A. Tomažič: Potepuško kolesarjenje (Fotopis)

3
405

Poznamo veliko različnih vrst kolesarjenja: otroško, za v službo, rekreativno, športno, tekmovalno, množično, gorsko, turistično … Moj lastni, najljubši način pa je – potepuško kolesarjenje! Ko se sproti veliko ustavljam, fotografiram, govorim z različnimi ljudmi, kaj pojem in popijem,. proti večeru pa iščem in slejkoprej tudi najdem ustrezno prenočišče. Nobenega vnaprejšnjega načrta, obveznosti, rezervacij … Kar bo, pa bo…

Kolesarjenje je najboljši način potovanja (pa še zdrave rekreacije zraven): čeprav lahko daleč prideš (prednost pred hojo in tekom), imaš še vedno dovolj časa za opazovanje okolice in veliko bolj intenzivno doživljanje (zrak, vonjave, veter, temperatura), … kot s kakšnim (hrupnim) motornim vozilom. Ker je skoraj vsako sekundo pred teboj drugačna slika, se možgani temeljito prezračijo in domov se vrneš dosti bolj mentalno “prezračen” kot s kakšnega poležavanja po plaži. Pa še ceneje je.

V prvem delu tega slikopisa bom prikazal nekaj fotografij s takšnih mojih kolesarjenj, ki potekajo po domovini Sloveniji ali po bližnjem Jadranu. To pomeni, da se lahko odpraviš na pot kar od doma ali pa te kolega zapelje na kakšno ustreznejše izhodišče. Kot je na primer tule, ko sem začel s kolesarjenjem v Loškem Potoku ter se preko dežele Petra Klepca spustil do naše lepe Kolpe.

Odlično spečen (na poseben način!), sočen in hrustljav belokranjski kozliček. Takega so nam postregli v Vinici pri Metki Čemas, kjer imajo tudi prijetna prenočišča. Po celodnevnem kolesarjenju mi paše vsaj dvoje: dobra papca in pijačka in pa tudi možnost sprostitve v vodi. Tako kot tule kar v reki Kolpi. Sicer pa po Sloveniji obstaja kar precej zdravilišč, kjer se, takšne so moje izkušnjah, ponavadi dobi prenočišče tudi, če nimaš predhodne rezervacije.

Očitno so električna kolesa nezadržno na pohodu. Čeprav jih jaz (še) ne uporabljam, pa kar spremljam njihov razvoj (boljša kvaliteta, nižje cene) in upam, da bodo tudi meni še prav prišli. Pa nikar ne mislite, da gre pri tem lahko le za razvajanje (zabušavanje). Jaz jih vidim predvsem kot pripomoček, s katerim bomo lahko precej dvignili starostno dobo aktivnega kolesarjenja. Dejstvo je, da z leti postajajo strmi klanci vse večje breme in se zato počasi odpovedujemo “strmim” turam. Električna kolesa pa nam lahko zelo pomagajo in spet omogočijo tudi najzahtevnejše izlete. Verjetno je odveč pripomniti, da pameten uporabnik električnega kolesa nič manj ne “goni”, ampak le aktivira dodatno energijo predvsem za klance.

Za takšno vrsto kolesarjenja, kot ga jaz največ prakticiram, je najbolje imeti kolo, ki je nekaj na sredi med cestnim, ki je hiter in ima zelo ozke zračnice, in gorskim, ki je počasen in ima široke zračnice. Tako lahko veliko in dolgo vozim po asfaltu, enako tudi po dobrem makadamu, za silo pa gre tudi po grobem terenu ali celo travnatem terenu.

Potepuško kolesarjenje zahteva tudi malo večjo torbo za opremo. Poleg običajnih dodatkov za popravilo kolesa, rezervne zračnice, prve pomoči, baterije itd … tudi kompletno perilo in obleko za preobleči. Dostikrat nismo samo prepoteni »od znotraj«, ampak tudi namočeni od zunaj, od kakšne plohe, ki nas prehiti, preden lahko, kje vedrimo.

Zadnje čase je vse več tudi kolesarjenja po otokih, kar je svojevrsten užitek. Zjutraj imamo najprej na ladji bogat (tudi kalorično) zajtrk, nato kolesarimo čisto na drugo stran otoka, kjer nas v luki že čaka ladjica. Namesto pod tuš, gremo vsi prepoteni na kopanje v morje. Ko se preoblečemo, se še malo sprehodimo po mestu, nato pa sledi skupna odlična večerja na palubi, klepet in kakšna pesem. Potem pa ni težko zaspati. Pri nas je za takšna kolesarjenja specializirana agencija Chebul.

Takole ni noben problem naložiti in razložiti kolesa. Malo bolj pa v primeru, da je v pristanišču tako malo prostora, da se morajo ladjice privezati ena na drugo. Moj rekord je bil enkrat v Korčuli, ko smo bili 10. po vrsti, kar pomeni, da smo se morali sprehoditi do pomola po 9devetih drugih ladjicah! Ampak ni problema, saj se vedno najdejo korenjaki (pa tudi posadka), ki vse (tudi prtljago) pomagajo prenesti.

Opazil sem, da je na Jadranu vsako leto več ladjic, ki prevažajo le kolesarje. Predvsem tudi tuje, na primer iz Poljske in Češke. Nekatere agencije pa seveda (kar malo preveč za moje pojme) razvajajo tudi druge povprečne turiste. Potem pa imajo na prikolicah tudi toliko koles, kot lahko vidimo na zgornji sliki, ki jih zapeljejo na vrh otoka (?!), goste pa tja gor pripeljejo z avtobusom. Nato se pa ti le SPUSTIJO s kolesi (še prej pa dobro najedo dalmatinskih specialitet). Seveda je tudi to prav prijetno, vendar daleč od mojega »potepuškega kolesarjenja«.

Odveč je priznati, da po celodnevnem uspešnem kolesarjenju med udeleženci zavlada pravo olajšanje (tudi zaradi ohladitve) in dobra volja. Na ladjici imajo namreč vedno tudi dovolj hladnega piva, vina in vode. Na našem zadnjem kolesarjenju s Chebulom je ženski del ekipe celo pogruntal tale patent za pranje in sušenje kozarcev.

Pri svojem kolesarjenju vedno kombiniram še z drugim mojim konjičkom: fotografiranjem. Če grem na kakšne drugačne vrste potovanja, sem ponavadi ves opremljen s torbami, objektivi, filtri, fleši, pri kolesarjenju pa to ne gre. Vse bolj pa zahtevno fotografsko opremo nadomeščajo kar mobilni telefoni. Moj iPhone gre kar lepo v žep na hrbtu in je čisto dovolj za dokumentarne posnetke, če imam čas (kot sem ga imel tule zjutraj v mestecu Igrane), pa tudi še za kakšno ulično fotografijo.

Nekaj kapelj dežja kar hitro sprazni tudi najbolj nabite plaže (tule na sliki je Makarska riviera). Za nas kolesarje je ob oddaljenem bliskanju in grmenju huda dilema: tvegati in nadaljevati po planu, vendar v negotovo izpostavljenost? Ali pa izkoristiti streho in v gostilni še malo počakati ob pivu?

Največ doživiš, vidiš in odkriješ, če potuješ peš. Najmanj, če potuješ z avtom. Kolo pa je nekaj vmes. Jaz sem se morda z avtom že nekaj let vozil po istih cestah, vendar nisem našel marsikaj tistega, kot šele takrat, ko sem delal isto turo s kolesom. Imaš pač več časa, boljši pregled, več postankov, srečanj z ljudmi. Primer: gotovo ste se že večkrat vozili mimo Ploč (v Jugi je bilo to Kardeljevo!)? Jaz tudi, vendar sem šele letos odkril čisto v bližini (5 km) sedem čudovitih jezer – Baćinska, ki so celo »kriptodepresijska«.

Na Balkanu je še veliko drugih zanimivih kolesarskih izzivov. Preteklo leto smo s Chebulom tri dni vozili po opuščeni – Ćirini – ozkotirni železnici. Zelo lepa panoramska pot od Mostarja do Dubrovnika. Pravo doživetje! Med drugim tudi po številnih tunelih, kjer smo morali seveda imeti baterije.

Ko se pelješ z avtom, okolica kar beži mimo tebe, posebno še, če si sam šofer. S kolesom pa imaš veliko več časa in dosti bolj doživiš pokrajino in naselja. Kot tule na robu Popovega polja, kjer so še ostanki celih vasi, požganih v balkanski moriji… ene bosanske, druge srbske ali hrvaške. Pa enaka žalost!

Prehrana je zelo pomemben del kolesarskih potovanj! Še najbolje se je čimbolj vživeti v okolico, navezati stik z domačini in preiskusti tudi lokalne dobrote. Kot na primer v tejle hercegovski – bivši železniški postaji, predelani v hotelček – jagneće pećenje… njami njami…

Naslednjič pa še kaj o mojih malo bolj oddaljenih kolesarjenjih.

 

3 KOMENTARJI

  1. Kolesarjenje je v nasprotju z avtomobilizmom zdrav način transporta. Zdrav tako za kolesarja kot njegovo okolico. Kdor se vsak dan v službo, šolo ali po opravkih podaja s kolesom, ne potrebuje fitnesa. Je že mimogrede opravil dovolj za zdravje svojega telesa in duha. Hkrati ne povzroča hrupa, ne onesnažuje zraka in tudi drugače ne ogroža svojega okolja ali soljudem ne povzroča škode.

    Kolesarjenje je privlačno, če so na voljo sklenjene varne in privlačne kolesarske poti, in sicer praktično od vsake hiše do vseh potovalnih ciljev. V Slovenji smo žal na tem področju naredili bistveno premalo. Tako v naseljih kot med njimi.

Prijava

Za komentiranje se prijavite