Usoda begunstva je v zgodovini doletela tudi številne Slovence. Največja begunska vala v novejši slovenski zgodovini sta sprožili prva in druga svetovna vojna.
Evropa se spoprijema z begunsko-migrantskim valom, ki zlasti zadnje dni po balkanski poti skuša priti v Nemčijo. Tudi novejša slovenska zgodovina je zgodovina begunstva, ko so ljudje zbežali v strahu za svoja življenja, in zgodovina ekonomske emigracije (spomnimo se le na izraz s trebuhom za kruhom).
Ekonomska emigracija in begunci pred vojno
Primeri slovenske ekonomske migracije so izseljevanje Slovencev v Ameriko v 19. in začetku 20. stoletja, izseljevanje med obema svetovnima vojnama v zahodnoevropske rudarsko-industrijske kraje ter “delavci na začasnem delu v tujini” po drugi svetovni vojni, zlasti v Zahodni Nemčiji.
Poleg ekonomskih migracij pa sta številne Slovence v beg prisilila vojna in politično nasilje. V 20. stoletju je prvi val slovenskih beguncev sprožil začetek bojev na soški fronti leta 1915. Tako so avstro-ogrske oblasti v notranjost Habsburške monarhije izselile okoli 80 tisoč Slovencev z Goriške in Posočja, medtem ko so italijanske zasedbene oblasti izgnale od deset do 12 tisoč ljudi.
Begunska taborišča
Večina Slovencev, ki so jih izselile avstro-ogrske oblasti, se je naselila med rojaki v drugih slovenskih deželah (Kranjska, Štajerska in Koroška), begunska taborišča pa so bila tudi zunaj slovenskega etničnega ozemlja, največje je bilo v Brucku v Spodnji Avstriji. Italijanske oblasti pa so Slovence izgnale v Italijo, tudi na oddaljeno Sicilijo.
Po vojni so se begunci vrnili na svoje največkrat porušene domove. Ker pa je Primorska po prvi svetovni pripadla Italiji, kjer je kmalu zavladal Slovencem izjemno nenaklonjen fašizem, so številni primorski Slovenci pred fašističnim preganjanjem zbežali v tujino, predvsem v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) oziroma Jugoslavijo.
Beg pred Nemci v italijansko okupacijsko območje
Veliko begunsko krizo pa je sprožila druga svetovna vojna. Slovensko etnično ozemlje je bilo leta 1941 razkosano ter razdeljeno med Nemce, Italijane in Madžare. Ker je bil italijanski okupacijski režim milejši kot nemški, je v tako imenovano Ljubljansko pokrajino prebežalo okoli 21.546 oseb, od tega v Ljubljano 13.887.
V Ljubljani je primanjkovalo stanovanj, težko je bilo dobiti službo. Kot je zapisal nekdo v tistih časih: “Kako bom dobil stanovanje, ker je polovica Maribora v Ljubljani?? Vse je pribežalo semkaj iz strahu pred Nemci.” (Dnevnik družine Kogej, v: Mojca Šorn, Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno)
Izgnanci in begunci pred komunisti
Kot del slovenske begunske zgodovine lahko štejemo tudi izgnance med drugo svetovno vojno. Nemške okupacijske oblasti so namreč skušale ponemčiti slovensko ozemlje in del ponemčevanja je bil tudi izgon Slovencev: v Nemčijo je bilo izgnanih okoli 37 tisoč Slovencev, v Neodvisno državo Hrvaško (ozemlje današnje Hrvaške in BiH) je bilo izgnanih deset tisoč ljudi, več kot sedem tisoč Slovencev je bilo izgnanih v Srbijo …
Po koncu druge svetovne vojne so se preživeli izgnanci lahko vrnili na svoje domove, začela pa se je kalvarija beguncev pod komunističnim režimom. Na tisoče Slovencev se je v strahu pred partizani umaknilo na ozemlje Avstrije, ki so ga zasedle britanske oblasti.
Begunci na avstrijskem Koroškem
Za več kot 12 tisoč slovenskih domobrancev se beg ni srečno končal, saj so jih Britanci vrnili v komunistično Jugoslavijo, kjer so jih množično pomorili (Kočevski rog, Teharje, Huda Jama …). Britanci so premišljevali o tem, da bi v Jugoslavijo vrnili tudi civilne begunce, a so si k sreči premislili.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
