Diagnoza
Glavni vzrok za težave v samostojni Sloveniji je nenehna politična nestabilnost, ki jo ves čas skrbno nadzorujejo in razpihujejo stare sile, ki so bile sicer formalno poražene leta 1990. To jim uspeva s pomočjo pomembnih sistemov, v katerih so obdržale svoj vpliv (ponekod ga celo povečujejo): mediji, šolstvo, sodstvo, sindikati in posledično tudi javno mnenje.
Začelo se je že takoj po osamosvojitvi, ko je obstajala realna »nevarnost«, da bo Demos zmagal tudi na naslednjih volitvah in tako resno, kot je z nacionalizacijo, opravil tudi s pošteno privatizacijo in odvzemom privilegijev iz prejšnjega sistema.
Najprej je bilo treba destabilizirati stranko SDZ, ki je imela dokaj »kooperativno« vodstvo (D. Rupel, S. Hribar, F. Bučar in drugi heroji prejšnje »dvorne opozicije«), vendar dosti bolj »protikomunistično« članstvo. Ker je po zelo obširni, vsebinski, kvalitetni in odkriti razpravi (z glasovanjem) članstvo podprlo bolj desno usmeritev ter ni izvolilo Rupla & Co., se poraženci zaradi osebnih ambicij niso hoteli prilagoditi na novo izglasovani politični smeri in so množično izstopili ter ustanovili prvo novo »alternativno« – Demokratsko stranko. (Vse priznanje Janši, ki se jim takrat ni pridružil!) Čeprav je bila preimenovana stranka SDZ – Narodni demokrati takrat edina pravna naslednica prejšnje, so »demokrati« s pomočjo predsednika Skupščine RS nezakonito takoj dosegli odvzem velikega dela sredstev za delovanje stranke in jih preusmerili na Demokratsko stranko (ki ni sodelovala na volitvah!).
Naslednjo veliko nezakonitost (protiustavnost!) so isti »demokrati« povzročili s tem, da »niso dovolili« izvedbe referenduma o volilnem sistemu (katerega so predlagali Narodni demokrati), čeprav je bil po zakonu obvezen, saj je za to obstajal tudi sklep enega od skupščinskih zborov!
Vzrok pa je seveda jasen: z uvedbo (kombiniranega) volilnega sistema v smeri večinskega bi se bile Demosove stranke prisiljene še bolj povezati in bi na volitvah očitno bili ponujeni dve jasni izbiri: nova demokratična (v bistvu pa desna) in stara (prebarvana levica). Pri takšni jasni politični izbiri bi Demos tedaj gotovo zmagal in (prečiščen od renegatov) omogočil pošteno in normalno tranzicijo, kot smo ji bili priča v številnih drugih vzhodnoevropskih državah. Z močno podporo zvestih medijev je bilo že tedaj treba pod parolo »Zaustavite desnico!« (ki je v bistvu sploh še ni bilo) Demos kar razpustiti.
Namesto da bi tedaj Slovenija krenila v smer večje politične stabilnosti z nekoliko manjšim številom – transparentnih – strank, je zavila v dve desetletji vse večje nestabilnosti in zmedenosti volilnega telesa. Nekaj mesecev pred vsakimi volitvami je bilo s pomočjo »pridnih« medijev mogoče ustanavljati vedno nove stranke z mesijanskimi voditelji (a la Jelinčič, Drnovšek, Virant, Janković, Bratušek, Cerar …) in s pomočjo naivnih volivcev tudi zmagovati. Če (ko) so se politične stranke »novih obrazov« osramotile s korupcijo, razočarale z nesposobnostjo ali »ušle z vajeti«, so jih strici pač pustili propasti in ustanavljali nove (tik pred volitvami!). Važno je le, da so preživeli – politiki – in da je bilo mogoče še naprej rediti »svoje« pri javnem koritu ter nadaljevati s privilegiji!
Recept
Slovenija mora doseči večjo politično stabilnost!
Iluzorno je pričakovati, da bo v Sloveniji kdaj sprejet večinski volilni sistem, saj bi imel za posledico formiranje dveh glavnih političnih skupin (strank), ki bi se izmenjevali na oblasti v zdravem konkurenčnem boju, tako kot se to dogaja v ZDA že dve stoletji.
Velik korak naprej bi bil že kombinirani volilni sistem, kakršega s(m)o leta 1990 pripravili Narodni demokrati in ki ga sedaj predlagajo tudi (celo) poslanci DeSUS-a.
Prenehati bi bilo treba ustanavljati nove stranke! Tako na levici kot na desnici bi morali volivci spoznati, da se ne splača podpirati navideznih novih obrazov, saj za njimi stojijo stari strici in tete.
Resne sodobne politične stranke morajo vse svoje delovanje utemeljevati na nekih trajnih skupnih vrednotah in ideoloških izhodiščih, sicer lahko zelo razočarajo volivce, predvsem pa tudi lastne člane. Njihova stališča morajo biti načelna in se ne smejo spreminjati glede na »dnevno politiko« ter trenutno prevladujoče javno (»objavljeno!«) mnenje. Problem pa je v tem, da je takšna načelna drža lahko uspešna le dolgoročno, medtem ko se na kratki rok dosti bolj »splača« pragmatizem in koketiranje z mediji ter sprotnimi rezultati javnomnenjskih »anket«. Prava umetnost pa je doseči ravno pravšnjo mero načelnosti proti pragmatizmu ob reševanju dnevnopolitičnih problemov.
V razvitih demokracijah (kamor si gotovo želimo) sta obe politični opciji – leva in desna – enako legitimni. Ker so bile žal v Sloveniji žrtev stricev iz ozadja tudi leve politične stranke, je iluzorno pričakovati, da bi se lahko v doglednem času uveljavila kakšna povsem »nedolžna« (brez korenin iz časa totalitarizma). Zato naj levi volivci raje kot nove neznanke podprejo kakšno obstoječo stranko, kot je na primer SD. Če se bo zgledovala po drugih članicah evropske skupine S&D (socialisti in demokrati), bo tudi v Sloveniji lahko imela dosti bolj »žlahtno« vlogo kot kakšne ad hoc skrajno leve stranke.
Če je imel Cerar iskren namen, da bi kaj bistvenega spremenil v slovenski politiki (ne pa predvsem osebnih ambicij), potem bi se lahko včlanil v kakšno obstoječo politično stranko (članico evropske politične skupine) in se v njej trudil po svojih močeh in sposobnostih. Gotovo bi pri tem v vsaki naletel na dobrodošlico in simpatizerje s sorodnimi idejami. S tem bi prispeval k politični stabilizaciji Slovenije, ne pa k njeni destabilizaciji!
Za ideje o novih strankah pa ni imuna niti slovenska desnica. Berem: »Ali za Janševim hrbtom nastaja nova stranka?« Pri tem naj bi sodeloval tudi Dimitrij Rupel … Upam, da gre za dezinformacije!? Spet nazaj na levo? Bi bilo pa res povsem sprevženo, če bi cepili SDS v času, ko je njen predsednik po krivici v zaporu! Res je, da zadnje Janševe reakcije spominjajo na ranjeno zver … (tudi glede odnosa do sorodnih strank), ampak v njegovi situaciji je to pač razumljivo.
»Bo Aleš Hojs zapustil NSi in šel na svoje?« Bog ne daj! Če se ne strinja s politiko svoje stranke, naj se rajši trudi, da jo spremeni (kot je to korektno delal že doslej), predvsem tudi na bližnjem kongresu. Veliko nas je, ki smo sicer kritični do nekaterih potez vodstva Nove Slovenije (na primer ignoriranje upravičenih zahtev civilne družbe, zbrane v Odboru 2014 za zmanjšanje krivosodja, nepotrebno sodelovanje Peterleta s Kučanom) in to tudi odkrito povemo, vendar je nesmiselno temu dajati nesorazmerno velik pomen (glede na siceršnje aktivnosti in politiko stranke ter njenega vodstva).
Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
