Ad Dominum: Kardinal Burke o katoliški »krizi moških« in kako ukrepati (2.)

22

Kardinal Burke: Mladi fantje in možje se odzivajo na strogost, preciznost in popolnost. Ko sem se jaz učil za strežnika, je učenje trajalo več tednov in moral si si zapomniti vse molitve ob vznožju oltarja. Šlo je za strogo in skrbno izvedeno streženje. Iznenada pa je v duhu drugega koncila obhajanje liturgije v mnogih prvinah postalo površno. Delo strežnika je za mlade fante postalo nezanimivo, ker je bilo neizpopolnjeno, polovičarsko.

Vpeljava ženskih strežnic pa je mnoge fante še dodatno odgnala od ministriranja ob oltarju. Mladi fantje pač nočejo početi stvari skupaj z dekleti. To je naravno. Prav tako so bila dekleta izredno dobra v strežniški službi. Tako se je mnogo dečkov sčasoma oddaljilo. Kar hočem poudariti je, da ekskluzivnost strežniške službe zgolj za fante nima nikakršne zveze z neenakostjo žensk v Cerkvi.

Menim tudi, da je to zelo prispevalo k izgubi poklicev v duhovniško službo. To – če želiš biti strežnik ob boku duhovniku – namreč zahteva določeno moško disciplino in mnogo duhovnikov je svoje prve globlje izkušnje z liturgijo doživelo ravno takrat, ko so bili strežniki. Če mladih fantov ne naučimo strežništva in jim tako ponudimo izkušnjo služenja Gospodu v liturgiji, potem ne smemo biti presenečeni, če število duhovniških poklicev drastično upada.

Matthew: V Cerkvi je ogromna potreba po novi evangelizaciji moških, če uporabim naš izraz – »emangelization«. Majhni koraki in površinski trud verjetno ne bosta zaustavila bega moških iz Cerkve. Kaj bi se moralo zgoditi znotraj Cerkve, kar bi zopet pritegnilo množice nadobudnih moških nazaj k zvestemu življenju katoliškega vernika?

Kardinal Burke: Najprej se mora Cerkev združeno potruditi za evangelizacijo moških tako, da jim posreduje močno in konsistentno sporočilo o tem, kaj pomeni biti veren katoliški moški. Moški morajo biti zelo neposredno nagovorjeni o zahtevah in plemenitih izzivih služenja Jezusu Kristusu Kralju Večnosti in Njegovi katoliški Cerkvi. Moški so lačni in žejni po iskanju smisla, ki presega vsakdanji svet.

Kultura, v kateri živimo, je pokvarjena in mladi možje, posebno mladi, začenjajo prepoznavati pokvarjenost te kulture. Mladi fantje in mlada dekleta si želijo slišati besed, ki bi bile namenjene izključno njim in bi jih nagovarjale k uporabi kreposti in darov za dobro vseh.

To, da so moški lačni po tovrstnih spodbudah, lahko vidimo iz konferenc, namenjenih katoliškim moškim, ki so v Združenih državah vedno bolj množične. To je dokaz, da se bodo moški odzvali, kadar jih bo Cerkev nagovorila v obliki izziva. Moški se soočajo z mnogimi velikimi skušnjavami, še najbolj, kot sem omenil že prej, s pornografijo in zmedenim pojmovanjem seksualnosti in si obupno želijo biti izobraženi o tem, kako se v Kristusovem duhu spopadati s tovrstnimi skušnjavami. Moški morajo začeti vstopati v molitev in s pomočjo božje milosti lahko premagajo te hude skušnjave ter s tem postajajo možje z močnimi moralnimi lastnostmi, katoliški možje.

Opažamo tudi, da začenjajo naša semenišča privabljati vedno več močnih mladih moških, ki imajo željo po služenju Gospodu kot duhovniki. Nov izbor mladih moških je možat in glede svoje identitete samozavesten. To je izredno dobrodošel razvoj, kajti imeli smo obdobje, ko so v duhovniško službo vstopali moški, ki so bili poženščeni in zmedeni glede svoje spolne identitete; na žalost so ti neuravnovešeni moški spolno zlorabili mladostnike; strašna tragedija, za katero Cerkev žaluje.

Pri moških moramo biti izredno jasni glede čistosti, neomadeževanosti, spodobnosti, celo glede tega, kako se oblačijo in predstavljajo navzven. Moško vedenje in način oblačenja sta pomembna, ker vplivata na to, kako se moški poistovetijo s svetom in vplivajo na njegovo kulturo. Možje se morajo oblačiti in obnašati kot moški na način, ki je spoštljiv do njih, do ženski in otrok.

Več lahko preberete na blogu Ad Dominum.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


22 KOMENTARJI

    • Pri skavtih morda deluje, pri ministriranju pač ne. Empirija tako kaže. Kdor tega ne vidi, si zatiska oči.

      • Avtor npr.priznava,da so bila mnoga dekleta “izredno dobra v strežniški službi”-potem pa iz tega paradoksalno izpeljuje zaključek;”to je odgnalo mnogo dečkov”.Je mar za to,da bi se manj odgovorni ali sposobni dečki zdaj počutili boljši,treba dekleta odgnati in “dvor”v celoti rezervirati za slabše-moške? Res poceni rešitev,ki pa me žal spominja na tisto staro:moški ne lulajo,zato se ne družijo z-recimo-deklicami(da se mi ne zapiše kaj drugega).V tem kardinalovem razpredanju je zato-kar priznajmo-le strah pred duhovnicami.Žal pa njegove ideje te dileme ne rešujejo-pa tudi ostali kvazi argumenti se mi zde trhli in po natančnem branju lahko ugotovim le veliko spornost trditev o nekakšni moški ekskluzivnosti.Žal me-pravzaprav se sprašujem ali je to res slućaj?-v te ne verjamem…zelo spominjajo na sodbe ortodoksnih muslimanov o mestu in vlogi ženske v družbi. Skratka torej:po prebranem še drugem delu avtorjevih spornih(milo rečeno)trditev se z njim še manj strinjam kot po prvem,zato naj raje kar zaključim z apostolom Pavlom:”ni ne moškega,ne ženske,kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu”.Gal 3,28b

        • Sploh, pri ministrantih gre za otroke, in zato ni spolne diskriminacije. Tako da tega tudi jaz ne razumem. Pa ta kardinal sicer sploh ni na “slabem glasu”.

        • Upoštevajte dvoje: po zadnji liturgični reformi (ali bolje: revoluciji) se je ministriranje iz preciznosti in izziva spremenilo v nekakšno otroško pospravljanje mize; ministriranje je kovnica bodočih duhovnikov, zaradi česar je odpad fantov, ki jih v praksi spodbuja uvedba ženskih ministrantov, za Cerkev katastrofalen.

          Če vam je drago, pa si oči zatiskajte še naprej.

          • Spet tako bi ti dal prav. V bistvu so ministranti duhovnikovi pomočniki. In če so duhovniki samo moški, bi bilo tudi vredu, če bi bili samo fantje ministranti. Mislim, da punce sploh ne bi zamerile.
            Nisem vedel da je to pokoncilska uvedba.

  1. s pornografijo in zmedenim pojmovanjem seksualnosti in si obupno želijo biti izobraženi o tem, kako se v Kristusovem duhu spopadati s tovrstnimi skušnjavami.
    ===================
    Res ne štekam, da bi se to dalo rešit z izobrazbo? Ali gospod sploh razume probleme, ali pa je spet samo nekje daleč, daleč od nas.

    • Gre za izobrazbo, kako k temu pristopati in kako se proti temu boriti. Izobrazba v tem primeru ne pomeni teorija zaradi teorije same, ampak priprava na boj. Dandanes je na tem področju boj neučinkovit (ali celo neobstoječ), ker je že izobrazba oziroma priprava prešibka.

      Romantične fraze, iztrgane iz t. i. teologije telesa, so enostavno premalo: manjka predvsem zavest 1.) o grešnosti človeka, 2.) ljubezni tudi onkraj seksualnega vidika in 3.) zastonjski božji milosti, ki dviga.

      • O tem, o zavesti, ki manjka kot praviš, pa ni več možna izobrazba. Izobrazba je forma. To je pa duh.

        • Duha je potrebno sprejeti vase, biti nanj pripravljen. Prav tu je izobrazba velika, velika pomoč, če že ne predpogoj.

          Duh namreč telesa, čustev, volje in razuma (izobrazbe) ne ukinja, ampak z vsem tem sodeluje, usmerjajoč v pravo smer.

          Mislim, da vas žene močan predsodek, če tako direktno merite na “poveličevanje forme”, ki naj bi jo izražal kardinal Burke.

  2. Iz forme k duhu. Nas bo res vojaški dril in disciplina v formalnostih, robotizi ranost pripeljala k smislu, k Bogu.

    Seveda je disciplina pomembna, prav tako sproščenost. Ne pa robotskost in zategnjeno čaščenje oblike.

    Zelo mimo. Čisto nasprotje kar govorita pRupnik in dela, živi F1.

    • Točno tako! Odlično si napisal. Iščem ta stavek že dolgo: Iz forme k duhu.
      Vendar je to težko doseči samo iz sebe. Tu je pomebna avtoriteta, vzgled. In tega pri nas ni. Zato se obup in morbidnost tako zelo širi.
      Učiteljstvo ne pride prek forme. Zdaj že iz teologije delajo postavo. Vse sama forma.

  3. Tako pisanje je naivno.. kot da lahko “duh” obstaja brez forme, oz. kot da ni to dvoje medsebojno povezano. In to, da priznamo pomen formi še zdaleč ni formalizem v negativnem pomenu besede.

    Sicer pa pohvala Časniku, da je predstavil ta izjemno pomembni intervju s kardinalom Burkom!

      • Tako je.
        Čaščenje forme je kot tibetansko vrtenje mlinčka ali ponavljanje rožnega venca, ki kot vraznevernost v svetinjico, sama po sebi pripelje k Bogu.

        Vse to me ne spominja samo na vraževernost,temveč tudi na ideologiziranje vere, mass manipulacijo.

        • Pavel. Imas kaj proti roznemu vencu in cudodelni svetinjici? Ne ves da je oboje sama Mati Bozja to dve stvari prinesla na svet? Sveti rozni venec leta 1214 sv. Dominiku in svetinjico preko narocila sv. Katarini Laboure leta 1830? Bolje da kaj o tem preberes kot da pises neumnosti.

          • Ne da bi imel kaj proti, bognedaj. Toda Mati Božja je sama po sebi predvsem forma. Vsebina pa je zelo notranja, takšna, ki je ni mogoče z besedami izreči.
            Zato je tako neizmerno čaščenje Matere Božje predvsem izzveni kot forma, brez vsebine.

  4. Ne vem, kje si opazil, da kdorkoli zagovarja čaščenje forme. Kardinal tega v intervjuju gotovo ne počne.

    Poudariti, da je pa tudi forma pomembna oz. nujno povezana z vsebino, pa ni formalizem, temveč posebno v današnjem času, ko se nenehno govori samo o “duhu”, o “notranjosti” ipd. še kako pomembno in krvavo potrebno.

    • Danes se nič ne govori o duhu. Stalno se samo blebeta o čustvih, sočutju, empatiji in se pozablja na duhovno, na tisto kar vodi razum. Razum se s tem samo zatemnjuje in vodi v eksistencializem, ki pa ne pozna nobenega sočutja, nobene milosti, nobene pravičnosti.

  5. Vprašanje, ali za razmišljanjem kardinala Burka stojijo trdne empirične študije, ali pa je to, kar je v tem intervjuju predstavljenjo v smislu trditev ( ali celo neovrgljivih dejstev) dejansko samo kardinalova domneva, hipoteza, sklepanje. Ne trdim, da brez soli, a subjektivno in v skladu z njegovimi zelo tradicionalističnimi nazori.

    Osebno torej nimam ne podatkov, ne različnih relevantnih mnenj, da bi se opredelil. Lahko le vzamem na znanje kot zanimiv izziv, ki kliče k razmisleku in poglobljenim raziskavam.

    • To niso stvari empiričnih raziskav. Govoriš kot kak kardeljanec z njegovimi “družbenimi zakonitostmi”. To so resne zadeve, ne pa predmet nekih brezveznih raziskav še bolj brezvezne sociološke FDV stroke.

Comments are closed.