Sem razmeroma zdrav. Svetovna zdravstvena organizacija bi to formulirala v stilu svoje definicije zdravja, da sem v telesnem, duševnem in socialnem blagostanju.
Kaj je to blagostanje?
Slovar slovenskega knjižnega jezika pojasni, da blagostanje pomeni obilje materialnih dobrin. Dobro je sicer, da vsaj znotraj definicije zdravja blagostanje razumemo širše, morda kot dobro počutje in občutek, da je na področju telesa, duše in družbene okolice bolj ali manj vse v redu. Pod kontrolo.
Telesno zdravje
Z vidika prepleta treh področij, ki tvorijo zdravje, je najbrž najlažje definirati telesno zdravje. Poleg našega lastnega počutja, ki nas včasih lahko prevara, naše zdravje definira tudi medicina, ki je zapisala kup kriterijev, znotraj katerih naj bi se našel zdrav posameznik.
No, če že ne cel posameznik, pa vsaj nekateri njegovi parametri. Nekateri so bolj ali manj stalni, drugi se, kdo ve zakaj, pogosto spreminjajo.
Glede na to, da se recimo meja holesterola, pri kateri bi posameznik moral doživljenjsko jemati zdravila za njegovo znižanje, vztrajno premika navzdol, se morda upravičeno sprašujem, ali je to posledica vedno novih spoznanj o njegovi škodljivosti ali interesa farmacije.
Pa vendar, imamo kriterije. Ljudje jih bolj ali manj poznamo, jim bolj ali manj sledimo in tudi naše počutje večinoma prav tako bolj ali manj caplja za njimi.
Duševno zdravje
Pri duševnemu zdravju je nekoliko drugače. Nimamo številčnih vrednosti, ki bi nam jasno pomagale postaviti mejo in razumeti, ali nekdo je oziroma ni duševno zdrav.
Duševno motnjo opredelimo, ko odkljukamo določeno število kriterijev, ki so na razpolago za njen opis. To seveda pomeni, da imata dve osebi lahko skoraj popolnoma drugačne kriterije, pa isto duševno motnjo.
Običajna občutenja
Včasih nam je hudo, počutimo se osamljeni, strah nas je jutrišnjega dne ali prihajajoče obveznosti, nismo prepričani, ali bomo zmogli vse, kar zahteva od nas okolica ali sami od sebe.
Kako naj vemo, ali je to čustvovanje še vedno čustvovanje duševno zdravega človeka ali gre za duševno motnjo? Opisal sem popolnoma običajna čustvena stanja, značilna za najbrž prav vsakega človeka. V teh občutenjih ni samo po sebi ničesar patološkega.
Neprijetna čustva nas obveščajo o tem, da je kratkoročno ali dolgoročno ogroženo zadovoljevanje naših potreb. Dajejo nam informacijo, da smo v neravnotežju. Motivacijske teorije to neravnotežje pogosto vidijo kot tisti vzgib, ki nas pripravi do aktivnosti, s katero naj bi povrnili izgubljeno ravnotežje.
Kako naj vem, da je nekaj narobe?
Kdaj naj nas zaskrbi v zvezi s svojim duševnim zdravjem? Kdaj je trpljenja, strahov, anksioznosti in nerazpoloženja dovolj ali preveč? Glede na to, da gre za običajna vseprisotna čustva, je seveda težko opredeliti mejo, pri kateri običajno čustvovanje ni več del duševnega zdravja, ampak nakazuje motnjo, ki se lahko sprevrže v bolezen.
Več lahko preberete na siol.net.
