te redove vstopajo ljudje iz ostalih delov sveta.

  6. Težko si predstavljam tiste baročne obleke v revnih predmestjih in zaprašenih vaseh kjer nimajo niti twekoče vode in elektrike. Ampak lepo, da tradicionalisti misijonarijo tudi v Afriki in Amazoniji.

    • Če si česa ne morete predstavljati, to še ne pomeni, da je neučinkovito ali celo neobstoječe. Ne glejte zgolj s slovenskimi očali. Upajte si pogledati čez.

      Ena izmed prednosti katoliškega tradicionalizma je preseganje regionalnih in nacionalnih okvirov – ne le zato, ker je to gibanje izrazito mednarodno in generacijsko mlado, ampak tudi zato, ker ga prav gojenje latinščine (skupne za vse) opozarja na vesoljnost in obenem enotnost Cerkve.

  7. Nič ni narobe s preseganjem regionalnih in nacionalnih okvirov. AMpak tiste baroćne obleke v revnih predmestjih… Saj je bilo tudi pri nas tako pred 300 leti. To vem.

    • Jaz bi si pa želel, da bi tako bilo pri nas še danes. To da smo stisnili duhovnike na berače, ni prav. Zelo ni prav.

  8. Kaj da bi tako bilo pri nas še danes? Da bi ljudje spali na zbiti zemlji v isttem prostoru skupaj z živino? Gospoda pa v svojih gradovih?

    • Kaj bi pa ti, proletarca za duhovnika?
      Nikjer v celem zahodnem svetu ni tako kot ti ponujaš v alternativo: eni z živino, drugi na gradovih. In tako ni niti v Afriki.

      • Magda, potrebno je razlikovati med liturgičnim bogastvom, od katerega imajo korist vsi, in bogastvom v vsakdanjem življenju!

        Če ste poročeni, se gotovo dobro spomnite, da je bila vaša poročna obleka lepa oziroma narejena za posebno priložnost. Tako tudi z Bogom: ko nas on vabi k svoji mašni žrtveni gostiji (predokusu nebes), je še kako primeren čas tudi za lepoto. “Trošiti” za Boga ni nesmiselno. Če nismo pripravljeni “trošiti” zanj, tudi za svoje bližnje nismo. Ljubezen do bližnjega namreč izhaja iz ljubezni do Boga.

        Kot je že Zdravko nakazal: ne gre za zagovarjanje razsipnega ali izkoriščevalskega vsakdanjega življenja duhovnikov, ampak za dolžno spoštovanje do Boga in duhovništva kot takega. Ni nujno, da je vse, kar se kaže kot “ljudsko”, tudi pristno krščansko.

    • Ravno tiste liturgične obleke so bile narejene tako dragocene in trpežne, da bi se uporabljale desetletja… Lepo in ekonomično hkrati. Kako dobro se tukaj v praksi dosega načelo o preseganju časov! Kot pri veri, ki je ne spreminjamo po mili volji.

      Sicer pa: mar lepota umetnin preneha s časom? Je npr. kak film, nastal pred 60 leti, manj lep in globok od sodobnega?

      Ampak bistvo je, da je vaša poročna obleka močno drugačna od vsakdanjih, liturgične pa prav tako.

  9. Zelo drugačna je bila kot pred 300 leti. Saj vi se lahko oblačite kakor vam je ljubo. Ampak kot sem rekla: težko si vas predstavljjam v revnem afriškem predmestju. Papeža Frančiška si pa lahko predstvaljam povsod.

    • Kaj pa številni misijonarji pred 2. vatikanskim koncilom? Si tudi njih ne predstavljate? Poglejte kakšno fotografijo za začetek. Potem pa kako pričevanje…

      Naj presenetim: največje proporcionalno (glede na državo) število katolikov, vezanih na stari latinski obred, je v Gabonu!

      Razumem, da vam rimska katoliška tradicija ni blizu, a prosim ne pišite cinično o stvareh, ki jih ne poznate.

      Še to (in zadnje): sam se ne oblačim “kot pred tristo leti”, zelo pa rad pogledam in podpiram nošnjo mašnih plaščev, kakršen je tale: http://www.suscipedomine.com/forum/index.php?topic=3070.0

      • Mislim, da so v Gabonu močni ICKSP. Tam so formalno tudi začeli. Glavno semenišče imajo v Griciglianu v Italiji.

        Ne vem, Afrika in Azija sicer katoliško rasteta. Tradicionalno ne vem kakšno je tam stanje.
        Raste pa tradicionalna veja v ZDA in delih Evrope. To bo prišlo v kolizijo s Tretjim svetom, če bo tam še vedno prevladovala s strani progresistov podprta zamegljena VII linija.

  10. Misijonarji pred 2. vatikanskim koncilom? Ni problema. Vas, vas si težko predstavljam v revnem afriškem predmestju.

  11. Tudi zlati zobje niso posebno dragoceni. Ampak če jim ima potem z njimi človek danes verjetno hoče nekaj povedati.

  12. Zelo dober intervju.

    Odstira nam mnogo tega, kar je v naši Cerkvi na Slovenskem zamolčanega.

    Seveda vsesplošna uvedba latinske maše ni rešitev na trenutno izjemno hudo krizo Cerkve. So pa določeni aspekti tega gibanja lahko pomemben korak k izboljšanju stanja Cerkve (predvsem na Zahodu).

    Predvsem je hud problem nemoralnost in relativizacija moderne Cerkve, ki je popustila pred navalom feminizma, genderizma, moralnega relativizma in progresizma. Tu pride v obzir celotno človekovo življenje – tudi tisto izven neposrednih cerkvenih občestvenih vidikov: morala v vsakdanjem življenju, vzgoja v družinah.

    O tem velikokrat piše uporabnik pavel. Čeprav se malce ponavlja, tudi malce grobo izraža, ima vseeno veliko prav. Če se spominjate je ima podobno mnenje legendarni B.M. Zupančič. Edipalci in pre-edipalci in te zadeve 🙂

    Skrbi pa me, ker je Cerkev na Slovenskem tako podlegla tem modernističnim trendom iz Avstrije. Trendi iz Francije, Italije, tudi ZDA, ki so malce bolj previdni, ki iščejo ta večen stik s tradicijo – tega ni. Mi samo kopiramo nek nemški cerkveni progresivizem. Duhovniki se zapirajo v svoje Cerkve, ne znajo zastopati svojega stališča, usmiljeno sprejemati ljudi (to delajo) a tudi hkrati odločno kritizirati in braniti Resnico (tega pa ne delajo). Kje je njihova duhovna moč?

    Kot je pisala bralka tega portala – ga. Tadeja – duhovniki nas ne vodijo. Mlade družine so zbegane, ni podpore pri vzgoji, ni prenosa vrednot. Velik del klera pa ‘lapa’ o evangelizaciji, ljubezni in usmiljenju, o ‘čutenjih’. Nekaj napredka na tem področju družinskih vrednot in življenja zakramentov je bilo narejeno šele max. zadnjih 10 let: po velikem angažmaju zaskrbljenih laikov!!!

    Se pa lahko tudi sami vprašamo: ali dovolj molimo za nove duhovne poklice? Ali je to tudi naša krivda? Nove duhovnike; kaj duhovnike – mučence bomo v 21. stoletju potrebovali, saj so razmere v poganski Evropi vedno bolj neprijazne kristjanom in še posebej katolikom.

    Ali se zavedamo stanja, ali živimo v našem mehurčku kumbaya-katolištva, tralala-ljubimo-vse-imejmo-se-radi, nastavi-drugo-lice-daj-še-plašč-grehi-so-ti-odpuščeni-a-izpustimo-del-NE-GREŠI-VEČ mišljenja?

    • Jaz ne poznam cerkve tako dobro, da bi sklepal ali so to neke tradicije iz Avstrije ali Nemčije, ki se jih oklepa naša Cerkev.
      Kolikor se meni zdi je komunizem ne samo zdesetkal Cerkev ampak še mnogo huje. Sama Cerkev je podlegla komunistični oblasti, nikoli se ni razumno uprla ničemur. Sami duhovniki so pri tem izgubili smer. Novih niso mogli pripeljati, ker sami niso vedeli kam gredo. Odtod bi rekel takšen upad poklicev. Tudi vernikov. Pomislite, kako naj mož, z ženo doma in otroci, sledi svojemu duhovniku, pastirju, ki konča v zaporu. Zagotovo se vera izvotli, sformalizira, pač v zakramente, od vsega drugega pa se ljudje umaknejo ali iz strahu ali iz nezaupanja. Ravno tako tudi novih poklicev ne more biti. Duhovniki so zapustili čredo in se zatekli v varnost “peklenska vrata je ne bodo premagala”. Vse to v obdobju 50 in več let, in je še dobro, da je tako kot je.

Comments are closed.