Absurdi z Njim križani in z vstajenjem premagani

15
63

laski pasijonZgodovina človeštva je tudi zgodovina religij. Toda krščanstvo je med vsemi religijami nekaj popolnoma edinstvenega, kajti v krščanstvu ne gre samo za vero, da Bog je, da je Bog Stvarnik, zakonodajalec in zadnji sodnik zgodovine sveta, pač pa je v središču krščanstva oseba Jezusa Kristusa in njegova velikonočna skrivnost, njegovo trpljenje, smrt in vstajenje.

Stare kulture pričajo, da ljudje z religijo nekoč niso imeli posebnih težav, bili so enostavno verni, kakor koli že. Tisti, ki so se spreobračali v krščanstvo bodisi iz judovstva bodisi iz poganstva, so imeli od vsega začetka težave z vstajenjem od mrtvih. Danes je vse skupaj še mnogo bolj zapleteno. Sodobni človek ima težave že s samo religioznostjo, še mnogo bolj pa s krščanstvom, ki temelji na Jezusovem vstajenju.

Kratko opišimo to zadrego. V Pogledih, ki je časopis za umetnost, kulturo in družbo, je mlad filozof v svoji kolumni na zadnji strani tega časopisa 9. marca letos zapisal: »Sodobni človek je človek razuma, znanosti, preverjanj in meritev. Sposoben je razcepiti atom in poslati sondo na Mars. Razvoj robotike, bioinženiringa in umetne inteligence je tako skokovit, da nekoč znanstvenofantastični scenariji, neke nedoločene prihodnosti, danes postajajo realnost.« Avtor nato optimistično nadaljuje, da o tem, da bomo kmalu zmožni nadomestiti vse okvarjene organe v našem telesu, slepim povrniti vid ipd., ni treba dvomiti ali sanjati, kajti napredka ne bo mogoče ustaviti.

Potem pa si zastavi vprašanje: »Kako je torej mogoče, da v 21. stol. religija še vedno obstaja, da v življenju človeštva še naprej igra neznansko pomembno vlogo?« In dodaja: prepričanja, da lahko racionalno mišljenje, preverljiva in ponovljiva znanstvena dognanja triumfirajo nad religijo, se niso uresničila. Mladi mislec v nadaljevanju ugotavlja, da religije niso zrušili niti njeni najbolj zloglasni nasprotniki iz 18. stol. Diderot, Voltaire in Rousseau niti njeni sodobni zanikovalci, med katerimi je najbolj znan Richard Dawkins (Nairobi, 1941), etolog, evolucijski biolog, član britanske Kraljeve družbe za književnost. Dawkins je leta 2006 je zaslovel s knjigo Bog kot zabloda (The God delusion). V njej utemeljuje idejo, da bog skoraj gotovo ne obstaja, zato je versko prepričanje zabloda.

Avtor članka v Pogledih Dawkinsa ne občuduje, v primerjavi z razsvetljenjskimi avtorji ima njegovo pisanje o veri kot zablodi za vulgarno in za nedopustno poenostavljanje. Po njegovem mnenju je religija dokazala, da je sposobna prestati preizkus časa, saj ji znanost ni sposobna zadati smrtnega udarca. Govori o številnih znanstvenikih, ki med tednom delajo v elitnih raziskovalnih laboratorijih, v nedeljo pa se udeležijo maše.

Pisec prispevka vrta še naprej: vera po njegovem prepričanju nima lastne substance, ker Bog ne obstaja, a kljub temu vere ne morejo zatreti ne filozofi ne znanost ne agresivna politika. Zakaj je vera kljub naprezanju vseh vrst ateistov še vedno tu, se sprašuje? Do kakšnega odgovora je prišel? Vera po njegovem mnenju sodi med stvari, v katere sicer ne verjamemo, a jih vseeno jemljemo resno. Nato navaja nekaj primerov: ne verjamemo, denimo, da podkev na podboju vrat prinaša srečo, a podkev vseeno jemljemo resno, podobno je s horoskopom; ne verjamemo v sv. Petra, ki pred nebeškimi vrati tehta grehe in zasluge, a poslednjo sodbo vendarle jemljemo resno ipd.

Zanj je ključna sposobnost religije v tem, da si je sposobna privzeti kakršno koli formo, od tega, da nekateri v imenu Boga ubijajo, drugi pa zaradi Boga delajo dobro. In zaključi, da »bi lahko govorili o religiji kot narkotični disfunkciji.«

Z vsem tem sem želel pokazati, kako vsi ti zanikovalci vere, nekdanji in sedanji, ne doumejo, da se njihova kritika vere dotika samo nekaterih zunanjih izrazov vere, ne pa bistva vere, ki je onstran razuma in čustev. Vera razuma in čustev ne podcenjuje, oboje resno upošteva, a ju umešča v širši prostor, v prostranstvo neskončnega, presežnega, božjega. Zato naše odločitve ne izhajajo samo iz tega, kar spoznamo z razumom in h čemur nas nagibajo čustva, pač pa tudi iz spoznanja, ki se nam posreduje po veri. Šele vera podeljuje razumu pravi, predvsem pa celostni pogled, kajti samo v veri se razkriva celotna resničnosti, vidno in nevidno, zemeljsko in nebeško, duševno in duhovno. Zato lahko mnogi izobraženi ljudje, ki presojajo stvari brez vere, delajo velike napake. Mnogim preprostim pa vera razširi pogled prek vsega zemeljskega, zato je lahko v njihovih odločitvah veliko modrosti.

Razmislek, ki izhaja iz vere, je vedno tudi pogled ljubezni. Po veri namreč presojamo z božjim razumom in božjim čustvom ljubezni.

Vsi se kdaj sprašujemo, ali je to življenje, ki nam prizadene toliko bolečin in stisk, vredno živeti. Mnogi mislijo, da ne. Med te sodi Eugene Ionescu, francoski dramatik romunskega porekla, utemeljitelj gledališča absurda, ki v svoji drami Nosorogi oznanja, da ni večjega absurda od človeka. Do tega sklepa je prišel z golim razumskim opazovanjem življenja. Če bi Ionesco gledal na človeka z vero, bi v človeku prepoznal božjega otroka ne pa nosoroga.

V predstavi, ki jo je pred nekaj dnevi postavil na oder Cankarjevega doma režiser Robert Wilson, je osebam, ki nastopajo, v veliki meri odvzet glas. Ionescu razvrednoti pomen besed, relativizira vse, kar lahko človek izgovarja – mnenja, občutja, odzive. Režiser Ionescovo zasnovo še zaostri s tem, da s scenografijo, svetlobnimi efekti in med seboj nepovezanimi premiki oseb, postavi pod vprašaj samo govorjenje, pa tudi poskus, da bi to, kar kdo govori, sploh lahko razumeli, saj na koncu koncev ni ničesar, kar bi bilo vredno razumeti.

Režiser na odru uprizori metamorfoze ljudi v nosoroge. Igralci so podobni klovnom, ki drug mimo drugega brez smisla gestikulirajo, saj je vse, kar kdo od njih doume, samo po sebi nesmiselno in nesporočljivo in zato nepomembno za odnos, ki v razpadu besed in pomena pravzaprav sploh ni več možen.

Edina sila, ki nas lahko izvije iz nesmisla besed in obnovi odnose med ljudmi, je ljubezen. Toda ne ljubezen, ki bi izhajala iz razuma in čustev, kajti oboje se sproti preobraža v otopeli pogled nosoroga. Ljubezen, ki bi temeljila samo na golem razumu, nikoli ne bi šla na križ. Razum je vedno preračunljiv, čustvo pa vedno išče predvsem ugodje. Ljubezen, ki ne bi bila pripravljena za tistega, ki ga ljubi, tudi trpeti, iti zanj na križ, sploh ne bi bila ljubezen. Prava ljubezen lahko izhaja samo iz vere, in šele ljubezen, ki izhaja iz vere, je zares razumna in nabita s pravimi čustvi, ki v preizkušnji ne odpovedo.

Edini, ki lahko molčeče nosoroge preobrazi v ljubezen, je Božji Sin. Če Kristus ni vstal, je prazna naša vera, je dejal sv. Pavel. Še huje: če Kristus ni vstal, ima prav Ionescu, sporazumevanje ni več možno, govorimo in živimo samo še drug mimo drugega in se zaradi popačenosti vsega, kar delamo, vse teže prenašamo, se ločujemo in drug drugega pribijamo na križ.

Velika noč je vesela novica o preobratu, da je Božji Sin nesel na križ vse nesmisle tega sveta, da so bili ti uničujoči absurdi z njim križani in z vstajenjem premagani. Po vstajenju nismo več drug drugemu nosorogi, pač pa ožarjeni od radostne novice, ki so jo po uzrtju praznega groba med nas prinesle žene in apostoli. Moč in trdoživost religije, kot smo se spraševali v začetku, izhaja iz vstajenja. Peklenska vrata so premagana, prej nosorogi, smo zopet preobraženi v ljudi, beseda, ki je bila od začetka, in jo je greh sveta popačil, je našemu govoru po vstajenju vrnila pomen, zato se lahko sporazumevamo. In v obnovljeni ljubezni hodimo za Kristusom, da se bomo nekoč z njim prikazali v slavi.

Besedilo je homilija na veliko noč, leto C.

15 KOMENTARJI

  1. Zelo dober članek, ki se ukvarja z ljubeznijo, vero, razumom in čustvi pri ateisti in pri idealnih kristjanih, ki jih pa ni.

    Zelo iskreno bi bilo, če bi pogledal na več različnih oblik vere. Članek bi naredilo bolj celovit, bolj pristen.

    Koliko vere pri kristjanih je pristne, iskrene, osebne, na temelju? Koliko je folklorne, kulturne vere, ki temelji na format, tradicija, ki jih je krščanstvo in Cerkev povzelo iz poganskih ali z njimi skušalo povezati poganstvo in krščanstvo bolj ali manj uspešno (inkulturacija), danes pa nekateri na teh simbolih, formah,.. gradijo bistvo.

    Psihološka stroka velik del verskih halucinacij upravičeno prišteva k psihološkim motnjam ali boleznim.
    Hočem povedati, da mora vsak vernik še kako gledati koliko je moja vera in tudi vera Cerkve zdrava, pristna, osebna, razumna in čustvena. Koliko pa je talibanski, farizejska, praznoverna, slepoverna, newagerska, hipijevska, socialistična,..

    Danes je imel župnik bombastično pridigo o veri, ljubezni, čustvih, možeh in žena. Ženam je pel hvalnice, može pa je zatolkel . Nič hudega, če bi držalo.

    Marija Magdalena je prva sredi noči pritekla. Ženske so intuitivne in čustvene, možje razumarji. Zato so pred možmi vedno. Tako župnik. Jaz pa pravim, da temelječ na čustvih in intuiciji človek, ženska naredi 99 procentov napačnih odločitev.

    Potem je sklepal, da v cerkvi zebe tiste ljudi, ki so mlačni, nimajo ljubezni in vere, so razumarji. Moje sklepanje: zakaj ženske jamrajo, da jih pozimi v cerkvi zebe, ker imajo premalo vere in ker so preveč razumarske, ker ne ljubijo svojih komentarjev mož…

    Sodobne ženske so daleč od idealov ženskosti. “Dobra žena, kdo jo najde” iz Pridigarja. Tudi intuitivno niso močne, ker je dobra intuicija predvsem posledica prave vere, velike ljubezni, zdravih čustev in modrega razuma.

    Ko so pridige površne, deterministične in moralistične, se jaz z njimi fejst kregam.

    • “idealni kristjani”

      Jih ni, ker je Jezus kot zdravnik, ki zdravi bolne. Župnik??? Oziroma duhovnik? On naj pusti tisto ovco, ki jo še ma v staji ter naj prične iskati ostalih 99, ki so se mu zgubile.

  2. Tole je pa eno boljših besedil, kar sem jih bral na to temo. Ne poznam Ionescuja, ampak točno za to gre. Vsi ateisti naj si preberejo tole.

  3. Zanimivo, kako neverjetno aktualni so danes spet Nosorogi.

    Je lahko gledališče absurda sploh absurdno, če pa, žalostno, prikazuje realnost? Mora iti še dlje v absurd (to kar Ionesco z besedami mora Wilson še poudariti s slikami na odru) – da sploh deluje?

    Ko fašizem, nacizem, nacionalizem spet postajajo neverjetno aktualni.
    In, absurdno, avtor članka tega ne opazi. (se mi zato taki članki berejo kot Ionesco? ne, ne samo zato.)

    Nažalost dobri ljudje postanejo dobri nosorogi.

    • Je mar vaš zadnji stavek samoopis?Nobeni novi-stari -izmi se ne vračajo.Od prazačetka ostajajo ali bolje ostaja le en sam,čeprav se pod različnimi maskami prikriva v množicah…egoizem.

      • Ne, zadnji stavek je Ionescov citat.

        Zgodovina je krožna. Vse se obrne in vrača. Tako ali drugače. Pogosto kar tako. In dandanes je spet v porastu nacionalizem in fašizem… Zelo podobno kot pred svetovno vojno.
        Vprašanje pa je, ali smo se kaj zares naučili iz zgodovine.
        Ali bodo vewčina počasi postali nosorogi. Potem se nam za par let zelozelo slabo piše.

        • obveznoime,
          praviš da je zgodovina krožna ?
          Če se iz zgodovinskih izkušenj nič nismo naučili, je to kar praviš res! Ker drugače ne more bit, saj napake človek ponavlja dokler ne vzame lekcije, ki mu jo življenje samo ponuja.
          Praviš da so v porastu razni -izmi, a zanimivo je, da komunizma pa ne omenjaš. Najbrž zato ker ni v porastu, ampak je kar prisoten, še vedno ! Zanimivo je da ga ne opazite, da ga ne dojemate kot nekaj kar je moteče … ali se morda motim ?

          • Žal, Amelie, se zdi, da je največ kar smo se iz zgodovine naučili, ravno to, da se iz zgodovine ne naučimo veliko. Ljudje pač radi pozabljamo.
            (ne pozabljajo Voditelji – ti nas imajo, ovčke, zelo dobro naštudirane)

            Komunizma v porastu ne omenjam, ker bi se po mojem težko reklu, da je komunizem v porastu. Še za levico bi se težko reklo, da je v porastu.

            Seveda je res, da me stvari, s katerimi se strinjam, ne motijo – in jih morda zato ne opazim. Tako kot “desničarji” ne opazijo svojega nasilja.

            Res pa je tudi, da v naši politki skoraj ni stvari s katero bi se strinjal. Ti pajaci v naši politki mene pač ne predstavljajo.

          • Saj nisem rekla da je v porastu, bolj pomembna se mi zdi izjava da te to ne moti. In prav v tem vidim ta problem, da veliko večino to ne moti.

          • Tale obveznoime je pokazal svoj pravi obraz.

            Je priznal, da podpira komunizem čeprav se je delal, da ne…

        • Obveznoime:
          “dobri ljudje postanejo dobri nosorogi”, “zgodovina je krožna”

          Kako si jaz kot kristjan razlagam te pojme:
          Človek je dober in je tudi grešen. Ko enkrat posameznik zapade v greh, postane njegov ujetnik in težko pride ven. Zaradi tega ima tudi umiranje svoj smisel.

          Človek je grešen zaradi izvirnega greha. Tega menda levičarji ne priznavajo, zato so stalno razočarani, ker nobeden njihov eksperiment ne obrne stvari na bolje.

          Ampak izvirni greh je dejstvo. To je podobno, kot če bi trdovraten virus prišel v računalnik oz. v njegovo omrežje. Ko je enkrat tam, se ga ne znebiš. Treba ga je vzeti na dejstvo, ga odkrivati in se proti njemu stalno boriti.
          Levičarji imajo tukaj spet radikalne ideje. Ko virus na nekem segmentu opazijo, imajo težnjo zbrisati vse, s tem pa uničijo tudi tisto, kar je dobro. Kristjan pa ve, da so stvari bolj kompleksne. Zato zaupa Bogu in se drži njegovih smernic.

  4. “Moje kraljestvo ni od tega sveta”, zato je o presojanju z božjim razumom in božjim čustvom ljubezni težko govoriti.

    Kajti človek biva v tem in ne kakšnem drugem kraljestvu. Vsi zaznavni organi so od tega sveta. Ima pa religiozni človek pravilom širšo zavest od npr. kakšnega zakrknjenega materialista. Zato religiozni človek lahko stvari tudi pravilneje in bolje razume, saj ima širši in večplasti pogled na svet.

    Glede fašizma, nacizma in komunizma, torej totalitarnih režimov, ki jih omenja Obveznoime, ni čudno, da so pri nas navzoči, saj jih slovenski parlament ni bil sposoben niti obsoditi in so torej dobrodošli.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite