A.V.Boštic, Podčrto: Korupcija v vsakem izmed nas

4

Osmi oktober je bil za gostince zlovešč dan. Davčna uprava je z dogodku primernim pompom zapečatila nekaj lokalov in napovedala, da so tistim, ki se z neizdajanjem ali prirejanjem računov želijo izogniti plačilu dedeveja, šteti dnevi. Mediji so v njim lastni nasladi kar tekmovali, kdo bo prej objavil ime novega bara ali restavracije, ki jo krasijo modri trakovi, prelepljeni čez vhode. Enoten komentar novinarjev je bil – končno so se zganili.

A vsi se z njimi niso strinjali. Televizijska anketa naključnih mimoidočih, ki jo je objavila nacionalna televizija, je pokazala precej manjše navdušenje ljudstva. »Na velike ribe naj se spravijo, ne na male podjetnike, ki komaj zaslužijo za čez mesec,« bi lahko strnili mnenja približno polovice anketirancev. Med bolj nazornimi je bil komentar tudi pod člankom na spletnem Delu: »Najtežje kršitve pri nas, ki se jih da odpraviti samo z bataljonom oboroženih penastih carinikov, so neizstavitev računa za kavico in točenje domačega špricarja. A da bi odprli arhive NLB in pogledali, kdo se je izkoriščal in naše dokapitalizacijske milijarde nakazoval v oaze? Ah ne ne, to pa ne, to pa so naši prijatelji, oni zdaj častijo kavico.« Čeprav bi se marsikdo strinjal s kritiko neaktivnosti pri odkrivanju bančnih goljufij, vendarle preseneča tako sovražen odnos do tistih, ki ne plačujejo davkov in s tem služijo na račun drugih.

Podobno me je začudila nedavna osebna izkušnja z iskanjem stanovanja v našem glavnem mestu. Z dvema, ki sta na spletnem portalu za oddajo nepremičnin oglaševala ugoden najem, sem se dobil na ogledu garsonjere. Pri prvem sem izvedel, da je oglaševana cena mišljena za najem brez pogodbe, torej na črno. Če bi se odločil za legalen najem, bi moral vsak mesec doplačati 50 evrov – za davek. Pri drugem je bilo nekaj podobnega, le da mi gospa obenem nikakor ne bi dovolila na naslovu garsonjere prijaviti začasnega bivališča, kaj šele stalnega. »Pri tej nori državi nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, če dovolim prijavo,« je bila odločna. Čeprav zakon zapoveduje, da mora vsak prebivališče prijaviti tam, kjer dejansko živi. V nasprotnem vam grozi globa med 400 in 1200 evri.

Bagatelna primera, ki države nista pripeljala v hudo gospodarsko krizo, bi lahko rekel marsikdo. A s to trditvijo se ne bi čisto strinjal. Kako lahko namreč nekomu očitaš milijardne kraje v bankah, če sam prav tako goljufaš državo? Kako lahko kritiziraš nedelovanje organov pregona in sodišča, če bi njihova povečana aktivnost lahko tudi tebi prisolila zaušnico?

Siva ekonomija in goljufanje sta bila vseskozi del modela preživetja povprečnega Slovenca, mi je v nedavnem pomenku razložil eden izmed najbolj kredibilnih ekonomistov pri nas. Slovenci smo svoje uradne plače, ki so relativno nizke, vseskozi dopolnjevali drugače, malo s fušanjem, malo z utajo davkov. Po njegovem mnenju je kriza ljudi zares začela gristi šele zdaj, ko je zaradi gospodarskih razmer začelo primanjkovati tudi takšnih priložnosti za izpopolnitev osebnega dohodka.

V tem kontekstu lahko zgornja primera že bolje razumemo. In stavil bi, da vsak izmed nas pozna kakšnega. Naredite kratek preizkus. Najprej se vprašajte, ali ste, recimo v zadnjem letu dni, storili kaj v nasprotju z zakonom ali etiko, da bi si izboljšali svoj gmotni položaj. Nekateri boste odgovorili nikalno. Zdaj pa se vprašajte, ali poznate koga, za katerega vam je mar, a veste, da tako zasluži ali prihrani nekaj dodatnih evrov na mesec. Ali pa je deležen ugodnosti na račun drugih – na primer, da je obdržal redno zaposlitev zato, ker podjetje, za katero dela, varčuje tako, da na mesta z enako delovno obveznostjo, kot jo ima sam, zaposluje študente in druge prekerne mlade, ki enako delo kot on opravijo za nižje plačilo in v slabših razmerah.

Stavim, da vas je zdaj precej manj odgovorilo nikalno.

Ta kratki miselni preizkus nam pokaže prepad, v katerem smo. Na deklarativni ravni se zavzemamo za učinkovitejšo pravno državo, praktično pa bi nam povzročila neprijetnosti. In tu se pokaže vsa strašnost, ki jo imenujemo z zapletenim izrazom: sistemska korupcija. Sistemska korupcija, v kateri globoko tičimo, v svojem bistvu ne pomeni nič drugega kot apatijo in pomanjkanje resnične želje po nadzoru ljudstva nad elito. Slednja lahko pobira smetano pri preplačevanju investicij v infrastrukturo, financiranja zdravstva, reševanja bank, če pusti meni, da na primer kot predstojnik nekega javnega zavoda prek zvez in mimo poštenega razpisa zaposlim sorodnika, ki je pravkar ostal brez službe. Za elite je to odličen posel – dajo nam bombonček, ukradejo pa vola.

Infrastrukturo, zdravstvo, šolstvo plačujemo z lastnim denarjem. Danes tako krademo samim sebi, in to celo dvojno. Prvič s tem, ko državo, financerko javnih dobrin, ki jih uporabljamo tudi mi, prevaramo za svojo lastno drobno korist. A druga kraja nas precej bolj boli. Ker s svojimi majhnimi krajami legitimiramo obstoječe delovanje pokvarjenih družbenih elit, tako levih kot desnih, nam skozi prste polzijo milijarde. Precej jih je že spolzelo.

Škoda? »Čakalne dobe za obsevanje bolnikov z rakom so v Sloveniji zdaj tudi do 50 dni, kar je strokovno nesprejemljivo. Prav tako kot dejstvo, da obsevamo samo 22,8 odstotka bolnikov; po strokovnih smernicah bi jih morali od 50 do 60 odstotkov,« se je glasil prvi odstavek v nekem članku, objavljenem aprila letos. Avtorica zapiše še, da bi se moralo obsevanje začeti prej kot v treh tednih.

Zato se ne čudite, če vas bo doletela nesreča in boste takšno terapijo potrebovali tudi vi, zdravnik pa vam bo rekel, vrnite se čez dva meseca, pa bomo videli, kaj se še da narediti. Nov obsevalnik stane med tri in štiri milijone evrov, a zdaj bi vam že moralo biti jasno, zakaj denarja zanj ni. Ali pa zakaj bi se znalo zgoditi, da bomo zanj plačali deset milijonov evrov.

Če pa vam še ni jasno: avtoceste smo menda zaradi kartelnega dogovarjanja gradbincev preplačali za dve milijardi evrov. V zdravstvu naj bi zaradi korupcije na leto poniknilo več sto milijonov evrov. Cena Teš 6 je glede na predvideno začetno investicijo narasla za več kot dvakrat, cena njene elektrike pa bo po izračunih ekonomista Jožeta P. Damijana trikrat višja od tiste, ki jo proizvede krška nuklearka. Ti primeri so bili v javnosti zelo odmevni, a zdi se, da njihovega pravega pomena še ne razumemo.

Razne družbene alternative za trenutno stanje v državi krivijo kapitalizem, finančne trge pa Nemčijo in bog si ga vedi koga še. Bi vi posodili sto evrov nekomu, za katerega bi vedeli, da je skorumpiran? Ne? Verjetno niste edini, ki tako mislite. Zakaj bi torej nekdo denar posodil Sloveniji? Primerni dežurni krivci so tudi inštitucije. Poleg sodišč, policije, tožilstva so se na ljudskem prangerju znašli še politiki, ki sprejemajo škodljive zakone (primer: nov davek na nepremičnine), pa mediji, ki so bodisi pristranski bodisi se novinarjem ne da vložiti truda v preiskovalne in analitične zgodbe, ki bi bolje podajale realnost, v kateri živimo, pa strici iz ozadja, ki so nam ukradli državo, pa javna uprava, v kateri ljudje tako ali tako nič ne delajo.

Ne trdim, da so kritike neupravičene: sodni postopki, predvsem v gospodarskih in drugih pravdnih sporih, trajajo nedopustno dolgo, vodja opozicije in vodja glavnega mesta sta vpletena v policijske preiskave in sodne postopke, obenem pa ne znata ali nočeta pojasniti izvora dela njunega premoženja, resni časniki svojo apatičnost plačujejo s strmim padanjem naklade, neučinkovitost javne uprave analiza konkurenčnosti držav, ki jo sestavlja Svetovni gospodarski forum, izpostavlja kot drugo največjo oviro za razvoj slovenskega gospodarstva – takoj za pomanjkanjem bančnih posojil. Toda v javnem sektorju je zaposlenih več kot 230.000 izmed nas. Politike volimo vsi polnoletni državljani. Vsi imamo ustavno in zakonsko možnost z demokratičnimi vzvodi, tudi z miroljubnim javnim protestom, zahtevati spremembe (42. člen ustave).

Več: Podčrto


4 KOMENTARJI

  1. Gospoda Anžeta opozarjam, da zaradi visokih davkov mora ogromno ljudi, ki se gredo nek posel, zaiti vsaj v sivo ekonomijo. Sicer se posel ne izide. Če bi imeli davke, kot jih imajo npr. v Nemčiji, bi bilo sive ekonomije in njej primernega kriminala znatno manj. Tudi anomalija študentsko delo bi bila z lahkoto rešljiva.

    Gospoda Anžeta tudi opozarjam, naj ne enači posojanje denarja posamezniku s posojanjem državi. Naj gleda tako, da posojilo ne odplačuje država, temveč pokrajina … Naj se zave, ko posojilojemalec Anže umre, se bo posojilodajalec Voh preselil med žalujoče. SFRJ je sicer umrla, a njene dolgove so države, ki so nastale na njenem ozemlju, plačevale dalje …

  2. To je dediščina bivše države, v kateri se je na veliko kradlo po podjetjih in fušalo v rednem delovnem času.

    med drugim tudi zato, ker je bil standard zelo nizek v primerjavi z drugimi državami, saj ni bilo niti osnovnih življenjskih potrebščin; kava, južno sadje, pralni praški, bencin, tekstil, gospodinjski predmeti, galanterija, obutev, živila…

    Dediščina bivše države je tudi, da nadziraš in uvajaš postopke le zoper tiste, ki ti niso absolutno naklonjeni, ki razmišljajo drugače in da svojo elito ščitiš do onemoglosti.

  3. Že deset let pišem v blogu in forumih, da ni problem, da neka mala skupina oblastnikov dela kriminal, niti ni samo ta mala skupina skorumpirana. Problem je v socialistični družbi, ki je pri nas v Sloveniji – za razliko od najbolj severno-VZHODNE evropske države Ukrajine – prevladujoča.

    In kot Fritzlova žrtev bo vsa dejstva relativizirala, opravičevala ( kot otroci alkoholikov, ki so najpogostejši prav v nesrečnih komunističnih državah, vsaj 5x do 10x pogostejši kot v srečnih kapitalističnih državah) samo da ne prizna resničnosti.

    Ni največji problem delo na črno ali pa siva ekonomija, ki je prej kot zlo v večini primerov realen odgovor na pretirano socialistično obdavčevanje delavcev.

    Glavni problem v Sloveniji je, da je večina prebivalstva ekonomsko nesvobodna, kar pomeni da ne znajo svojega dela prodajati na svobodnem trgu sveta. Zato podpirajo Fritzla v obliki direktorja, sindikalista, “socialnega politika”, ki jih ščitijo pred liberalnim modelom gospodarstva in jih z ukradenim davkoplačevalskim denarjem korumpirajo. Sicer mečejo drobtinice, medtem ko ti birokrati in tajkun – polit-birokratski-direktorji jemljejo ( ROPAJO, KRADEJO) iz davčne skupne sklede večinski delež, “ki jim pravično pripada”

    • “Glavni problem v Sloveniji je, da je večina prebivalstva ekonomsko nesvobodna, kar pomeni da ne znajo svojega dela prodajati na svobodnem trgu sveta.”
      Berite funkcionalno nepismeni, leni, razvajeni, prezaščiteni, obupani, depresivni, zasvojeni, nefunkcionalni.

      Tako da vsa čast tistim, ki v Sloveniji ustvarjajo v polju črne in sive ekonomije: oni vsaj delajo, ustvarjajo neko kvaliteto. Medtem, ko skorumpiranci v Sloveniji pod prevlado FDV bevskačov proizvajajo politični, družbeni, mafijsko-birokratski drek.

Comments are closed.