A. Žerdin, Sobotna priloga: Portret tedna, Mehmedalija Alić

1

Mož, ki je prehodil pot od Srebrenice do Hude jame.

Oblečen v črn usnjen suknjič je 5. marca 2009 stal pred tehnično risbo in razlagal stvari, ki bi se na prvi pogled zdele – tehnične. Na sliki je bil zemljevid rudniškega jaška. Detajli, za katere bi se zdelo, da so tehnični, pa so bili v resnici zemljevid groze. Mehmedalija Alić je kot rudar vodil dela v Barbara rovu rudnika Huda jama. Na tehnični risbi, pred katero je stal, je bilo izrisano eno največjih slovenskih povojnih množičnih grobišč.

Mehmedalija Alić je tedaj prvič stal pred javnostjo in pripovedoval o tem, kako se je prebijal prek betonskih pregrad, ki so zapirale dostop do stotin trupel. A hitro se je izkazalo, da Alić ni zgolj rudarski strokovnjak. Je tudi človek z biografijo, ki se strašljivo prekriva z zgodovino 20. in 21. stoletja. V četrtek, 18 let po genocidu v Srebrenici, je predstavil knjigo Nihče. Nihče kot Niko i ništa. Mehmedalija Alić je doma iz Srebrenice. Ko je predstavljal knjigo, se je dogodek pietetno začel z minuto molka, posvečeno žrtvam srebreniškega pokola.

Leta 1998 je ameriški novinar Chuck Sudetic napisal knjigo Blood and Vengeance, Kri in maščevanje, dokumentirano zgodbo družine Čelik iz Srebrenice, ki prek družinske sage predstavlja zgodovino bosanskega, jugoslovanskega in evropskega 20. stoletja. Sudetic – pozneje je postal eden najtesnejših sodelavcev haaške tožilke Carle Del Ponte – je napisal besedilo, ki utemeljeno velja za eno najboljših knjig o razpadu SFRJ in vojni v Bosni in Hercegovini.

Knjiga Nihče se le deloma odvija v Srebrenici. Hkrati je Alićeva osebna drama, ki se začne ob Drini, od tam kot najstnik odpotuje v Slovenijo, kjer se šola za rudarja in hkrati v rosnih letih dela v rudniku, primerljiva s sago o družini Čelik.

Mehmedaliji Aliću in njegovi družini so se v življenju dogajale podobne reči kot članom družine Čelik. Le da Alićeva zgodba ni zgolj pripoved o Bosni. Drugo središče njegove zgodbe je Slovenija. Je pripoved o deželi, ki je v sedemdesetih letih, v času gospodarskega vzpona, v Bosni novačila najstnike in jih vabila na šolanje, ki je bilo hkrati strahovito naporno. In polno hudobij. Alić je avgusta 1976, star dobrih 14 let, sedel na vlak, ki se je ustavil v Zidanem Mostu. Od tam ga je avtobus odpeljal v Kisovec pri Zagorju.

Pričakoval je, da gre v srednjo tehnično šolo, a se je znašel v šoli, ki je potekala pod zemljo, v rudniku, ob naporih, povsem neprimernih za najstnika, ki tedaj ni tehtal niti 50 kilogramov. Je pripoved o deželi, ki je z veliko težavo sprejemala ljudi iz drugih koncev SFRJ. Je pripoved o deželi, ki se je z velikim entuziazmom lotila osamosvojitve, a je ob tem, ko se je izvila iz SFRJ, države, v kateri spoštovanje človekovih pravic ni pomenilo prav veliko, tudi sama množično kratila človekove pravice. Alić je v nekem trenutku ugotovil, da so se mu tla, na katerih stoji, spodmaknila. Da je postal Nihče. In da je izbrisan iz registra prebivalcev Slovenije. Da bi preživel, je moral v Nemčijo, kjer je delal v rudniku in na gradbiščih.

Alićev tekst je zamolčana zgodovina Slovenije. Je tekst o nizkotnosti, a ga piše človek, ki tega ne jemlje osebno. Ko ga izbrišejo iz registra stalnih prebivalcev, ne izgubi zaupanja v človeštvo. Kriva je birokracija, ne konkretni uradnik, konkretni minister, konkretni politik.

Več: Sobotna priloga

1 komentar

  1. Škoda, da članek ne vsebuje izraženo razočaranje Aliča, ki ga je izrekel pri Odmevih na TV1 v zvezi s Hudo jamo.

    Povedal je, da je zaradi sodelovanja pri razkrivanju hudojamskega zločina izgubil službo.

    Povedal je tudi, da je razočaran, ker se država Slovenija ni ustrezno odzvala na razkriti hudojamski zločin, saj se ni zgodilo nič pozitivnega.

Comments are closed.