Absurdi z Njim križani in z vstajenjem premagani

laski pasijonZgodovina človeštva je tudi zgodovina religij. Toda krščanstvo je med vsemi religijami nekaj popolnoma edinstvenega, kajti v krščanstvu ne gre samo za vero, da Bog je, da je Bog Stvarnik, zakonodajalec in zadnji sodnik zgodovine sveta, pač pa je v središču krščanstva oseba Jezusa Kristusa in njegova velikonočna skrivnost, njegovo trpljenje, smrt in vstajenje.

Stare kulture pričajo, da ljudje z religijo nekoč niso imeli posebnih težav, bili so enostavno verni, kakor koli že. Tisti, ki so se spreobračali v krščanstvo bodisi iz judovstva bodisi iz poganstva, so imeli od vsega začetka težave z vstajenjem od mrtvih. Danes je vse skupaj še mnogo bolj zapleteno. Sodobni človek ima težave že s samo religioznostjo, še mnogo bolj pa s krščanstvom, ki temelji na Jezusovem vstajenju.

Kratko opišimo to zadrego. V Pogledih, ki je časopis za umetnost, kulturo in družbo, je mlad filozof v svoji kolumni na zadnji strani tega časopisa 9. marca letos zapisal: »Sodobni človek je človek razuma, znanosti, preverjanj in meritev. Sposoben je razcepiti atom in poslati sondo na Mars. Razvoj robotike, bioinženiringa in umetne inteligence je tako skokovit, da nekoč znanstvenofantastični scenariji, neke nedoločene prihodnosti, danes postajajo realnost.« Avtor nato optimistično nadaljuje, da o tem, da bomo kmalu zmožni nadomestiti vse okvarjene organe v našem telesu, slepim povrniti vid ipd., ni treba dvomiti ali sanjati, kajti napredka ne bo mogoče ustaviti.

Potem pa si zastavi vprašanje: »Kako je torej mogoče, da v 21. stol. religija še vedno obstaja, da v življenju človeštva še naprej igra neznansko pomembno vlogo?« In dodaja: prepričanja, da lahko racionalno mišljenje, preverljiva in ponovljiva znanstvena dognanja triumfirajo nad religijo, se niso uresničila. Mladi mislec v nadaljevanju ugotavlja, da religije niso zrušili niti njeni najbolj zloglasni nasprotniki iz 18. stol. Diderot, Voltaire in Rousseau niti njeni sodobni zanikovalci, med katerimi je najbolj znan Richard Dawkins (Nairobi, 1941), etolog, evolucijski biolog, član britanske Kraljeve družbe za književnost. Dawkins je leta 2006 je zaslovel s knjigo Bog kot zabloda (The God delusion). V njej utemeljuje idejo, da bog skoraj gotovo ne obstaja, zato je versko prepričanje zabloda.

Avtor članka v Pogledih Dawkinsa ne občuduje, v primerjavi z razsvetljenjskimi avtorji ima njegovo pisanje o veri kot zablodi za vulgarno in za nedopustno poenostavljanje. Po njegovem mnenju je religija dokazala, da je sposobna prestati preizkus časa, saj ji znanost ni sposobna zadati smrtnega udarca. Govori o številnih znanstvenikih, ki med tednom delajo v elitnih raziskovalnih laboratorijih, v nedeljo pa se udeležijo maše.

Pisec prispevka vrta še naprej: vera po njegovem prepričanju nima lastne substance, ker Bog ne obstaja, a kljub temu vere ne morejo zatreti ne filozofi ne znanost ne agresivna politika. Zakaj je vera kljub naprezanju vseh vrst ateistov še vedno tu, se sprašuje? Do kakšnega odgovora je prišel? Vera po njegovem mnenju sodi med stvari, v katere sicer ne verjamemo, a jih vseeno jemljemo resno. Nato navaja nekaj primerov: ne verjamemo, denimo, da podkev na podboju vrat prinaša srečo, a podkev vseeno jemljemo resno, podobno je s horoskopom; ne verjamemo v sv. Petra, ki pred nebeškimi vrati tehta grehe in zasluge, a poslednjo sodbo vendarle jemljemo resno ipd.

Zanj je ključna sposobnost religije v tem, da si je sposobna privzeti kakršno koli formo, od tega, da nekateri v imenu Boga ubijajo, drugi pa zaradi Boga delajo dobro. In zaključi, da »bi lahko govorili o religiji kot narkotični disfunkciji.«

Z vsem tem sem želel pokazati, kako vsi ti zanikovalci vere, nekdanji in sedanji, ne doumejo, da se njihova kritika vere dotika samo nekaterih zunanjih izrazov vere, ne pa bistva vere, ki je onstran razuma in čustev. Vera razuma in čustev ne podcenjuje, oboje resno upošteva, a ju umešča v širši prostor, v prostranstvo neskončnega, presežnega, božjega. Zato naše odločitve ne izhajajo samo iz tega, kar spoznamo z razumom in h čemur nas nagibajo čustva, pač pa tudi iz spoznanja, ki se nam posreduje po veri. Šele vera podeljuje razumu pravi, predvsem pa celostni pogled, kajti samo v veri se razkriva celotna resničnosti, vidno in nevidno, zemeljsko in nebeško, duševno in duhovno. Zato lahko mnogi izobraženi ljudje, ki presojajo stvari brez vere, delajo velike napake. Mnogim preprostim pa vera razširi pogled prek vsega zemeljskega, zato je lahko v njihovih odločitvah veliko modrosti.

Razmislek, ki izhaja iz vere, je vedno tudi pogled ljubezni. Po veri namreč presojamo z božjim razumom in božjim čustvom ljubezni.

Vsi se kdaj sprašujemo, ali je to življenje, ki nam prizadene toliko bolečin in stisk, vredno živeti. Mnogi mislijo, da ne. Med te sodi Eugene Ionescu, francoski dramatik romunskega porekla, utemeljitelj gledališča absurda, ki v svoji drami Nosorogi oznanja, da ni večjega absurda od človeka. Do tega sklepa je prišel z golim razumskim opazovanjem življenja. Če bi Ionesco gledal na človeka z vero, bi v človeku prepoznal božjega otroka ne pa nosoroga.

V predstavi, ki jo je pred nekaj dnevi postavil na oder Cankarjevega doma režiser Robert Wilson, je osebam, ki nastopajo, v veliki meri odvzet glas. Ionescu razvrednoti pomen besed, relativizira vse, kar lahko človek izgovarja – mnenja, občutja, odzive. Režiser Ionescovo zasnovo še zaostri s tem, da s scenografijo, svetlobnimi efekti in med seboj nepovezanimi premiki oseb, postavi pod vprašaj samo govorjenje, pa tudi poskus, da bi to, kar kdo govori, sploh lahko razumeli, saj na koncu koncev ni ničesar, kar bi bilo vredno razumeti.

Režiser na odru uprizori metamorfoze ljudi v nosoroge. Igralci so podobni klovnom, ki drug mimo drugega brez smisla gestikulirajo, saj je vse, kar kdo od njih doume, samo po sebi nesmiselno in nesporočljivo in zato nepomembno za odnos, ki v razpadu besed in pomena pravzaprav sploh ni več možen.

Edina sila, ki nas lahko izvije iz nesmisla besed in obnovi odnose med ljudmi, je ljubezen. Toda ne ljubezen, ki bi izhajala iz razuma in čustev, kajti oboje se sproti preobraža v otopeli pogled nosoroga. Ljubezen, ki bi temeljila samo na golem razumu, nikoli ne bi šla na križ. Razum je vedno preračunljiv, čustvo pa vedno išče predvsem ugodje. Ljubezen, ki ne bi bila pripravljena za tistega, ki ga ljubi, tudi trpeti, iti zanj na križ, sploh ne bi bila ljubezen. Prava ljubezen lahko izhaja samo iz vere, in šele ljubezen, ki izhaja iz vere, je zares razumna in nabita s pravimi čustvi, ki v preizkušnji ne odpovedo.

Edini, ki lahko molčeče nosoroge preobrazi v ljubezen, je Božji Sin. Če Kristus ni vstal, je prazna naša vera, je dejal sv. Pavel. Še huje: če Kristus ni vstal, ima prav Ionescu, sporazumevanje ni več možno, govorimo in živimo samo še drug mimo drugega in se zaradi popačenosti vsega, kar delamo, vse teže prenašamo, se ločujemo in drug drugega pribijamo na križ.

Velika noč je vesela novica o preobratu, da je Božji Sin nesel na križ vse nesmisle tega sveta, da so bili ti uničujoči absurdi z njim križani in z vstajenjem premagani. Po vstajenju nismo več drug drugemu nosorogi, pač pa ožarjeni od radostne novice, ki so jo po uzrtju praznega groba med nas prinesle žene in apostoli. Moč in trdoživost religije, kot smo se spraševali v začetku, izhaja iz vstajenja. Peklenska vrata so premagana, prej nosorogi, smo zopet preobraženi v ljudi, beseda, ki je bila od začetka, in jo je greh sveta popačil, je našemu govoru po vstajenju vrnila pomen, zato se lahko sporazumevamo. In v obnovljeni ljubezni hodimo za Kristusom, da se bomo nekoč z njim prikazali v slavi.

Besedilo je homilija na veliko noč, leto C.