A. Vodopivec, Domovina: Zgodovina našega naroda pač

Morda nisem najbolj primeren komentator na temo medvojnih in povojnih pobojev, saj kot Primorec gledam na to drugače kot moji kolegi iz osrednje Slovenije.

V moji družini ni bilo nikogar, ki bi šel z »enimi« ali »drugmi«, ker so starejše sorodnike nacisti odpeljali v koncentracijska taborišča, tisti ki so ostali, pa so skrivaj »švercali« robo iz tedanje Kraljevine Jugoslavije na ozemlje Primorske, ki je bilo pod Italijo. Zgodovina našega naroda pač.

Na Primorskem skoraj ni bilo domobrancev, razni “osvoboditelji” pa so priključili del slovenskega naroda, ki je kljub nasilnemu zatiranju fašizma govoril slovensko – po zaslugi številnih skladateljev, narodnih buditeljev, pravih čedermacev, ki so v zakristijah na skrivaj ohranjali slovensko besedo.

Deja vu

Začetek pokopa žrtev iz rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem so nekateri označili za zgodovinski trenutek in začetek sprave. Ne želim pokvariti trenutnega veselja, vendar se je z enakim zanosom in velikimi parolami že leta 1990 označevalo stisk roke v Kočevskem Rogu med tedanjim predsednikom Milanom Kučanom in ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem.

Take geste so pomembne in gotovo pripomorejo k celjenju ran v našem zgodovinskem in družbenem spominu, toda imam občutek, da vse ostaja samo na deklarativni, formalni, ravni.

To utemeljujem z dejstvom, da ko se pojavi katerikoli članek o katerihkoli dogodkih, ki so se zgodili po letu 1939, pride do burnih javnih odzivov, nespoštljivega etiketiranja, delitev »naši-vaši« in vse do grobih žalitev. Zgodovina našega naroda, pač.

Škoda, ker je tema, ob kateri bi morali vsi obmolkniti in si brezpogojno prizadevati za resnico, postala predmet politikantstva in nabiranja volilnih glasov.

Korakajmo naprej

Nedvomno je pokop žrtev iz Hude jame pomemben civilizacijski korak naprej, vendar ne sme ostati zadnji. Temu mora slediti še mnogo drugih, preden bomo lahko trdili, da hodimo po poti narodne sprave.

Konkretne geste so lahko: vnos objektivnih zgodovinskih dejstev 20. stoletja v šolske učbenike, saj se zgodovina Slovenije ni začela leta 1945; uvedba državnega praznika spomina in sprave s primerno komemoracijo; opustitev rabe totalitarnih simbolov in vseh simbolov, ki spominjajo na totalitarne ideologije 20. stoletja; ovrednotenje vloge raznih osvobodilnih skupin, gibanj in posameznih akterjev; jasna obsodba vseh zločinov predvojnega, medvojnega in povojnega nasilja ter vsaj delno povračilo materialne škode, ki je nastala zaradi nepravičnih zakonov.

Več lahko preberete na domovina.je.